VSRS Sklep III Ips 131/2007

Reviziji proti odločitvi o glavni stvari se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugotovilo, da ima tožeča stranka ločitveno pravico na stanovanjih številka 3, 4 in 34 v stanovanjskem objektu v ulici M. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da ima tožeča stranka posest na spornih stanovanjih in da so ta stanovanja del stečajne mase tožene stranke. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka lahko uveljavlja pridržno (ločitveno) pravico na teh stanovanjih, "če seveda ima kako terjatev do tožene stranke." Tožbo je v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev v stečajnem postopku prerekane terjatve, v pretežnem delu zavrglo že s sklepom XI Pg 54/2003-37 z dne 2. 2. 2005 (l. št. 84) zaradi litispendence. Ta sklep je po podatkih spisa pravnomočen. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje sledi še, da se bodo lahko nadaljevali prekinjeni postopki, sproženi s predlogoma za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki so bili ovira za meritorno obravnavanje tožbe z zahtevkom na ugotovitev prerekane terjatve v obravnavanem gospodarskem sporu.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bil ugotovljen obstoj ločitvene pravice, in tožbo v tem delu zavrglo. Tako je odločilo zato, ker je presodilo, da tožeča stranka nima pravnega interesa za tožbo zaradi ugotovitve ločitvene pravice. Po stališču pritožbenega sodišča bi bila morala tožeča stranka vložiti dajatveno tožbo z zahtevkom, s katerim bi uveljavljala plačilo sporne terjatve iz premoženja, na katerem obstaja ločitvena pravica.

3Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je smiselno predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijani sklep spremeni njej v prid ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Revizija je utemeljena.

5Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6Odločanje o pravicah upnikov do poplačila iz stečajne mase ni pridržano zgolj stečajnemu senatu. V primerih, ko so te pravice zaradi prerekanja v stečajnem postopku sporne, o njih odloča pravdno sodišče ali drug organ in ne stečajni senat. Osebo, ki mora svoja upravičenja uveljaviti v teh drugih postopkih, pa stečajni senat s sklepom napoti na tak drug postopek (prim. 143. in 144. člen Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami, ki ga je treba uporabiti na podlagi 2. odstavka 493. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/2007). Za konkretni primer je pomembna porazdelitev pristojnosti med pravdno in stečajno sodišče. Zato revizijsko sodišče v obrazložitvi tega sklepa ne odgovarja na vprašanje razmerja pristojnosti med stečajnim senatom in drugim organom.

7Sklep stečajnega senata o napotitvi na pravdni postopek in postopanje osebe, na katero se ta sklep nanaša, skladno napotilu, imata pomembne posledice tako za prerekano pravico upnika do poplačila iz stečajne mase kot tudi za potek stečajnega postopka. Stečajno sodišče je vezano na svoje tovrstne sklepe (prim. tretji odstavek 329. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

8Iz izreka sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Ljubljani St 45/02-20-70 z dne 3. 3. 2003 (priloga A 1) med drugim sledi, da je bil upnik (to je tožeča stranka) napoten, da zaradi ugotovitve obstoja prijavljene terjatve in ločitvene pravice začne gospodarski spor ali kakšen drug postopek za uveljavitev prerekane terjatve in ločitvene pravice. Na podlagi povzetega ključnega dela izreka sklepa stečajnega senata je tožeča stranka upravičeno sklepala, da jo je stečajno sodišče napotilo na vložitev ugotovitvene tožbe zaradi obstoja prerekane ločitvene pravice. Revizijsko sodišče namreč drugače kot pritožbeno sodišče v izreku citiranega napotitvenega sklepa ne najde opore za stališče, po katerem bi bila tožeča stranka glede ločitvene pravice (jasno in nedvoumno) napotena k vložitvi dajatvene tožbe. Ker je tožeča z vložitvijo ugotovitvene tožbe tako ravnala skladno vsebini izreka sklepa stečajnega sodišča, ji pravnega interesa ni mogoče odreči. Ta je namreč izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom (prim. pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 22. 6. 1994, Pravna mnenja 1/94, stran 7, z obr.), na katerega je stečajno sodišče vezano (prim. 7. točko te obrazložitve). V tovrstnih primerih je treba šteti, da gre za situacijo, ki je primerljiva s položajem vlagatelja ugotovitvene tožbe, opredeljene s posebnimi predpisi (arg. drugi odstavek 181. člena ZPP). Pravdno sodišče v takem primeru po drugem odstavku 181. člena ZPP nima dolžnosti, da presoja o pravnem interesu vlagatelja ugotovitvene tožbe. Vlagatelj revizije zato upravičeno očita pritožbenemu sodišču, da v ZPP ni imelo podlage za zavrženje dela tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

9Podana je smiselno uveljavljena relativna bistvena kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 181. člena ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje in s tem revizijski razlog iz točke 2 prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

10V novem sojenju bo moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na pritožbene trditve, s katerimi je tožena stranka opozarjala na pomanjkljivosti, ki se nanašajo na presojo sodišča prve stopnje o predpostavkah, ki utemeljujejo obstoj ločitvene pravice (286. in 287. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). S tem v zvezi revizijsko sodišče opozarja na dvoje. Prvič, materialnopravna odločitev o obstoju ločitvene pravice je odvisna (med drugim) od predhodne rešitve vprašanja o obstoju zapadle terjatve tožeče stranke do tožene stranke (prvi odstavek 286. člena ZOR). In drugič, drugi odstavek 111. člena ZPPSL ni podlaga za prekinitev postopka odločanja o ugovoru zoper dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Smisel prekinitve postopka za zavarovanje in izvršbo proti dolžniku po drugem odstavku 111. člena ZPPSL je namreč koncentracija plačila terjatev zoper stečajnega dolžnika v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba. Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine pa združuje odločanje o pravici do plačila določenega denarnega zneska in o prisilni izvršbi zaradi izterjave tega zneska. Zato sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine poleg dovolitvenega dela vsebuje tudi dajatveni del, ki je šele podlaga za nadaljnjo prisilno izvršbo zaradi izterjave denarnega zneska. Načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 16.6.1998 (Pravna mnenja 1/98, stran 18, z obr.), rešuje primerljivo situacijo v postopku prisilne poravnave. Po tem načelnem pravnem mnenju se dajatveni del predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil vložen pred začetkom postopka prisilne poravnave, šteje za tožbo s predlogom za izdajo plačilnega naloga. Ob tem izhodišču bi prišla v poštev prekinitev postopka odločanja o ugovoru proti dajatvenemu delu sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine zaradi razloga iz 4. točke prvega odstavka 205. člena ZPP (v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju), ki sama zase ne izključuje možnosti nadaljevanja postopka. Drugačno stališče pritožbenega sodišča o tem vprašanju je zato zmotno.

11Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.