VSC Sodba II Kp 37718/2022

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Celju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločilo je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Na podlagi 73. člena KZ-1 pa mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov. Zoper obdolženca pa je zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in obtoženega oprosti očitanega kaznivega dejanja oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Tako tekom postopka, kot v pritožbi, zagovornik trdi, da je sodišče v tej zadevi kršilo načelo ne bis in idem oz. prvi odstavek 10. člena ZKP, ki vsebinsko povzema 31. člena Ustave RS. Ta določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Po mnenju zagovornika pa je bil obdolženec za isto ravnanje, ki je sedaj predmet kazenskega postopka, že kaznovan za prekršek. Obdolžencu so namreč policisti Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU) ob prijetju dne 17. 2. 2022 izdali plačilni nalog z globo, ker je vstopil v Republiko Slovenijo (RS) z namenom izvrševanja kaznivih dejanj, s tem da je izvajal prevoz ukradenega vozila z manipulirano številko in tako v Sloveniji bival v nasprotju z vstopnim naslovom, kar naj bi predstavljalo kršitev 5. točke 1. odstavka 145. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). Po mnenju zagovornika torej primerjava opisov prekrška in kaznivega dejanja pokaže, da postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz istega historičnega dogodka oziroma življenjskega primera, hkrati pa so dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja, v bistvenem enaka dejstvom, ki izhajajo iz opisa prekrška. Zagovornik meni, da je bila obdolžencu izrečena globa izključno zaradi dejstva, ker je po prepričanju policije naklepno izvajal prevoz ukradenega vozila, ne pa zato, ker bi v RS nezakonito vstopil ali nezakonito prebival, torej je med prekrškom in kaznivim dejanjem podana subjektivno-objektivna identiteta. Po mnenju obrambe so tako v konkretni zadevi podane okoliščine iz 3. točke 372. člena ZKP, ki izključujejo kazenski pregon. Obramba se sklicuje še na 4. člen protokola št. 7 h Konvenciji o človekovih pravicah, na merila iz sodbe ESČP v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski ter na odločbo US RS, U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012.

6Že sodišče prve stopnje se je do tosmernih trditev obrambe opredelilo (tč. 21 napadanega sklepa) in pravilno zaključilo, da predhodno kaznovanje obdolženca zaradi storjenega prekrška po določilih ZTuj-2 in kasnejše obravnavanje v kazenskem postopku za kaznivo dejanje prikrivanja (in sprva še ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, glede katerega je ODT umaknil obtožbo in je bila v tem delu izdana zavrnilna sodba), ne predstavlja kršitve načela ne bis in idem. Tam podanim razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje in dodaja, da je uporaba pravila prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari pogojena s subjektivno in objektivno identiteto obravnavanih zadev, podana mora biti torej identiteta storilca ter identiteta kaznivega dejanja iz pravnomočne sodbe (oziroma druge odločbe) in kaznivega dejanja, ki je predmet novega sojenja, pri čemer načelo ne bis in idem ne prepoveduje samo ponovnega sojenja za kazniva dejanja temveč se nanaša tudi na primere, kadar so z istim historičnim dogodkom izpolnjeni tako znaki prekrška kot kaznivega dejanja, na kar pravilno opozori zagovornik. Slednji tudi pravilno poudari, da je ustaljeno stališče (tudi v slovenski sodni praksi),¹ da se ustavna prepoved ponovnega sojenja za isti historični dogodek razume kot prepoved ponovnega sojenja za konkretno ravnanje posameznika v zunanjem svetu, ne glede na pravno kvalifikacijo tega ravnanja.

7Vendar pa se po oceni pritožbenega sodišča očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo. Iz odgovora PPIU in plačilnega naloga (l. št. 184-185 spisa), pa tudi iz odločbe o vrnitvi z dne 18. 2. 2022 (priloga C1 spisa) namreč izhaja, da je bil obdolženec obravnavan za prekršek zaradi kršitve 5. točke prvega odstavka 145. člena ZTuj-2, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da nedovoljeno prebiva na območju RS. V RS je namreč dne 16. 2. 2022 okoli 23.00 ure na F. vstopil z namenom izvrševanja kaznivih dejanj, saj je izvajal prevoz ukradenega vozila z manipulirano št. šasije in ponarejenimi dokumenti o vozilu in je tako prebival v RS v nasprotju z vstopnim naslovom. Po drugi strani pa se mu v konkretnem kazenskem postopku očita, da je pridobil premično stvar, za katero je vedel, da je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, s tem, da je dne 17. 2. 2022 okoli 00.30 ure na avtocestnem počivališču L., ko je bil ustavljen s strani policistov PPUI Celje, uporabljal osebno vozilo, znamke Fiat 500, št. šasije ..., z nameščenima reg. tablicama ..., ki vozilu nista pripadali, kljub temu, da je vedel, da vozilo izvira iz kaznivega dejanja ter si je tako pridobil in uporabljal ukradeno vozilo, v vrednosti okoli 8.635,00 EUR.

8Za presojo, ali gre v razmerju med prekrškom in kaznivim dejanjem za isto stvar ni pomembna pravna kvalifikacija dejanja, ki se posamezniku očita v dveh postopkih, prav tako niso pomembne pravno zavarovane dobrine, ampak je poudarek zgolj na dejanski podlagi dejanja.² V katerem delu naj bi se opisa kaznivega dejanja in prekrška prekrivala, niti pritožnik ni podrobneje konkretiziral, temveč je zgolj zatrjeval, da primerjava opisov pokaže, da prekršek in kaznivo dejanje izhajata iz istega historičnega dogodka oz. življenjskega primera ter da so dejstva, ki jih vsebuje opis kaznivega dejanja v bistvenem enaka dejstvom, ki izvirajo iz opisa prekrška. Glede na zgoraj navedeno pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da morebitnega prekrivanja v opisih prekrška in kaznivega dejanja ni. Prav tako so v konkretnem primeru tudi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v celoti drugačni in lastni temu kaznivemu dejanju. Tudi na abstraktni ravni torej ni prekrivanja med zakonskima določbama. Zato po stališču pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni ponovno sodilo o isti stvari in se obravnava obdolženca tako v prekrškovnem postopku zaradi kršitve določil ZTuj-2, kot v kazenskem postopku za kaznivo dejanje prikrivanja, izkaže za povsem upravičeno.

9Nasprotne pritožbene navedbe zagovornika tako ne morejo privesti do pritožbenega uspeha in kršitev iz 3. točke 372. člena ZKP ni podana. Pri tem je bila spoštovana tudi odločba US RS U-I-24/10-12, na katero opozarja pritožnik, pa tudi 4. člen Protokola št. 7 k EKČP. Kaznivo dejanje, za katero je bil obdolženec obravnavan v tem postopku, namreč ne vsebuje znakov prekrška, za katere je bil predhodno obravnavan. Očitek prekrška ni bil identičen očitku v tem kazenskem postopku, torej do prekrivanja med kaznivim dejanjem in prekrškom sploh ni prišlo, zato so tosmerne pritožbene navedbe neutemeljene. Zagovornik se tudi sklicuje na merila Engel, ki so namenjena presoji, ali je mogoče prvotni pravnomočno zaključeni prekrškovni postopek obravnavati kot kazensko zadevo,³ pri čemer se ta dilema tekom postopka niti ni pojavljala, to pa tudi ni bistveno vprašanje, saj je tu ključna ugotovitev, da prekršek in kaznivo dejanje ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev, zaradi tega pa je mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar.

10Nadalje pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotnega oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da ni sporno, da je bil avtomobil ukraden, temveč je sporno vprašanje, ali je obdolženec vedel, da je bil predhodno pridobljen s kaznivim dejanjem. Obdolženec je vozilo prevzel v nočnem času, zato poškodb na vozilu ni opazil. Poleg tega je v preteklosti že večkrat prepeljal rabljena in tudi poškodovana vozila v Srbijo, zato ni posvečal posebne pozornosti stanju vozila ob prevzemu.

11Sodišče prve stopnje je tosmerne navedbe oz. zagovor obdolženca ustrezno ocenilo kot neverodostojnega, saj ni podkrepljen z ostalimi dokazi v spisu. Njegov zagovor, da je vozilo prevzel v nočnem času in ni videl, da je poškodovano, je v nasprotju z delom zagovora, v katerem je obdolženec povedal, da je bil avtomobil pred prevzemom v garaži in da je bil sam prisoten ter je celo fotografiral "sušenje" vozila. To dokazuje, da je vozilo nedvomno videl že preden ga je odpeljal, s čimer je zagovor o prevzemu v temi in neopaženih poškodbah ovržen.

12Glede poškodb na vozilu tako iz zapisnika o ogledu kraja z dne 17. 2. 2022 (l. št. 22 spisa), kot tudi iz zaslišanj policistov B. B., C. C. in še zlasti Č. Č., ki je tudi opravil ogled vozila, izhaja, da je imelo vozilo vidno fizično poškodbo vrat in strehe, kar je tipična vlomna poškodba ("kot da bi nekdo pajsal," kot je to opisal C. C.). Prav tako je bila zagonska ključavnica poškodovana tako, da je bil zagon mogoč s katerokoli kovinsko napravo, v OBD priključku pa je bil nameščen bluetooth vmesnik, katerega so ob ogledu odstranili in ugotovili, da brez njega vozila sploh ne bi bilo mogoče zagnati. Četudi so se določene "sledi," da je šlo za ukradeno vozilo, nahajale pod pokrovom avtomobila in obdolženec trdi, da tega sploh ni preverjal (denimo dodatno vezje na akumulatorju z motilcem GPS signala), pritožbeno sodišče ne sledi njegovim trditvam, da ni mogel vedeti, da gre za ukradeno vozilo. To velja še zlasti, ker vozila ni bilo mogoče zagnati brez bluetooth vmesnika z naloženim programom za zagon vozila. Poleg tega je obdolženec predložil le kopijo prometnega dovoljenja, ki se je glasilo na ime D. D., pri policijskem preverjanju ni znal pojasniti lastništva vozila, tablica ... pa ni pripadala osebnemu vozilu znamke Fiat 500, temveč Peugeot 207, z drugačno št. šasije. Poleg tega je priložil ponarejen račun o nakupu vozila in celo sam priznal, da je med točenjem goriva v Italiji opazil poškodbo pokrova rezervoarja.

13Dodatno je bilo ugotovljeno, da je bila preko originalne št. šasije vozila prilepljena ploščica z drugo številko, okolica te ploščice in sama ploščica pa je bila pobarvana s črno barvo. Pregled obdolženčevega telefona je razkril, da je obdolženec na številko +381 ... (ki naj bi pripadala E. E., po navodilu katerega je obdolženec odšel po vozilo z namenom, da ga pripelje v Srbijo) poslal fotografijo prtljažnega dela, kjer se je nahajala ponarejena številka šasije in fotografijo, na kateri suši prtljažni del osebnega avtomobila. Pri tem je obdolženec sam povedal, da je on sušil vozilo (torej da je na fotografiji njegova roka, ki drži fen). Glede na to, da je fotografiral in poslal ravno fotografijo s številko šasije in sušenje prtljažnega dela avta (kjer se torej ta številka nahaja), pri čemer ni zanemarljivo, da se je v vozilu tudi nahajalo vlomilsko orodje, je pritožbeno sodišče prepričano, da je obdolženec vedel, da gre za ukradeno vozilo. Njegov zagovor, da je sušil avto samo zato, ker mu je nekdo rekel, naj pomaga, pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot neprepričljiv in v nasprotju z ostalimi dokazi. Zgolj stališče obrambe, da omenjene fotografije iz obdolženčevega telefona ne utemeljujejo zaključka sodišča, da je obdolženec vedel, da vozilo izvira iz kaznivega dejanja, je torej zmotno in neutemeljeno.

14Posledično pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja. Glede tega sodišče tudi ne sledi navedbam obrambe, da obdolženec sploh ni pogledal dokumentacije, katero naj bi mu zgolj pripravili drugi. Teh zaključkov pa ne omajejo niti pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da sledi, ki so bile izzvane na registrskih tablicah vozila, ni povzročil obdolženec. Pritožbeno sodišče namreč ne deli mnenja pritožnika, da bi obdolženec gotovo pustil DNK sledi, v kolikor bi sodeloval pri tatvini ali predrugačenju avtomobila, pri čemer velja podariti, da se obdolžencu niti ne očita, da je sodeloval pri tatvini vozila. Ob vseh povzetih ugotovitvah, ko je zagovor obdolženca ovržen tako v delu, ko naj ne bi niti vedel, kje se nahaja VIN številka, glede česar se je izkazalo, da jo je celo fotografiral, so tako zaključki sodišča, da je obdolženec pridobil vozilo, za katero je vedel, da izvira iz kaznivega dejanja ter si je tako pridobil in uporabljal ukradeno vozilo, s čimer je nedvomno prispeval k vzdrževanju protipravne oblasti nad stvarjo, v celoti pravilni in argumentirani. Drugačna navajanja obrambe, torej da ni vedel, da je bilo vozilo ukradeno, pa so v nasprotju z zbranimi dokazi in tudi niso življenjsko logična, upoštevaje, da je obdolženec tudi sam povedal, da je že v preteklosti večkrat vozil vozila v Srbijo, torej ima očitno določene izkušnje z avtomobili, kar dodatno zmanjšuje verodostojnost njegove obrambe, da ni bil seznanjen z nezakonitim izvorom avtomobila.

15Pritožbene navedbe zagovornika, da je obdolženec v postopku sodeloval in policistom omogočil dostop do svojega telefona, česar ne bil storil, v kolikor bi vedel, da prevaža ukradeno vozilo, kot tudi, da bi pospravil v avtu najdeno vlomilsko orodje, če bi vedel, da je bil avtomobil ukraden in ne bi pošiljal fotografij, ostajajo zgolj na ravni zatrjevanj in predstavljajo lasno dokazno oceno zagovornika, kateri pa pritožbeno sodišče, upoštevaje vse povzete dokaze, ne sledi.

16Glede na navedeno ne gre pritrditi zagovorniku, da sodba temelji izključno na indicih. Sodba je namreč utemeljena na celoviti oceni vseh zbranih dokazov, ki med seboj tvorijo konsistentno in medsebojno podprto sliko dejanskega stanja. Ob tem sodišče ugotavlja, da ni prišlo do kršitve domneve nedolžnosti ali načela in dubio pro reo, saj dvomov glede krivde obdolženca, glede na zbrane dokaze, ni.

17Sodišče prve stopnje je razumno zaključilo, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil tako objektivne kot subjektivne zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1. V 19. točki sodbe se je opredelilo do obdolženčeve prištevnosti, obstoja zavesti o protipravnosti in do ravnanja s krivdno obliko direktnega naklepa, vključno z njegovim zavedanjem, da je pridobitev vozila bila protipravna, pa je takšno vozilo kljub temu pridobil in se z njim odpeljal proti Srbiji.

18Pritožnik je grajal tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni namreč, da je izrečena pogojna obsodba nesorazmerna in previsoka ter pri tem izpostavlja, da je obdolženec sodeloval pri preiskavi vozila in telefona, posredoval vse potrebne podatke, prihajal na obravnavo iz tujine, da še nikoli ni bil predhodno kaznovan, od storitve kaznivega dejanja pa je minilo že več kot 3 leta. Prav tako opozori na to, da je še vedno v veljavi tudi ukrep prepovedi vstopa v RS ter da je za isto dejanje že plačal globo.

19Da obdolženec še ni bil predhodno kaznovan, je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Od storitve kaznivega dejanja, torej od leta 2022, ni minilo toliko časa, da bi to predstavljalo posebno olajševalno okoliščino. Od obdolženca pa se sodelovanje v kazenskem postopku in udeležba na glavni obravnavi pričakuje, zato tudi te okoliščine ne morejo biti olajševalne, kar velja tudi za dejstvo, da je obdolženec že plačal globo oz. da mu je bil izrečen ukrep prepovedi vstopa v RS.

20Sodišče druge stopnje pa je pri odločanju o pritožbi ugotovilo, da je prišlo do kršitve KZ-1 v obdolženčevo korist, s tem ko je prvo sodišče sledilo pravni opredelitvi obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in ga pravno opredelilo po prvem odstavku 217. člena KZ-1, čeprav bi bilo pravilno po tretjem odstavku, za kar je predpisana strožja kazenskega sankcija, do treh let zapora. Vrednost avtomobila je bila namreč ocenjena na 8.635,00 EUR, kar predstavlja večjo vrednost.⁴ Zaradi odsotnosti pritožbe državnega tožilstva, pa pritožbeno sodišče v pravno opredelitev očitanega kaznivega dejanja, samo ni smelo poseči.

21Glede na navedeno in v odsotnosti preostalih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje po 391. členu ZKP pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

22Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti te sodbe.

¹ Tako med drugim Sodba VSRS I Ips 6258/2010-109, z dne 12. 3. 2015.
² Sodba VSRS I Ips 18476/2018 z dne 17.02.2022.
³ Prvo merilo se nanaša na uvrstitev določbe v kazensko pravo skladno z nacionalnim pravom. Nadalje je treba presoditi ali se pravilo, ki za svojo kršitev določa sankcijo, razteza na vsakogar in ne le na omejeno skupino s posebnim statusom. Ob tem je treba upoštevati tudi namen sankcije - če gre represivni ali preventivni namen (in ne zgolj denimo za povrnitev škode), gre za kazensko sankcijo. Tretje merilo se nanaša na vrsto in težo zagrožene kazni. Za pokazatelj, da gre za kazensko zadevo, zadošča tudi denarna kazen, za katero je v primeru neplačila zagrožen zapor, ali ki se vpiše v kazensko evidenco.
⁴ Skladno z 2. tč. devetega odstavka 99. člena KZ-1 je vrednost ukradene stvari večja, če presega 5.000 EUR.