VSRS Sodba II Ips 37/2000

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, njunega dne 14.9.1985 rojenega sina S. Z. je dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu - tožencu, ki mu je naložilo, da mora za tožnico plačevati preživnino od 10.3.1995 do vključno 31.12.1987 po 5.000,00 SIT mesečno, od 1.1. do 31.12.1998 po 7.000,00 SIT in od 1.1.1999 dalje po 8.000,00 SIT mesečno. Tožnici pa je naložilo, da mora plačevati za skupnega sina mesečno preživnino in sicer od 1.9.1994 do 31.12.1997 po 2.000,00 SIT, od 1.1.1998 do 31.3.1999 po 3.000,00 SIT in od 1.4.1999 dalje po 5.000,00 SIT. Višja preživninska zahtevka je zavrnilo.

Na pritožbo tožnice zoper preživninski odločbi je sodišče druge stopnje delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in sicer tako, da je preživninsko obveznost tožnice do sina znižalo na 1.000,00 SIT mesečno za celotno obdobje od 1.9.1994 dalje. Preživninsko obveznost toženca do tožnice pa je zvišalo za čas od 1.1.1998 do 31.12.1998 na 17.000,00 SIT mesečno, od 1.1.1999 dalje pa na 18.000,00 SIT mesečno. V preostalem delu je tožničino pritožbo zavrnilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec, ki je predlagal, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se vzpostavi v celoti sodba sodišča prve stopnje. Ob nespremenjenem dejanskem stanju je po revizijskih izvajanjih nesprejemljiva sprememba preživninskih odločb. Preživnina po 1.000,00 SIT mesečno za sina, ki bi jo morala plačevati tožnica, je nenavadno nizka.

Neutemeljeno pa je tudi zvišanje preživnine v korist tožnice. Ta živi pri očetu, ki ima znatne dohodke, pri njem ima stanovanje zastonj in dobiva tudi socialno podporo. Za preživljanje polnoletnih otrok, če ti niso sposobni skrbeti zase, so dolžni skrbeti starši. Ob takem stanju je odločitev višjega sodišča pravno zmotna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Preživninske obveznosti med zakonci po razvezi in njihove preživninske obveznosti do skupnih otrok, ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) predvsem v 81. ter 78. in 79. členu. Tako določa 79. člen ZZZDR, ki ureja preživninske obveznosti do otrok, da sodišče določi višino preživnine v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami. Po določilu 81. člena ZZZDR, ki ureja preživninsko obveznost do razvezanega zakonca, pa gre preživnina le nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, pri čemer se preživninski znesek v breme drugega zakonca določi ustrezno njegovim možnostim. Na podlagi navedenih predpisov mora sodišče odločati o preživninskih zahtevkih, ki so v vsakem posameznem primeru odvisni od ugotovljenih okoliščin, ki so različne in so zato različne tudi odločbe o preživninskih obveznostih. Sodišči nižjih stopenj sta v tem primeru odločili o preživninski obveznosti tožnice do sina in toženca do tožnice na podlagi spredaj navedenih določb. Predmet njune pravne presoje je bilo ugotovljeno dejansko stanje, to je dejanske okoliščine vseh treh subjektov, ki jih zadevata sporni preživninski odločbi. Čeprav je sodišče druge stopnje za podlago svoje pravne presoje uporabilo iste dejanske ugotovitve kot sodišče prve stopnje, je lahko prišlo do drugačnih pravnih odločitev kot sodišče prve stopnje. To je bila posledica njegove drugačne ocene konkretnega življenjskega primera na podlagi istega zakona oziroma norme. Namreč konkretni življenjski primer (pravdnih strank in njunega otroka) je na podlagi istega zakona oziroma norme drugače pravno ocenilo (v posledici drugačne vrednostne sinteze vsega pravnorelevantnega dejanskega in pravnega stanja). Zato je nerazumljivo in neutemeljeno revidentovo retorično spraševanje v reviziji, kako da je moglo sodišče druge stopnje na podlagi enakega dejanskega stanja drugače odločiti kot pa je odločilo sodišče prve stopnje. Še drugače povedano: zadevna revizijska izvajanja ne utemeljujejo pomislekov o pravilnosti pravne presoje sodišča druge stopnje.

Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje po presoji revizijskega sodišča potrjuje pravilnost odločitve sodišča druge stopnje o obeh preživninskih zahtevkih.

Sodišči nižjih stopenj sta med drugim ugotovili, da je sin pravdnih strank star 12 let, da potrebuje za preživljanje mesečno okrog 60.000,00 SIT in da živi na domu toženčevih staršev, kjer živi tudi toženec, ki je sicer zaposlen v Avstriji in kjer zasluži mesečno okrog 180.000,00 SIT. Tožnica pa je po istih ugotovitvah zaradi bolezni za delo nesposobna, brez lastnih sredstev za preživljanje, da živi pri svojem očetu in da dobiva mesečno po 20.000,00 SIT socialne pomoči, med tem ko njene mesečne potrebe znašajo vsaj 40.000,00 SIT.

Spredaj navedene ugotovitve, ki potrjujejo zaključek, da tožnica ni zmožna ničesar prispevati k preživljanju svojega sina, ne utemeljujejo v reviziji uveljavljene zmotne uporabe materialnega prava. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica brez premoženja in brez lastnih sredstev in da je za delo tudi nesposobna, ni zmožna prispevati zahtevanih denarnih sredstev za preživljanje sina ter zato ni utemeljen toženčev zahtevek, da mora tožnica za sina plačevati več kot 1.000,00 tolarjev mesečno kot je bilo to odločeno s sodbo sodišča druge stopnje. Po presoji revizijskega sodišča zakon v tem delu odločitve ni bil uporabljen na škodo toženca oziroma preživljanca. V bistvenem iste ugotovitve o tožničinih razmerah pa utemeljujejo na drugi strani odločitev, da mora toženec plačevati za tožnico kot razvezano ženo od 1.1. do 31.12.1998 po 17.000,00 SIT preživnine mesečno, od 1.1.1999 dalje pa po 18.000,00 SIT mesečno. Tako preživnino je toženec glede na svoje premoženjske in družinske razmere zmožen prispevati k stroškom preživljanja tožnice, ki je nepreskrbljena, brez sredstev in nesposobna za delo ter odvisna zgolj od delne, a nezadostne socialne pomoči. Revizija zato tudi v tej smeri neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z obema odločbama pa je dodati, da sta sprejeti glede na dejanske razmere v času sojenja ter da je možno obe odločbi kdaj pozneje spremeniti zaradi morebitnih spremenjenih razmer (peti odstavek 132. člena ZZZDR).

V zvezi z revizijskimi izvajanji o premoženjskem stanju tožničinega očeta, ki da je tudi dolžan vzdrževati tožnico, je ugotoviti, da revident s takimi izvajanji širi dejansko podlago svojih ugovorov, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (prvi odstavek 190. in tretji odstavek 385. člena ZPP). V materialnopravnem pogledu pa je ob iznešenem stališču opozoriti, da je bil toženec v tem postopku obsojen na zakonito preživninsko obveznost do tožnice kot razvezane žene le v okviru svojih preživljalskih možnosti in da v njegovo breme odmerjena preživnina ne zadostuje za pokrivanje vseh tožničinih nepokritih potreb preživljanja.

Ker toženčeva revizija ni bila utemeljena, revizijsko sodišče pa ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev (386. člen ZPP), je moralo toženčevo revizijo zavrniti (393. člen ZPP).