32. člen ZAzil-UPB2

Kljub opozorilu, da morata prvi tožnik in druga tožnica organu predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljujeta svoji prošnji in da morata dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživljajih in okoliščinah, ki so pomembne za postopek, sta podala nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi pritožbeno sodišče šteje za neverodostojne.

Pritožbeno sodišče se, glede na ugotovljeno dejansko stanje po dopolnjenem dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi, v katerem tožniki niso navedli nobenih drugih dogodkov ali dokazov, ki bi lahko bistveno vplivali na ugotovljeno dejansko stanje, strinja s sklepanjem tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki ga je sprejela po vsebinski oceni navedb prvega tožnika in druge tožnice, opravljene na podlagi izvedenega rednega azilnega postopka, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje, ki bi bilo lahko podlaga za priznanje azila na podlagi določbe 2. odstavka 1. člena ZAzil, ter da se tožniki, tudi v primeru vrnitve v izvorno državo, lahko zanesejo na zaščito oblastnih organov UNMIK, KFOR in kosovskih policijskih sil.

Če je že iz prošnje za azil očitno, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, se o taki prošnji odloči v pospešenem azilnem postopku.

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu Zakona o azilu, se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena v tako imenovanem pospešenem azilnem postopku.

V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v drugem odstavku 35. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v 1. členu ZAzil, pač pa preverja, ali je prosilec spoštoval določbe ZAzil in prepričljivo in verodostojno predstavil razloge, na katerih temelji njegova prošnja, kot mu to nalaga 29. člen ZAzil.

V pospešenem azilnem postopku se lahko odloči že na podlagi prošnje za azil, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila, ki so določeni v 1. členu ZAzil, pač pa preverja, ali je prosilec spoštoval določbe ZAzil in prepričljivo in verodostojno predstavil razloge, na katerih temelji njegova prošnja, kot mu to nalaga 29. člen ZAzil. Po določbi 156. člena Ustave RS mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Za tako odločitev sodišče ni vezano na predlog strank v postopku, temveč gre za njegovo suvereno ugotovitev in odločitev, niti ni sodišče dolžno v vsakem primeru posebej pojasnjevati, zakaj šteje, da ne gre za situacijo iz citiranega 156. člena Ustave RS.

Po določbah ZAzil državljanstvo prosilca za azil ni okoliščina, ki bi se ugotavljala v postopku odločanja o njegovi prošnji za azil. Ker je zaščita v obliki azila namenjena tujcu, to pa je po opredelitvi pojmov v 2. členu ZAzil vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije. Če je podatek o državljanstvu tujca - prosilca za azil vključen v izrek odločitve, je tak podatek šteti za podatek identifikacije, ki je namenjen zgolj odločanju o prošnji za azil. Določba 3. odstavka 32. člena ZAzil ima procesno naravo, kršitev te določbe pa ni absolutna, da bi jo moralo ugotavljati sodišče po uradni dolžnosti v postopku odločanja o tožbi, pač pa relativna, kar pomeni, da jo mora uveljavljati tožnik, in sicer tako, da razloži, v čem je s prevodom bila navedena določba ZAzil prekršena in v čem je to vplivalo ali moglo vplivati na odločitev oziroma na uveljavljanje pravnega sredstva. Direktiva št. 2004/83/EC ima splošen značaj, ker je namenjena vsem državam članicam, določa pa minimalne standarde preganjanja v smislu razlogov Ženevske konvencije; da se nacionalni predpisi tudi v času, dokler posamezna direktiva še ni uveljavljena v nacionalnem pravu, lahko razlagajo v skladu z direktivami, pa iz

Odločba tožene stranke je bila v skladu s 3. odstavkom 32. člena ZAzil prevedena v jezik, ki ga tožniki razumejo, le v bistvenem delu, torej v izreku, ključnem delu obrazložitve ter pravnem pouku.

Če je iz prošnje za azil očitno, da se z njo zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, ker je vložena z namenom odložitve prisilne odstranitve prosilca iz Slovenije, poleg tega pa še, da prosilcu v izvorni državi ne grozi preganjanje, se taka prošnja zavrne kot očitno neutemeljena. V tem primeru se ne ugotavljajo pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil. Sodišče predlaga ustavnemu sodišču oceno ustavnosti določb zakona, če meni, da niso v skladu z ustavo, pri tem ni vezano na predlog stranke in stranki tudi ni dolžno pojasnjevati, zakaj meni, da so za stranko sporne določbe, po njegovem mnenju skladne z Ustavo RS. To oceno je pristojno opraviti Ustavno sodišče.

Pri preganjanju ni nujno, da gre "za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic"; tožena stranka pa v izpodbijani odločbi to zmotno opredelitev še bolj restriktivno razlaga, ko pravi, da "mora biti oseba mučena ali trajno trpinčena s stalnim povzročanjem mentalnih in fizičnih krutosti". Takšna opredelitev preganjanja je v nasprotju z Direktivo št. 2004/83/EC in Konvencijo o statusu begunca. T.i. zatečeni begunec (sur place) je uveljavljen pravni pojem znotraj azilnega prava in pomeni, da lahko status begunca pridobi tudi tisti, ki v času, ko je zapustil izvorni državo ni bil preganjan (ali pa je bil preganjan), pri čemer je bistveno, da je obstoj preganjanja mogoče ugotoviti kasneje - v času odločanja o prošnji za azil. Stališče sodišča iz zadeve U 1928/05 z dne 5. 10. 2005, ko je za pripadnika romske skupnosti s Kosova ugotovilo, da so podani razlogi splošne narave in pomenijo le odnos večinskega naroda do pripadnikov romske skupnosti, ne more biti odločilna podlaga za rešitev tega upravnega spora, ker to ni splošno sprejeta usmeritev glede odločanja o statusu beguncev, ki so Romi s Kosova (t.i. Country Guidance), ampak je treba vsak primer posamično obravnavati.

Glede na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-176/05 z dne 8. 9. 2005 in novo nastalo pravno situacijo glede svetovalcev za begunce po ZAzil-D, bi tožena stranka glede na 1. in 2. odstavek 7. člena ZUP morala tožnika ob vročitvi izpodbijanega akta poučiti, da ima pravico do pravne pomoči in podpore s strani svetovalca za begunce, ki se plača iz stroškov države. Iz podatkov v spisu tudi ni razvidno, da bi tožnik imel možnost prebrati oziroma se seznaniti z vsebino izpodbijane odločbe v jeziku, ki ga razume. Podatki, ki bi izkazovali to, da sta bili navedeni procesni pravici tožnika v upravnem postopku spoštovani, morajo nedvoumno izhajati iz spisa, saj so to temeljne predpostavke, da se sodišče spusti v vsebinsko presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.

Ker je tožena stranka svojo odločitev sprejela tudi na podlagi poročil o stanju v izvorni državi prosilcev, ki jih ni predočila tožnikom, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbi in vrnilo zadevo toženi stranki, da izvede redni ugotovitveni postopek, čeprav tak napotek izrecno ne izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje. Odločba se lahko prevede v jezik prosilca le v njenih bistvenih delih. Čeprav je sodišče vse prošnje tožnikov združilo v en postopek, bo lahko vsak polnoletni tožnik v ponovljenem postopku nastopal samostojno, kot to izrecno določa tudi 1. odstavek 132. člena ZUP.

V azilnem postopku se spisi vročajo prosilcu za azil oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Šteje se, da je spis vročen, ko ga sprejme ena od navedenih oseb, torej je vročen, ko ga sprejme prva od navedenih oseb. Od tega dne začne teči tudi rok za opravo dejanja, ki je vezano na vročitev in rok.

Tožbeni argument, da je ureditev iz drugega stavka 2. odstavka 32. člena ZAzil v nasprotju z Ustavo, je neutemeljen, ker je poseg v omenjeno pravico v skladu z načelom sorazmernosti in zato niso podani pogoji za uvedbo postopka po 136. členu Ustave.

Prošnja za priznanje azila v RS je očitno neutemeljena, če jo prosilec utemeljuje na podlagi ponarejenih dokumentov, saj gre v takem primeru za namerno zavajanje in zlorabo postopka. V tem primeru odloča organ v tako imenovanem pospešenem postopku, odloči pa lahko takoj, ko ugotovi okoliščino, ki izkazuje očitno utemeljeno vlogo.

ZAzil ima posebne določbe glede vročanja pisanj, zato se za vročanje ne uporabljajo določbe ZUP. Ker se po 2. odstavku 32. člena ZAzil šteje pisanje - odločba - za vročeno, ko ga prejme ena od oseb iz 1. odstavka 32. člena ZAzil (prosilec oziroma zakoniti zastopnik ali pooblaščenec), rok za vložitev tožbe zoper odločbo začne teči z vročitvijo odločbe prvi od navedenih oseb.

Tožena stranka je kršila ZAzil, po katerem morajo pristojni organi in drugi državni organi osebne podatke in izjave, navedbe, pojasnila in podatke, ki jih v postopku posreduje prosilec za azil, še posebej skrbno varovati pred organi njihove izvorne države. Glede na to, da je odvetnik Veleposlaništva RS v T. opravil poizvedbe pri Islamskem revolucionarnem sodišču v I., ki naj bi sporno vabilo izdalo, zaradi česar naj bi tožnik po svojih navedbah pobegnil iz države, je vprašljiva tudi verodostojnost vsebine, ki jo je sporočilo Islamsko revolucionarno sodišče.

Na odločitev sodišča navedbe, da bi bilo potrebno bolj natančno ugotovitvi, kdaj je tožnik zapustil Azilni dom in ali se je morda v spornem času zakonito naselil kje drugje, ne morejo vplivati. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZAzil mora namreč biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom in mora vsako spremembo svojega naslova sporočiti pristojnemu organu brez odlašanja. Navedeno pomeni, da mora prosilec za azil nemudoma sporočiti morebitno spremembo svojega naslova brez odlašanja, česar tožnik brez dvoma ni storil, tega pa tudi ne zatrjuje niti v tožbi. Po določbi 1. odstavka 17. člena ZAzil pa morajo prosilci za azil in begunci spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije, kar pomeni, med drugim tudi spoštovanje citirane določbe 1. odstavka 32. člena ZAzil.