VSRS Sodba in sklep II Ips 143/2005

Revizija proti odločitvi o plačilu zneskov 50.000 SIT in 300.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in o pravdnih stroških se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 2,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,650.000 SIT je zavrnilo zato, ker je toženka tožnici med pravdo dne 8.12.1998 plačala odškodnino za to vrsto škode v znesku 700.000 SIT, s čimer je obveznost iz naslova nepremoženjske škode v celoti izpolnila. Zahtevka za plačilo zneska 50.000 SIT zaradi nastale premoženjske škode in zaradi plačila 300.000 SIT kot zavarovalnine za invalidnost po pogodbi o življenjskem in nezgodnem zavarovanju pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi nedokazanosti teh zahtevkov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Tožnik je vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje pri sodišču prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Tožnica je zoper toženo stranko uveljavljala tri zahtevke, ki imajo vsi različno dejansko in pravno podlago. Prvi zahtevek je bil za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 1,650.000 SIT, drugi za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 50.000 SIT in tretji za plačilo zavarovalnine za invalidnost po pogodbi o življenjskem in nezgodnem zavarovanju s toženo stranko v višini 300.000 SIT. Pravica do revizije je v premoženjskih sporih odvisna od vrednosti glavnega zahtevka, v primeru različnih pravnih ter dejanskih podlag pa je dovoljenost revizije odvisna od vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Za dovoljenost revizije je v premoženjskih sporih odločilno, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tako se pri presojanju dovoljenosti revizije kot vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe upoštevajo zneski za vsakega od navedenih zahtevkov posebej. To pa pomeni, da zahtevka za plačilo premoženjske škode in za plačilo zavarovalnine za invalidnost, oba skupaj z zamudnimi obrestmi, ne presegata 1,000.000 SIT, zaradi česar revizija v delu, s katerim tožnica izpodbija odločitev o teh dveh zahtevkih, ni dovoljenja (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija tudi izrecno izpodbija odločitev o pravdnih stroških, a tudi v tem delu ni dovoljena. Odločitev sodišč o stroških je sklep, po prvem odstavku 384. člena ZPP pa je dovoljena revizija samo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o stroških postopka ni odločitev o glavni stvari ter je akcesorne narave in ne predstavlja sklepa, s katerim se postopek konča. Zato revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče tudi v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo je dovoljena, vendar ni utemeljena. Zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan. Tožnica trdi, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, dejstva v sodbi pa so v nasprotju z dokazi oziroma listinami. Sodišči sta napačno povzeli obe izvedenski mnenji in napačno navedli, da sta izvedenca dr. D. P. in dr. A. N. prišla do podobnih ugotovitev, čeprav se njuni izvedenski mnenji zelo razlikujeta. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so opisani očitki procesnih kršitev neutemeljeni. Za bistveno kršitev določb pravdnega postopka bi šlo, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami, torej če bi sodišče listinam ali zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Tožnica pa le opozarja na različnost izvedenskih mnenj in na zapis v sodbi, da sta izvedenca prišla do podobnih ugotovitev. Z navedenim pa sodišče ni drugače, kot je v izvedenskih mnenjih zapisano, povzelo vsebine teh mnenj, ampak je obe mnenji skupaj z drugimi dokazi ocenilo in zavzelo svoje stališče glede posameznih dejanskih vprašanj. Naloga sodišča je namreč oceniti in presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter tako priti do dejanskih zaključkov (8. člen ZPP), ki so podlaga za materialnopravno odločitev. Prav to je storilo sodišče prve stopnje, drugostopenjsko sodišče pa je dejanske ugotovitve v pritožbenem postopku preizkusilo in se z njimi strinjalo. Revizijsko sodišče se strinja, da mnenji sodnih izvedencev dr. D. P. in dr. A. N. vsebujeta podobne ugotovitve v zvezi s telesnimi bolečinami, strahom in duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Glede razlik med mnenjema pa sta se nižji sodišči v svojih razlogih po podrobni analizi s temeljito obrazložitvijo opredelili do posameznih pravno odločilnih okoliščin primera. Zato ne drži, da bi imeli sodbi sodišč druge in prve stopnje pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti ali da bi bili obremenjeni z nasprotji med navedbami o vsebini listin ter med dejansko vsebino teh listin. Omenjene kršitve postopka torej niso podane.

Tožnica v okviru uveljavljanja zmotne uporabe materialnega prava zatrjuje, da je odškodnina dosti prenizko odmerjena in da bi moralo sodišče bolj upoštevati načelo individualizacije odškodnine za nepremoženjsko škodo ter presoditi celotno zahtevano odškodnino. Revizijsko sodišče ocenjuje, da so te revizijske trditve neutemeljene in da je ob upoštevanju določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89) pravilno odločeno o odškodnini za nepremoženjsko škodo. Pri odločitvi sta se nižji sodišči oprli tako na načelo individualizacije višine odškodnine, kot tudi na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanje bolečin ter strahu, drugo pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. V obravnavanem primeru sta bili pravilno upoštevani obe načeli in ni mogoče pritrditi reviziji, da načelo individualizacije ni bilo dovolj upoštevano.

Izhodišče za odločanje o odškodnini so bile dejanske ugotovitve, da je tožnica v poškodbi dne 3.6.1998 utrpela poškodbo vratu, to je stisnino leve vratne mišice in izvin vratne hrbtenice. Iz natančnih in izčrpnih ugotovitev nižjih sodišč, ki jih v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati, izhaja, da je tožnica imela stalne srednje hude bolečine tri dni, stalne lažje bolečine sedem dni in nato občasne bolečine s tendenco upadanja. Po šestih mesecih ima le še blage občasne bolečine ob spremembah vremena ter ob velikih temperaturnih spremembah. Kot nevšečnosti pa so bile ugotovljene RTG in EMG preiskava, štirikratni pregled v kirurški ambulanti in fizikalne terapije. V reviziji navedeno vsakoletno ponavljanje fizikalnih terapij je nova dejanska okoliščina, ki v izpodbijanih sodbah ni ugotovljena in je zato neupoštevna. Sicer pa so upoštevane druge okoliščine primera, tudi to, da je tožnica kuharica, vendar vse ugotovljene okoliščine primera ter hkrati sodna praksa v podobnih primerih tudi po presoji revizijskega sodišča ne dovoljuje višje odškodnine od tiste, ki sta jo kot pravično in primerno v višini 300.000 SIT določili nižji sodišči. Glede odškodnine v višini 100.000 SIT ob ugotovljenem kratkotrajnem intenzivnem primarnem strahu in do treh mesecev trajajočem strahu za izid zdravljenja, srednje hude intenzitete revizijske sodišče nima pomislekov, še posebej, ker tožnica v reviziji zahtevane višje odškodnine za to vrstno škodo v ničemer ne utemeljuje. Sicer pa je odškodnina v navedeni višini tako glede na okoliščine primera kot tudi primerjalno ne odstopa in ni podlage za ugoditev reviziji.

Posledica tožničine poškodbe so blažje funkcionalne posledice, ki se manifestirajo z nelagodjem v levem ramenu ob velikih temperaturnih spremembah. Poleg navedenega je v izpodbijanih sodbah ugotovitev, da ni dela ali aktivnosti niti v službi niti doma, ki je tožnica zaradi poškodbe ne bi več mogla opravljati. Ugotovljeno je, da ni opustila nobene aktivnosti. Mora pa vlagati več truda in naporov za doseganje enakih ciljev kot pred nesrečo. Upoštevaje navedeno revizijsko sodišče ocenjuje revizijske trditve o omejeni gibljivosti vratne hrbtenice in o zmanjšani grobi mišični moči kot neskladne z ugotovljenim dejanskim stanjem in zato neupoštevne. Sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), tako da je revizijsko sodišče pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Te pa ne utemeljujejo višje odškodnine kot 300.000 SIT, kot izhaja iz sodb nižjih sodišč. Ta je namreč po presoji revizijskega sodišča tako z vidika individualizacije kot z vidika objektivne pogojenosti višine odškodnine primerna in pravična odškodnina.

Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo je bila tožnici izplačana med pravdnim postopkom s strani tožene stranke dne 8.12.1998 in je njeno višino ocenjevati po tedanjih cenah. Ko je ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje po cenah v tem času odmerjena odškodnina v višini 700.000 SIT, je po presoji revizijskega sodišča pravilna in utemeljena materialnopravna odločitev nižjih sodišč, da je bilo s plačilom 700.000 SIT v celoti izplačano pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo in da je zato neutemeljen zahtevek za plačilo nadaljnjih 1,650.000 SIT. Z zavrnitvijo tega zahtevka se torej revizijsko sodišče strinja in zaključuje, da v tem delu revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Glede na navedeno je bilo treba revizijo v delu v zvezi z nepremoženjsko škodo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).