VSRS Sodba III Ips 97/2005

Revizija se zavrne.

Revidentka sama krije stroške revizije.

(1) S tožbo terjani zneski se nanašajo na plačilo zavarovalnine (62,155.660,00 SIT) ter na povračilo škode, ki naj bi jo tožnica utrpela zaradi neplačila zavarovalnine (61,516.094,55 SIT in 1,081.484,50 EUR v tolarski protivrednosti). Pravdni stranki sta dne 31. 5. 1996 sklenili zavarovalno pogodbo (Pogodbo) po polici št. 814552, ki se je ravnala po toženkinih "Splošnih pogojih za zavarovanje živali", "Posebnih pogojih za zavarovanje rib v morju" in po dodatku k navedeni polici. V slednjem je bil kot zavarovalni primer določen pobeg rib iz tožničinih kletk kot posledica vetra moči osme stopnje po Beaufortovi lestvici (viharja). Tožnica je dne 5. 8. 1997 prijavila pobeg 224.684 orad in brancinov. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med 25. in 27. 12. 1996 res divjal vihar, a je štelo, da tožnica ni dokazala, da je zaradi tega z njenega gojišča (iz kletk na platformi III) pobegnilo zatrjevano število rib.

(2) Sodišče prve stopnje je vse tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo proti tej sodbi in jo, pritrjujoč vsem njenim dejanskim in pravnim zaključkom, potrdilo.

(3) Tožeča stranka sodbo sodišča druge stopnje v celoti izpodbija z revizijo. V njej uveljavlja "vse revizijske razloge" iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni, tako da tožbenim zahtevkom ugodi; sicer pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne slednjemu v novo sojenje.

(4) Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

(5) Tožeča stranka je bila izbrisana iz sodnega registra potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena že vsa procesna dejanja razen izdaje sodne odločbe. Na to dejanje, ki je procesno dejanje sodišča, prekinitev postopka na temelju samega zakona (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) ne vpliva, saj se smiselno uporabi drugi stavek drugega odstavka 207. člena ZPP (tako sodba Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 42/2006 z dne 19. 12. 2006, kot izraz utrjene sodne prakse).

Revizija ni utemeljena.

(6) Revizija sodbi sodišča druge stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev vidi, generalno vzeto, v tem, da naj bi (izpodbijana) sodba sodišča druge stopnje "v nasprotju z listinsko dokumentacijo navajala nekaj ugotovitev, ki nasprotujejo same sebi in ki nasprotujejo vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku". To naj bi se najprej kazalo v navedku sodišča druge stopnje, da je tožnica ob prijavi škode dne 30. 12. 1996 sicer navajala "da je prišlo tudi do pobega določenega števila rib", vendar da to kljub temu ne pomeni prijave po polici št. 8, temveč prijavo škode za strojelom na platformi. Da bi bil podan zatrjevani revizijski razlog, pa bi morala biti izpodbijana sodba obremenjena s takšno pomanjkljivostjo, da bi bil onemogočen njen preizkus. Temu pa ni tako. Izpodbijano sodbo je namreč v tem delu (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani njene obrazložitve) mogoče preizkusiti: pritrjuje sodišču prve stopnje, ki je že samo izčrpno obrazložilo (zadnji odstavek na list. št. 143 in prvi odstavek na list. št. 144 spisa (strani sodbe niso oštevilčeneĆ), zakaj navedek o pobeglih ribah, ki ga tožnica v reviziji izpostavlja izven njegovega sobesedila, ni pomenil prijave po polici št. 8 (pač pa prijavo strojeloma po (drugiĆ polici št. 9).

(7) Prav tako je možen preizkus izpodbijane sodbe (medtem ko očitani revizijski razlog ni podan) v delu, v katerem ji revidentka očita protislovnost med stališčem, da je tožnica prepozno prijavila pobeg rib glede na Pogodbo in določbo prvega odstavka 917. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ter stališčem, da zaradi tega ni izgubila pravice do zavarovalnine iz Pogodbe. Tudi v tem primeru je namreč sodišče druge stopnje (v tretjem odstavku na četrti strani obrazložitve) pritrdilo sodišču prve stopnje, katerega obrazložitev (zadnji odstavek na list. št. 146 in prvi na list. št. 147 spisa) je mogoče brez napora razumeti, da je okoliščine tožničinega obvestila o zavarovalnem primeru - ki je bilo glede na skrbnost, ki bi jo bilo pričakovati od tožnice kot poklicnega ribogojca, in glede na njeno ugotovljeno zmožnost zaznati bistven upad števila rib (šlo naj bi za 53-odstoten pobeg zavarovane populacije), nenavadno (in protipravno!) pozno - sodišče upoštevalo zgolj v okviru svoje dokazne ocene. Tožnica namreč ni (v nasprotju z določbo 918. člena ZOR) izgubila pravice do zavarovalne vsote zaradi zamude z obveščanjem toženke, temveč so bili njeni tožbeni zahtevki zavrnjeni zato, ker ni dokazala nastopa škodnega dogodka.

(8) Izpodbijano sodbo je naposled mogoče preizkusiti, četudi bi bila res podana zatrjevana nelogičnost med oceno verodostojnosti delavcev ribogojnice, ki so izpovedali, da je vihar snel mreže, ribe pa plavale zunaj njih, in dokazno oceno, da tožnica ni dokazala nastopa zavarovalnega primera. Ocenjena verodostojnost omenjenih delavcev je namreč le del dokazne ocene, ki pa jo je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ocenilo z jasnimi razlogi (glej drugi odstavek na tretji strani obrazložitve). Sama vsebina te dokazne ocene, s katero polemizira revidentka, češ da naj bi bila platforma I popolnoma uničena v viharju, zaradi česar naj bi bilo neživljenjsko zaključiti, da ribe niso pobegnile z bližnje platforme III, je namreč kot dejansko vprašanje zunaj okvirov revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP)

(9) Materialnopravno stališče sodišč druge in prve stopnje, da je dokazno breme nastopa zavarovalnega primera nosila tožnica, je pravilno. Pri tem ne drži, kar zatrjuje revidentka, da naj bi sodišči druge in prve stopnje vztrajali, da tožnica dokaže pobeg natanko 224.684 rib (glej tretji odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje). Njihovo točno število bi bilo v primerih, kot je predloženi, sicer mogoče določiti (za potrebe pravde) s pomočjo 216. člena ZPP, toda pod pogoji, ki v predloženem primeru niso izpolnjeni.

(10) Pravilo iz 216. člena ZPP omogoča, da sodišče (po opravljenem dokaznem postopku) v postopku ugotavljanja dejstev poda kvantitativno (številčno) oceno dane (s tožbenim zahtevkom terjane) količine (denarja ali nadomestnih stvari), o kateri ima na podlagi izvedenih dokazov le kvalitativno predstavo. V navedenem členu je izrecno določeno, da lahko sodišče tako ravna, če se višina terjanega zneska ali nadomestnih stvari bodisi ne da ugotoviti brez nesorazmerno velikih težav bodisi se sploh ne da ugotoviti. Nobeden od teh (potrebnih, ne tudi že zadostnih) pogojev pa v predloženi zadevi ni podan. Sicer pa obravnavani preudarek sodišča ni nadomestek dolžnosti pravdne stranke glede zbiranja procesnega gradiva in stranke ne razbremenjuje dolžnosti navajati vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoje zahtevke (sodba in sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 250/2005 z dne 11. 5. 2006). Ker v predloženi zadevi zbrano procesno gradivo ne utemeljuje ocene, da je zaradi viharja sploh pobegnila kakšna riba, preudarek po 216. členu ZPP ni uporabljiv. Zato sta sodišči druge in prve stopnje na temelju dokaznega bremena pravilno odločili v škodo tožnice.

(11) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker se uveljavljani razlogi niso izkazali za utemeljene in ker tudi sicer ni zasledilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

(12) Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroške, ki jih je priglasila z revizijo, mora tožnica kriti sama.