VSRS Sklep I Up 488/2004

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000; ZUS) zavrnilo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bilo posamično dejanje policista, ki je dne 15.6.2002 ob 9.20 uri ob kontroli tožnikovega avtobusa odredil, da morajo otroci zapustiti vozilo in je prepovedal nadaljnjo vožnjo, nezakonito in predstavlja nedopusten poseg v ustavne pravice posameznika, in sicer enakega varstva pravic iz 22. člena, pravice do svobode gibanja iz 32. člena, pravice do dela iz 49. člena in do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Nadalje zahteva odškodnino v znesku 20.100.000,00 SIT in povračilo pravdnih stroškov.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik samostojni podjetnik posameznik z dejavnostjo avtobusnih prevozov in servisa in da je policijska patrulja zaustavila njegov avtobus 15.6.2002 izven naselja ... med prevozom otrok. Prav tako ni sporno, da je starost avtobusa v času navedenega prevoza skupine otrok dosegala 23 let. Okoliščine, ali so bili pravilno ugotovljeni znaki prekrška po osmem odstavku 70. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 39/98, 33/00, 39/00, 49/00, 61/00, 100/00, 21/02, 54/02, 67/02, 97/03, in 83/04), so pravno pomembne v postopku na podlagi predloga za uvedbo postopka o prekršku. Na odločitev tudi ne vpliva okoliščina, ali je tožnik v sporni zadevi kršil dve določbi. Pravno pomembno pa je, ali bi moral policist v konkretnem primeru glede na 4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, 24/06 - ZUP-UPB2) izdelati zapisnik po določbah 74. - 81. člena ZUP. Po prvem odstavku 34. člena Zakona o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 107/06 ZPol-UPB6, 14/07) policisti z opozorilom opozarjajo osebe, državne organe, gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, organe organizacije in samoupravne lokalne skupnosti na okoliščine in ravnanja, ki ogrožajo življenje, osebno varnost ali premoženje ljudi kot tudi na splošno nevarnost. Način izvrševanja omenjenega splošnega policijskega pooblastila opredeljuje Pravilnik o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 51/2000, 48/2003, 43/2004 in 40/2006). Po navedenem pravilniku ne drži, da bi policist moral v konkretnem primeru glede na 4. člen ZUP izdelati zapisnik po določbah 74. - 81. člena ZUP in da so zato kršene tožnikove ustavne pravice iz 22., 32., 49. in 74. člena Ustave, ker tega ni storil. Sporno dejanje ni vplivalo na tožnikovo pravico do prostega gibanja iz 32. člena Ustave. Tudi ni utemeljen zahtevek za ugotovitev kršitve svobode dela iz 49. člena Ustave, ki ga tožnik ne konkretizira in ne obrazloži, na katero izmed treh pravic, ki jih določa 49. člen Ustave, se nanaša. Nobeno od teh določil se ne pokriva z dejanskimi okoliščinami konkretnega primera. Ustava v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna. Poseg v pravico iz 74. člena Ustave je dopusten zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave) in zaradi varstva javne koristi (drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave). V konkretnem primeru je javna korist varnost otrok v cestnem prometu, kot izhaja iz 34. člena Ustave v povezavi s prvim odstavkom 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju Konvencija) in drugim odstavkom 2. člena ZVCP. Poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude je dopusten, če je potreben zaradi varstva pravic drugih, v konkretnem primeru skupine otrok. Sporni ukrep tožene stranke je bil nujen in sorazmeren z vidika nepravilnosti po prvem odstavku 3. člena Pravilnika o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozila in vozniki vozil, s katerimi se vozijo skupine otrok (Uradni list RS, št. 78/99, 58/00, 97/03, 83/04, 110/04, Pravilnik). To je, da vozilo, s katerim se vozi skupina otrok, ne sme biti starejše od 12 let, predmetni avtobus pa je bil v času spornega dejanja star 23 let. Očitna kršitev določbe Pravilnika, ki je v funkciji varnosti otrok, je bila upravičena podlaga za nujen opozorilni ukrep tožene stranke, sporni poseg pa je bil sorazmeren glede na ničelno stopnjo tolerantnosti nesreč v cestnem prometu zaradi osebnih ravnanj voznikov, nespoštovanja varnostno-tehničnih standardov oziroma predpisov in zlasti zaradi posebne zaščite otrok, ki kot že navedeno po Ustavi in Konvenciji uživajo posebno varstvo in skrb. Poseg v pravico iz 74. člena Ustave je bil torej v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, zato ni podana kršitev iz 74. člena Ustave. Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge, zato v konkretnem primeru ni relevantno dejansko vprašanje, ali sta policista odredila otrokom, da zapustijo avtobus, ali pa se je na podlagi policistovega opozorila voz nik, odgovorna oseba tožnika ali spremljevalec sam odločil, da otroci zapustijo avtobus in za nadomestni prevoz.

Tožnik pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 72. člena ZUS. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 22. in 25. člen Ustave, ker se ni opredelilo do večine tožbenih navedb. Sodišče ni v celoti odločilo, ali je bilo ravnanje policista nezakonito. Po četrtem odstavku 153. člena Ustave mora vsak posamičen akt in ravnanje temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. Državni organ (policist) mora imeti za ukrep - ravnanje podlago v zakonu oziroma zakonitem predpisu in mora biti v njem zanj izrecno pooblaščen. Ukrep mora izvršiti po predpisanem postopku. Sodišče je razloge, da ni bilo treba smiselno uporabiti 4. člena ZUP, oprlo na določbe ZPol in Pravilnika o policijskih pooblastilih, kar je v nasprotju z načelom legalitete ter 22. in 23. členom Ustave. Postopka odločanja o pravicah in obveznostih s področja upravnega prava ni mogoče urejati s podzakonskimi predpisi. Zapisnik v upravnem postopku je namenjen dokazovanju poteka in vsebine opravljenega dejanja in ima moč javne listine. V primeru ustnega opozarjanja je edini dokument, ki omogoča pritožbo in kasnejše sodno varstvo. Načelo sorazmernosti ukrepa pride v poštev šele, če je bil ukrep materialno in procesno zakonit. Iz stališča sodišča pa izhaja, da v primeru, če ukrep narekuje javna korist, ni pomembno, ali je izveden zakonito. Prav ugotovitev materialne in procesne nezakonitosti izvedbe policije uveljavlja v tožbi. Trditev sodišča, da naj bi se voznik ali njegova odgovorna oseba sama odločila, da otroci zapustijo avtobus, je protispisna. Zmotno je zato naziranje sodišča, da prepoved nadaljnje vožnje in odstranitev otrok iz avtobusa ni bila izvedena nezakonito. Sodišče ne razišče, kako je do tega prišlo, in se ne opredeli, do tožbenih trditev, da je bilo to storjeno brez pravne podlage. Ker je policija ravnala nezakonito, torej opomina ni ustrezno izrekla oziroma ni sestavila zapisnika ter je nezakonito izločila vozilo iz prometa in odstranitev potnikov iz njega, so zgrešeni razlogi sodišča, da kršitve ni bilo. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanih kršitev pravic iz 22. in 32. člena Ustave, s čemer je kršilo pravice do enakega varstva pravic (22. člen) in pravice do pritožbe (25. člen Ustave). Posledično je neutemeljeno zavrnilo odškodninski zahtevek in tudi te odločitve ni obrazložilo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Ob reševanju pritožbe je vrhovno sodišče ugotovilo, da je podan razlog iz 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakonu o upravnem sporu, (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US; prej 4. točka prvega odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000), zaradi katerega bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zavreči.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi tretjega odstavka 1. člena ZUS, ki vsebinsko povzema določbo drugega odstavka 157. člena Ustave. Po tretjem odstavku 1. člena ZUS v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnik nima pravnega interesa za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes za tožbo po tretjem odstavku 1. člena ZUS je namreč v tem, da se prepreči nadaljevanje nezakonitega dejanja oziroma da se vzpostavi zakonito stanje. Če gre za že končane posege v ustavne pravice z akti in dejanji, je mogoče uveljavljati odškodnino v civilnem sodnem varstvu (L. Šturm et al., Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, stran 1059). Podobno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že sprejelo v zadevah I Up 518/2000 z dne 18.12.2002, I Up 1112/2002 z dne 17.1.2003, I Up 677/2005 z dne 1.12.2005 in I Up 151/2007 z dne 14.2.2007.

Tožnik v obravnavani zadevi s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo dejanje policista, ki naj bi odredil, da morajo potniki zapustiti tožnikov avtobus, in prepovedal nadaljnjo vožnjo, nezakonito ter da zatrjevano posamično dejanje policista predstavlja nedopusten poseg v tožnikove ustavne pravice iz 22., 32., 49. in 74. člena Ustave RS, hkrati pa terja še plačilo odškodnine in stroškov postopka. Iz opisanega tožbenega zahtevka in navedb v tožbi pa po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da naj bi bil zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice z zatrjevanim ravnanjem policije enkraten in s samim dejanjem tudi končan. Ker je torej dejanje, s katerim naj bi bila strojena zatrjevana kršitev ustavnih pravic, prenehalo, ni več akta ali dejanja, ki naj bi posegal v ustavne pravice, prav tako pa tudi ne v tožnikove neposredne, na zakon oprte osebne koristi.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče ravnalo po prvem odstavku 78. člena ZUS-1 ter zaradi razloga iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavilo in tožbo zavrglo.