VSRS Sklep II Ips 188/2002

Revizija se zavrne.
Prva tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prodajni pogodbi z dne 02.12.1996 in z dne 19.02.1997, sklenjeni med tožnikoma kot kupcema in drugim tožencem B. V. kot prodajalcem glede nepremičnine vl. št. 17 k.o... razdrti po samem zakonu, ker je prodajalec prodal stvar s pravno napako (508. in 510. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR). Obema tožencema je nerazdelno naložilo plačati tožnikoma tolarsko protivrenost 22.000 DEM, ker sta tožnika oškodovana za kupnino v tem znesku, ki je drugi toženec ni povrnil, prvi toženec pa je odškodninsko odgovoren, ker je kot nepremičninski posrednik posredoval za osebo, za katero je glede na zaznambo spora v zemljiški knjigi vedel ali moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo druge tožene stranke, ugodilo pa pritožbi prve tožene stranke in s sklepom spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožbo glede prve tožene stranke zavrglo z utemeljitvijo, da je prvostopenjsko sodišče brez izvajanja relevantnih dokazov le posplošeno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost posrednika, dejansko pa je tožba zoper njega preuranjena glede na možnost prisilne izterjave proti drugi toženi stranki in iz tega naslova tožeči stranki škoda še ni nastala. Zato tožeča stranka za obravnavano pravdo zoper prvotoženo stranko še ne izkazuje pravnega interesa.

Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka in uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je sodišče druge stopnje napravilo procesno kršitev, ko je ob sklicevanju na analogno uporabo 288. člena ZPP 1977 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje ter z utemeljitvijo, da ni podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, zavrglo tožbo glede prve tožene stranke. Analogija pomeni določitev pravnega pravila za pravno razmerje, ki ni pravno urejeno, s pomočjo uporabe pravnega pravila, ki urejuje najbližje sorodno področje. Analogija v procesnem pravu ne more biti sprejemljiva, saj je procesno pravo garant strank, ki mora biti točno vnaprej zapisano. Procesno pravo ne more vsebovati arbitrarnosti pri tistih pravicah strank, ki omogočajo dostop na sodišče. Analogija med pravno koristjo ugotovitvene tožbe in pravno koristjo dajatvene tožbe ni dopustna. Ugotovitvena tožba je dopustna samo izjemoma po zakonskem določilu, medtem ko za dajatveno tožbo takega predpogoja ni. Še manj je potem dopustna uporaba 4. točke 373. člena ZPP 1977, saj ta izrecno določa, da sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo prve stopnje. V konkretnem primeru je sodišče izdalo sklep. Poleg tega 4. točka 373. člena ZPP 1977 opira spremembo sodbe na zmotno uporabo materialnega prava. Na osnovi zmotne uporabe materialnega prava se tožba ne zavrže, ampak kvečjemu tožbeni zahtevek zavrne. Poleg tega sodišče ni obrazložilo uporabe izkazovanja pravnega interesa. Pravni interes ni fraza, ampak osnova, na kateri tožnik uveljavlja svoj tožbeni zahtevek. Utemeljuje ga, da mu je kršena pravica materialnega prava in da je to pravico kršil toženec, ki ni izpolnil svoje obveznosti glede tožnikove pravice. Tožba je bila vložena zaradi pravne napake v izpolnitvi predmeta pogodbe z dne 19.02.1997. Zaradi pravne napake je bila pogodba razdrta, saj druga tožena stranka kot prodajalec ni mogla izpolniti svoje obveznosti. Tožeča stranka je plačala kupnino, ni pa prejela v last nepremičnine. Pravni interes je več kot jasen. Pogodba je razdrta in vsaka stranka je dolžna vrniti tisto, kar je na osnovi te pogodbe prejela. Tožeča stranka na podlagi pogodbe ni prejela nič. Druga tožena stranka je prejela kupnino, ki je ni vrnila. Ta zahtevek je nesporen. Prva tožena stranka je kot posrednik posredovala in urejevala sklenitev pogodbe, zato odgovarja za kvaliteto izvedbe posla, katerega se je zavezala izpeljati. Opustitev pregleda zemljiškoknjižnega stanja in drugih listin je profesionalna napaka, ki izkazuje krivdno ravnanje opustitve skrbnosti, ki je potrebna v poslovnem prometu. Tožeča stranka je bila oškodovana za kupnino, škoda je nastala zaradi malomarnega ravnanja prve tožene stranke. ZOR v 820. členu določa, da je posrednik odgovoren za škodo, ki jo pretrpi ena ali druga stranka, med katerima je posredoval, če nastane škoda zaradi tega, ker je posredoval za osebo, za katero je vedel oziroma je moral vedeti, da ne bo mogla izpolniti obveznosti iz pogodbe oziroma za vsako škodo, nastalo po njegovi krivdi. Tožeča stranka je izročila denar, pogodbi nista bili realizirani, torej je tožeča stranka prikrajšana za izročeno kupnino. Od trenutka razdrtja pogodb je jasno, da ne bo realiziran dvostranski posel, v katerem je tožeča stranka svojo obveznost izpolnila. Druga tožena stranka svoje obveznosti, to je prenosa lastninske pravice, ne bo mogla izpolniti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prva tožena stranka skrbnosti dobrega strokovnjaka ni izkazala, saj tožnikov na zaznambo spora v zemljiški knjigi ni opozorila. Tožeča stranka ugotavlja, da so podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti tudi pri prvi toženi stranki, saj je izkazana škoda, to je prikrajšanje tožečih strank za izplačano kupnino ter odgovornost na podlagi 820. člena ZOR.

V odgovoru na revizijo prva tožena stranka predlaga zavrnitev revizije in opozarja, da je tožeča stranka zahtevala plačilo istega zneska iz dveh različnih pravnih temeljev, to je iz obveze vrniti kupnino in iz odškodninske odgovornosti, zato toženi stranki ne moreta nerazdelno odgovarjati za vračilo kupnine. Odškodninska odgovornost prve tožene stranke lahko eventualno nastopi šele tedaj, ko bi in če bi tožeča stranka od druge tožene stranke neuspešno terjala vrnitev kupnine.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba ugotoviti, da je bila sodba, s katero je bil končan postopek pred sodiščem prve stopnje, izdana dne 02.06.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l., št.

26/99). Po prehodni določbi 498. člena ZPP se postopek, na prvi stopnji končan pred uveljavitvijo ZPP, nadaljuje po dotedanjih predpisih, torej po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji). Kakor nižji sodišči, je tudi revizijsko sodišče odločalo po določbah ZPP 1977.

Tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje. Sodba se nanaša na drugo toženo stranko B. V. in sicer je z njo potrjena obsodilna sodba prvostopenjskega sodišča (oziroma je ta nebistveno spremenjena) kar pomeni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev revizije proti sodbi glede drugega toženca. Iz revizije je razvidno, da ničesar glede odločitve proti drugemu tožencu tudi ne izpodbija, zato revizijsko sodišče pravnomočne odločitve glede drugega toženca ni obravnavalo.

Predmet revizijske presoje je torej sklep sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo glede prvega toženca in njegove odškodninske odgovornosti iz posredovanja med tožečo in drugo toženo stranko. V zvezi s tem so bila na nižjih stopnjah ugotovljena sledeča pravno odločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano:

tožeča stranka in drugi toženec sta sklenila kupoprodajno pogodbo z dne 02.12.1996 za kupnino 21.000 DEM in kupoprodajno pogodbo z dne 09.02.1997 za kupnino 4.000 DEM, oboje za nepremičnino vl. št. 17 k.o... Tožeča stranka je pooblaščencu drugega toženca plačala kupnino 22.000 DEM. Kupoprodajni pogodbi sta bili sklenjeni ob posredovanju prve tožene stranke kot posrednika, ki se ukvarja s prometom nepremičnin. Po sklenitvi pogodb je bilo ugotovljeno, da je bila v zemljiški knjigi pri vl. št. 17 k.o... zaznamba spora v zadevi opr. št. P 374/86 Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Ptuju in da je postala leta 1991 pravnomočna sodba, s katero je bila B. V. naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za nepremičnine vl. št. 17 k.o..., ker je A. H. na podlagi pravnega posla in gradnje na tujem zemljišču postal lastnik te nepremičnine. Tem ugotovitvam sledi pravna presoja nižjih sodišč o tem, da je drugi toženec prodal nepremičnino s pravno napako v smislu 508. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in odločitev, da sta prodajni pogodbi po samem zakonu razdrti in da je drugi toženec dolžan plačati tožeči stranki tolarsko protivrednost 22.000 DEM z vpoglednimi obrestmi za hranilne vloge v DEM. Gre za vrnitev prejetega po razdrti pogodbi po 132. členu ZOR.

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala nerazdelno plačilo tolarske protivrednosti 22.000 DEM od obeh toženih strank, zatrjujoč, da gre za odškodnino, vendar sta nižji sodišči pravilno presodili, da je zahtevek proti drugemu tožencu obogatitveni, saj mora vrniti kupnino, ki jo je prejel na podlagi pravnega posla, ki je bil zaradi pravne napake razdrt (132. člen ZOR v zvezi s 510. členom ZOR).

Zahtevek tožeče stranke proti prvi toženi stranki pa je dejansko odškodninski in ga je tožeča stranka v tožbi utemeljila s trditvami, da je prva tožena stranka glede na podatke zemljiške knjige vedela za zaznambo spora in za sporno lastništvo nepremičnine vl. št. 17 k.o..., pa je kot posrednik opustila potrebno skrbnost pri zbiranju podatkov o strankah in nepremičnini, v posledici česar je tožeči stranki nastala škoda, ker ji drugi toženec noče vrniti kupnine (820. člen ZOR). Na tem mestu je pripomniti, da prva tožena stranka ni pogodbena stranka v prodajnih pogodbah in zato ni odgovorna za vračilo kupnine. Po razdrtju pogodb (510. člen ZOR) ima tožeča stranka povračilni zahtevek za vrnitev plačanega zneska samo od sopogodbenika (132. člen ZOR), to je druge tožene stranke. Tako je s sodbo tudi že pravnomočno razsojeno. Prisojeni znesek v breme druge tožene stranke ne predstavlja odškodnine, ampak vrnitev danega. Zoper prvo toženo stranko pa bi imela tožeča stranka odškodninski zahtevek, če bi bili podani vsi elementi civilnega delikta. Tožeča stranka sicer zatrjuje protipravno ravnanje prve tožene stranke, krivdo, škodo in vzročno zvezo, vendar zneska plačane kupnine ni mogoče opredeliti kot škodo, ker je ta znesek predmet povračilnega zahtevka zoper drugo toženo stranko kot sopogodbenika tožeče stranke. Ta znesek ne predstavlja škode, ker ima tožeča stranka pravnomočno prisojeno terjatev zoper drugotoženo stranko in ji škoda še ni nastala. Tako manjka eden od nujnih elementov odškodninskega delikta in zato prva tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Tako je tudi materialnopravno pravilno stališče drugostopenjskega sodišča, da tožeči stranki zaradi protipravnega ravnanja prve tožene stranke škoda še ni nastala. Odveč so le nadaljnji razlogi o neizkazanosti pravnega interesa. Ob pravilni uporabi materialnega prava torej sledi zaključek, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko neutemeljen; zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Sodišče druge stopnje pa tudi ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot je bilo že pojasnjeno, je drugostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, v nasprotju s prvostopenjskim sodiščem, ki je zmotno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvo toženo stranko. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeno uporabilo 4. točko 373. člena ZPP 1977 in prvostopenjsko sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo. To je sicer napačno napravilo s sklepom, namesto s sodbo, kar pa ni pomenilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP 1977, saj ime sodne odločbe ni vplivalo na njeno zakonitost in pravilnost. Da pa je pri tem drugostopenjsko sodišče tožbo zoper prvo toženo stranko zavrglo, namesto pravilno tožbeni zahtevek zavrnilo, je le v korist tožeči stranki in zato v tem smislu nima pravnega interesa za revizijo.

Neobrazložitev izkazovanja pravnega interesa in uporaba 288. člena ZPP 1977 pa glede na obrazloženo tudi ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je z vidika materialnega prava obravnavanje pravnega interesa nerelevantno in se zato razlogi izpodbijanega sklepa o tem ne tičejo pravno odločilnih dejstev, ki so ali ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Tako ni podan še preostali izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, ni pa bilo niti kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, zaradi česar je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (400. člen ZPP 1977).

Prva tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev revizijskih stroškov. Revizijsko sodišče je ocenilo, da prva tožena stranka z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi sodišča v tej zadevi in da ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP 1977). Zato je odločilo, da prva tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.