14. člen ZD

Po izvedenem dokaznem postopku je še vedno ostal precejšen dvom glede vprašanja, ali je med tožnikom in A. A. obstajala življenjska skupnost, ki je bila po vsebini enaka življenjski skupnosti moža in žene. Zato je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik svojega dokaznega bremena ni zmogel.

Dokler ni obseg zapuščine dokončno razčiščen, zapuščinsko sodišče ne more izdati sklepa o dedovanju.

Ker je zapustnik napravil oporoko, je nastopilo oporočno dedovanje, čemur nobeden od zakonitih dedičev ne nasprotuje oz. veljavnosti oporoke ne izpodbija. Oporočno razpolaganje (svoboda testiranja) je omejeno le z institutom nujnega dednega deleža. Pritožnik, ki je zapustnikov nečak, ni oseba iz kroga zakonitih dedičev, ki ima pravico zahtevati del zapuščine, zato pravice do nujnega dednega deleža nima.

Realizirana ustna pogodba je bila veljavna (73. člen tedaj veljavnega ZOR). B. A. je s tem pridobil pravico od staršev (oziroma od očeta kot formalnega zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav ni bilo sporno, da gre za skupno premoženje obeh) zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik celotne nepremičnine na G. in solastnik četrtine poslovnega prostora E. Ob njegovi smrti (132. člen ZD) pa je vse njegovo premoženje, vključno s terjatvijo zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo, prešlo nazaj na starša kot njegova zakonita dediča (14. člen istega zakona). Vpis v njuno korist (oziroma formalno v očetovo korist) je že obstajal, terjatev pa je z združitvijo upnika (formalno očeta kot zemljiškoknjižnega lastnika, dejansko pa obeh staršev) in dolžnika v isti osebi prenehala.

Če kdo v zapuščinskem postopku uveljavlja, da je dedič in svojo dedno pravico utemeljuje z zunajzakonsko skupnostjo z zapustnikom, je treba obstoj te skupnosti ugotavljati v zapuščinskem postopku. Če bodo sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja o obstoju zunajzakonske skupnosti (vključno z dejstvi, ki so ovira, da bi bila taka skupnost pravno priznana) bo potrebna napotitev na pravdo. Zapuščinsko sodišče bo na pravdo napotilo preživelega zunajzakonskega partnerja z zahtevkom na ugotovitev, da mu pripada dedna pravica oziroma da je zapustnikov zakoniti dedič, če bo glede na razpoložljive podatke štelo njegovo pravico za manj verjetno

Sodišče mora v zapuščinskem postopku med drugim ugotoviti, kdo so zapustnikovi dediči. Sodišče prve stopnje navedenih podatkov ni dovolj skrbno raziskalo. Prenagljeno in predvsem neobrazloženo je štelo, da sta oba zapustnikova starša umrla pred zapustnikom, zaradi česar je k podaji dedne izjave pozvalo pritožnika. Ker ni jasno, ali je ta sploh upravičen dedovati, je vprašljiv tudi pravni učinek njegove izjave o odpovedi dedovanju.

Ker namen pogodbenikov, da bi tožnico izigrali ozirom prikrajšali za dedno pravico, ni izkazan, sporazum o delitvi premoženja ni nedopusten ali nemoralen. Za življenja staršev izvedena delitev premoženja, k ustvaritvi katerega je potomec prispeval, je pričakovana.

V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini.

Računanje dednih deležev na podlagi vstopne pravice potomcev polbrata in polsestre zapustnice. Polsestra po očetu in polbrat po materi dedujeta vsak 1/4, skupaj torej drugo polovico zapuščine, ker vsak od njiju vstopi na mesto po enem od staršev zapustnice. Njuno četrtino dedujejo njuni potomci.

Tretji odstavek 15. člena ZD je namenjen zaščiti zapustnikovih bratov in sester ter njihovih potomcev, ki so v razmerju do zapustnikovih polbratov/polsester z zapustnikom ožje sorodstveno povezani (po obeh zapustnikovih starših in ne le enem), in ne zaščiti zapustnikovega zakonca. V primerih, ki jih ureja 16. člen ZD, ni potrebe po zaščiti skupnih potomcev zapustnikovih staršev, saj ti ne obstajajo. Tako ni razloga, da polrodni otroci ne bi dedovali deleža, ki bi sicer pripadel njihovemu pokojnemu predniku.

V primeru, da zapustnik ni zapustil zakonca, dedujejo pokojnikovi starši po enakih deležih. Če sta oba zapustnikova starša umrla pred njim, dedujejo del zapuščine, ki bi šel vsakemu od njiju, če bi preživel zapustnika, potomci.

Če pokojnik ni zapustil zakonca, dedujejo pokojnikovi starši vso zapuščino po enakih delih. Del zapuščine, ki bi šel prej umrlemu, če bi bil preživel zapustnika, dedujejo njegovi otroci, zapustnikovi vnuki, po enakih delih; če pa umre kateri od vnukov pred zapustnikom, dedujejo delež, ki bi šel njemu, če bi bil živ ob zapustnikovi smrti, njegovi otroci, zapustnikovi pravnuki, po enakih delih in tako naprej po vrsti, dokler je kaj zapustnikovih potomcev.

Osebnega vozila in hranilnih vlog, ni mogoče šteti kot del zaščitene kmetije, Glede tega premoženja zato nastopi dedovanje na podlagi zakona po splošnih predpisih o dedovanju.

Predlog delitve, po katerem bi dedinji postali solastnici določenih nepremičnin, ki sestavljajo zaščiteno kmetijo, ni v skladu z načelom nedeljivosti kmetij ob dedovanju, ki je uveljavljeno v številnih drugih določbah zakona, najbolj ga izraža določba 5. člena ZDKG, ki pravi, da deduje kmetijo pravilom samo en dedič. Sodišče mora o obveznostih dediča do „nujnega„ dediča odločiti v izreku sklepa. V delu, v katerem je odločeno o dedičevih obveznostih do drugih upravičencev, gre za dajatveno naravo sklepa o dedovanju, ki predstavlja izvršilni naslov in mora vsebovati tudi rok za izpolnitev.

Pravno nasledstvo po upravičencu je verjetno izkazano, če je vlogo za denacionalizacijo kot dedič dediča vložil bratranec sina upravičenke, saj je upravičenkin sin upravičenko preživel.

Denacionalizacijski upravičenec je zapustil potomce, zato tožnica kot njegova polsestra in dedinja drugega dednega reda ni upravičena do dedovanja; zato ni upravičenka za uveljavljanje pravic po ZDen v postopku.

Oseba, ki uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ (28.8.1945) ni doživela, premoženje pa ji je bilo podržavljeno po njeni smrti, ne bi mogla biti upravičenec glede na zahtevano kumulativno izpolnjevanje pogojev iz 1. odstavka 9. člena ZDen; zato so lahko upravičenci njeni dediči, če jim je bilo po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo. Krog pravnih naslednikov se, skladno z določbo 2. odstavka 15. člena ZDen, presoja po določbah Zakona o dedovanju.

Dedovanje po umrlem se uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. V kolikor zapustničin mož ni imel potomcev njegovo premoženje na podlagi vstopne pravice dedujejo starši, oziroma v primeru njihove smrti bratje in sestre in njihovi potomci.

Uveljavljanje dedne pravice je možno v okviru treh dednih redov.

Pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca so upravičenci za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če je vsaj verjetno izkazano pravno nasledstvo v razmerju do denacionalizacijskega upravičenca.