VSM Sklep PRp 54/2026

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo obdolžilni predlog Policijske postaje Ruše, vložen zoper mladoletnega storilca zaradi prekrška po določbi 4. alineje 13. člena Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti (ZNUZJV), ker naj bi 11. 10. 2024 poškodoval moped oškodovanke do te mere, da je na njem nastala materialna škoda v višini 400,00 EUR. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da v obravnavani zadevi ni pogojev za začetek postopka in obdolžilni predlog zavrnilo iz razloga po 1. alineji četrtega odstavka 106. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ker dejanje, ki se očita mladoletniku, v času storitve ni bilo prekršek.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje prekrškovni organ. Uvodoma pojasnjuje, da je bilo v času storitve mladoletnikovo ravnanje opredeljeno kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), zaradi česar je Policijska postaja Ruše zoper njega vložila kazensko ovadbo, ki jo je Okrožno državno tožilstvo v Mariboru dne 17. 12. 2025 zavrglo, ker dejanje po uveljavitvi ZNUZJV ni več kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, posledično pa je prekrškovni organ zoper mladoletnika dne 20. 1. 2026 vložil obdolžilni predlog zaradi prekrška po četrti alineji 13. člena ZNUZJV. Pritožba meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da dejanje v času storitve ni bilo prekršek, pravno zmotno in zavzema stališče, da določbe ZNUZJV v razmerju do drugega odstavka 204. člena in prvega odstavka 220. člena KZ-1 predstavljajo nov, milejši zakon. V tej zvezi pritožba navaja, da je smisel načela lex certa iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo ravnanje, saj je samo za takšno kazenskopravno normo mogoče storilcu očitati, da bi jo moral poznati. Če pa se njena vsebina določi šele po storitvi dejanja za nazaj (ex post facto), taka norma ne ustreza zapovedi iz prvega odstavka 28. člena Ustave RS, ki z besedno zvezo "še preden je bilo dejanje storjeno", izrecno prepoveduje tako imenovano "ex post facto" inkriminacijo. Ob tem drugi odstavek 28. člena Ustave RS določa, da se dejanja, ki so kazniva, ugotavljajo ter kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Prepoved povratne uporabe kazenskega zakona je s tem omejena le na strožji ali enako strog kazenski zakon, Ustava RS pa narekuje povratno uporabo novega milejšega zakona, saj ta učinkuje v v korist storilca kaznivega dejanja. S tem je po stališču pritožbe vzpostavljena dolžnost državnih organov (policije, državnega tožilstva in sodišča), da v skladu z drugim odstavkom 28. člena Ustave Republike Slovenije in 7. členom KZ-1 uporabijo milejši zakon. Po stališču pritožbe je torej določbe ZNUZJV potrebno opredeliti kot nov ter milejši zakon, kar pomeni, da storilec za kaznivo dejanje, ki ga je izvršil pred njegovo uveljavitvijo, ne more biti več kaznovan, temveč mu je dopustno izreči zgolj sankcijo za prekršek. Navedeno je smiselno zaradi zakonskih znakov prekrška po 12. in 13. členu ZNUZJV ter zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine in poškodovanja tuje stvari, ker navsezadnje ZNUZJV predstavlja kontinuiteto represivnega odzivanja na protipravna ravnanja majhne tatvine ter poškodovanja tuje stvari majhne vrednosti. V bistvu torej gre za ravnanje, ki je v času storitve bilo protipravno in kot tako določeno v zakonu, isto ravnanje pa je po uveljavitvi ZNUZJV še vedno protipravno, le kaznuje se ga po milejšem zakonu. Z nobenim zakonom pa v tem času tovrstno navedeno ravnanje ni bilo dekriminirano. Razlog za odločitev, da sodišče ali tožilstvo zaradi učinka novega, milejšega zakona zavrže kazensko ovadbo, zavrže obtožni predlog, izreče oprostilno sodbo ali izda drugo ustrezno odločbo, izhaja iz uporabe drugega odstavka 28. člena Ustave RS, saj se le na tak način omogoči, da bo milejši zakon uporabljen tako, kot je zakonodajalec predvidel, kar pomeni, da bo prekrškovni organ na takšno odločitev pristojnega organa vezan in bo v skladu s svojimi temeljnimi dolžnostmi, ki izhajajo iz 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) moral uvesti postopek o prekršku na podlagi 12. in 13. člena ZNUZJV. Tako se z uporabo načela zakonitosti in pravila o povratni veljavi novega, milejšega zakona ne odstopa od načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in se enako obravnava storilce ne glede na to, kaj je določal KZ-1 ob storitvi kaznivega dejanja; če je kasneje začel veljati nov, milejši zakon, pa se enako obravnava storilce v času sojenja oziroma kaznovanja do pravnomočnosti, kar v konkretnem primeru pomeni, da se zoper njih nadaljuje postopek o prekršku. Glede na vse navedeno bi moralo sodišče prve stopnje po stališču pritožbe zoper mladoletnika uvesti postopek o prekršku, zato pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Drugi odstavek 28. člena Ustave RS je v kombinaciji z drugim odstavkom 7. člena KZ-1 jasen v tem, da pride uporaba milejšega zakona (lex mitior) v poštev v primeru, ko se zakon po storitvi kaznivega dejanja spremeni, se pravi pride do vsebinskega posega v relevantno materialnopravno materijo oziroma določbo posebnega dela KZ-1 na način, da se ta spremeni, dopolni ali razveljavi. Ni pa to pravilo uporabno v primeru konkurence dveh veljavnih zakonov.

5Drugi odstavek 1. člena ZNUZJV določa, da se s tem zakonom spreminjajo in dopolnjujejo Zakon o financiranju občin, Zakon o brezplačni pravni pomoči in Zakon o kazenskem postopku. S tretjim odstavkom 1. člena ZNUZJV pa se zaradi vzpostavitve in zagotavljanja javne varnosti odstopa od določb Zakona o davčnem postopku, Kazenskega zakonika, Zakona o socialnovarstvenih prejemkih in Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Iz 1. člena ZNUZJV kot celote torej nesporno izhaja, da določbi 204. in 220. člena KZ-1 s tem zakonom nista bili spremenjeni (in v tem okviru tudi ne razveljavljeni ali dopolnjeni), zato se z vidika ustavnega načela zakonitosti ZNUZJV v razmerju do KZ-1 po mnenju pritožbenega sodišča ne more presojati po pravilu o uporabi milejšega zakona.

6Kaj s praktičnega vidika pomeni odstop od določb KZ-1, ni jasno, saj ne gre za ustaljen način zakonodajnega urejanja. Ob odsotnosti ustreznih pojasnil v javno dostopnem zakonodajnem gradivu je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče sklepati, da je namen odstopa od določb KZ-1 v tem, da se tatvina stvari majhne vrednosti (dalje mala tatvina) in poškodovanje tuje stvari, s katerim je povzročena majhna škoda (dalje malo poškodovanje tuje stvari) določen čas¹ po uveljavitvi ZNUZJV obravnavata na način, določen v 12. in 13. členu tega zakona. Vendar pa lahko to velja le za ravnanja, izvršena po uveljavitvi ZNUZJV. Odstop od določb KZ-1 za nazaj bi bil po presoji pritožbenega sodišča ustavno vzdržen le, če bi zakonodajalec na podlagi pooblastila, ki mu ga daje drugi odstavek 155. člena Ustave RS, v ZNUZJV določil, da določbi 12. in 13. člena tega zakona učinkujeta tudi za nazaj. Takšne določbe pa v tem zakonu ni.²

7Pritožba torej po presoji pritožbenega sodišča izhaja iz zmotnega izhodišča, da je bil po storitvi kaznivega dejanja (kazenski) zakon spremenjen. Kot pojasnjeno zgoraj, iz prvega člena ZNUZJV izhaja, da se s tem zakonom le (začasno) odstopa od določb KZ-1 in se te določbe po uveljavitvi ZNUZJV torej (nekaj časa) ne bodo uporabljale. To potrjujeta tudi besedili prvega odstavka 12. člena in prvega odstavka 13. člena ZNUZJV v delih, ki določata, da ravnanje pomeni prekršek ne glede na drugi odstavek 204. oziroma prvi odstavek 220. člena KZ-1. Iz odstavka 134 veljavnih Nomotehničnih smernic izhaja, da se besedna zveza "ne glede na" v zakonskih besedilih uporablja za določanje izjem,³ kar pomeni, da bi bilo potrebno določbi 12. in 13. člena ZNUZJV ob upoštevanju standardnih in ustaljenih metod razlage pravzaprav šteti kot izjemi od (splošnih) določb KZ-1 (se pravi gre vsaj na zakonski ravni bolj za diskontinuiteto kot pa za pritožbeno zatrjevano kontinuiteto represivnega odzivanja na protipravna ravnanja male tatvine ter malega poškodovanja tuje stvari). Vsekakor pa je jasno, da 12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

8Kot izhaja iz obrazložitve členov ZNUZJV (str. 42 in 44 predloga zakona⁴), ki se nanašajo na tatvino in poškodovanje tuje stvari, zakonodajalec s tema določbama zasleduje cilj izvedbe bolj učinkovitega in hitrejšega postopka zoper storilce teh ravnanj. Če bi želel ta cilj uveljaviti za nazaj tudi v primerih, ko so bila dejanja izvršena pred uveljavitvijo ZNUZJV, bi moralo biti po stališču pritožbenega sodišča torej v tem zakonu na podlagi drugega odstavka 155. člena Ustave RS izrecno določeno, da določbi 12. in 13. člena ZNUZJV, ki malo tatvino in malo poškodovanje tuje stvari določata kot prekršek, učinkujeta tudi za nazaj, se pravi se uporabita tudi za vsa tovrstna dejanja, ki so bila storjena pred uveljavitvijo ZNUZJV, pa do njegove uveljavitve še niso bila pravnomočno sprocesirana. Ker takšne določbe v ZNUZJV ni, se kot pravno pravilno kaže stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da mladoletniku očitano dejanje v času storitve ni bilo določeno kot prekršek (niti ko je bilo storjeno, niti za nazaj), zato mu ob upoštevanju prvega odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče izreči sankcije za prekršek. Pritožba ima sicer prav, da mala tatvina in malo poškodovanje tuje stvari v nobenem trenutku nista bili dekriminirani; vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča tudi nesporno, da ti dejanji za nazaj nista prekvalificirani v prekršek. Zavedanje storilcev o protipravnosti tatvine in poškodovanja tuje stvari (ki je nedvomno, saj gre za klasična premoženjska delikta) je v tem kontekstu zato drugotnega pomena.

9Upoštevajoč vse navedeno in ker po pregledu spisovnega gradiva tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je skladno s 159. členom ZP-1 dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10Zgolj na načelni ravni pritožbeno sodišče pripominja še, da je tudi sicer zmotno stališče pritožbe, da je ZNUZJV mogoče a priori šteti in uporabiti kot milejši zakon oziroma da določbi 12. in 13. člena ZNUZJV na splošno in za vse primere predstavljata nov, milejši zakon v razmerju do določb 204. in 220. člena KZ-1. Pritožba spregleda, da tako drugi odstavek 28. člena Ustave RS kot drugi odstavek 7. člena KZ-1 izrecno določata, da se lahko novi zakon za nazaj uporabi le, če je milejši za storilca. Eno od temeljnih načel uporabe pravila milejšega zakona je torej načelo konkretnosti.⁵ Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 2929/2010-554 z dne 27. 10. 2016 (tč. 17), je skladno s tem načelom "potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi, in nato primerjati rezultat uporabe starega in novega zakona. Pred tem mora sodišče ugotoviti vse okoliščine, ki so v danem primeru relevantne za uporabo enega ali drugega zakona, saj je samo tako mogoče ugotoviti, do kakšne rešitve bi privedla uporaba enega ali drugega zakona glede na konkretno dejansko stanje. Vedno gre torej za izbiro milejšega zakona glede na institute, ki jih mora sodišče uporabiti v konkretnem primeru, in ne za vprašanje splošne ocene strogosti dveh zakonov." Sodišče mora torej v vsakem konkretnem primeru najprej ugotoviti vse relevantne okoliščine in na tej podlagi oceniti, kakšen bi bil pravni in dejanski položaj storilca po starem in kakšen po novem zakonu ter ob primerjavi rezultatov uporabiti tisti zakon, ki v konkretni situaciji pripelje do ugodnejšega izida za tega storilca.

11Nadalje pritožbeno sodišče v tej zvezi - še vedno le na načelni ravni, ker za obravnavani primer to ni bistveno - pripominja, da zgolj dejstvo, da sta mala tatvina in malo poškodovanje tuje stvari v ZNUZJV določeni kot prekršek, ne pomeni, da bi bil ZNUJZV avtomatično milejši zakon v razmerju do KZ-1, ki ti dve dejanji določa kot kaznivi. Prekrški so teoretično sicer lažja vrsta kaznivih ravnanj, vendar lahko imajo prekrškovne sankcije v konkretnih primerih za posameznika enake ali celo težje posledice kot izrečene kazenske sankcije. V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja denimo na drugačen način predpisovanja in izrekanja osrednje premoženjske sankcije v kazenskem in prekrškovnem pravu: medtem ko je denarna kazen v KZ-1 predpisana zgolj po vrsti, izreka pa se v dnevnih zneskih, ki se določijo ob upoštevanju storilčevega premoženjskega stanja (47. člena KZ-1), so globe za prekrške predpisane v fiksnem znesku, se pravi za vse storilce enako ne glede na njihovo premoženjsko stanje, kar pomeni, da lahko - drugače od denarne kazni - globa premoženjsko šibkejšega storilca prizadene občutno bolj kot premoženjsko dobro situiranega storilca. Prav tako po stališču pritožbenega sodišča ni nepomembno, da KZ-1 za malo tatvino in poškodovanje tuje stvari omogoča izrek pogojne obsodbe, ki je ZP-1 ne pozna; obe dejanji pa se po KZ-1 lahko opredelita tudi kot nadaljevani kaznivi dejanji, česar ZP-1 prav tako ne pozna (oboje pa je storilcu v korist). Nadalje ni nepomembno niti, da sta mala tatvina in poškodovanje tuje stvari kot kaznivi dejanji izključno naklepni (27. člen KZ-1), kot prekrška pa sta lahko storjeni tudi iz malomarnosti, ki je nižja oblika krivde (9. člen ZP-1). Tudi ni nepomembno, da znaki male tatvine kot prekrška po 12. členu ZNUZJV niso identični znakom male tatvine iz drugega odstavka 204. člena KZ-1. KZ-1 kot poseben zakonski znak male tatvine določa namen prilastitve stvari majhne vrednosti, medtem ko za izpolnitev znakov prekrška po 12. člen ZNUZJV prilastitveni namen ni potreben, kar dejansko širi polje kaznivosti in zlasti v kombinaciji z dejstvom, da je prekršek lahko storjen tudi iz malomarnosti, zagotovo ne bi dopuščalo sklepa, da je ZNUZJV v razmerju do KZ-1 a priori milejši že zgolj zato, ker (v osnovi sicer istovrstno, vendar po znakih ne enako) dejanje opredeljuje kot prekršek. Poleg tega je pojem vrednosti stvari, ki je odločilen za pravno kvalifikacijo male tatvine po KZ-1, v 12. členu ZNUZJV dopolnjen s pojmom ugotovljene premoženjske škode ali premoženjske koristi, ki sta po vsebini širša od pojma vrednosti stvari. Na ravni opredelitve zakonskih znakov dejanja se pojavljajo odprta vprašanja tudi pri malem poškodovanju tuje stvari, ki v prvem odstavku 220. člena KZ-1 ni samostojna (privilegirana) oblika kaznivega dejanja.

12Upoštevajoč navedeno (in še številne druge dileme⁶) formalna prekvalifikacija določenega ravnanja iz kaznivega dejanja v prekršek načeloma torej ne more avtomatično pomeniti, da je nov zakon milejši, saj kompleksno razmerje med kazenskim in prekrškovnim pravom tako posplošene oziroma izolirane presoje strogosti zakonov ne dopušča (tudi dejstvo, da je za kaznivo dejanje lahko predpisana zaporna kazen, ki je ZP-1 ne pozna, tega samo po sebi ne spremeni⁷); poleg tega pa pri prekvalifikaciji določenega ravnanja iz kaznivega dejanja v prekršek ni kontinuitete postopka, kar na praktični ravni lahko privede do zelo različnih odločitev pri uporabi pravila milejšega zakona. Tudi če bi ZNUZJV posegel v določbe KZ-1 tako, da bi črtal (razveljavil) drugi odstavek 204. člena tega zakonika in iz prvega odstavka 220. člena KZ-1 z ustrezno spremembo izluščil malo poškodovanje tuje stvari, bi se torej spoštovanje ustavnega načela enakosti pred zakonom najbolj dosledno zagotovilo s prehodno določbo v tem zakonu, iz katere bi izhajal režim obravnave ravnanj, ki so bila izvršena pred njegovo uveljavitvijo, pa o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.

¹ Na strani 4 obrazložitve Predloga ZNUZJV je v okviru normativne usklajenosti predloga zakona izrecno zapisano, da so "predvideni ukrepi zasnovani kot dopolnitev obstoječega pravnega okvira in ne kot trajna sistemska sprememba, zato bodo po prenehanju izrednih razmer prenehali veljati oziroma se bodo ponovno uporabljale določbe matičnih zakonov," hkrati pa iz določb 12. in 13. člena ZNZJZV izhaja, da se bosta ti določbi uporabljali le do ureditve v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru.
² 30. člen ZNUZJV v prehodnih določbah vsebuje izključno pravila za dokončanje postopkov dodelitve brezplačne pravne pomoči, ki so bili začeti, ne pa še pravnomočno končani pred uveljavitvijo tega zakona.
³ Nomotehnične smernice, 3., spremenjena in dopolnjena izdaja, Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, Ljubljana 2018, str. 77.
⁴ Predlog Zakona o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti, EVA 2025-1711-0026.
⁵ Drugo načelo je načelo alternativnosti, skladno s katerim je potrebno po celoviti analizi vseh relevantnih okoliščin primera uporabiti bodisi star bodisi nov zakon, nikoli pa kombinacije obeh.
⁶ Prim. Čejvanovič, J., Košir, S.: Pravni vidiki prekvalifikacije bagatelnih premoženjskih kaznivih dejanj v prekrške, priloga Pravne prakse št. 49-50, in Fišer, Z.: Kdor ne zna - ta pač ne zna in mu ni pomoči, Pravna praksa št. 1-2/2026, str. 6-8.
⁷ V tej zvezi pritožbeno sodišče pripominja, da iz obrazložitve predloga ZNUZJV (EVA 2025-1711-0026, str. 42 in 44) izhaja, da se veliko število postopkov za kaznivi dejanji male tatvine in poškodovanja tuje stvari zaključi z zavržbo zaradi majhnega pomena dejanja, po oportunitetnem načelu z uporabo alternativnih ukrepov zoper osumljene ali pa postopki zastarajo.