VSRS Sodba in sklep II Ips 643/2005

Revizija proti sklepu se zavrže, v ostalem pa zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške revizijskega postopka.

Pravdni stranki sta se s pogodbo z dne 16.9.1992 dogovorili, da bo tožnica vložila svoja sredstva v toženčevo hišo v Novi Gorici in jo prenovila ter nato deset let brezplačno uporabljala prenovljen objekt. Tožnica je vložila material in delo ter hišo delno obnovila, nato pa je zaradi nesporazumov z deli prenehala. Toženec je kasneje sam dokončal prenovo. Tožnica je zahtevala povračilo sredstev, ki jih je vložila in je zato toženec obogaten, toženec pa je ugovarjal v pobot več svojih terjatev do tožnice.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki ugotovilo, da obstaja tožničina terjatev proti tožencu v znesku 3.943.349,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1994 dalje in v 2. točki, da obstajata terjatvi toženca proti tožnici v višini 950.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.1994 dalje in v višini 2.569.186,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1995 dalje. V 3. točki je sodišče terjatvi obeh strank delno pobotalo in naložilo plačilo razlike tožencu, v 4. točki pa je preostali del tožbenega zahtevka in pobotnega ugovora zavrnilo. V 5. točki je odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in s sklepom razveljavilo prvostopenjsko sodbo v 3., 4. in 5. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi in sklepu je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa pobota z nasprotno toženčevo terjatvijo, ki jo toženec uveljavlja v celoti.

V odgovoru na revizijo tožnica predlaga zavrnitev neutemeljene toženčeve revizije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti sklepu ni dovoljena, revizija proti sodbi pa ni utemeljena.

V 2. točki prvostopenjske sodbe je delno ugodeno toženčevemu pobotnemu ugovoru in je ugotovljena njegova terjatev proti tožnici v znesku 950.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v znesku 2.569.186,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženec je v pobot ugovarjal tudi odškodninsko terjatev, vendar je prvostopenjsko sodišče v 4. točki ta del njegovega pobotnega ugovora zavrnilo. To odločitev je pritožbeno sodišče na toženčevo pritožbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (razveljavitev 3., 4. in 5. točke prvostopenjske sodbe). Proti neugodenemu odškodninskemu delu pobotnega ugovora pa toženec nasprotuje z razlogi na 5. strani njegove revizije. S tem izpodbija sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi 4. točke prvostopenjske sodbe in o vrnitvi zadeve v novo sojenje. V tem delu torej postopek ni pravnomočno končan, kar pomeni, da revizija po prvem odstavku 384. člena ZPP proti odločitvi o zavrnjenem delu pobotnega ugovora ni dovoljena. Revizijsko sodišče je zato toženčevo revizijo proti sklepu kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).

V zvezi s toženčevo revizijo proti sodbi revizijsko sodišče najprej poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo in v njej ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neupoštevne vse revizijske trditve, ki obravnavajo dejansko stanje, ali ki dejansko podlago izpodbijane sodbe relativizirajo, jo obhajajo ali ji celo izrecno nasprotujejo. To velja tudi za trditve, ki jih toženec formalno uveljavlja kot bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz obrazložitve pa je razvidno, da se toženec ne strinja z dokazno oceno nižjih sodišč, kar pa sodi v okvir ugotavljanja dejanskega stanja.

Toženec na več mestih v reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Toženec slednje zatrjuje s trditvijo, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tak očitek kršitve je neutemeljen, saj toženec ne navaja nič konkretnega o kakšnih nasprotjih med vsebino listin in povzemanjem te vsebine v razlogih sodbe. Neutemeljeno je tudi večkratno zatrjevanje iste kršitve postopka, ki naj bi bila v tem, češ da izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov oziroma da pritožbeno sodišče na določene pritožbene trditve ni odgovorilo. Revizijsko sodišče namreč ugotavlja, da je pritožbeno sodišče v vseh konkretno navedenih primerih pretehtalo pritožbene navedbe, na tiste, ki so za odločitev pomembne, odgovorilo in svojo odločitev izčrpno obrazložilo ter jo utemeljilo z razumnimi ter logičnimi argumenti. Revizijsko sodišče zato zaključuje, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da sta se stranki s pogodbo dogovorili za prenovo toženčeve hiše in tožničino desetletno uporabo prostorov te hiše, kar pa ni bilo realizirano in je bila pogodba razdrta. Ugotovljeno je, da je tožnica vložila svoja sredstva v prenovo toženčeve hiše, zaradi česar je toženec obogaten. Sodišči sta pravilno presodili, da gre tožnici nadomestilo vrednosti vloženega dela in sredstev glede na pogodbeno podlago, ki je pozneje odpadla. Obstoji torej tožničina terjatev iz naslova toženčeve neupravičene pridobitve po četrtem odstavku 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Določbe navedenega člena sodišče druge stopnje sicer res ni navedlo, kar pa ne pomeni, da sodba nima razlogov ali da so ti nejasni in da gre zato za bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nenavedba predpisa bi lahko pomenila relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz četrtega odstavka 324. člena ZPP, če bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa ni, in revident tega tudi ne zatrjuje. Isto velja glede upoštevanja korekcijskega faktorja pri preračunavanju vrednosti opravljenih del na dan izdelave izvedenskega mnenja v letu 2003 v vrednost opravljenih del na dan vložitve tožbe dne 15.3.1994. Upoštevana je vrednost DEM v letu 2003 oziroma v letu 1994, ker je bilo treba zaradi tedanjih velikih sprememb cen blaga in storitev upoštevati valutno klavzulo. Po uveljavitvi Zakona o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I) je bila uporaba valutne klavzule v smislu 395. člena ZOR dovoljena. To je torej pravna podlaga za upoštevanje faktorja pri ugotovitvi vrednosti vseh opravljenih gradbenih del na dan 18.7.1994, kar je bilo potrebno zato, ker je bila tedaj verjetna zapadlost tožničine obogatitvene terjatve proti tožencu. Zaradi toženčevega pobotnega ugovora več njegovih terjatev proti tožnici je namreč pomembno, kdaj v preteklosti in v kakšni višini so se nasprotne terjatve ob njihovi zapadlosti srečale (336. in 337. člen ZOR). Čeprav gre tožniku po neupravičeni pridobitvi pri vrnitvi koristi glede na podlago, ki je kasneje odpadla, plačilo denarne vrednosti koristi po cenah na dan zadnje obravnave (primerjaj pravno mnenje VS RS, Poročilo 1/89, str. 18), je bil torej zaradi ugovora pobotanja potreben preračun ugotovljene koristi na dan vložitve tožbe, ki je bil opravljen s pomočjo valutne klavzule. V medsebojnem pogodbenem razmerju iz leta 1992 sta stranki očitno sporazumno uporabljali valutno klavzulo, saj listine v spisu navajajo cene v DEM. V sodni praksi pa je sprejeto stališče, da se valutna klavzula uporablja tudi, če se pogodba razdre (primerjaj sodne odločbe, opr. št. II Ips 399/93, II Ips 35/93). Zato v obravnavanem primeru ni bilo materialnopravno zmotno, ko sta izvedenec in za njim sodišče upoštevali preračun zneskov na dan vložitve tožbe s pomočjo faktorja, ki je temeljil na valutni klavzuli. Neutemeljeno je zato revizijsko zatrjevanje, da bi moralo sodišče upoštevati kakšen drug korekcijski faktor. Glede na pogodbeni dogovor o uporabi valutne klavzule ni šlo za favoriziranje tožnice niti ni šlo za dvojno valorizacijo. Zakonske zamudne obresti so namreč priznane šele od dneva preračuna deviznega zneska v tolarsko vrednost. Očitki zmotne uporabe materialnega prava in očitki procesne kršitve so torej v tem delu neutemeljeni, pri čemer je še dodati, da je pritožbeno sodišče na pritožbene trditve v zvezi s korekcijskim faktorjem ustrezno odgovorilo, tako da očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen.

Toženec v reviziji izpodbija odločitev o višini njegove obogatitve na račun tožnice s trditvami o zmotni uporabi materialnega prava in o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka ter predvsem z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam, kar je v reviziji nedopustno in zato na te trditve ne bo odgovorjeno. Toženec očita sodiščema kršitev določbe 215. člena ZPP o dokaznem bremenu, ki naj bi bilo neutemeljeno prevaljeno na toženca. Revizijsko sodišče ugotavlja neutemeljenost teh trditev. Nižji sodišči nista odločili na podlagi 215. člena ZPP, ki določa, da sodišče sklepa o določenih dejstvih na podlagi pravila o dokaznem bremenu, če teh dejstev ne more zanesljivo ugotoviti na podlagi izvedenih dokazov. Nižji sodišči pa nista odločili na podlagi pravila 215. člena ZPP, ampak na podlagi dokazov v skladu s svojo dokazno oceno. Pri tem ne držijo revizijske trditve, da bi katero sodišče dokazno breme naložilo tožencu namesto tožnici. Toženec je namreč navajal, da je poleg rušitve, izkopa in odvoza materiala na spornem objektu opravljal tudi druga dela, vendar razen te pavšalne trditve ni med postopkom nikoli navedel, katera naj bi bila ta druga dela. Po drugi strani pa je tožnica zatrjevala vlaganja v toženčevo nepremičnino v materialu in delu po priloženem popisu del, kar se je nato preverjalo v dokaznem postopku z izvedencem in pričami. Rezultat tega so dejanske ugotovitve o tožničinem vloženem delu in sredstvih ter o toženčevem vloženem delu in sredstvih, kar je oboje upoštevano v končnem izračunu pridobljene koristi, kot jasno izhaja iz obrazložitev sodb obeh nižjih sodišč. Ti sta se oprli na mnenje izvedenca dipl. ing. D. K., ki je upošteval listine in rezultate ogleda s strankama, kjer so uskladili stališča obeh strank, katera je kaj naredila. Tisto, kar je ostalo sporno, sta nato sodišči v dokaznem postopku ugotovili kot toženčevo delo in odšteli od skupnega zneska vlaganj v toženčevo hišo. V izpodbijani sodbi je vse navedeno jasno razloženo ter pravilno poudarjeno, da toženec ni imel bistvenih pripomb na izvedensko mnenje niti ni tehtno nasprotoval razlogom prvostopenjskega sodišča v svoji pritožbi. Vselej je samo navajal, tako tudi v reviziji, da je (poleg rušitve, izkopa in odvoza) sam opravil tudi druga dela, ne da bi ta dela kadarkoli konkretiziral. Sodni izvedenec pa je jasno razložil, kako je ocenil opravljena dela, kar sta sodišči s pravilnimi razlogi povzeli in nato v skladu s svojimi ugotovitvami razsodili. V izpodbijani sodbi je razumno obrazloženo, kako je ugotovljeno in upoštevano toženčevo delo in vloženi material ter oboje odšteto od zneska vlaganj tožeče stranke. Pri tem so upoštevane cene vsega na dan vložitve tožbe, kar je rezultiralo v ugotovitvi obstoja tožničine terjatve do toženca v znesku 3.943.349,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, kar predstavlja znesek neupravičene pridobitve toženca na račun tožnice glede na njuno medsebojno pogodbeno podlago, ki je pozneje odpadla. Odločitev na podlagi četrtega odstavka 210. člena ZOR je torej po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna in ni obremenjena z nobeno bistveno postopkovno kršitvijo. Zato je toženčeva revizija v tem delu neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).

Toženec z revizijo ni uspel, zato mora sam kriti svoje revizijske stroške. Tožničinih stroškov odgovora na revizijo pa po presoji revizijskega sodišča glede na vsebino te vloge ni mogoče šteti kot potrebnih za pravdo (155. člen ZPP), zato mora tožnica svoje stroške revizijskega postopka kriti sama.