VSL Sodba II Cp 1677/2025

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 s1. V obravnavani zadevi tožnik z dediščinsko tožbo uveljavlja dedno pravico po pokojni A. A. iz naslova zunajzakonske skupnosti, in sicer proti pokojničinim sestram (toženkam).¹

2VSRS je s sklepom II Ips 3/2024 z dne 3. 4. 2024 prvotni sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu² razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpostavilo je, da je sodišče prve stopnje napravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. S tem, ko je upoštevalo pisno izjavo priče, katere kljub podanem predlogu s strani tožnika ni zaslišalo, sporočilo njene pisne izjave je relativiziralo oz. dokazno utesnilo, nato pa tožniku pripisalo, da dokaznemu bremenu ni zadostil.

3V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje očitano kršitev odpravilo, pričo neposredno zaslišalo in ponovno sprejelo zaključek, da tožniku obstoja dlje časa trajajoče življenjske skupnosti s pokojno A. A. ni uspelo izkazati. Tožbeni zahtevek je zavrnilo in tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženk.

4Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku³ pritožuje tožnik. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje. Vse s stroškovno posledico. Bistveni pritožbeni očitki bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP sočasno tudi odgovorjeno.

5Toženki na pritožbo nista odgovorili.

6Pritožba ni utemeljena.

7Sodišče prve stopnje je ustrezno razčlenilo materialnopravno podlago obravnavanega spora in kot bistveno izpostavilo, da morajo biti za obstoj zunajzakonske skupnosti⁴ kumulativno ugotovljeni trije pogoji: dlje časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske s sočasno odsotnostjo okoliščin za neveljavnost zakonske zveze; vsebinska enakost življenjski skupnosti zakoncev (tj. da zadovoljuje njune čustvene, moralne in materialne potrebe); notornost skupnosti (skozi skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost, itd.). Na podlagi skrbnega dokaznega postopka in ob pravilni uporabi materialnega prava je ugotovilo, da že prvi izmed navedenih pogojev, ni izpolnjen. S tem stališčem soglaša tudi pritožbeno sodišče.

8Pritožbene navedbe obširno oporekajo tako ugotovljenemu dejanskemu stanju in posledičnem zaključku ter sodišču prve stopnje očitajo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma manjko razlogov za sprejeto odločitev. Da gre za neutemeljeno grajo, bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Tožnik je zatrjeval obstoj zunajzakonske skupnosti od marca 2014 do A. A. smrti 11. 9. 2018. Toženki zunajzakonske skupnosti nista priznavali. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje. Zunajzakonska skupnost pred 7. 4. 2015 ni mogla obstajati, ker je bila do tega dne pokojna A. A. še poročena.⁵ Tožnik je bil v relevantnem obdobju v hišnem priporu od 29. 7. 2016 do 15. 3. 2017, dvakrat v priporu (0d 27. 7. 2016 do 29. 7. 2016 in 0d 5. 2. 2018 do 22. 3. 2018) ter dvakrat na prestajanju zaporne kazni (od 15. 3. 2017 do 26. 4. 2017 in od 22. 3. 2018 do 31. 8. 2018). Večino teh odsotnosti je sodišče prve stopnje štelo za utemeljen razlog (začasnega) ločenega življenja in prvotno trajanje življenjske skupnosti ugotovilo v obdobju od 7. 4. 2015 do 29. 8. 2016. Ta datum je namreč dan, ko je pri prestajanju hišnega pripora prišlo do pomembne spremembe, tožnik ga je pričel prestajati v A. A. stanovanju, nato pa ga je po njenih izrecnih prošnjah⁶ nadaljeval na drugem naslovu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je 29. 8. 2016 takratna življenjska skupnost prenehala zaradi manjka A. A. volje (po življenjski skupnosti). Nadalje je ocenilo, da sta življenjsko skupnost obnovila 26. 4. 2017, ko se je tožnik po končani zaporni kazni ponovno vrnil v A. A. stanovanje, kjer je prebival tudi v času njene smrti. V tem relevantnem obdobju (1 leto 4 mesece in 16 dni) je bil na podlagi povzetih podatkov tožnik odsoten skoraj 7 mesecev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v tem (naknadnem) obdobju konkretno razmerje ni doseglo takšne intenzivnosti oz. obojestranske čustvene navezanosti, da bi ga lahko označili za dlje časa trajajočo življenjsko skupnost.

10Pritožnik oporeka tezi, da je 21. 8. 2016 A. A. preklicala soglasje njegovemu prestajanju hišnega pripora v njenem stanovanju. Ponovno se sklicuje na dejstvo, da začasni prepiri med partnerji še ne povzročijo prenehanja življenjske skupnosti ter na (po njegovi oceni) spregledana druga dejstva (da se je tožnik po priporu vrnil na njen dom; da ga je obiskovala; da je zaprosila za izdajo dovoljenja za obiske in pri tem celo sama navedla, da je njegova zunajzakonska partnerka). Sicer upravičeno izpostavlja sodno prakso, ki potrjuje stališče, da prepir med partnerjema še ne pomeni razpada skupnosti, vendar se navedeni primeri v pomembnih okoliščinah razlikujejo⁷ od konkretnega primera. V tem namreč sodišče prve stopnje ni ugotovilo zgolj nesoglasja med tožnikom in A. A., pač pa je presodilo, da slednja ni več imela volje za prebivanje s tožnikom. Na takšen manjko A. A. volje (t. i. mentalnega fenomena) po skupnem življenju s tožnikom je utemeljeno sklepalo iz posrednih, zunanjih znakov. Med drugim njene izrecne prošnje po spremembi lokacije prestajanja hišnega pripora (21. 8. 2016) in naknadnega urgiranja k temu (22. 8. 2016). Če je do razpada življenjske skupnosti prišlo zato, ker eden od partnerjev ni imel več volje za skupno življenje, zunajzakonske skupnosti ni več mogoče šteti za obstoječo. Ne drži, da bi sodišče prve stopnje s tem odločalo preko dejanskih trditev toženk, saj sta ti ves čas zatrjevali (več), da življenjske skupnosti med tožnikom in A. A. sploh ni bilo.

11Pritožbeni očitki o pomanjkljivi dokazni oceni oz. kršitvi 8. člena ZPP v tem delu, ne vzdržijo, saj je navedeno dejstvo presojalo tudi v povezavi z drugimi dejstvi. Tako se je v 39. do 42. točki obrazložitve opredelilo do izpovedbe priče B. B. (tožnikove sestre) in kot bistveno izpostavilo, da je septembra 2016 ravno tožnik sam A. A. omenjal, kot 'sedaj bivšo partnerico'.⁸ Pri tem tudi ni spregledalo A. A. obiskovanj tožnika v času prestajanja hišnega pripora ter (ponovnih obiskovanj) v času prestajanja zaporne kazni. V zvezi s temi pritožbeno sodišče dodaja, da tudi morebitno obiskovanje še ne izkazuje volje po nadaljevanju življenjske skupnosti. Kakor tega a priori tudi ne potrdi dejstvo, da se je tožnik po prestani zaporni kazni vrnil v A. A. stanovanje. V konkretni zadevi je bilo namreč prepričljivo ugotovljeno, da je do prenehanja življenjske skupnosti prišlo še pred tožnikovim nastopom prestajanja zaporne kazni.

12Eden glavnih pritožbenih očitkov je, da sodišče prve stopnje ni zadosti upoštevalo, da je bil pravi razlog za preklic A. A. soglasja glede prestajanja hišnega pripora, da se je tožnik stanovanja naveličal in želel hišni pripor prestajati v svoji (so)lastni nepremičnini, hiši. Šlo naj bi za njun dogovor in ne spor, razlog, da tega ni predočil prej, pa je predstavil v strahu pred kazenskim pregonom zaradi izigravanja. Sodišče prve stopnje je zavzelo povsem pravilno stališče, da gre za naknadne, nedovoljene novote, ki z zatrjevanim strahom pred pregonom niso opravičljive. Zlasti upoštevajoč (diametralno) nasprotje v tožnikovih pojasnilih med postopkom o tem, da sta se z A. A. pred uradnimi organi 'lažno' prikazovala kot samska, v izogib izvršbe na njenem delu premoženja. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov, za življenjsko precej neprepričljiv razlog.⁹

13Ne drži, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je ravno na podlagi njunih nekonsistentnih identifikacij (za partnerja ali samski osebi), najbolj podvomilo v obstoj zunajzakonske skupnosti. Do tega se je obširno opredelilo v 55. do 58. točki obrazložitve. Tudi pritožbeno sodišče soglaša, da v primeru obstoja življenjske skupnosti med njima, tega v (pred)kazenskih postopkih ne bi skrivala. Če pa bi res imela dogovor, da v izogib potencialnih izvršb to dejstvo skrivata, bi to počela v postopkih pred vsemi uradnimi organi (torej redno, konsistentno). Zakaj bi bilo tovrstno delovanje pričakovati od uživalcev drog, pritožnik ne pojasni, ne gre pa se strinjati, da je to splošno znano dejstvo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo dovolilnico za obisk tožnika v zaporu enostavneje dobiti, če je A. A. zanjo zaprosila kot zunajzakonska partnerica, je pravilen. Temelji namreč na določbi prvega odstavka 62. člena takrat veljavnega Pravilnika o izvrševanju kazni zapora.¹⁰

14Ker pritožnik razpada življenjske skupnosti ne priznava, oporeka tudi časovnemu trenutku, ki ga je sodišče prepoznalo kot ponovno obuditev le-te (tj. 26. 4. 2017). Neutemeljeno je navajanje, da je s takšno ugotovitvijo sodišče prve stopnje prišlo v nasprotje z lastnimi, zgoraj povzetimi zaključki. Prav tako je zmotno pritožbeno navajanje, da trditvena podlaga za takšno ugotovitev ne obstoji. Nenazadnje se nanaša na (zgolj krajše) obdobje znotraj prvotno zatrjevanega obdobja obstoja zunajzakonske skupnosti.

15Pritožbeno sodišče se strinja z zavzeto tezo sodišča prve stopnje, da je ravno prihod tožnika iz zapora in pričetek skupnega bivanja (26. 4. 2017), pomenil novo življenjsko skupnost. Kot že povedano, je v konkretni zadevi življenjska skupnost razpadla zaradi pomanjkanja volje enega izmed partnerjev po skupnem življenju. Ni šlo torej le za pomanjkanje čustvene navezanosti. Skupno življenje¹¹ je konstitutiven element zunajzakonske skupnosti, ki ga je dopustno spregledati le v izjemnih primerih,¹² obstoj volje na strani partnerjev pa je (nujni) predpogoj zanj. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da na povrnitev volje (po razpadu življenjske skupnosti) ni bilo mogoče sklepati (le) iz občasnih obiskovanj partnerja (v hišnem priporu in zaporu).

16Obdobje od 26. 4. 2017 do A. A. smrti je zato upravičeno presojano kot relevantno obdobje. Zakon res ne določa, koliko časa naj bi življenjska skupnost trajala, da bi bila pravno priznana. To je odvisno od več okoliščin vsakega posameznega primera posebej. Med drugim same intenzivnosti konkretnega odnosa (skupni otroci, skupno bivanje in gospodinjstvo, intimnost, ipd.). Bistveno je poudariti, da stališča o najkrajšem časovnem obdobju, ki bi še sodil pod pojem 'dlje časa trajajoča' življenjska skupnost, tudi sodna praksa ne zavzame.¹³ Kljub drugačnemu pritožbenemu navajanju je sodišče prve stopnje ustrezno pretehtalo izpolnjevanje pravnega standarda 'dlje časa trajajoče' življenjske skupnost in razumno zaključilo, da razmerja med tožnikom in A. A. (v relevantnem obdobju) ni mogoče šteti za tako. Pri tem je upoštevalo tako nesporna dejstva, kot ugotovljene druge okoliščine o kvaliteti oz. intenzivnosti navedenega odnosa.

17Pritožnik ima prav, da je treba pri presojanju intenzivnosti in notornosti odnosa upoštevati tudi pričevanja okolice kot eno izmed objektivnih, zunanjih okoliščin. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, pri tem je na več mestih obrazložitve sodbe povzelo izpovedbe prič (tudi ponovno zaslišanih), jih medsebojno ocenjevalo in predvsem opredelilo, zakaj enim pričam bolj verjame. Pritožbeno sodišče dodaja, da je k prepričanju o verodostojnosti posamezne priče, sodišču prve stopnje pripomogla tudi neposredna zaznava pričevanj. Očitki o neupoštevanju vseh izpovedb niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je med drugim izpostavilo, da je druga toženka izpovedala, da ji je A. A. vedno govorila, da je sama in jo večkrat prosila za pomoč pri t. i. moških opravilih, da je tudi na družinska srečanja hodila sama in tožnika sorodnikom ni nikoli predstavila kot partnerja. Prva toženka je sicer tožnika poznala, a je mislila, da je le A. A. voznik, saj med njima ni bilo poljubov ali dotikov. Priči C. A. (sestrični) naj bi povedala za svoje prejšnje partnerje, medtem ko ji za tožnika česa takega ni povedala. D. D. in E. E. (soseda) sta izpovedala, da tožnika in A. A. izven stanovanjskega bloka nista videla skupaj, srečevali so se v dvigalu. Delovala sta kot par, a da si naklonjenosti v smislu dotikov v javnosti nista izkazovala, prav tako so v A. A. stanovanje poleg tožnika vstopali še drugi (v stanovanju so namreč bivali tudi drugi najemniki). Sodišče prve stopnje se je v 70. in 71. točki obrazložitve opredelilo do njunega ponovnega zaslišanja in pojasnilo, zakaj sprememba v izpovedovanju (zlasti priče D. D.), v bistvenem ne spremeni nič. Na več mestih v sodbi je upoštevalo izpovedbo v ponovnem postopku prvič zaslišane priče F. F., pri čemer je njena dokazna ocena podana tako v 53., kot 72. točki obrazložitve.¹⁴ Izpovedbi tožnikove sestre in G. G. (tožnikovega delodajalca) je skrbno dokazno ocenilo v 52. točki, prepričljivost izpovedb H. H. in toženk pa v 72. in 73. točki obrazložitve sodbe. Res je pri tem za verodostojne ocenilo tudi nekatere priče, ki so potrdile, da so tožnika in A. A. dojemale kot par. Vendar to samo po sebi še ne pomeni, da je med njima obstajala zunajzakonska skupnost, kot že povedano, gre le za enega izmed objektivnih pogojev, ki jih je treba presojati upoštevajoč preostale okoliščine konkretnega primera. S tem, ko pritožba (dlakocepsko) opozarja na posamezne stavke iz izpovedb, ki naj jih sodišče ne bi upoštevalo oz. do katerih naj se ne bi opredelilo, izkazuje zgolj svoje nesprejemanje ocene izvedenih dokazov (zlasti pričanj). Po mnenju pritožbenega sodišča pa je dokazna ocena celovita in jasna.

18Vse opisano tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže, da je po izvedenem dokaznem postopku še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Drži, da tožnik svojega dokaznega bremena, da bi sodišče o tem prepričal, ni zmogel.

19Pritožnik nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje kršilo 243. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. S tem, ko je sprva ugotovilo, da nima znanja, da bi se samo opredelilo do strokovnih člankov glede vprašanja simbioze med tožnikom in A. A., nato pa se je v sodbi sklicevalo nanjo. Simbiozi naj bi botrovala odvisnost od prepovedanih drog, povedano drugače, tožnik je imel v A. A. stanovanju brezplačno bivanje, ona pa nekoga, ki je njeno odvisnost razumel. Takšen zaključek je po mnenju pritožnika sprejet brez podlage v izvedenih dokazih oz. v nasprotju z njimi. Zlasti upoštevajoč, da je tudi tožnik solastnik nepremičnine. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sklicevanje sodišča prve stopnje na strokovni članek ni nosilni razlog za sprejeto odločitev, kar jasno izhaja iz same sodbe. Ni namreč pomembno, kot kaj bi lahko opredelili odnos med tožnikom in A. A., bistveno je le, ali je bilo obravnavan odnos mogoče označiti kot pravno priznano zunajzakonsko skupnost. Kot že povedano, pa tožniku tega ni uspelo dokazati. Povzemanje razmišljanj znanega psihoterapevta zato ne pomeni procesne kršitve.

20S ponavljanjem očitkov, na katere je obširno odgovorilo že sodišče prve stopnje, pritožnik ne more uspeti. Tako povsem neutemeljeno zagovarja stališče, da pri njegovih v ponovljenem postopku, naknadno podanih trditvah oz. konkretizaciji medsebojne pomoči pri gospodinjskih opravilih, ne gre za neupoštevne novote. Ne drži, da bi bilo s tem nanj prevaljeno preveliko trditveno breme. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sodbe ustrezno pojasnilo, da se pomanjkljivih oz. neobstoječih trditev ne more nadomestiti z lastno izpovedbo oz. izpovedbo priče. V ponovljenem postopku preko domnevne 'dodatne konkretizacije' trditev tudi ne more korigirati dokazno šibkost prvotnega postopka in lastnih trditev.

21Pritožnik v delu presoje ekonomske skupnosti prav tako ponavlja stališča, na katera je bilo že odgovorjeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v delu izpovedbe, kjer je pojasnjeval, zakaj sam ni bil pooblaščen na A. A. računu, medtem ko je bila ona na njegovem računu pooblaščena šele julija 2017, tožnik ni bil prepričljiv. Ob njegovem izpovedovanju, da je pomembno, da imaš za nujne primere nekoga pooblaščenega na računu, bi bilo logično, da bi pooblastil osebo, za katero trdi, da je z njo živel v zunajzakonski skupnosti vse od leta 2014. Sodišče prve stopnje pojasni še, da tožnik ni izkazal svojega (materialnega ali nematerialnega) prispevka A. A., čeprav je sam v njenem stanovanju brezplačno bival. Sodba v tem delu ni v nasprotju sama s seboj, saj govori o obojestranskem prispevku partnerjev, kot elementu ekonomske skupnosti.

22Po povedanem in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba tožnikovo neutemeljeno pritožb0 zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

23Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

¹ Katerih dedna pravica izhaja iz 12. in 14. člena Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, v nadaljevanju ZD.
² Ki se nanaša na IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se je glasila: "Zavrne se, kar zahteva tožeča stranka več ali drugače."
³ Uradni list RS, št. 73/2007 - UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Ki jo definira prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika, Uradni list RS, št. 15/17, v nadaljevanju DZ.
⁵ 4. in 45. člen DZ v zvezi s 26. členom ZD.
⁶ Prošnja 21. 8. 2016 (B26), urgenca sodišču 22. 8. 2016 (B28).
⁷ V zadevi VSRS II Ips 820/2008 življenjska skupnost ni razpadla, v zadevi VSRS II Ips 698/2005 pa je bilo ugotovljeno le pomanjkanje čustvene navezanosti, ne pomanjkanje volje, kot enega izmed nujnih pogojev za obstoj življenjske skupnosti.
⁸ V pritožbi v kazenskem postopku, priloga B35. Pritožbeno sodišče kot relevantna izpostavlja še uradna zaznamka o izjavi osumljenca z dne 23. 5. 2016 (priloga B22) in 26. 7. 2016 (priloga B 24), iz katerih izhaja, da se je tožnik sam označil za samskega.
⁹ Pri tem še izpostavlja, da tudi izpovedba tožnikove sestre tega ne potrdi, nenazadnje je prvotno zaslišana izpovedala, da je hiša stala, ker so razmišljali o prodaji (l. št. 153g), šele ponovno zaslišana pa je dodala, da je v času prestajanja hišnega pripora tožnik obnovil nadstropje, pobelil (l. št. 442).
¹⁰ Uradni list RS, št. 42/2016.
¹¹ Pritožbeno sodišče poudarja, da tu ne gre zgolj za skupno bivanje partnerjev, ampak skupno gospodinjstvo, ekonomsko povezanost in medsebojno čustveno ter moralno podporo.
¹² Do česar se sodišče prve stopnje prav tako skrbno opredeli in povzame relevantno sodno prakso, iz katere izhaja ugotovljeno.
¹³ Gl. VSRS II Ips 335/95, VSRS II Ips 109/2000, VSRS II Ips 685/2006.
¹⁴ In pri kateri je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je priča sama izjavila, da je bila zelo veliko odsotna iz stanovanja.