VSRS Sklep Cp 8/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagateljev predlog za priznanje sodbe Občinskega sodišča v Novem Sadu, opr. št. P 2907/94 z dne 28.5.1998. Ugotavlja, da ne bi bilo ovir za priznanje. Tudi ne zato, ker ne gre za izključno pristojnost slovenskih sodišč (67. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Ur. l. RS, št. 56/99 - ZMZPP). Toda predlagatelj je državljan Zvezne Republike Jugoslavije, s to državo pa naša država ni sklenila pogodbe o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. Ker bi lahko predlagatelj na podlagi te sodbe, če bi jo sodišče priznalo, vknjižil svojo lastninsko pravico na nepremičnini vpisani v vl. št. 911 k.o..., bi s tem pridobil lastninsko pravico na njej. To pa bi bilo v nasprotju s 100. členom ZMZPP. Naša zakonodaja ne omogoča pridobiti nepremičnine tujcem, razen z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti.

Proti tej odločbi je predlagatelj vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlagal vrhovnemu kot pritožbenemu sodišču, naj sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da bo ugodilo predlogu, ali pa naj sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Trdi, da je bilo obravnavano stanovanje kupljeno leta 1982 med zakonsko zvezo strank. Takrat je pridobil lastništvo. Gre le za delitev premoženja bivših zakoncev, ne pa za novo pridobitev lastninske pravice.

Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Za postopek za priznanje tujih sodnih odločb se uporabi ZMZPP, če pa ni v tem zakonu posebnih določb, se smiselno uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (111. člen ZMZPP). Zakon o nepravdnem postopku pa določa, da se v tem postopku smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno (37. člen).

Sodišče druge stopnje kot pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je moralo izpodbijano odločbo preizkusiti tudi s tega vidika. Za priznanje tuje sodne odločbe predpisuje zakon več predpostavk, ki morajo biti izpolnjene, če naj sodišče prizna takšno odločbo (95. do 103. člen ZMZPP). Vse predpostavke morajo biti podane kumulativno. Večina teh, izvirajočih iz postopka, v katerem je bila izdana sodba, ki naj se prizna, je procesne narave. Vendar pa te dobijo v postopku preizkusa, ali so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje, funkcijo materialnega prava. Če namreč niso izpolnjene, sodišče zavrne priznanje (96. do 101. člen ZMZPP). Med takšnimi negativnimi predpostavkami je tudi neobstoj izključne pristojnosti sodišča Republike Slovenije: Tuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče ali drug organ Republike Slovenije (prvi odstavek 97. člena ZMZPP). Edina izjema je, če zahteva priznanje tuje sodne odločbe, ki je bila izdana v sporu iz zakonske zveze, toženec ali če zahteva priznanje tožnik, pa toženec temu ne nasprotuje (drugi odstavek 97. člena ZMZPP). V tej zadevi ne gre za takšen primer, saj predlaga priznanje tožnik, toženka kot nasprotna udeleženka pa se postopka očitno sploh ne želi udeleževati, saj so ji bila sodna pisanja vročena s fikcijo vročitve (140., 141. in 142. člen ZPP).

Priznanje tuje sodne odločbe se predlaga v zvezi z njeno odločitvijo o nepremičnini, ki leži na območju naše države. Pristojnost sodišč Republike Slovenije ureja ZMZPP. Tako je sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije (prvi odstavek 64. člena ZMZPP). Glede na tu obravnavano zadevo je edina izjema tega strogega pravila že prej omenjena izjema po drugem odstavku 97. člena ZMZPP, za katero, kot rečeno, ne gre. Tako ni izjema določba 67.

člena ZMZPP, za katero je sodišče prve stopnje očitno štelo, da pomeni izbirno pristojnost, tudi za spor o nepremičnini. Ta določa, da je v sporih o premoženjskih razmerjih med zakonci, ki se nanašajo na premoženje v Republiki Sloveniji, pristojno sodišče Republike Slovenije tudi tedaj, če toženec nima prebivališča v Republiki Sloveniji. Ureja še primere, ko je del premoženja v naši državi, del pa v tuji in da ni pomembno, ali zakonska zveza še traja, ali je prenehala oziroma ali je bilo ugotovljeno, da ne obstaja. Ta zakonska določba se nanaša na premoženje sploh, ki je bilo ustvarjeno med zakonsko zvezo, in pomeni poseben primer pristojnosti po premoženju (forum patrimonii - 58. člen ZMZPP). Ne pomeni pa, kot si zmotno razlaga prvo sodišče, izbirne pristojnosti, če gre za nepremičnino, ki sestavlja premoženje bivših zakoncev. Skratka ne gre za določbo, ki bi derogirala določbo o izključni pristojnosti po legi nepremičnine (forum rei sitae; v prejšnjem zakonu o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih primerih, Ur. l. SFRJ, št. 43/82 je bilo to še posebej določeno v prvem odstavku 60. člena; v ZMZPP pa je bila ta določba opuščena očitno kot nepotrebna).

Izkazalo se je torej, da sodišče ne bi smelo priznati predložene tuje sodbe že iz razloga, ker je v njej odločeno o nepremičnini v naši državi. Pritožbenemu sodišču se zato ni bilo treba ukvarjati z vsebinskim preizkusom po 100. členu ZMZPP (ali je bilo priznanje v nasprotju z našim javnim redom), ki je bil za prvo sodišče edini razlog za zavrnitev predloga in zato tudi edini predmet pritožbe. Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi predloga je torej pravilna.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo le druge razloge za zavrnitev.

Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).