VSRS Sodba III Ips 57/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 6,504.268,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.2.1990 ter stroške postopka (pod točko 1. izreka); enako je zavrnilo prvi podredni zahtevek, da ji mora plačati 94,992.368 ITL v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije z zamudnimi obrestmi (pod točko 2); obsodilo pa je toženo stranko po drugem podrednem tožbenem zahtevku, da mora plačati tožeči stranki 94,992.368 ITL z zamudnimi obrestmi, ki jih Splošna banka Koper priznava za devizne hranilne vloge za ITL na vpogled od zneska 155,470.000 ITL za čas od 7.2.1990 do 14.5.1991, od zneska 123,000.000 ITL za čas od 14.5.1991 do 24.6.1991 in od zneska 94,992.268 ITL za čas od 24.6.1991 dalje (točka 3 izreka); glede presežka je tožbeni zahtevek zavrnilo (pod točko 4 izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo tožničine stroške postopka v višini 608.803,00 SIT (pod točko 5 izreka).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke proti obsodilnemu delu te sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi kršitve določil postopka in materialnega prava po 1. točki in 2. točki oziroma 3. točki 385. člena ZPP in predlaga spremembo drugostopne sodbe, se pravi smiselno zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodb sodišča druge stopnje in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v teku postopka na glavni obravnavi 11.1.1996 s sklepom dovolilo spremembo tožbe tako, kot je to predlagala tožeča stranka v svoji vlogi z dne 11.12.1995, ko je k primarnemu zahtevku postavila dva podredna zahtevka, in da je nato sodišče prve stopnje v svoji sodbi v zvezi s toženkinim ugovorom zastaranja podrednih zahtevkov obrazložilo, da gre pri spornih zahtevkih le za preoblikovanje istega zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi. - Iz takega prvostopnega izvajanja v sodbi ne sledi, da naj bi sodišče prve stopnje štelo, da podredna zahtevka ne predstavljata spremembe tožbe kot to meni tožena stranka, temveč sledi le, da to ni vplivalo na zastaranje podrednih zahtevkov, kar enako ugotavlja tudi sodišče druge stopnje. In to upravičeno.

Obravnavana objektivna eventualna kumulacija zahtevkov v smislu drugega odstavka 188. člena ZPP predstavlja spremembo tožbe iz prvega odstavka 191. člena ZPP. Sodišče druge stopnje sicer meni, da gre pri tem za tako imenovano priviligirano spremembo tožbe iz drugega odstavka 191. člena ZPP, ki se ji kot toženec ne more upreti. To sicer ne drži, saj po vložitvi tožbe niso nastopile okoliščine, ki bi narekovale spremembo tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje tudi ne pove, katere take okoliščine bi naj po vložitvi tožbe nastopile. Toda ta pomanjkljivost ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve sodišča druge stopnje, kajti obravnavano spremembo je sodišče prve stopnje v skladu z določilom drugega odstavka 190. člena ZPP upravičeno dovolilo kljub toženčevemu nasprotovanju, saj je bilo to smotrno zaradi dokončne ureditve razmerij med strankama. S to spremembo tožbe tožeča stranka ni uveljavljala kake nove toženčeve obveznosti, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka (neizpolnitev prodajne pogodbe), se pravi na isti dejanski in pravni podlagi zahtevala izpolnitev iste obveznosti, iz katere izhajajo primarni, prvotno v tožbi postavljeni zahtevek, kot tudi oba podredna zahtevka, ki se med sabo ne razlikujejo po višini zahtevanega zneska, temveč le v valuti izpolnitve. Po določilu prvega odstavka 360. člena ZOR z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti in po določilu prvega odstavka 361. člena ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti; po drugem odstavku 360. člena ZOR zastaranje nastopi, ko poteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti. Te določbe samo potrjujejo zaključek, da se zastaranje veže na obveznost, ne pa na posamične preoblikovane zahtevke v okviru iste obveznosti oziroma, da se lahko v zastaranem roku, določenem za posamezno obveznost, postavijo različni zahtevki, ki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage.

Sodba sodišča druge stopnje tedaj nima "pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti". Ne drži izvajanje tožene stranke, češ da je sodišče druge stopnje nepravilno ugotovilo, da je tožeča stranka primarni zahtevek izključila ob spremembi tožbe in postavila le dva podredna zahtevka; iz konteksta obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje zanesljivo izhaja, da je sodišče druge stopnje spremembo tožbe obravnavalo kot eventualno kumulacijo iz drugega odstavka 188. člena ZPP, kot že navedeno.

Kršitev materialnega prava vidi tožena stranka v tem, da sta sodišči druge stopnje in prve stopnje napačno opredelili poslovno razmerje med njo in tožečo stranko kot prodajno pogodbo, čeprav gre za "mandatno - komisijsko razmerje". Takšne kršitve sodišč druge stopnje in prve stopnje nista zagrešili, saj dejansko stanje, kot sta ga sodišči po izvedenem dokaznem postopku ugotovili, daje zanesljivo podlago za zaključek, da je tožeča stranka prodala blago toženi stranki; ta je bila v komisijskem razmerju le s podjetjem M. iz M.. Zato je tudi brez osnove nadaljnje izvajanje tožene stranke, da sta jo pri obravnavanem poslu tožeča stranka in podjetje M. izigrali in da bi naj zato bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja iz 12. člena ter prepovedi zlorabe pravic iz 13. člena ZOR.

Tožena stranka se nedopustno spušča še v oceno dejanskega zaključka sodišč druge stopnje in prve stopnje, da ni dokazano, da bi tožeča stranka dobila poplačano vtoževano terjatev v stečajnem postopku nad M. iz M.. Po določilu tretjega odstavka 385. člen ZPP se namreč revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more vložiti.

Glede na tako stanje stvari in ko tudi ni bilo najti kršitev formalnega in materialnega zakona v smislu 386. člena ZPP, ki se ugotavljajo po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno.