VSRS Sodba II Ips 603/98

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da naj se ugotovi, da sta prodajna pogodba z dne 20.2.1986 z aneksom k njej z dne 16.5.1986, sklenjena med Občino N. in L.B.L. o prodaji dvosobnega stanovanja v N., parc. št... k.o..., sestoječe iz dveh sob in večjega predprostora ter drvarnice in pogodba o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 16.12.1982, sklenjena med ZTKO N. in Občino N. za opisano stanovanje, nični. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prodajna pogodba z dne 20.2.1986 z aneksom špekulativna oziroma fiktivna v smislu določb 89. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in da je zavezanka za vračilo navedenega stanovanja v denacionalizacijskem postopku L.B.L. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je vložila revizijo A.S. in predlagala, da naj se razveljavita sodbi obeh sodišč nižjih stopenj. V razlogih revizije poudarja kronološki potek dogodkov, se sklicuje na vse svoje navedbe, iznešene v dokaznem postopku in vztraja na svojem stališču, da pomeni ravnanje prvih dveh toženk tako v sklenitveni kot izpolnitveni fazi, fiktiven oziroma simuliran posel. Šlo je za sistematično kršenje licitacijskih pogojev in obligacijskega prava ter prisilnih predpisov. Zaključek sodišča druge stopnje pa da je tudi v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 443/94.

V skladu z določilom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in tožencem, ki na revizijo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

S tožbo, v kateri nastopata poleg revidentke še dva tožnika, se uveljavlja ničnost določenih pogodb. Po naravi stvari je mogoče tak spor rešiti za vse tožnike enako, zato se na podlagi določbe 201. člena ZPP štejejo za enotne sospornike, učinek pravdnih dejanj, ki jih opravi eden od takih sospornikov, pa se razteza na vse. Tako velja učinek revizije, ki jo je vložila prva tožnica, tudi za ostala dva tožnika. Vendar pa je revizijski preizkus, opravljen na podlagi uveljavljenega in uradoma upoštevnih revizijskih razlogov, pokazal, da revizija ni utemeljena.

Tožniki so kot pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca L.G. iz S. uveljavljali v denacionalizacijskem postopku vrnitev dvosobnega stanovanja v I. nadstropju stavbe v N.. Ker je to stanovanje pridobila druga toženka s kupoprodajno pogodbo, so bili tožniki v denacionalizacijskem postopku napoteni na pravdo, v kateri naj se rešijo vprašanja veljavnosti kupoprodajne pogodbe. Tožniki so zahtevali s tožbo, da se ugotovi, da sta nični kupoprodajna pogodba z dne 20.2.1986, sklenjena med prvima dvema toženkama in pogodba o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 16.12.1982, sklenjena med Občino N. in ZTKO N.. Podrejeno pa so tožniki zahtevali še, da se ugotovi, da je prodajna pogodba z dne 20.2.1986 z aneksom špekulativna oziroma fiktivna v smislu 89. člena ZDen in da je zato druga toženka zavezanka za vračilo navedenega stanovanja v postopku za denacionalizacijo.

Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj med drugim izhaja, da so se Občina N. in razne športne organizacije prizadevale, da se reši stanovanjski problem tedanje vrhunske športnice druge toženke L.B.L.; da je ZTKO 12.11.1985 z odločbo dodelila sporno stanovanje tej toženki; da stanovanje ni bilo primerno za bivanje in da za njegovo obnovo ZTKO ni imela sredstev, zaradi česar je s pogodbo o brezplačnem prenosu pravice uporabe na tem stanovanju z dne 16.12.1982 vrnila to stanovanje prav tako brezplačno Občini N., ki je objavila razpis dražbe za prodajo stanovanja 4.2.1986; da je bila javna dražba opravljena 20.2.1986 in tedaj sklenjena tudi kupoprodajna pogodba za obravnavano stanovanje med Občino N. kot prodajalko in drugo toženko kot kupovalko za kupnino 2,194.043,00 tedanjih din; da druga toženka 50% kupnine ni poravnala v 30 dneh kot se je zavezala s pogodbo, zaradi česar sta stranki z aneksom 16.5.1986 spremenili plačilne pogoje, tako da je morala kupovalka poravnati celotno kupnino v enkratnem znesku ter da je vse pogodbe in tudi aneks h kupoprodajni pogodbi potrdil občinski javni pravobranilec. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da kupoprodajna pogodba z dne 20.2.1986 in aneks k njej z dne 16.5.1986 nista nična na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ali določb predpisov, ki so urejali prodajo nepremičnin oziroma stanovanj v družbeni lastnini. Po njuni oceni sporno stanovanje tudi ni prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih ali fiktivnih pravnih poslov v smislu 89. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in končno, da ni utemeljen niti zahtevek, ki se je nanašal na neveljavnost pogodbe z dne 16.12.1982.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj ugotovljeno dejansko stanje pravno pravilno presodili in utemeljeno zavrnili uveljavljene tožbene zahtevke. Med postopkom ugotovljeni kronološki potek razpisa dražbe za sporno stanovanje, potek dražbe in zatem sklenitev kupoprodajne pogodbe in aneksa k njej, utemeljuje sklep nižjih sodišč, da v zvezi z dražbenim postopkom in prodajo spornega stanovanja niso bile zagrešene nepravilnosti, zaradi katerih bi bila prodaja obravnavanega stanovanja lahko nična in da je postopek v zvezi s prodajo potekal v skladu s tedaj veljavnimi predpisi (v letu 1986) in sicer Zakona o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini (Ur. list SRS, št. 13/74, ki je prenehal veljati 18.10.1986 na podlagi 15. člena Zakona o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini - Ur. list SRS, št. 38/86), Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list SRS, št. 19/76) in pravilnika o pogojih in postopku prodaje stavb in delov stavb v družbeni lastnini, s katerimi razpolaga Občina N.. Po določilu 6. člena Zakona o pogojih za prodajo stanovanjskih hiš in stanovanj v družbeni lastnini je bila pogodba o prodaji stanovanja v primeru kakšnih nepravilnosti le izpodbojna (in ne nična). Za postopek javne dražbe so se po določilu osmega odstavka 9. člena Zakona o prometu z nepremičninami smiselno uporabljala pravna pravila nepravdnega postopka. Po teh pravilih pa zgolj smiselno tudi določbe Zakona o izvršilnem postopku o izvršbi na nepremičnine (kot to določa 110. člen pozneje sprejetega Zakona o nepravdnem postopku - Ur. list SRS, št. 30/86). Tudi po presoji revizijskega sodišča navedene določbe ne dajejo podlage za sklep, da je postala prodajna pogodba z dne 20.2.1986 nična, ker kupovalka - druga toženka ni poravnala celotne kupnine v roku 30 dni po sklenitvi pogodbe. Kot sta pravilno zaključili že sodišči nižjih stopenj, je bila zaradi zamude druge toženke kupna pogodba med njo in prvo toženko lahko le izpodbojna (kar bi moral uveljavljati javni pravobranilec), vendar sta navedeni pogodbenici pogoje plačila uredili z aneksom z dne 16.5.1986, po katerem je morala kupovalka celotno kupnino plačati v enkratnem obroku. Glede na tako pravno stanje ni utemeljen tožbeni zahtevek tožnikov, da je nična prodajna pogodba z dne 20.2.1986 z aneksom z dne 16.5.1986, ki jo je sklenila Občina N. kot pravna prednica pozneje nastalih občin z drugo toženko L.B.L.

Med pravdnimi strankami ni sporno, da je ZTKO N. na pogodbeni način in brezplačno vrnila v tej pravdi obravnavano stanovanje Občini N., od katere ga je prav tako brezplačno in na pogodbeni način prejela 16.12.1982. Glede na tako stanje sodišče druge stopnje pravilno opozarja v razlogih svoje sodbe, na vprašljivost obstoja pravnega interesa tožnikov za tožbo na ugotovitev, da je nična pogodba z dne 16.12.1982. Ugotovitev ničnosti namreč ne sme biti sama sebi namen, izkazane morajo biti predpostavke za ugotovitveno tožbo (iz 187.

člena ZPP), v tem primeru pa sta sporno pravno dejanje prizadeti pravdni stranki sami odpravili. Ker je bila pravica uporabe na sporni nepremičnini v družbeni lasti vrnjena brezplačno Občini N. to je prvotnemu imetniku navedene pravice, zaradi česar domnevno ničnega posla ni več in tudi ne njegovih posledic, je utemeljen sklep, da obravnavani zahtevek nima podlage v členih 103 in naslednjih ZOR.

Po presoji revizijskega sodišča ni utemeljena revizija niti v smeri zmotne uporabe 89. člena ZDen, na podlagi katerega je bilo odločeno o podrejenem tožbenem zahtevku tožnikov. S podrejenim tožbenim zahtevkom so tožniki uveljavljali ničnost prodajne pogodbe z dne 20.2.1986 zaradi njene fiktivnosti in špekulativnosti. Po določilu 89. člena ZDen je zavezanec za vrnitev oziroma plačilo odškodnine pravna oseba oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik premoženja, ki je iz družbene lastnine prešlo v zasebno na podlagi špekulativnih ali fiktivnih pravnih poslov. Po stališčih sodne prakse je namen navedene pravne norme v tem, da zaradi izigravanja določb ZDen ali zaradi hudih kršitev pravnega reda ne bi bili prizadeti interesi denacionalizacijskih upravičencev v primerih, ko je nacionalizirano premoženje prešlo v zasebnolastninsko sfero na podlagi špekulativnega ali navideznega pravnega akta ali posla, torej na način, ki je pomenil že v času prehoda premoženja hudo kršitev celo tedaj veljavnega pravnega reda. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj navedeno pravno normo pravilno razlagali in uporabili (ter so drugačna revizijska izvajanja, ko omenjajo odločbo Vrhovnega sodišča RS z opr. št. II Ips 443/94 in ki se nanaša na drugačno dejansko in s tem pravno situacijo, neutemeljena). Pri obravnavanju vprašanja špekulativnosti (kot pravnega standarda) in navideznosti je potrebno upoštevati vse okoliščine spornega primera. Vse zatrjevane okoliščine sta sodišči nižjih stopenj pojasnili in pravno ocenili. Glede na ugotovitev, da je bila dražba za prodajo spornega stanovanja razpisana in izvedena v skladu s (tedaj veljavnimi in spredaj navedenimi) predpisi, da je bilo stanovanje pred tem ocenjeno in prodano za izklicno ceno drugi toženki kot edini zdražiteljici, da so se z aneksom h kupoprodajni pogodbi spremenili plačilni pogoji (tako da je morala druga toženka celotno kupnino plačati do 30.6.1986 namesto prvotno dogovorjenega plačila prve polovice v roku 1 meseca in druge v 10 letih obročno) in da je tako pogodbo kot tudi aneks odobril javni pravobranilec, je utemeljen sklep, da sporna pogodba ne predstavlja fiktivne ali špekulativne pogodbe (v smislu izigravanja prisilnih predpisov, omogočanja neutemeljenih ugodnosti kupcu, pridobitev premoženja brez ustreznega plačila in podobno).

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo uveljavljenih ali uradoma upoštevnih kršitev (386. člen ZPP), je revizijo moralo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).