395. člen ZOR

Višina neupravičeno pridobljene koristi zaradi odpadle pogodbene podlage je ugotovljena ob upoštevanju vrednosti vlaganj tožnice v toženčevo nepremičnino (ob odštetju vrednosti toženčevega dela in materiala). Zaradi toženčevega pobotnega ugovora je pomembno, kdaj in v kateri višini so se nasprotne terjatve v preteklosti srečale, zato je s pomočjo faktorja na podlagi valutne klavzule preračunana vrednost pridobljene koristi, ugotovljena na dan izdelave izvedenskega mnenja, v vrednost na dan vložitve tožbe; od tedaj gredo tožnici tudi zakonske zamudne obresti.

Prepoved valutne klavzule iz 395. člena ZOR v času sklenitve pogodbe med pravdnima strankama ni več veljala (prvi odstavek 5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS, št. 1/1991-I - v nadaljevanju ZDP). Ob dogovorjeni valutni klavzuli je imel tožnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti le v domači valuti. Pri tem pa je imel dve možnosti. Lahko bi zahteval plačilo nemških mark v tolarski protivrednosti v času plačila, ali pa plačilo v tolarjih. Ker tožnik uveljavlja plačilo v domačem denarju, mu od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti.

Zaradi prisilne narave Zakona o denarni enoti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 17/91-I), po kateri je denarna enota Republike Slovenije tolar, ki je edino plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije, mogoče utemeljeno zahtevati izročitev, sicer v tuji valuti izročenega denarja, le v domači valuti po ustreznem tečaju.

Pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila v sporni prodajni pogodbi dogovorjena kupnina v DEM. Res sicer 7. čl. pogodbe opredeljuje, da se posamezni obroki kupnine oblikujejo z upoštevanjem tolarske protivrednosti na dan plačila 1/5 kupnine iz 3. in 4. čl. pogodbe, ki se glasi na DEM. Vendar že pravkar povzeto besedilo izključuje stališče pritožnice, da je bila dogovorjena kupnina v DEM, saj je bila valuta izpolnitve tolar. Takšnega razumevanja pogodbenih določil listine, ki jih je izdala tožeča stranka po podpisu pogodbe, ne morejo omajati, pa čeprav se je nanje v tem gospodarskem sporu sama sklicevala. Zdi se, da so omenjene listine posledica knjiženja obveznosti tožene stranke brez upoštevanja dogovorjene valutne klavzule, kar pa na samo obligacijsko pravico tožeče stranke iz naslova že omenjene prodajne pogodbe ne more imeti vpliva.

Dogovor strank o višini pogodbene obveznosti, izražen v tuji valuti kot vrednostni osnovi v pogodbah med domačimi osebami, ni v nasprotju z zakonom.

Na posojeni devizni znesek je mogoče od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti, prisoditi le obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v ATS nominirane devizne hranilne vloge na vpogled.

Pravna presoja spora, sprejeta na nižjih stopnjah sojenja, je po oceni revizijskega sodišča pravilna in ima pravno podlago v določbah 516. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (v odločbi o plačilu neporavnanega dela kupnine), v 277. členu ZOR (glede plačila zamudnih obresti), presoja vrednotenja dinarskega dela vplačil v zvezi z valutno klavzulo pa v 395. členu ZOR in v predpisih, ki se nanašajo na devizno poslovanje, ki so navedeni že spredaj. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s pravno presojo in v zvezi z njo navedenimi razlogi sodišča druge stopnje, ki se nanašajo na devizno klavzulo in z zaključkom, da morajo zadevne spremembe v zakonodaji priti do odraza tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki izvirajo še iz časa pred uveljavitvijo zakona o deviznem poslovanju, pa niso bila izpolnjena do trenutka odločanja.

Zmotno je revizijsko stališče, da je glede prisojenega zneska predmet obveznosti vsota denarja, zaradi česar naj bi tožnica morala plačati le tisto število denarnih enot, na katerega se ta obveznost glasi in bi bila drugačna prisoja v nasprotju z načelom monetarnega nominalizma. V obravnavani zadevi je izhodišče dejstvo, da gre za spor iz skupnega premoženja pravdnih strank kot razvezanih zakoncev ter tudi za delno razdelitev v obliki delnega izplačila vrednosti skupnega premoženja že v sami pravdi, na kar je tožnica v postopku pristala. Predmete skupnega premoženja si lahko pravdni stranki razdelita fizično tako, da vsaka prevzame in postane izključna lastnica določenih posameznih predmetov, kar je glede na določbe 122. člena Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 130. členom istega zakona prednostno pravilo, kadar odloča o delitvi skupnega premoženja sodišče v nepravdnem postopku. Lahko pa sodišče in seveda tudi stranke same uporabijo druge ali dopolnilne kriterije, in sicer plačilo vrednostne razlike, do katere pride pri fizični delitvi stvari, in tudi plačilo vrednosti posameznih stvari do takrat skupnega premoženja. Ob takem pravilnem izhodišču se pokaže zgrešeno

Uporaba deviz in drugih mednarodnih meril vrednosti je dopustna kot vrednostna osnova v pogodbah med domačimi osebami (valutna klavzula). Prepovedano pa je določanje pogodbenih obveznosti v tuji valuti. V kolikor posamezna pogodba takšno določbo vsebuje, je zaradi tega sicer veljavna, kršitev navedene prepovedi pa ima za posledico, da izpolnitve takšne obveznosti ni mogoče sodno uveljavljati v tuji valuti. Ni pa nobene ovire za utemeljenost zahtevka za plačilo v domačem denarju.

V domačo valuto prevedeni dolg, dosojen v pravdi I P 29/89 sodišča prve stopnje, naj bi z obrestmi vred dosegel komaj polovico vrednosti, ki je (v tuji valuti) resnično bila tožencu izročena. Vendar pa sta se nižji sodišči do take pravne razlage pravilno opredelili z razlogi, da je pravno razmerje med strankama že razrešeno in da je tožnik iz tega pravnega razmerja dosegel tisto, kar je zahteval: vrnitev tožencu izročenega denarja v vtoževanem znesku s pripadki, ali kot je navedlo sodišče druge stopnje, točno določen znesek denarja glede na pisno potrdilo, ki je ta znesek vsebovalo (načelo denarnega nominalizma). Valutno (devizno) klavzulo je mogoče upoštevati le, če je bila dogovorjena.

V času sklenitve leasing pogodbe dne 23.5.1991 pogodbeni stranki nista mogli vezati obračuna cene leasinga, določenega v DEM, na borzni devizni tečaj, saj je bil ta uveden šele po sklenitvi pogodbe o leasingu in sicer z Zakonom o deviznem poslovanju (2. odstavek 14. člena, Ur. l. RS, št. 1/91), ki je začel veljati 25.6.1991. Za vezanost obračuna obrokov leasinga na drug devizni tečaj, kot je bil dogovorjen s pogodbo, je vsekakor potrebna njena sprememba, za katero sta stranki v pogodbi predvideli tudi obličnost. Vendar pa tožena stranka - nasprotna tožeča stranka - te možnosti ni uporabila. Ob takšni njeni neaktivnosti pa ni mogoče računati s tem, da bo nasprotna pogodbena stranka sama obračunala in izpolnila svojo pogodbeno obveznost plačila po drugem tečaju, kot je predviden v pogodbi, pa čeprav naj bi bil ta drug tečaj realnejši.

Posojilo v tuji valuti med fizičnimi osebami ni prepovedan pravni posel, pri čemer sicer ni mogoče sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti v tuji valuti, ker to prepoveduje 71. čl. Zakona o Banki Slovenije, ni pa nobene ovire za utemeljenost zahtevka na plačilo v domačem denarju po tečaju na dan plačila (5. čl. Zakona o deviznem poslovanju RS). Zato ni več razlogov, da bi se določba 395. čl. ZOR še uporabila pri odločanju o zahtevku za vrnitev posojila, danega v tuji valuti. ZOR izrecno dopušča pobotanje terjatve, ki jo ima dolžnik le proti enemu izmed solidarnih upnikov (427. čl. ZOR). Učinkovanje pobotanja pa je različno, če terjatev uveljavlja upnik, proti kateremu ima dolžnik svojo terjatev, ali pa kakšen drug izmed solidarnih upnikov. V prvem primeru se pobotanje lahko uveljavi v breme vseh solidarnih upnikov (1. odst. 427. čl. ZOR), v drugem pa le do višine tistega dela solidarne terjatve, ki glede na notranje razmerje med upniki pripada soupniku, zoper katerega ima dolžnik terjatev.

V času sklenitve obravnavane pogodbe 20.9.1990 takrat veljavni predpisi niso več prepovedovali uporabe devizne klavzule, zaradi česar sta se stranki lahko zanjo veljavno dogovorili. Dogovorjena devizna klavzula pa pride do svoje veljave pri vrnitveni obveznosti danega kot učinku razdrte pogodbe (drugi odstavek 132. člena) skupaj z zamudnimi obrestmi (peti odstavek tega člena). Revizijske trditve o tem, da je v treh identičnih zadevah sodišče druge stopnje potrdilo zavrnitvene sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati, saj sodišča sodijo po ustavi in zakonu, ne pa na podlagi sodne prakse (3. člen prej veljavnega zakona o rednih sodiščih - Uradni list SRS, št. 10/77, 4/82, 37/82, 7/86, 41/87, 24/88 in Uradni list RS, št. 8/90 oziroma prvi odstavek 3. člena zdaj veljavnega zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95).

Ker je bil dogovor z dne 12.12.1983, na katerem temelji toženčeva obveznost, sklenjen v tujini v zvezi z zapuščinskim postopkom po tujem državljanu, kjer so bile predmet dedovanja predvsem hranilne vloge v šilingih, ni zakonitih ovir, da dobi tožnica svoj dogovorjeni delež v tuji valuti. Tožnica pa je za čas zamude, ko je toženec brez utemeljenega razloga zavlačeval z izpolnitvijo svoje obveznosti preko deset let, upravičena do zamudnih obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge na vpogled v ATS.

1. Do dogovora med strankama je prišlo že po uveljavitvi zakona o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ, št. 85/89), ko uporaba valutne klavzule ni bila več prepovedana (spremenjen 16. člen zakona o deviznem poslovanju - Ur.l. SFRJ, št. 66/85). Ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je prepoved še vedno vseboval zakon o NBJ in enotnem monetarnem poslovanju narodnih bank republik in narodnih bank avtonomnih pokrajin (Ur.l. SFRJ, št. 34/89). Določba 40. člena tega zakona je bila enaka, kot je določba 71. člena sedaj veljavnega zakona o Banki Slovenije, ki je bil sprejet hkrati z zakonom o deviznem poslovanju. Ta pa v 5. členu izrecno dovoljuje uporabo deviz kot vrednostne osnove v pogodbah med domačimi osebami (Ur.l. RS, št. 1/91-I). 2. Valutno klavzulo je treba uporabiti tudi, če se pogodba razdre. Za vrnitev danega po razdrtju dvostranskih pogodb veljajo pravila, ki veljajo za izpolnitev teh pogodb (132. člen zakona o obligacijskih razmerjih).

Izrek odločbe, ki dolžniku nalaga plačilo tolarske protivrednosti določenega zneska tuje valute, mora vsebovati tudi odločitev o tečaju, po katerem bo tuja valuta obračunana v tolarje, in odločitev o banki, katere (ustrezni) tečaj se bo pri obračunu upošteval. Ker ni izkazano, da bi toženi stranki glede na sporni predmet bili v pravni skupnosti oz. da se njuna obveznost opira na isto dejansko in pravno podlago, ne gre za materialno sosporništvo, ampak kvečjemu za formalno sosporništvo. Torej tudi ne gre za gospodarski spor. Če gre za formalno sosporništvo, pa sodišče prve stopnje ne bi smelo o zahtevku zoper oba toženca odločati v istem postopku - glede na to, da bi bilo treba samo v enem izmed obeh pravnih razmerij uporabiti procesna pravila, ki urejajo postopek v gospodarskih sporih, v drugem pa ne.

Če valutna klavzula, dogovorjena v pogodbi, ni bila več prepovedana v času odločanja o zahtevku na izpolnitev pogodbe, ni ovire za preračun obveznosti tožene stranke z upoštevanjem valutne klavzule (395. čl. ZOR v zvezi s 5. čl. zakona o deviznem poslovanju, Ur.l. RS 1/91-I). Ob prodaji avtomobila dana obljuba izročitve dveh letnih gum še ne pomeni, da je plačilo kupnine za prodani avtomobil lahko odvisno od izpolnitve le-te, ali drugače, da so bile predmet prodajne pogodbe tudi omenjene letne gume. Že zato uporaba 122. čl. ZOR, na katerega se sklicuje revident, v konkretnem primeru za odločitev o tožbenem zahtevku iz tožbe, ne prihaja v poštev.

Stranki sta v pogodbi uporabili devize kot vrednostno osnovo za plačilo pogodbene obveznosti (prim. 1. odstavek 5. člena Zakona o deviznem poslovanju, Uradni list RS št. 1/91-I). Zato tožeča stranka lahko zahteva vračilo zneska, ki je v domači valuti enak protivrednosti dogovorjene vrednostne osnove.

Domača pravna oseba lahko pridobi tujo valuto in z njo razpolaga, ne more pa jo uporabiti kot plačilno sredstvo. Posojilo ni prepovedano, prav tako ne vrnitev posojila v tuji valuti. Zato tožničina pripoznava zahtevka izraženega v tuji valuti, ne pomeni nedovoljenega razpolaganja, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati.

S sklepom revizijsko sodišče nižjima sodiščema ni naložilo odprave kakšnih konkretnih pravdnih dejanj, ampak je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zato, da bi se vsa sporna vprašanja v postopku pred sodiščem prve stopnje ponovno obravnavala. To pa je bilo v ponovljenem postopku storjeno. Tudi tožena stranka v reviziji ni konkretno navedla, katera procesnopravna vprašanja naj bi, kljub napotkom revizijskega sodišča, ostala neobravnavana. Vkolikor pa je revizija mnenja, da bi morali nižji sodišči sprejeti mnenje revizijskega sodišča, da uporaba določbe 395. člena ZOR morda ni izključena pa je potrebno pojasniti, da gre v primeru 395. člena ZOR za določbo materialnega prava. Na materialnopravno presojo revizijskega sodišča pa nižji sodišči nista bili vezani. Nesprejemanje materialnopravnih nadziranj revizijskega sodišča s strani nižjih sodišč zato ne pomeni kršitve določbe 1. odstavka 377. člena ZPP, kot to v reviziji zmotno meni tožena stranka. Zakon o deviznem poslovanju Republike Slovenije je sprostil možnost zakonitega razpolaganja s tujimi valutami in je uzakonil kot dovoljeno valutno klavzulo (5. člen zakona). S tem so se razmere bistveno spremenile glede na stanje