VSRS Sklep III Ips 57/2002, III Ips 87/2002

1. Reviziji zoper sklep se ugodi, sklep sodišča druge in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita.

2. Reviziji zoper sodbo se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, razveljavita in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrglo revizijo prve tožene stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 180/2001 z dne 30.8.2001 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. Pg 737/99 z dne 11.1.2001. Sodišči sta šteli, da gre za gospodarski spor in da revizija ni dovoljena, ker vrednost spornega predmeta ne presega zneska 5.000.000,00 SIT (člen 490 ZPP).

Zoper takšen sklep vlaga revizijo prva tožena stranka in uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka. Napačno naj bi bilo stališče drugostopenjskega sodišča, da je določba 6. točke prvega odstavka 483. člena ZPP "specialnejša" v razmerju do drugega odstavka 481. člena. Tudi če bi takšno stališče lahko vzdržalo, pa naj bi v predmetni zadevi ne šlo za spor, nastal v zvezi s stečajnim postopkom. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in revizijo dopusti.

I. Revizija zoper sklep

Revizija zoper sklep je utemeljena.

Ni mogoče pritrditi revidentovemu stališču glede razmerja med določbama drugega odstavka 481. člena in 6. točke prvega odstavka 483. člena ZPP. To razmerje je drugostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Revidentove navedbe, da je nesmiselna razlaga, po kateri bi drugi odstavek 481. člena ZPP najprej določil izjemo od pravila, v 483. členu pa bi pravilo razširil, niso prepričljive. V tem primeru ne gre za to, da bi 483. člen razširjal pravilo iz 481. člena ZPP. V 483. členu je zakonodajalec za nekatere vrste sporov namesto subjektivnega kriterija izbral drug, objektivni kriterij za opredelitev gospodarskega spora. Ni logično stališče, da objektivni kriterij, ki je (glede vprašanja, kaj niso gospodarski spori) v drugem odstavku 481. člena izpodrinil subjektivnega, izpodrine tudi objektivne kriterije iz 483. člena ZPP (glede vprašanja, kaj so v vsakem primeru gospodarski spori). Tudi pravila gramatikalne razlage podpirajo takšno razlago, kakršno je razmerju med tema določbama dalo drugostopenjsko sodišče. Drugi odstavek 481. člena ZPP izrečno predstavlja samo izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka (arg.: ne glede na določbo prvega odstavka...). Člen 483 pa postavlja novo, dodatno pravilo, ki tudi pomeni izjemo od pravila iz prvega odstavka 481. člena in ni omejeno z izjemo iz drugega odstavka 481. člena ZPP. Če bi zakonodajalec hotel izključiti uporabo pravil o postopku v gospodarskih sporih tudi v sporih, navedenih v 483. členu ZPP, kadar bi šlo za stvarne pravice ali za mote-nje posesti, bi to lahko storil tako, da bi tudi tu izrečno predpisal izjemo, ali pa tako, da bi vsebino 483. člena uvrstil kot drugi odstavek 481. člena in nato za vse te primere določil izjemo iz sedanjega drugega odstavka. Tudi noben drug razlog ne govori za to, da se v stvarnopravnih in motenjskih sporih, ki imajo hkrati lastnosti sporov iz 483. člena, ne bi uporabljale določbe pravil o postopku v gospodarskih sporih. V sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah in premičninah in v sporih zaradi motenja posesti, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom, veljajo torej pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Treba pa je pritrditi revidentovi navedbi, da v tej zadevi ne gre za spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom (6. točka prvega odstavka 483. člena ZPP). Predmet spora je zahtevek za izbris zastavne pravice. Tožeči stranki opirata zahtevek na navedbo, da so bile zastavne pravice pridobljene na podlagi pogodb, ki so jih toženke v slabi veri sklepale z zastavnikom, ki ni bil lastnik zastavljenih nepremičnin. Res je, da je bil nad prvo tožečo stranko že pred začetkom tega spora začet stečajni postopek, vendar pa glede na dejansko in pravno podlago zahtevka ni mogoče trditi, da bi bil spor za izbris zastavne pravice v zvezi s tem stečajnim postopkom. Takšne zveze s stečajnim postopkom ne vzpostavlja tudi dejstvo, da je bila lastninska pravica tožečih strank - kot ena od podlag za zahtevek v tej pravdi - ugotovljena v izločitveni pravdi v postopku stečaja nad zastavnikom S. d.o.o. K.. Spor za izbris zastavne pravice predstavlja spor o stvarnih pravicah in ker ne gre za spor, ki bi nastal v zvezi s stečajnim postopkom, v tem sporu ne glede na subjekte spora ne veljajo določbe o postopku v gospodarskih sporih (drugi odstavek 481. člena ZPP). Zato sta sodišči pri presoji dopustnosti revizije glede na vrednost spornega predmeta napačno uporabili določbo 490. člena ZPP. Ker ne gre za gospodarski spor, v tožbi označena vrednost spornega predmeta pa znaša 2.000.100,00 SIT, je revizija v tej zadevi dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo in obravnavalo revizijo zoper sodbo kot dovoljeno.

II. Revizija zoper sodbo

Z izpodbijano sodbo je drugostopenjsko sodišče zavrnilo pritožbo prve in pete tožene stranke in potrdilo sodbo, s katero je prvostopenjsko sodišče v ponovljenem postopku ugodilo zahtevku, da morajo tožene stranke dovoliti in izdati za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno dovoljenje za izbris njihovih zastavnih pravic na posameznih nepremičninah, vpisanih na tožeči stranki, ker bo sicer sodba nadomestila takšno dovoljenje.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da so tožene stranke v tej pravdi v razmerju formalnega navadnega sosporništva. Gre za zahtevke iste vrste, ki se opirajo na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago (formalno sosporništvo po 2. točki prvega odstavka 191. člena ZPP). Spor pa je glede na naravo spornega razmerja mogoče rešiti tudi različno za posamezne tožene stranke - pač glede na dobro vero posamezne tožene stranke - zaradi česar ne gre za enotne sospornike po 196. členu ZPP. Zato je sodišče obravnavalo vloženo revizijo samo v obsegu, kolikor se izpodbijana sodba nanaša na prvo toženo stranko.

Prva tožena stranka v reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča spremeni ter tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

Revizija je bila vročena tožečima strankama in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeči stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo pa se o njej ni izjavilo.

Revizija zoper sodbo je utemeljena.

Revizijsko sodišče ne sprejema revidentovega stališča, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo že s tem, ker sta ugotavljali revidentovo dobrovernost ob pridobitvi zastavne pravice, s čimer naj bi bili povsem razvrednotili načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, skupaj s publicitetnim načelom in načelom zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo so res temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, njihov namen pa je varstvo pravnega prometa. Vendar pa tudi ta načela niso absolutna. Na ta načela se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. Takšna je ustaljena praksa sodišč (glej npr. odločbe VS II Ips 300/95, II Ips 198/93, II Ips 556/98, II Ips 441/96, II Ips 504/94, II Ips 510/98, II Ips 99/2001 in druge), enako pa sedaj to vprašanje ureja tudi Zakon o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 33/95 - ZZK). Ta v 5. členu določa, da se na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, lahko zanese le, kdor v pravnem prometu pošteno ravna. Tudi pri presoji stvarnopravnih oziroma zemljiškoknjižnih razmerij je treba upoštevati obligacijskopravna načela ravnanja v pravnem prometu, s tem v zvezi zlasti načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) in načelo ravnanja s potrebno skrbnostjo pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic (18. člen ZOR - tako npr. VS v odločbi II Ips 98/2001). Upoštevanje dobre vere torej ne pomeni izničenja načel zemljiškoknjižnega prava, ampak le uravnoteženje teh načel z drugimi splošnimi pravnimi načeli, ki zavezujejo v-se udeležence v pravnem prometu.

Glede na določbo 18. člena ZOR pa je pri presoji dobre vere odločilno ne le, ali je tisti, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, vedel, marveč tudi, ali bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij (tudi o tem npr. odločbe VS II Ips 556/98, II Ips 504/94 in druge).

Načela zemljiškoknjižnega prava pa vplivajo tudi na materialnopravni pristop k presoji, kdaj je mogoče šteti, da bi določena oseba morala vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij: ali za takšen očitek zadošča njena navadna malomarnost ali je ravnala nepošteno le, če je bila hudo malomarna? V že omenjeni zadevi II Ips 98/2001 je to sodišče izreklo, da so obligacijskopravna načela ravnanja v pravnem prometu kot splošna pravna načela poštenega ravnanja sicer uporabna tudi v stvarnopravnih oziroma zemljiškoknjižnih pravnih razmerjih, nimajo pa prednosti pred načeli s tega področja. S takšnim razumevanjem je po načelu proporcionalnosti vzpostavljeno pravo ravnotežje med načeli ZOR in ZTLR ter ZZK. Glede vprašanja stopnje dolžne skrbnosti je z uporabo tega načela revizijsko sodišče prišlo do sklepa, da od tistega, ki se je v pravnem prometu zanesel na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, ni mogoče zahtevati večje skrbnosti kot se zahteva od povprečno skrbne osebe, v spornem primeru od povprečno skrbnega gospodarstvenika. Pridobitelj pravice, ki se je zanesel na zemljiško knjigo, je torej v slabi veri le, če zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice.

Sodišči sta se dovolj jasno opredelili do vprašanja, ali za pridobiteljevo slabo vero zadostuje tudi malomarnost. Nikjer v odločbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča ni ugotovitve, da bi bila prva tožena stranka nepoštena zato, ker bi vedela za obstoj izvenknjižnih pravic tretjih. Tudi iz nosilnega razloga v prvostopenjski sodbi, da tožene stranke niso bile dobroverne pri pridobivanju zastavnih pravic zgolj zaradi tega, ker niso preverjale, kaj prejemajo v zastavo (drugi odstavek na 6. strani obrazložitve), izhaja stališče prvostopenjskega sodišča, da za pridobiteljevo slabo vero zadošča tudi, če ne pozna izvenknjižnega stanja zato, ker ni ravnal z dolžno skrbnostjo, torej zaradi malomarnosti. Enaka pravna ocena izhaja iz utemeljitve drugostopenjske odločbe, ki najde slabo vero v tem, da tožene stranke niso ukrenile ničesar, da bi dejansko stanje v naravi primerjale s stanjem v zemljiški knjigi (tretji odstavek na 3. strani drugostopenjske sodbe). Nista pa se sodišči izrecno opredelili do vprašanja, kakšna stopnja pridobiteljeve malomarnosti je potrebna, da se ob obstoju izvenknjižne pravice tretjega ne more več sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo: ali je prva tožeča stranka opustila nekaj, kar bi moral v konkretnem primeru storiti vsak, tudi le povprečno skrben gospodarstvenik (huda malomarnost), ali pa je bilo ogled nepremičnin v tem primeru mogoče zahtevati le od posebej skrbnega gospodarstvenika (lahka malomarnost).

Kakšno skrbnost bi moral v posameznem primeru pokazati bodisi samo povprečno bodisi posebno skrbni pridobitelj, je odvisno tudi od dejanskih okoliščin vsakega primera posebej. Pomembno je tudi to, kakšne pravice si stojijo nasproti: v spornem primeru je šlo za pridobitev pogodbene zastavne pravice, nevpisana pravica tretjega pa je bila originarno, na podlagi odločbe pridobljena pravica uporabe nepremičnine v družbeni lastnini.

Zahteve, da si mora hipotekarni upnik v takem primeru tudi v naravi ogledati nepremičnine, ki so predmet zastave, če naj ohrani možnost, da se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, tudi za posebno skrbnega gospodarstvenika ni mogoče postaviti kot pravilo. Takšen standard potrebne skrbnosti bi predstavljal preglobok poseg v načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Kot posebne okoliščine tega primera je prvostopenjsko sodišče ugotovilo le dejstvo, da so se na sporni nepremičnini nahajali objekti tožečih strank, na katerih so bile tudi ustrezne označbe, in pa, da so bile v času sklenitve sporazuma o hipoteki nepremičnine v zemljiški knjigi označene kot njive. To so okoliščine, ki bi morda lahko pomenile, da bi si posebej skrben gospodarstvenik v tem primeru moral nepremičnino ogledati tudi v naravi. Implicitno sta torej z ugotovitvijo, da je bil v slabi veri, sodišči revidentu očitali lahko malomarnost. Kaj je tista posebna okoliščina primera, zaradi katere bi vsak, tudi povprečno skrben gospodarstvenik v tem primeru moral opraviti tudi ogled nepremičnin - šele ta bi mu sploh vzbudil sum, zaradi katerega bi moral postati posebej pozoren - pa sodišči nista ugotavljali, očitno zaradi pravno zmotne presoje, da zadošča že lahka malomarnost. Glede obstoja hude malomarnosti pa je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Tožeči stranki sta namreč navajali nekatere okoliščine, ki bi lahko kazale na hudo malomarno revidentovo ravnanje. Tu gre predvsem za navedbe o tem, da je bilo splošno znano, kako nezanesljiva je bila v tistem času zemljiška knjiga glede pravic družbenih pravnih oseb na nepremičninah, dodeljenih za gradnjo. Sodišči pa se s tem vprašanjem nista ukvarjali in v tej smeri tudi nista izvajali nobenih dokazov.

Glede na drugačno pravno kvalifikacijo - zadoščala naj bi že lahka malomarnost - je ostalo dejansko stanje glede vprašanja, ali je prva tožena stranka ravnala tudi hudo malomarno, nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP ugodilo reviziji zoper sodbo in je v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče v mejah navedb tožečih strank ugotovilo še, ali so ob pridobitvi zastavne pravice prve tožene stranke obstajale takšne posebne okoliščine, da bi si vsak povprečno skrben gospodarstvenik zaradi ugotavljanja obstoja morebitnih izvenknjižnih pravic, ki bi ovirale njegovo pridobitev zastavne pravice, moral tudi v naravi ogledati nepremičnine, ki so bile predmet zastave.

Odločba o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.