VSRS Sklep I Upr 3/2007

1. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, opr. št. U 111/2006-11 z dne 6.6.2006, se razveljavi. 2. Tožba se zavrže.

Tožnik je s tožbo, vloženo dne 3.3.2006, predlagal, da Upravno sodišče Republike Slovenije zaradi razlogov iz 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00), kršitev 46. in 47. Listine EU o temeljnih pravicah, 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljih svoboščinah, 2. in 29. člena ter 4. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 4. odstavka 12. člena in 170. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), razveljavi sklepe senata, sprejete na glavni obravnavi z dne 1.3.2006 v kazenskem postopku, ki se vodi zoper tožnika kot obdolženca pri toženi stranki. Na glavni obravnavi naj bi razpravljajoči senat zavrnil tožnikov predlog za tonsko snemanje glavne obravnave in ugovor zagovornika zoper obtožnico glede zastaranja oziroma časa storitve kaznivega dejanja.

Upravno sodišče se je z izpodbijanim sklepom za odločanje v tej zadevi izreklo za stvarno nepristojno in je odločilo, da se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi na Okrožno sodišče v Mariboru.

Okrožno sodišče v Mariboru pristojnosti ni sprejelo. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije je z dopisom, opr. št. U 111/2006-16 z dne 6.5.2007, predlagalo, da skladno z določbo 3. odstavka 12. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) odloči o sporu o pristojnosti. Meni, da bi moralo upravno sodišče ob ugotovitvi, da je tožniku varstvo njegovih pravic zagotovljeno v kazenskem postopku, v predhodnem preizkusu tožbo zavreči, ne pa da se je izreklo za stvarno nepristojno.

Izpodbijani sklep prvostopnega sodišča je bilo treba razveljaviti in tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

Po določbi 2. odstavka 157. člena URS, ki je povzeta v 3. odstavku 1. člena ZUS (sedaj v 1. odstavku 4. člena ZUS-1), odloča pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru ne gre za upravni spor iz 3. odstavka 1. člena ZUS (1. odstavka 4. člena ZUS-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v kazenskem postopku. Tožnik namreč uveljavlja kršitev ustavnih pravic zaradi tega, ker je na glavni obravnavi razpravljajoči senat zavrnil njegov predlog za tonsko snemanje glavne obravnave in ugovor zagovornika zoper obtožnico glede zastaranja oziroma časa storitve kaznivega dejanja. Po določbi 5. odstavka 299. člena ZKP (Uradni list RS, št. 63/94 in nadaljnji) se sklepi senata na glavni obravnavi vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi. Zoper sklepe, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave, kar so tudi obravnavani sklepi, pa v skladu z določbo 2. odstavka 303. člena ZKP ni (posebne) pritožbe. Je pa tožniku zagotovljeno sodno varstvo z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodbo, s katero bo sodišče meritorno odločilo o obtožbi po zaključku glavne obravnave. V pritožbi zoper sodbo lahko tožnik v skladu z določbo 2. odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je med drugim podana tudi, če je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik ima torej v zvezi s kršitvami, ki jih zatrjuje v tožbi, učinkovito varstvo pravic zagotovljeno v kazenskem postopku. Zato v tožbi zatrjevana kršitev procesnih pravic tudi ne more biti predmet subsidiarnega sodnega varstva po 3. odstavku 1. člena ZUS (1. odstavek 4. člena ZUS-1).

Glede na navedeno se je upravno sodišče ob pravilni ugotovitvi, da ima tožnik učinkovito sodno varstvo zaradi kršitev pravic, ki jih zatrjuje in uveljavlja v tožbi, zagotovljeno v kazenskem postopku, nepravilno izreklo za nepristojno za odločanje in je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Mariboru. Pravilno bi bilo, da bi tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. Tako je pravilno ravnalo tudi v zadevi U 76/2006, ki jo je vrhovno sodišče potrdilo s svojim sklepom I Up 1026/2006, in v zadevi U 549/2006, ki jo je vrhovno sodišče potrdilo s svojim sklepom I Up 85/2006.

Ker torej izpodbijani sklep ni pravilen in zakonit, ga je vrhovno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov v sporu o pristojnosti razveljavilo ob smiselni uporabi 1. odstavka 78. člena ZUS-1 in tožbo zavrglo.