VSRS Sodba I Up 295/2005

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.12.2004, s katero je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) v zvezi s 1. alineo 36.

člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in tožniku določila rok tri dni od pravnomočno končanega azilnega postopka, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, ki jih je ta navedla v izpodbijani odločbi. Enako kot tožena stranka je menilo, da so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za odločanje v tako imenovanem pospešenem postopku po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tožena stranka je namreč na podlagi strokovnih mnenj odvetnika iz T., ki ga je na predlog tožene stranke zaprosilo za mnenje slovensko veleposlaništvo v T., in R.R., raziskovalca islamske Republike Iran v belgijskem informacijskem centru (CEDOCA), ugotovila, da so vabila, ki jih je predložil tožnik, ki naj bi jih Islamsko revolucionarno sodišče naslovilo nanj, ponarejena oziroma da obstoja resen dvom v verodostojnost teh dokumentov. Na podlagi te ugotovitve je tožena stranka po presoji prvostopnega sodišča pravilno sklenila, da je treba tožnikovo vlogo za priznanje azila zavrniti kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 1. alineo 36. člena ZAzil, saj po presoji tožene stranke, s katero soglašo tudi prvostopno sodišče, tožnikova prošnja za priznanje azila temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka.

Eno pritožbo zoper navedeno prvostopno sodbo je vložil tožnik sam, drugo pa po svojih odvetnikih.

Pritožbo po odvetnikih vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi, napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Navaja, da so bile storjene kršitve postopka s tem, ko tožena stranka tožnika pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z ugotovitvami in mu ni dala možnosti, da se opredeli do ekspertize g. R.R. glede verodostojnosti vabil s strani iranskega revolucionarnega sodišča, ki jih je predložil tožnik. Prav tako mu ni bil vročen pisni odgovor odvetnika iz Teherana. Prvostopno sodišče pa je v sodbi, opr. št. U 1522/2003-7 z dne 3.10.2003, jasno zapisalo, da mora organ o ugotovitvah, ki se nanašajo na verodostojnost dokumentov (vabila), seznaniti tožnika in mu dati možnost, da se o njih izjavi. Tega napotka se tožena stranka ni držala in te pomanjkljivosti ni odpravilo niti prvostopno sodišče, ki bi že zaradi tega moralo razpisati obravnavo in na obravnavi tožnika seznaniti z vso navedeno dokumentacijo. Meni tudi, da dejansko stanje še ni v celoti ugotovljeno, saj tožena stranka očitno še ni pridobila poročil o posledicah, ki v Iranu zadenejo osebe, ki poskušajo spremeniti muslimansko vero v drugo. Tožnik je podrobno opisal vse svoje težave, ki jih je imel in ki bi jih imel, če bi se poročil z nemuslimanko, zato ni razloga, da njegove izpovedi ne bi šteli za verodostojno. Napačen pa je sklep prvostopnega sodišča, da zato, ker v poročilih, ki jih je pridobila tožena stranka, niso navedene posledice poskusa spremembe vere, da takih posledic ni. Navaja tudi, da je sodbo prvostopnega sodišča prejel po pooblaščencu le v slovenskem jeziku, ki ga ne razume. Zato je bila komunikacija s pooblaščencem otežena. Zato bi mu bilo treba sodbo sodišča vročiti prevedeno, saj bi le tako imel možnost, da sam vloži pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo. Zato je bil bistveno kršen postopek, ker sodba ni bila prevedena v jezik, ki ga tožnik razume. V kratkem bo pridobil tudi originalni izvod vabila, za katerega je bilo na podlagi fotokopije zatrjevano, da je ponaredek, in bo originalno vabilo predložil sodišču. Meni, da bi moral biti ponovno zaslišan, ker je bil do zdaj zaslišan vedno le v priporu, kjer je bil pod hudim psihičnim pritiskom. Poleg tega je pri prevodu prišlo do nekaterih napak, na katere je že opozoril v svoji tožbi z dne 16.9.2004, vendar se prvostopno sodišče do tega ni opredelilo, ker je tedaj odločbo tožene stranke razveljavilo iz drugih razlogov.

V pritožbi, ki jo je vložil sam in je bila priložena pritožbi, ki so jo vložili odvetniki (z naslovom: dopolnitev pritožbe) tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odločbo tožene stranke. Meni, da pogoji iz 2. odstavka 35. člena niso podani, poleg tega pa bi morala, če bi bili podani, tožena stranka o njegovi vlogi odločiti takoj, kar pa v obravnavanem primeru ni. Tožena stranka je namreč pred prvo odločitvijo tožnika dvakrat podrobno zaslišala in se v celoti seznanila s tožnikovo zgodbo. Zato bi bilo po njegovem mnenju treba odločati v rednem postopku in ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil. Tožena stranka v takem primeru ne sme izdati odločbe zgolj ob upoštevanju enega dokaza - vabila iranskega revolucionarnega sodišča tožniku, ki niti ni najbolj bistven, temveč ga je tožnik po prvem zaslišanju dostavil organu le kot dodatni dokaz o preganjanju v izvorni državi. Poudarja, da je že na zaslišanju povedal, da tega dokumenta v Iranu ni videl. Zanj so mu povedali starši in mu ga preko nevladne organizacije v Avstriji poslali k prijatelju v Slovenijo. Sorodniki so mu gotovo poslali pristen dokument, ker pa je ta potoval preko veliko rok, obstaja možnost, da je faks sporočilo kdorkoli, ki mu je hotel škodovati, predrugačil. Izpodbija vsa navajanja tožene stranke, da v Iranu sam poskus zamenjave vere ni kazniv s strani iranskih oblasti. Treba je upoštevati, da so tožnika v Iranu smatrali za spreobrnjenca, ne glede na to, da potem dejansko ni zamenjal vere. Bil je opažen pri udejstvovanju v cerkvi, zaradi česar je bil tudi kaznovan, zaprt. Prav tako bi ga kaznovali ob vrnitvi v izvorno državo, saj bi ga še vedno smatrali za kristjana. Prosi, da se mu prizna status begunca v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavnem primeru pravilna in zakonita; zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja:

Po presoji pritožbenega sodišča so bile v obravnavanem primeru podane okoliščine za odločanje v pospešenem postopku na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Prav tako pritožbeno sodišče meni, da je bila tožnikova vloga za azil pravilno in zakonito zavrnjena kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 1. alineo 36. člena ZAzil. Tožnikova prošnja za azil tudi po presoji pritožbenega sodišča temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, zato ker je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za azil na podlagi ponarejenih dokumentov. Tožnik je sicer res v prvotni vlogi za azil in tudi na zaslišanju kot razlog za pobeg iz izvorne države navedel preganjanje zaradi poskusa spremembe svoje veroizpovedi iz muslimanske v krščansko. Po tem pa je toženi stranki predložil listine, ki jih je preko avstrijskega Karitasa prejel po faksu, po svojih navedbah od svojih staršev, ki naj bi bile vabilo na razgovor oziroma zaslišanje na iransko revolucionarno sodišče, s čimer naj bi dokazoval, da je bil oziroma bi bil ob vrnitvi v izvorno državo preganjan zaradi spremembe veroizpovedi. Tožena stranka pa je v zvezi s temi listinami preko slovenskega zunanjega ministrstva oziroma veleposlaništva v Iranu pridobila mnenje teheranskega odvetnika, da te listine, ta vabila, niso verodostojna. Pri tem je tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe povzela tudi argumente tega teheranskega odvetnika, zakaj ta vabila niso verodostojna.

Naknadno pa je pridobila tudi strokovno mnenje neodvisnega strokovnjaka R.R., raziskovalca Islamske republike Iran v belgijskem informacijskem centru (CEDOCA), ki je tudi izrazil resne dvome v verodostojnost teh listin. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka na podlagi teh dveh mnenj utemeljeno sklepala, da gre za ponarejeni listini in je na podlagi tega tožnikovo prošnjo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Že ugotovitev tega razloga je dovolj za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene. Zato na odločitev v stvari niti ne vpliva nadaljnja utemeljitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki je posledica predhodne sodbe prvostopnega sodišča z dne 6.10.2004, s katero ji je bilo naloženo, da naj preveri tudi posledice, ki zadenejo državljana Irana, če poskuša spremeniti svojo veroizpoved iz muslimanske v krščansko. Ugotovitve tožene stranke, da v poročilih, ki jih je uspela pridobiti, o kakšnih sankcijah za takšne primere ni govora, in da zato dvomi, da bi takšne sankcije obstojale, so po presoji pritožbenega sodišča za odločitev v stvari pravno nepomembne, saj odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, ker jo tožnik utemeljuje z neverodostojnimi dokumenti. Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da dejansko stanje glede sankcij za poskus zemanjave vere v Iranu v obravnavanem primeru ni popolno in pravilno ugotovljeno.

Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka v obravnavanem primeru ni kršila pravil postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč ponovno zaslišanje tožnika pred izdajo v tem sporu obravnavane odločbe tožene stranke ni bilo potrebno. Prav tako ni mogoče trditi, da tožnik pred izdajo te odločbe ni bil seznanjen z za odločitev pravno relevantnimi ugotovitvami tožene stranke. Kot izhaja iz upravnih spisov, je bil tožnik zaslišan 20.2.2004, in na tem zaslišanju je bil seznanjen z mnenjem teheranskega odvetnika, da je vabilo revolucionarnega sodišča, ki ga je predložil, neverodostojno. Tožnik je tej ugotovitvi sicer nasprotoval in zatrjeval, da je vabilo verodostojno in da mu ga je poslal oče iz Irana. Če je nato tožena stranka pridobila še mnenje g. R.R., ki samo potrjuje predhodno mnenje odvetnika iz T., to ne pomeni nove bistvene okoliščine, s katero tožnik ni bil že prej seznanjen.

Kršitev pravil postopka po presoji pritožbenega sodišča ni bila storjena niti s tem, ko prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave. Tožnik je to sicer predlagal, vendar ni predlagal niti predložil nobenega konkretnega dokaza, ki naj bi ga sodišče izvedlo na glavni obravnavi. Samo zaradi pavšalnih tožnikovih zatrjevanj, pa sodišču glavne obravnave ni treba izvesti. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up 422/03 z dne 10.7.2003.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moral tožnik prejeti sodbo prvostopnega sodišča v jeziku, ki ga razume, in da bi mu bila le v takem primeru zagotovljeno, da bi lahko sam vložil pritožbo oziroma drugo pravno sredstvo. Po 12. členu ZAzil ima prosilec za azil pravico do tolmača, če jezika, v katerem teče postopek, ne razume. Prosilcu za azil je zagotovljeno, da lahko vse dokumente predloži v svojem jeziku in da za njihov prevod v slovenščino poskrbi tožena stranka na svoje stroške. Prosilcu za azil je zagotovljena tudi strokovna pomoč v obliki svetovalca za begunce, ki je praviloma odvetnik, katere stroške plača Republika Slovenija. Tožnik ima svetovalca za begunce, ki je odvetnik. Dolžnosti svetovalca so navedene v 16. členu ZAzil. Iz teh dolžnosti izhaja tudi, da je prosilca za azil dolžan seznaniti z vprašanji, ki zadevajo zakon in druge predpise ter splošne pravne akte na področju azila in s postopkom za pridobitev azila. V 32. členu ZAzil pa je določeno, da se spisi v azilnem postopku vročajo v jeziku, ki ga prosilec za azil razume, razen sklepov in odločb, ki se vročajo v jeziku, v katerem teče postopek. V jezik, ki ga prosilec za azil razume, se prevedejo le izrek, pravni pouk in kratek povzetek obrazložitve, ki mora vsebovati bistvene elemente, na katerih temelji odločitev. Obveznost poslovanja in izdajanja spisov oziroma njihovih delov v jeziku, ki ga prosilec razume, torej velja le za akte tožene stranke. V ZAzil pa ni določena obveznost, da bi se morale tudi sodbe sodišča oziroma njihovi deli prosilcu prevesti v jezik, ki ga on razume. Za zavarovanje njegovih pravic mu je dodeljena brezplačna strokovna pomoč v obliki svetovalca za begunce, katerega naloga je tudi, da vlaga v imenu tožnika razpoložljiva pravna sredstva. Zato tožnikova pravica do pritožbe, ker mu je bila sodba prvostopnega sodišča vročena le v slovenskem jeziku, po presoji pritožbenega sodišča ni bila kršena. Tudi sicer pa je po ustavi (11. člen) uradni jezik v Sloveniji slovenščina.

Na odločanje pritožbenega sodišča tudi ne vplivajo tožnikove napovedi, da bo pridobil originalni izvod vabil Iranskega revolucionarnega sodišča, in da jih bo predložil pritožbenemu sodišču. Po 5. odstavku 39. člena ZAzil mora namreč vrhovno sodišče odločiti o pritožbi zoper prvostopno sodbo v petnajstih dneh od prejema pritožbe in torej ne more čakati na to, ali bo tožnik predložil še kakšne dokaze. Tudi sicer pa so po 1. odstavku 71. členu ZUS pritožbene novote dopustne le izjemoma.

Na odločitev o stvari tudi ne vplivajo tožnikova ugibanja glede tega, kje se bi lahko vabila, ki jih je predložil, predrugačila v njegovo škodo in s tem izgubila svojo verodostojnost. Dejstvo je, da takšna, kot so, niso verodostojna, kar sta povedala dva strokovnjaka za te zadeve.

Na odločitev o stvari tudi ne more vplivati dejstvo, da je bil tožnik ves čas azilnega postopka zaslišan v priporu, saj niti v pritožbi ne zatrjuje, kako drugačne bi bile njegove izpovedbe glede pravnorelevantnih okoliščin za priznanje azila v Republiki Sloveniji, če bi bil zaslišan izven pripora.

Na odločitev o stvari tudi ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da tožena stranka glede na to, da o njegovi prošnji ni odločila takoj, temveč šele na podlagi več tožnikovih zaslišanj, ni imela podlage za odločanje v tako imenovanem pospešenem postopku. V takšnem postopku namreč lahko tožena stranka odloči takoj, ko izve za okoliščine, ki utemeljujejo odločanje v pospešenem postopku, torej za razloge, ki so navedeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Za te razloge pa je tožena stranka v obravnavnem primeru izvedela takoj, ko je pridobila oceno vabil, ki naj bi jih na tožnika naslovilo revolucionarno iransko sodišče, s strani odvetnika iz Teherana in pa neodvisnega belgijskega strokovnjaka. Čim so bili izpolnjeni ti pogoji, je tožena stranka v zadevi lahko odločila v pospešenem postopku in ji ni bilo treba izvesti rednega azilnega postopka ter ugotavljati pogojev za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil.

Novo pa je tožnikovo zatrjevanje v pritožbi, da je bil pred pobegom iz Irana tam že kaznovan in zaprt, ker je poskušal spremeniti veroizpoved. Ves čas postopka je namreč zatrjeval, da je pred morebitnim zaporom pobegnil in da sicer v Iranu ni bil nikoli preganjan ali zaprt. Zato te izjave pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne. S takšnimi izjavami pa tožnik sam ustvarja dvom tudi v verodostojnost drugih svojih izjav. Tudi sicer pa so to nedopustne pritožbene novote, saj tožnik niti ne pojasni, zakaj tega ni izpovedal že v predhodnem postopku, ki traja že več let, saj je tožnik vlogo za priznanje azila vložil že 19.11.2001.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovi pritožbi zoper izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.