132. člen ZZZDR-UPB1

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, ki ga je našlo v določbi 197. člena DZ. Ta omogoča, da se na predlog upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določena preživnina, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Preživnino se določi tako, da se najde ustrezno ravnovesje med potrebami upravičenca in materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi obeh preživninskih zavezancev (189. člen DZ). Sprememba enega od pravno relevantnih dejavnikov pa lahko poruši omenjeno ravnovesje. V tem primeru zakon dopušča poseg v že določeno preživnino in s tem v izvršilni naslov. Spremembo preživnine utemeljujejo le bistveno spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Sodišče je v obravnavanem primeru takšne okoliščine ugotovilo. Povečanje potreb otrok, višji dohodek očeta in skrb še za enega otroka ter odsotnost stikov med očetom in predlagateljema utemeljujejo ugotovitev o bistveno spremenjenih okoliščinah.

Prvostopenjsko sodišče je jasno izpostavilo, kaj sedaj ocenjuje kot bistveno spremembo - veliko spremembo na strani življenjskih stroškov matere (odpadlo najemnino zaradi lastne nepremičnine, prenehanje kreditnih obveznosti), boljše zmožnosti matere zaradi spremembe namembnosti lastniških nepremičnin ter izgubo očetove redne zaposlitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so vse navedene spremembe dovolj znatne, da narekujejo novo odmero, torej novo ugotavljanje zmožnosti obeh zavezancev in potreb upravičenke.

Sodna praksa sledi stališču, da je smisel preživnine v sprotnem zagotavljanju finančnih sredstev za življenje. Zato je pravilo, da se preživnina določi v mesečnem znesku vnaprej (131.c člen ZZZDR), za mladoletne otroke pa še, da se plačuje v denarju (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR). Tudi določba 132. člena ZZZDR o usklajevanju z izvršilnim naslovom določene preživnine z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji kaže na to, da mora biti (celotna) preživnina določena v denarju. Vrhovno sodišče je od načelne strogosti določbe prvega odstavka 131.a člena ZZZDR, ki predvideva denarno preživnino za mladoletne otroke, že odstopilo, a le v primerih, ko se preživninska zavezanca tako dogovorita. Bistveni pogoj je, da je s takšnim dogovorom varovana koristi otroka. Glede na podatke v spisu pa se preživninska zavezanca o preživninski obveznosti nista uspela dogovoriti drugače.

Glede na potrebe nasprotnega udeleženca ter upoštevaje dejstvo, da predlagatelj nima stikov z otrokom, ne hodi z njim na dopust, izlete in podobno, na zakoniti zastopnici pa je v celoti vsakodnevna skrb za nasprotnega udeleženca, je pravilen zaključek, da preživnina, ki je naložena predlagatelju v višini okoli 420 EUR, kar predstavlja nekaj več kot 61 % potreb nasprotnega udeleženca, kljub dodatnim preživninskim obveznostim predlagatelja, ni pretirana.

Predlog se zavrne.

Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša le na odločitve o zahtevku tožbe in nasprotne tožbe ter o obstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, te odločitve pa vsebuje izrek sodbe.

Pri porazdelitvi preživninskega bremena med oba starša je treba upoštevati dejstvo, komu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, saj gre za dodatno časovno in odgovornostno obremenitev, ki nima denarnega ekvivalenta. Končno je treba od dobljenega zneska preživnine, ki odpade na starša, ki mu otrok ni zaupan v vzgojo in varstvo, odšteti stroške, ki jih ta starš krije neposredno v času, ko je otrok pri njem (na stiku), kar tožnik v pritožbi pravilno poudarja. Pri tem pa niso upoštevni prav vsi njegovi izdatki v zvezi z otrokom.

Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Pravilna uporaba 132. člena ZZZDR zahteva izvedbo dvofaznega postopka, kjer sodišče v prvi fazi ugotovi, ali so se okoliščine od določitve preživnine bistveno spremenile, tako da prvotno določena preživnina ni več ustrezna glede na zmožnosti staršev in potrebe upravičenca, in če to ugotovi, postopek nadaljuje z novo odmero preživnine glede na nove razmere v času izdaje sodne odločbe. Bistvene razlike v razpoložljivem (sicer nadstandardnem) dohodku obeh staršev, ob nadaljnjih ugotovitvah, da so se spremenile tudi potrebe otroka, utemeljujejo novo iskanje ravnovesja med otrokovimi potrebami in zmožnostmi preživninskih zavezancev. Odločilno je, da so zmožnosti obeh staršev nadpovprečno dobre in imata dovolj razpoložljivega dohodka, da zanju preživninska obveznost ne predstavlja pomembnega bremena. Zato je za odločitev o višini preživnine bistveno, da sodišče ugotovi okvirno razmerje med dohodki in premoženjskim stanjem posameznega zavezanca ter bi natančnejše ugotavljanje in vrednotenje premoženja presegalo domet te pravde.

Pravilna uporaba materialnega prava na podlagi 132. člena ZZZDR zahteva dvofazni postopek, ko se odloča o zvišanju ali znižanju preživnine. V prvi fazi sodišče ugotovi, ali so izkazane spremenjene okoliščine, ki so bistvene glede potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, in če ta dejstva ugotovi, nadaljuje z drugo fazo, v kateri pa zgolj ugotavlja, kakšne so preživninske potrebe upravičenca in zmožnosti zavezancev od vložitve tožbe dalje.

Začasnega zmanjšanja preživninskih zmožnosti zaradi prestajanja zaporne kazni, ki je posledica neplačevanja preživnine, ni mogoče upoštevati kot razlog za njeno zmanjšanje.

Odločilno za spremembo sodno že pravnomočno določene preživnine je, da je bodisi sprememba potreb upravičenca bodisi sprememba zmožnosti zavezanca, bistvena, znatna, lahko bi se reklo tudi drastična. V ta okvir sodijo zlasti okoliščine, kot so izguba ali pridobitev zaposlitve, bistvena sprememba dohodkov, nastanek nove preživninske obveznosti (npr. rojstvo otroka), na drugi strani pa zlasti sprememba glede šolanja ali pa izredne okoliščine, vezane na posebne dodatne dejavnosti ali zdravstvene indikacije. Mati obeh toženk je sicer še vedno zaposlena v družbi T., d. o. o., katere edina družbenica in zakonita zastopnica je. Njena izobrazba je ostala nespremenjena. Vendar pa je sedaj ugotovljena njena podjetnost, ki ji očitno zagotavlja še boljši standard, kot ga je imela po ugotovitvah sodišča prve stopnje ob prvem sojenju, čeprav ga je že tedaj želela prikriti. Pritožbeno sodišče poudarja, da tožba za zvišanje (ali znižanje) preživnine sicer ni namenjena odpravi morebitnih napak pravnomočne sodbe. Zato naj ne moti, da gre na videz za enake okoliščine na strani matere toženk, ko sodišče presoja, da ji ne verjame, da zasluži le minimalni dohodek, kot uradno prikazuje, in ji te

Sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi v izvršilnem naslovu določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR). Dokazno breme o spremembi okoliščin je na tožeči stranki. V predhodni fazi sodišče najprej ugotavlja, ali se je v času od določitve preživnine katera od okoliščin, ki so bile relevantne za odločitev, tako spremenila, da to narekuje novo presojo višine preživninskega prispevka vsakega od staršev v sorazmerju z njunimi zmožnostmi in otrokovimi potrebami.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in so v mejah dopustnega dolžni storiti prav vse za njihovo preživljanje, preživnina pa mora biti primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Pravilno in v skladu z ustaljeno sodno prakso je, da sodišče od ocenjenega zneska potreb ni odštelo otroškega dodatka, ki ga prejema toženkina mati, saj ta ni namenjen zmanjševanju preživninske obveznosti roditeljev.

Sodišče lahko na zahtevo zavezanca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR). Za odločitev o znižanju preživnine je ključna presoja, ali se je tožnikovo premoženjsko stanje spremenilo v taki meri, da ne zmore več plačevati s sodbo določene preživnine. Glede na to, da je pretežni del skrbi za varstvo in vzgojo na materi, morebitno bistveno izboljšanje materinega premoženjskega položaja samo za sebe ne bi utemeljevalo znižanja očetovega prispevka k otrokovemu preživljanju. Ker tožnik ni dokazal, da ne zmore več prispevati 55 % deleža k pokritju sinovih potreb, ni pomembno, ali je prišlo do sprememb v materinem premoženjskem položaju. Če zmoreta, sta namreč starša dolžna enakovredno prispevati k preživljanju otroka. Kolikor je tožnikov prispevek v danem primeru višji od polovice, gre na račun tega, da je pretežni del vsakodnevne skrbi za otroka pri materi. Morebitni boljši premoženjski položaj matere odprave te razlike ne bi utemeljeval.

Sodišče lahko na zahtevo zavezanca zniža z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena (132. člen ZZZDR). Po ugotovitvi, da so se razmere na predlagateljevi strani po sklenitvi sodne poravnave bistveno spremenile, je sodišče na novo ugotovilo zmožnosti vsakega od staršev in dekličine potrebe.

Temelj za novo določitev preživnine je podan že zaradi spremenjenih potreb upravičencev, zato primerjanje zmožnosti zavezancev ni več potrebno, ampak je potrebno zmožnost zavezancev na novo ugotoviti.

Življenjski stroški za dobrine, naštete v 129.a členu ZZZDR, mesečno lahko znatno varirajo in je ocena zato približek nekega povprečja, ki ga sodišče izračuna na podlagi letne ocene posamezne vrste stroškov. Skladno z razpravnim načelom je predvsem na stranki sami dolžnost, da navede odločilna dejstva, ki utemeljujejo njen zahtevek ali njeno obrambo, ter za svoje trditve ponudi ustrezne dokaze, sodišče pa mora v okviru materialno procesnega vodstva paziti, da razjasnjevalna obveznost ne preraste v pravno svetovanje stranki, ki bi lahko vzbudilo dvom v nepristranost sodišča in poseglo v pravico nasprotne stranke do enakega obravnavanja

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ob stališču, da je bila prvotno, s sodno poravnavo določena preživnina za ml. drugega toženca dogovorjena v prenizkem znesku, to preživnino zvišalo, čeprav je prvostopenjsko sodišča ugotovilo, da se potrebe toženih strank in zmožnosti tožeče stranke niso spremenile.

Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Povedano drugače, potrebe je mogoče zadostiti le v tolikšni meri, kot to omogočajo dohodki staršev, sodišče pa mora najti ustrezno ravnovesje med nujnostjo posameznih otrokovih potreb na eni strani ter obremenitvijo preživninskega zavezanca, ki mu jo naloži, na drugi strani.