VSRS Sodba in sklep II Ips 350/99

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek proti toženima strankama P., d.o.o., in L. F. st. kot neutemeljen zavrnilo, drugemu tožencu B. A. pa je naložilo, da mora tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.450.000 SIT. Umik tožbe proti tretjemu tožencu (L. F. ml.) je vzelo na znanje in pravdni postopek proti njemu ustavilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora drugi toženec povrniti tožeči stranki v znesku 259.505 SIT, tožnik pa tretjemu in četrtemu tožencu v znesku 113.602 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje in proti odločitvi o ustavitvi postopka proti tretjemu tožencu zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni odločitvi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je bil zaposlen pri prvotoženi stranki, kar je ta tudi priznala. Iz njenega odgovora na tožbo je razvidno, da je prišlo do škodnega dogodka in nastanka škode v zvezi z delom, ki je bilo opravljeno za prvotoženo stranko. Tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki je bil zato neutemeljeno zavrnjen. Proti tretjemu tožencu tožba ni bila nikoli umaknjena, četrti toženec pa je bil omenjen že v tožbi, saj je v njej povsem jasno navedeno, da je tožeči stranki škodo povzročil mesar. S pripravljalno vlogo z dne 3.9.1993 je tožnik le razširil tožbo. Tožbeni zahtevek proti četrtemu tožencu zato ne more biti zastaran. Tretji toženec tožniku res ni povzročil škode, vendar pa bi bila lahko glede njega izdana le zavrnilna sodba, ne pa sklep o umiku tožbe, saj nečesa, česar ni, sodišče ne more vzeti na znanje. Sicer pa je najbolj odločilno, da je tožnik ves čas tožil le mesarja L. F., tedaj ves čas le eno osebo, pa čeprav je v tožbi navedel napačen naslov. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno proti vsem toženim strankam.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77.

1Glede zavrnitve zahtevka proti prvotoženi stranki:

Prvotožena stranka je v odgovoru na tožbo res navedla, da je do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo v zvezi s tožnikovim delom pri njej, zaradi česar njen direktor (drugi toženec, proti kateremu je sodišče izdalo obsodilno sodbo, ki je postala pravnomočna in ni predmet revizijskega izpodbijanja) tožniku ne more biti odškodninsko odgovoren, vendar pa se tožnik s takimi trditvami prvotožene stranke ni strinjal. V vlogi z dne 3.9.1993 (l. št. 22 pravdnega spisa) je v zvezi z omenjenimi trditvami drugotožene stranke izrecno navedel, da "so trditve prvotožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bil tožnik poškodovan na delu pri njej, neresnične. Prva tožena stranka prašičev takrat ni imela. To so bili prašiči drugega toženca in je to delo opravljeno za njega". Glede na take trditve tožnika je sodišče izvedlo dokazni postopek in na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da do škodnega dogodka in nastanka škode ni prišlo na delu ali v zvezi z delom, ki ga je tožnik opravljal pri prvotoženi stranki. Te dokazne ocene tožnik z revizijskimi trditvami ne more več izpodbiti (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ker tožnik kot delavec prvotožene stranke škode ni utrpel pri delu ali v zvezi z delom, mu prvotožena stranka nastale škode ni dolžna povrniti (prvi odstavek 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89). Zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvotoženi stranki je zato materialnopravno pravilna.

2Glede zavrnitve zahtevka proti četrtotoženi stranki:

Tožnik je na obravnavi dne 4.4.1997 po svojem pooblaščencu, ki je odvetnik, navedel: "Tožeča stranka razširja tožbo na L. F. st., Koper. Predlaga, da ga sodišče pozove če vstopi v pravdo, v kolikor v to ne privoli, naj se to šteje za novo tožbo in se združi s to tožbo" (l. št. 42 pravdnega spisa). Ob taki navedbi tožnikovega pooblaščenca ni mogoče pritrditi revizijski trditvi, da je šlo v resnici le za popravo naslova. S pismeno vlogo z dne 29.5.1997 (l. št. 45) je L. F. st., Koper, sodišče obvestil, da v subjektivno spremembo tožbe ne privoli. V skladu s tožnikovim predlogom je zato sodišče tožnikovo "razširitev" tožbe pravno pravilno štelo kot novo tožbo (kar je tožnik tudi izrecno predlagal), saj privolitve novega toženca v spremembo tožbe ni moglo (niti smelo) nadomestiti s svojim sklepom o dovolitvi "razširitve" tožbe (192. člen ZPP/77).

Do škodnega dogodka in nastanka škode je prišlo 4.12.1990. Tožba proti četrtemu tožencu je bila vložena 4.4.1997. Četrti toženec je ugovarjal zastaranje tožnikove odškodninske terjatve. Temu ugovoru je sodišče utemeljeno sledilo in ob pravilni uporabi 376. člena ZOR tožbeni zahtevek proti temu tožencu kot neutemeljen zavrnilo (v času od nastanka škode namreč ni potekel le subjektivni triletni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR, ampak tudi absolutni zastaralni rok iz drugega odstavka istega člena ZOR).

3Glede umika tožbe proti tretjemu tožencu:

Tudi glede umika tožbe proti tretjemu tožencu je sodišče sledilo procesnim ravnanjem tožnikovega pooblaščenca. Na obravnavi dne 19.1.1998 je bila namreč prav z njegove strani podana izjava, "da tožeča stranka ne toži sina na obravnavi prisotnega L. F. iz Kopra." (l. št. 62 pravdnega spisa). To s strani tožnikovega pooblaščenca, ki je odvetnik, sicer res ne preveč precizno izjavo, je sodišče prve stopnje štelo za umik tožbe in pravdni postopek proti tretjemu tožencu ustavilo. Revizija v takem ravnanju sodišča prve stopnje, s katerim se je sodišče druge stopnje strinjalo, vidi kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa po presoji revizijskega sodišča ta, zlasti ob nadaljnjih revizijskih zatrjevanjih, "da bi bila pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje taka, da bi bil tožbeni zahtevek proti tretjemu tožencu zavrnjen", ni podana. Z ustavitvijo pravdnega postopka zaradi (sicer res dokaj nejasnega) umika tožbe, namesto zavrnitve tožbenega zahtevka s sodbo, se namreč pravni položaj tožnika ni prav v ničemer poslabšal. Če je tožba umaknjena, se namreč šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži (tretji odstavek 193. člena ZPP/77), s pravnomočno sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek pa predstavlja razsojeno stvar, zaradi česar vložitev nove tožbe ni več dovoljena (333. člen ZPP/77).

Po povedanem se je pokazalo, da ni podan nobeden od v reviziji uveljavljenih revizijskih razlogov. Ob preizkusu po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje med postopkom nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP/77).