303. člen ZKP

Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani. Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih. V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zanič

V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre v obeh primerih za kršitev javnega reda in miru ter se v zvezi s tem pridružuje prvostopenjskemu sodišču, ki sledi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IV Ips 23/2019, z dne 15. 10. 2019, kjer je poudarjeno, da prekrškovne določbe posameznih procesnih zakonov zagotavljajo nemoteno vodenje uradnih postopkov, kar pomeni, da je drugi odstavek 7. člena ZJRM-1 namenjen zaščiti izvrševanja zakonskih pooblastil, ki se ne nanašajo izključno na vodenje posameznih postopkov, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi utemeljeno uporabilo specialni predpis, to je ZKP, ki sankcionira nedostojno vedenje obdolžencev v kazenskih obravnavah.

V primeru, ko ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo, ne gre za upravni spor zaradi posega v ustavne pravice. Ob taki ugotovitvi pa se upravno sodišče ne izreče za stvarno nepristojno in zadeve ne odstopi v reševanju sodišču, ki zagotavlja drugo sodno varstvo, temveč tožbo kot nepristojno zavrže.