VSRS Sodba X Ips 1581/2006

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 30.3.2006, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepu Upravne enote Radovljica z dne 4.8.2005. Z njim je bil na podlagi 266. člena ZUP zavržen njen predlog za obnovo postopka denacionalizacije, ki je bil končan z odločbo istega organa prve stopnje z dne 29.5.2001, ker okoliščina na katero se opira obnovitveni predlog, naj ne bi bila verjetno izkazana. Z omenjeno odločbo izdano v prejšnjem postopku (katerega obnovo uveljavlja tožnica) je organ prve stopnje tožničin zahtevek za denacionalizacijo zavrnil iz razloga 3. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da je vzajemnost (v zadevi denacionalizacije je to del dejanskega stanja) obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP le, če je v času meritornega odločanja o strankinem zahtevku že obstajala, zanjo pa se je izvedelo po končanem upravnem postopku. Zato je pritrdilo stališču tožene stranke, da bi morala vzajemnost v zadevah denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško obstajati že v času, ko je bila izdana odločba o tožničinem zahtevku, dne 29.5.2001. Tožnica po presoji sodišča prve stopnje neutemeljeno ugovarja, da v upravnem postopku niso bili pridobljeni podatki o obstoju vzajemnosti (upravni organ prve stopnje je namreč pridobil pojasnilo Ministrstva za zunanje zadeve o ureditvi vračanja podržavljenega premoženja v Republiki Hrvaški oziroma da mednarodnega sporazuma med republikama, ki ga za vzajemnost zahteva hrvaški zakon ni); sicer pa v primerih, ko ZDen odkazuje na tuje pravo, dokazuje to pravo stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo (70. člen ZDen). Hrvaški Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslovenske komunističke vladavine, ki je bil noveliran leta 2002, priznava tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Takšnega sporazuma republiki nista sklenili. Po pravni ureditvi Republike Hrvaške, za pravico tujcev do denacionalizacije, ne zadošča dejanska vzajemnost. Zato tudi, če je po ZDen (glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998) v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti za denacionalizacijo med republikama ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, tožeča stranka ni dokazala, čeprav je dokazno breme na njej.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve materialnega in procesnega prava ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške sodnega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da naj bi bila obnova postopka edini pravni inštitut s katerim se zagotavlja upravičencem iz drugih držav pravica, da po nastopu vzajemnosti lahko uveljavijo pravice iz denacionalizacije. V nasprotnem primeru naknadno uveljavljena vzajemnost ne bi imela učinka, saj je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo že potekel. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS zadostuje že dejanska vzajemnost. Zato naj ne bi bilo pravilno stališče izpodbijane sodbe da vzajemnosti ni, ker ni sklenjenega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Prav tako ni pravilno stališče, da tožnica ni dokazala pravne ureditve denacionalizacije na Hrvaškem. Tožnica nima dejanske možnosti pridobiti podatke o dejanski vzajemnosti, zato je predlagala, da to opravi tožena stranka. Ker tega ni storila, je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila materialnega in procesnega prava. Priglaša stroške postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da tožnikova pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z navedeno zakonsko določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (85. člen ZUS-1).

Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so navedeni v njej, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Revidentka z navedbami o vzajemnosti kot razlogu za obnovo postopka denacionalizacije, končanega z odločbo zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, dejansko uveljavlja zmotno presojo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. V postopku izdaje upravnega akta je organ, ki je bil pristojen za odločanje o predlogu za obnovo ob predhodnem preizkusu presodil, da okoliščina na katero se predlog opira - obstoj vzajemnosti glede denacionalizacije, ni verjetno izkazana. Morebitna zmotna presoja sodišča prve stopnje o pravilnosti navedene odločitve pa ni revizijski razlog v smislu določb 85. člena ZUS-1.

Revidentka ni uveljavljala bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1; zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1), zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Z revizijo izpodbijana odločitev je procesne narave, zato revizijsko sodišče niti ni moglo preizkusiti pravilne pravne uporabe materialnega prava, na katero pazi po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.