12. člen ZAzil-UPB2

Iz tožnikove prošnje je očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Sam pojem preganjanja ZAzil ne opredeljuje, zato se sodišče pri ugotavljanju, ali je preganjanje res podano, poslužuje interpretacije tega pojma, kot je opredeljen v Direktivi št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. V smislu navedene Direktive v konkretnem primeru ni dosežen kriterij ponavljajočega, resnega in hudega kršenja osnovnih človekovih pravic v smislu 9. člena Direktive. Dejanj v izvorni državi v smislu 6. člena Direktive tudi niso zakrivili državni subjekti in tudi ne stranke in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del države. V konkretnem primeru pa tudi ni mogoče govoriti o tem, da državni organi niso sposobni ali nočejo tožniku nuditi zaščite, saj zaščite pri pristojnih oblasteh niti ni poiskal.

O prošnji za azil se odloči takoj in se jo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je bila vložena zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka, za kar se šteje tudi, če je vložena zaradi odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa je podano tudi takrat, kadar je imel prosilec možnost vložiti prošnjo preje, pa jo vloži šele peti dan bivanja v centru za tujce, po tem, ko je bil s strani avstrijskih organov, zaradi poskusa ilegalnega prehoda v Avstrijo, vrnjen v Slovenijo, kjer pa je pred tem 1 mesec prebival ilegalno, še pred tem pa na podlagi začasnega dovoljenja za bivanje in je v Slovenijo prišel legalno.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi

Prošnja za azil se zavrne kot očitno neutemeljena, če prosilec zavaja organ oziroma zlorablja azilni postopek, za kar se šteje tudi, če prošnjo za azil vloži zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije, in tudi, če lažno predstavi razloge za azil. Ker je prosilec v prvi in drugi prošnji za azil navedel, da je njegov drugi jezik angleščina in ker je bila pri podajanju druge prošnje prisotna njegova odvetnica, ki je bila prisotna tudi na njegovem zaslišanju pred prvostopnim sodiščem v postopku omejitve gibanja v zvezi z azilom in ni nikoli ugovarjala, da gre za nesporazume pri prevodih tožnikovih izjav oziroma drugačne nesporazume zaradi tožnikovega slabšega znanja angleščine, je to tožbena novota, ki je nedopustna. Uporaba angleščine tudi ne pomeni kršenja tožnikove pravice do uporabe jezika, ki ga razume v postopku. Poleg tega pa se ta ugovor nanaša le na zavrnilni razlog lažne predstavitve razlogov za vložitev prošnje za azil, ki pa je za odločitev o stvari nepomemben, saj za zavrnitev prošnje zadošča že en razlog, to pa je vložitev prošnje z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije.

Če je iz prošnje za azil očitno, da se z njo zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, ker je vložena z namenom odložitve prisilne odstranitve prosilca iz Slovenije, poleg tega pa še, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena. V tem primeru se ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil. Sodišče predlaga ustavnemu sodišču oceno ustavnosti določb zakona, če meni, da niso v skladu z ustavo, pri tem ni vezano na predlog stranke in stranki tudi ni dolžno pojasnjevati, zakaj meni, da so za stranko sporne določbe, po njegovem mnenju skladne z Ustavo RS. To oceno je pristojno opraviti Ustavno sodišče.

Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati.

Prošnja za azil je očitno neutemeljena in se jo zavrne v pospešenem postopku, če prosilec zavaja in zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi preprečil svojo odstranitev iz Slovenije. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. V nobenem zakonu ni določeno, da je treba prosilcu za azil odločbo pritožbenega organa oz. sodišča izdati v prevodu v njegov materni jezik.

Prošnja za priznanje azila v RS je očitno neutemeljena, če jo prosilec utemeljuje na podlagi ponarejenih dokumentov, saj gre v takem primeru za namerno zavajanje in zlorabo postopka. V tem primeru odloča organ v tako imenovanem pospešenem postopku, odloči pa lahko takoj, ko ugotovi okoliščino, ki izkazuje očitno utemeljeno vlogo.

Tožena stranka mora, če ugotovi pomembne nekonsistentnosti in nelogičnosti v izpovedbi ali dokazih, ki jih predloži prosilec za azil, stranko soočiti s temi dejstvi in mora poskusiti sporne zadeve razčistiti in šele potem lahko prošnjo za azil kot neverodostojno zavrne, če se to izkaže za potrebno.

Jezikovni standard, ki ga ZAzil zahteva, zato da stranke lahko učinkovito zastopajo svoje interese v azilnem postopku je ta, da prosilec za azil dovolj dobro razume jezik postopka (12. člen ZAzil), ne pa da jezik, v katerem teče postopek, razume in uporablja tako dobro, kot materin jezik. V primerih, ko ni podan nobeden od razlogov za preganjanje iz ZAzil, pride sicer lahko v poštev določilo 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki ureja humanitarni azil. Vendar pa v konkretnem primeru konflikt, v katerega je prišel tožnik v izvorni državi z neznanimi osebami in vse ostale okoliščine primera, vključno z osebnim stanjem tožnika, sodišču ne vzbujajo pomisleka, da bi tožena stranka morala natančneje presojati pogoje za morebitno dodelitev azila iz humanitarnih razlogov, kar pa tožnik tudi ni uveljavljal. Če prosilec za azil v postopku navaja argumente, ki očitno ne spadajo v okvir pogojev za priznanje azila po določilu 2. odstavka 1. člena ZAzil, to ne pomeni, da gre za zavajanje ali zlorabo postopka, ampak je treba v takem primeru uporabiti določilo 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil. Teoretično stališče znanega avtorja na področju prava beguncev ni zakonita metoda razlaganja bodisi ZAz

Sodišče na podlagi podatkov in listin predloženih upravnih spisov ne more z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila in če je sploh bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v njemu razumljivem jeziku skladno z določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil ob upoštevanju okoliščine, da tožnik v predmetnem upravnem postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce iz 3. odstavka 9. člena ZAzil, saj se v predloženih upravnih spisih ne nahaja nikakršno ustrezno tovrstno tožnikovo pooblastilo. Zato je sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je tožnikova tožba z dne 1. 3. 2004, ki jo je za tožnika vložil njegov pooblaščenec hkrati s pooblastilom za zastopanje v tem upravnem sporu z dne 1. 3. 2004, vložena pravočasno. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova vloga zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga zavrne, navedeno pa je v nasprotju z določbama 1. odstavka 213. člena in 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, iz katerih izhaja zahteva zakonodajalca, da je izrek upravnega akta skladen z njegovo obrazložitvijo. Sodišče pripomi

Ker tožnik ni dokazal in to ne izhaja niti iz dokumentov v upravnih spisih, da bi iz Ukrajine pobegnil zaradi preganjanja zaradi svoje zatrjevane nemške narodnosti, in tudi ne, da bi po vrnitvi v Ukrajino bila ogrožena njegova varnost ali fizična integriteta, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je njegovo tožbo zavrnilo, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo.

Pridobitev statusa begunca temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil matično državo, njegova subjektivna ogroženost pa se ugotavlja na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v njegovi matični državi. Tudi po oceni sodišča pri tožniku ne obstaja utemeljen strah pred preganjanjem zaradi narodne ali verske pripadnosti niti zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako tudi ne zaradi rase, ker naj bi bila tožniku v postopku kršena pravica do tolmačenja v jeziku, ki ga tožnik razume, posledično pa nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Kot je razvidno iz upravnih spisov je bil v predmetnem postopku tožniku ves čas zagotovljen tolmač za arabski jezik, skladno s tožnikovo navedbo v njegovi prošnji za azil na predpisanem obrazcu dne 13. 9. 2002, da je materni jezik tožnika arabski, drugi jezik pa francoščina, tožnik pa je bil v vabilu na zaslišanje z dne 30. 6. 2003 seznanjen med drugim z določbo 12. člena ZAzil, da se mora prosilcu za azil , ki ne razume uradnega jezika, omogočiti, da postopek spr

Prosilec za azil je dolžan ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom in se mora zato udeležiti tudi svojega zaslišanja ali pa dokazano opravičiti svoj izostanek, saj je v nasprotnem primeru ustavitev postopka utemeljena.