36. člen ZAzil-UPB2

Tožnikove izjave, podane ob prijetju, in izjave, podane v prošnji za azil, so v tolikšni meri nasprotujoče in med seboj izključujoče, prav tako pa na splošno neprepričljive, neskladne in nepovezane, da je na tej podlagi mogoče z gotovostjo trditi, da tožnik namerno zavaja in zlorablja postopek, s tem, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje oziroma, da so podani razlogi za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve alinee drugega odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z drugo alineo 36. člena ZAzil.

Okoliščina, da so tožniki vložili prošnjo za azil osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo (6.12.2005), ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, ampak gre za "dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev", ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee 36. člena ZAzil, ki omogoča toženi stranki odločanje po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prošnje za azil ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene, v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zgolj na podlagi okoliščine, da je bila podana osmi dan po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil ter v zvezi s tem pojasni tudi, zakaj je prošnjo za azil vložil šele osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo.

Le časovni zamik pri vložitvi prošnje za azil ob neugotovljenih okoliščinah, ali gre za preganjanje v smislu ZAzil, še ne more biti podlaga za zavrženje prošnje kot očitno neutemeljene v skrajšanem postopku.

Ocene o neverodostojnosti tožnikov, sprejete na podlagi konkretnega in podrobnega opisa vseh kontradiktornosti, tožniki ne morejo izpodbiti le s pavšalnim zatrjevanjem, da so preganjani.

Ker je omejitev gibanja za tožnika prenehala učinkovati dne 7.2.2008 ob 16.30 uri, to je z istim dnem kot je o pritožbi odločalo pritožbeno sodišče, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s pretekom navedenega dne tožnik ne izkazuje več pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu.

Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep omejitve gibanja in sicer po določbi 3. alinee prvega odstavka 27. člena v povezavi z 2. alineo 36. člena ZAzil (sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu lažne predstavitve razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje). Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je v navedenem delu, ki se nanaša na zgoraj citirani razlog, v zadostni meri obrazložila vse dejanske, pravno relevantne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka.

Razlog, zaradi katerega je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Če si tožnik z vloženo pritožbo ne morejo izboljšati svojega pravnega položaja, oziroma doseči ugodnejše rešitve, nimajo pravnega interesa za pritožbo. Ker je izkazani pravni interes procesna predpostavka za vodenje vsakega postopka, v tem pritožbenem postopku pa ta ni izkazan, po presoji vrhovnega sodišča pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dovoljena. V tem primeru je bila podlaga za omejitev gibanja tožnikom določena v 27. členu ZAzil, zato ne gre za kršitev ustavnih pravic oziroma za odločanje o zakonitosti posamičnega akta oziroma dejanja iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim bi tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnikov, saj je zoper sklep o omejitvi gibanja zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Tožena stranka bo morala odločitev o tožnikovi prošnji za azil sprejeti v rednem azilnem postopku, v katerem ne bo odločala samo na podlagi tožnikove prošnje, ampak bo izvedla tudi druge dokaze.

Zgolj eno neskladje glede pomembnih okoliščin v prosilčevih izjavah, ki ga prosilec ne zna logično pojasniti, zadošča za utemeljen sklep, da prosilec zlorablja azilni postopek.

Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik podal prošnjo za azil samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (5. alinea 36. člena ZAzil). Na to kažejo okoliščine, ugotovljene v tej zadevi, in sicer način njegovega vstopa v državo, čas, ko je izrazil namero zaprositi za azil ter v zvezi s tem njegove nekonsistentne navedbe, da ni vedel kje se nahaja.

Če so izjave prosilca za azil glede bistvenih okoliščin nasprotujoče si in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti, je podana splošna neverodostojnost prosilca za azil, kar pomeni, da se o prošnji za azil odloči v pospešenem postopku, ker se šteje, da lažno predstavlja razloge, na katere se sklicuje, to pa pomeni, da prošnja temelji na namernem zavajanju in zlorabi postopka, kar pa je razlog za njeno zavrnitev v pospešenem azilnem postopku.

Že to, da prosilec ni prepričljivo pojasnil razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zakaj ni zaprosil za azil v Bosni in Hercegovini, kjer je več kot eno leto prebival pred prihodom v Republiko Slovenijo, je zadostna podlaga za sum, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek.

Če prosilec za azil lažno prikaže razloge, na katere se sklicuje oziroma če vloži prošnjo z namenom odložiti prisilno odstranitev iz države, se mu lahko omeji gibanje.

V pospešenem postopku je možno odločati le tedaj, če že iz prošnje prosilca za azil izhaja, da sploh ne gre za preganjanje na podlagi narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

Če so izjave prosilcev glede ključnih okoliščin za priznanje azila, to je razlogov za zapustitev izvorne države, nasprotujoče si do take mere, da niso sposobne za razumno pojasnitev, so neverodostojne in je podan dvom v splošno verodostojnost prosilcev, to pa je razlog za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka.

Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov pa morata biti utemeljena. To pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza, v konkretnem primeru z zaslišanjem tožnika, mogoče ugotoviti in utemeljiti, v čem in kako naj bi vplivale na odločitev.

Razlog, zaradi katerega je bilo tožnikoma začasno omejeno gibanje, ustreza dokaznemu standardu v postopku za začasno omejitev gibanja po ZAzil, ki je opredeljen kot sum.

Lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje, ni podana le tedaj, kadar so izjave do take mere nasprotujoče si, da jim ni mogoče verjeti, oziroma kadar prosilec zatrjuje eno, dokazi pa kažejo drugo, temveč tudi tedaj, če so si prosilčeve izjave in njegovo ravnanje v takšnem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

Če prosilec za azil zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, da lažno prikazuje okoliščine, na katere se sklicuje oziroma je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je njegova prošnja očitno neutemeljena in se zavrne v pospešenem postopku.