VSL Sodba I Cpg 231/2025

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Tožena stranka Banka A. je dolžna tožeči stranki B., d. o. o., plačati 34.194,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 2.951,46 EUR od 16. 3. 2013 dalje do plačila,

- 3.267,68 EUR od 16. 4. 2013 dalje do plačila,

- 3.165,50 EUR od 1. 5. 2013 dalje do plačila,

- 3.275,99 EUR od 1. 6. 2013 dalje do plačila,

- 3.133,21 EUR od 16. 7. 2013 dalje do plačila,

- 3.197,08 EUR od 15. 8. 2013 dalje do plačila,

- 3.150,52 EUR od 17. 9. 2013 dalje do plačila,

- 2.998,61 EUR od 1. 10. 2013 dalje do plačila,

- 3.067,90 EUR od 1. 11. 2013 dalje do plačila,

- 2.948,79 EUR od 17. 12. 2013 dalje do plačila,

- 3.038,03 EUR od 1. 1. 2014 dalje do plačila.

Ugotovi se, da aneks številka 5 h kreditni pogodbi 00743 sklenjen med toženo stranko Banka C. in tožečo stranko B., d. o. o., v 3. členu, v drugem odstavku, v delu, ki določa obrestno mero v višini 4,25 %, ničen.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 19.973,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila:

- 1.737,46 EUR od 1. 2. 2014 dalje do plačila,

- 1.569,05 EUR od 15. 3. 2014 dalje do plačila,

- 1.736,91 EUR od 1. 4. 2014 dalje do plačila,

- 1.680,29 EUR od 1. 5. 2014 dalje do plačila,

- 1.735,67 EUR od 1. 6. 2014 dalje do plačila,

- 1.662,75 EUR od 1. 7. 2014 dalje do plačila,

- 1.711,00 EUR od 1. 8. 2014 dalje do plačila,

- 1.688,52 EUR od 1. 9. 2014 dalje do plačila,

- 1.610,80 EUR od 16. 10. 2014 dalje do plačila,

- 1.642,48 EUR od 1. 11. 2014 dalje do plačila,

- 1.578,58 EUR od 16. 12. 2014 dalje do plačila,

- 1.619,51 EUR od 16. 1. 2015 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 30.991,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni od datuma zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila:

- 1.619,61 EUR od 15. 2. 2015 dalje do plačila,

- 1.462,87 EUR od 16. 3. 2015 dalje do plačila,

- 1.619,61 EUR od 31. 3. 2015 dalje do plačila,

- 1.567,36 EUR od 30. 4. 2015 dalje do plačila,

- 1.619,61 EUR od 15. 6. 2015 dalje do plačila,

- 1.547,73 EUR od 30. 6. 2015 dalje do plačila,

- 1.577,03 EUR od 31. 7. 2015 dalje do plačila,

- 1.567,74 od 31. 8. 2015 dalje do plačila,

- 1.491,64 EUR od 30. 9. 2015 dalje do plačila,

- 1.467,42 EUR od 30. 10. 2015 dalje do plačila,

- 48,59 EUR od 16. 11. 2015 dalje do plačila,

- 1.409,42 EUR od 15. 12. 2015 dalje do plačila,

- 48,38 EUR od 15. 12. 2015 dalje do plačila,

- 1.451,31 EUR do 31. 12. 2015 dalje do plačila,

- 47,02 EUR od 31. 12. 2015 dalje do plačila,

- 1.457,37 EUR od 15. 2. 2016 dalje do plačila,

- 1.360,68 EUR od 15. 3. 2016 dalje do plačila,

- 1.358,38 EUR od 30. 3. 2016 dalje do plačila,

- 93,41 EUR od 15. 4. 2016 dalje do plačila,

- 1.307,71 EUR od 29. 4. 2016 dalje do plačila,

- 93,41 EUR od 16. 5. 2016 dalje do plačila,

- 93,41 EUR od 3. 5. 2016 dalje do plačila,

- 1.249,15 EUR od 30. 5. 2016 dalje do plačila,

- 45,59 EUR od 31. 5. 2016 dalje do plačila,

- 45,57 EUR od 15. 6. 2016 dalje do plačila,

- 1.321,65 EUR od 30. 6. 2016 dalje do plačila,

- 44,75 EUR od 15. 7. 2016 dalje do plačila,

- 1.387,14 EUR od 16. 8. 2016 dalje do plačila,

- 1.286,48 EUR od 30. 8. 2016 dalje do plačila,

- 86,76 EUR od 15. 9. 2016 dalje do plačila,

- 1.214,68 EUR od 29. 9. 2016 dalje do plačila."

zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 9.226,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo zneska 34.194,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov različno zapadejo (I.). Prav tako je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti aneksa št. 5 h kreditni pogodbi 00743, sklenjenim med pravno prednico tožene stranke Banko D. in tožečo stranko B., d. o. o. v 3. členu v 2. odstavku, v delu, ki določa obrestno mero v višini 4,25 % (II.), ugodilo je tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 19.973,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih obrokov različno zapadejo (III.), prav tako je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 30.991,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki različno zapadejo od posameznih zneskov (IV.) ter toženi naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v višini 11.077,15 EUR (V.).

2Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

3Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglasila je pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5V tej zadevi višje sodišče drugič odloča.¹ V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku za plačilo 34.194,87 EUR, o zahtevku na ugotovitev ničnosti drugega odstavka 3. člena aneksa številka 5 h kreditni pogodbi 00743, o zahtevku na plačilo 19.973,00 EUR in o zahtevku na plačilo 30.991,47 EUR.

6Ob presoji pritožbenih navedb je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je nepravilno ocenilo posamezne dokaze in v dejansko podlago sodbe povzelo dejstva, ki jih stranki nista zatrjevali. Ker gre za odpravljive kršitve, je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo na podlagi 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi prebralo vse listine v spisu (priloge A1 - A106 in B1 - B28) in v soglasju s strankama prebralo izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke E. E. in prič F. F., G. G., H. H. in I. I.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nesporno, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi dveh kreditnih pogodb in sicer pogodbe o dolgoročnem evrskem posojilu št. 00742 (v nadaljevanju pogodba 742) in pogodbe o dolgoročnem evrskem posojilu št. 00743 (v nadaljevanju pogodba 743), ki sta bili obe sklenjeni 9. 11. 2010. Šlo je za namenske posojilne pogodbe za izgradnjo in obratovanje malih sončnih elektrarn. V obeh pogodbah je bilo dogovorjeno, da se vsi prilivi iz naslova prodaje električne energije, proizvedene v sončnih elektrarnah, ki so predmet financiranja po pogodbah, nakazujejo na poravnalni račun banke, od vseh prilivov pa se je tožena stranka zavezala, da bo znesek DDV ter 10% neto kupnine prenakazovala na transakcijski račun tožeče stranke, preostanek pa bo porabila za plačevanje obveznosti po obeh navedenih pogodbah, in sicer v razmerju 60,50 % za pokrivanje obveznosti po pogodbi številka 742 ter 39,5 % za pokrivanje obveznosti po pogodbi številka 743.

9Sporno je obračunavanje povišane ("kazenske") obrestne mere iz četrtega odstavka 8. člena pogodb 742 in 743 v letu 2013.

10Nesporno je še, da sta stranki k vsaki izmed pogodb sklenili pet aneksov, med katerimi so vsebine prvih štirih aneksov nesporne, v aneksu št. 5 k pogodbi 743 pa je sporna določba 2. odstavka 3. člena v delu, ki določa obrestno mero 3-mesečni EURIBOR + 4,25% letno, ki je višja od prvotno sklenjene obrestne mere (3-mesečni EURIBOR + 2,95% letno) in posledično višji obračun obveznosti tožnice in njena plačila, ki so temu sledila. Sporno med strankami je še, ali je bil aneks št. 5 k pogodbi 743 s strani tožene stranke izsiljen.

Glede povišane obrestne mere po četrtem odstavku 8. člena obeh kreditnih pogodb

11Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je tožena stranka brez pravne podlage obračunavala višjo obrestno mero, kot je bila dogovorjena s prvotno pogodbo, in da ji je zato dolžna zneske, ki izhajajo iz obračuna povišane obrestne mere, vrniti skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih obrokov. Tožena stranka se je temu upirala in zatrjevala, da je obstajala pogodbena podlaga za obračun višje obrestne mere.

12Tožnica svoj zahtevek v bistvu temelji na pravilih neupravičene obogatitve iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Trdi, da je toženi stranki plačala nekaj, za kar ni bilo obstoječe pravne podlage. Določba 190. člena OZ določa da, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

13Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz neupravičene pridobitve je treba izkazati: obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročno zveza in odsotnost pravnega temelja. Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter v vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Primeri neutemeljenega prehoda premoženja so lahko izpolnitve brez pravne podlage - kondikcije (condictio indebiti, condictio ob causam finitam, condictio causa data causa non secuta).² Iz teorije³ izhaja, da mora za uspešno uveljavljanje enovitega zahtevka iz neupravičene pridobitve stranka dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga pa obogatena. Trditveno in dokazno breme je torej v tem primeru na tožeči stranki.

14Glede povišane obrestne mere po četrtem odstavku 8. člena obeh kreditnih pogodb je sodišče prve stopnje tožnici pritrdilo, da je šlo za zaračunavanje višjih obrestnih mer brez utemeljenega razloga (torej pravne podlage) in je zato razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke za vrnitev že plačanih zneskov v letu 2013 utemeljen.

15Tožeča stranka je zatrjevala, da ji je tožena stranka v letu 2013 neupravičeno zaračunavala pribitek na podlagi četrtega odstavka 8. člena pogodbe št. 742 in 743 (priloga A2 in priloga A4). Tožeča stranka je svoja zatrjevanja o neupravičeni uporabi četrtega odstavka 8. člena pogodb št. 742 in številka 743 s strani tožene stranke izkazovala z izpiski bremena za obresti po kreditih za mesece od februarja do decembra 2013 (priloga A12 in A18).

16Tožena stranka je potrdila, da je povišano obrestno mero tožeči stranki obračunala od meseca februarja 2013 do meseca decembra 2013 in pojasnila, da je imela za obračun povišane obrestne mere pravno podlago v četrtem odstavku 8. člena pogodb št. 742 in 743 v zvezi s tretjim odstavkom 8. člena pogodbe, saj družba M., d. o. o. (prej N., d. o. o.) ni izpolnjevala obveznosti iz tretjega odstavka 8. člena pogodb, kar je bil razlog za povišanje obrestne mere, kot je bila dogovorjena med strankama v prvem odstavku 8. člena pogodbe. Tožena stranka je kazensko obrestno mero pričela obračunavati od 1. 2. 2013, o čemer je tožnico obvestila z dopisoma z dne 13. 2. 2013 (priloga B9 in priloga B8). Zaradi neizpolnjevanja obveznosti tožeče stranke oziroma družbe N., d. o. o. je tožena stranka obrestno mero po obeh pogodbah, upoštevaje določbo četrtega odstavka 8. člena, povišala, in sicer po pogodbi 742 na 6-mesečni EURIBOR +3,45 % letno in pri pogodbi 743 na 3-mesečni EURIBOR +4,45 % letno in je takšno obrestno mero obračunavala vse od kršitve obveznosti do sklenitve aneksov številka 5 k obema pogodbama v letu 2014.

17Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz 8. člena kreditne pogodbe 742 in 743 (priloga A2 in priloga A4) nesporno izhaja, da je bila osnovna obrestna mera, dogovorjena med strankama ob podpisu pogodb dne 9. 11. 2010, določena v višini 6-mesečni EURIBOR + 2,95 % letno (prvi odstavek 8. člena pogodbe 742) oziroma 3-mesečni EURIBOR + 2,95 % letno (prvi odstavek 8. člena pogodbe 743). Veljavnost tako dogovorjene obrestne mere sta stranki vezali na dva pogoja in sicer, da v kolikor solidarni porok in plačnik, ter zastavitelj poslovnega deleža N., d. o. o. ne odpre transakcijskega računa pri kreditodajalki in pri banki ne vodi plačilnega prometa v minimalni višini 10.000.000,00 EUR in preko transakcijskega računa odprtega pri toženki opravi minimalno 200 transakcij letno, ima banka pravico povišati obrestno mero iz 6-mesečnega EURIBORA + 2,95 % letno, na 6-mesečni EURIBOR + 3,45 % letno (pogodba 742) oziroma 3-mesečni EURIBOR + 2,25 % letno v 3-mesečni EURIBOR + 4,45 % letno (pogodba 743) in o tem obvestiti tožečo stranko.

18Določba 82. člena OZ določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo.

19Pritožnica utemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev, da je tožena stranka neupravičeno povišala obrestno mero tožeči stranki in v zvezi s tem prisodilo plačilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe, utemeljilo na podlagi dejstev, ki jih je ugotavljalo, brez da bi jih stranki zatrjevali in sicer je po mnenju pritožnice napačno in mimo zatrjevanih dejstev ugotovilo, da je toženka zatrjevala, da so nosilni razlog obračuna povišane obrestne mere statusne spremembe, ki so se dogajale pri tožeči stranki, kar pa ni pogodbeni razlog za zvišanje obrestne mere.⁴ To je štelo kot odločilno dejstvo, na podlagi katerega je odločilo, da je toženka neupravičeno uporabila določbo četrtega odstavka 8. člena kreditnih pogodb in posledično tožnici neutemeljeno zaračunala kazensko obrestno mero.

20Prav ima tudi pritožnica v delu, ko navaja, da je sicer sodišče tisto, ki pozna pravo, vendar je glede uporabe pogodbenega prava tako teorija kot usklajena sodna praksa jasna, in sicer da je sodišče vezano na uporabo tistih pogodbenih določil, katera so del trditvene podlage strank. Obe pravdni stranki sta tekom postopka namreč navajali, da družba N., d. o. o. v letu 2012 ni več izpolnjevala obveznosti o prometu in številu transakcij na transakcijskem računu tožene stranke, kot je to določeno v 8. členu obeh pogodb.

21Tožena stranka je torej navajala (r. št. spisa 12), da je tožnici obračunala kazensko obrestno mero zaradi nespoštovanja posojilnih pogojev, ki se nanašajo na promet in število transakcij družbe M., d. o. o (prej N., d. o. o.). To je navedla tudi sama tožeča stranka v dopisu toženi stranki dne 15. 9. 2013 (ki ga je v sodni spis vložila sama tožeča stranka, priloga A45), kjer je v točki 4. navedeno, da so jim pri toženi stranki februarja 2013 zaradi nespoštovanja posojilnih pogojev, ki se nanašajo na promet in število transakcij družbe M., d. o. o., ki ni več del skupine O. in na poslovanje, katere ne morejo neposredno vplivati, pričeli obračunavati povečano zamudno obrestno mero. V tem dopisu poudarijo, da sicer družba izpolnjuje vse druge zaveze poslovanja iz posojilnih pogodb in da menijo, da je kazen povišane obrestne mere nesorazmerna in prehuda.

22Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo dejansko stanje, da tožeča stranka ni bila seznanjena z razlogi za obračunavanje višje pogodbene obrestne mere in da le ti niso obstajali. Tudi sicer iz dopisa tožene stranke z dne 11. 2. 2013 (priloga A52 in priloga A51) izhaja, da so pogodbene stranke soglašale, da je dogovorjena obrestna mera veljavna pod pogoji izpolnjevanja obveznosti iz 8. člena pogodbe, kjer je tudi izrecno navedeno, da mora solidarni porok in plačnik ter zastavitelj poslovnega deleža N., d. o. o. (kasneje M., d. o. o.), odpreti transakcijski račun pri banki pred prvim črpanjem posojila in do dokončnega posojila z obrestmi in stroški vred preko banke voditi plačilni promet v minimalni skupni višini 10.000.000 EUR letno in preko transakcijskega računa opraviti minimalno 200 transakcij letno. Iz dopisa tožene stranke izhaja, da bo zaradi neizpolnjevanja navedene obveznosti toženka z dnem 1. 2. 2013 zvišala obrestno mero iz 8. člena pogodbe za 1,50 % točke in tako nova zvišana obrestna mera za pogodbo 743 znaša 3-mesečni EURIBOR +4.45% letno oziroma za pogodbo 742 6-mesečni EURIBOR +3,45% letno.

23Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, da iz dopisa z dne 11. 2. 2013 ne izhaja, da je višja obrestna mera zaračunana zaradi kršitve višine prometa in števila transakcij iz 8. člena pogodbe št. 742 ozr. 743, napačno ugotovilo. Držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v 29. točki izpodbijane sodbe povsem mimo trditvene podlage tožene stranke ugotavljalo, da naj bi tožena stranka kot nosilni razlog za uvedbo sporne kazenske obrestne mere po četrtem odstavku 8. člena pogodb št. 742 in 743 navajala statusne spremembe, ki naj bi se dogajale na strani tožeče stranke, kar je v nasprotju z določbo 7. člena ZPP, ki izrecno določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče pa sme ugotavljati le ta dejstva, razen v primeru, ko gre za dejstva, ki jih stranke niso navajale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (česar sodišče prve stopnje ne navede) in še to le pod pogojem, da so imele stranke možnost, da se o njih izjavijo (drugi odstavek 7. člena).

24Da je tožeča stranka vedela, zakaj ji je toženka pričela obračunavati pogodbeno kazensko obrestno mero, izhaja tudi iz navedb same tožeče stranke (tudi iz 9. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter že citiranih listin v spisu). Družba N., d. o. o. v letu 2012 ni več izpolnjevala svoje obveznosti iz druge alineje tretjega odstavka 8. člena kreditnih pogodb. Tožeča stranka je namreč tudi v svoji prvi pripravljalni vlogi (list. št. 26) zapisala, da je tožnik že ob obračunavanju kazenskih točk ugovarjal višini pogodbene kazni, kar je razvidno iz priložene komunikacije s toženo stranko. Obračunana kazenska obrestna mera zaradi nedoseganja višine plačilnega prometa in števila transakcij je občutno presegla namen, zaradi katerega je bila dogovorjena. Ob zaslišanju je tudi zak. zastopnik tožnice E. E. na izrecno vprašanje sodnice, če ta zaveza, ki se nanaša na promet in število transakcij, ni bila izpolnjena, odgovoril pritrdilno. Problematično pa se mu je zdelo, da naj ne bi bilo jasno, kdo naj bi po odsvojitvi poslovnega deleža izpolnjeval to zavezo N. ali novi družbenik tožeče stranke O., d. o. o.

25Tudi sicer je tožeča stranka v tožbi spreminjala dejansko podlago oziroma svoje trditve, zakaj naj bi ji bila "kazenska" obrestna mera zaračunana: najprej je v tožbi trdila, da zaradi zamude s plačili, nato pa je argumentacijo spremenila in je zatrjevala, da ji je bila kazenska obrestna mera zaračunana zaradi neizpolnjevanja zavez s strani družbe N., d. o. o. Med postopkom se je izkazalo, da nobena izmed družb N., d. o. o. (ozr. njen pravni naslednik M., d. o. o.) oziroma družba O. d. o. o. obveznosti iz kreditne pogodbe o izvedbi plačilnega prometa v znesku 10.000.000 EUR in vsaj 200 transakcij letno ni izpolnjevala. Pravna posledica povišanje pogodbene obrestne mere pa je zavezovala stranke pogodbe, to je tožečo stranko B., d. o. o. kot posojilojemalca in zastavitelja ter N., d. o. o. (kasneje M., d. o. o.) kot solidarnega poroka plačnika ter zastavitelja poslovnega deleža, kar je razvidno iz 8. člena pogodb 742 in 743.

26Izpoved priče H. H., na katero je sodišče prve stopnje tudi vezalo svojo obrazložitev, ki naj bi navedla, da naj kazenska obrestna mera tožeči stranki sploh ne bi bila zaračunana, pa je neupoštevna že zaradi tega, ker iz trditev obeh strank in predloženih listin o obračunu pogodbene obveznosti tožeče stranke izhaja, da je bila višja pogodbena obrestna mera vsekakor obračunana.

27Prav tako je sodišče brez trditvene podlage (tožeče stranke) do prvega naroka v zvezi z zaključki o "Gospodu 10%", ki naj bi izsiljeval tožečo stranko, prekoračilo trditveno podlago. Sodišče je v obrazložitvi sodbe ugotavljalo dejstva, ki jih tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala in s tem kršilo določbo 286. člena ZPP. Tožeča stranka do prvega naroka ni podala trditve s tem v zvezi, niti ni pojasnila, zakaj teh trditev ni podala pravočasno, saj je za njih gotovo morala vedeti, če v sodnem postopku ves čas pavšalno zatrjuje, da je sklenila sporni aneks št. 5 zaradi izsiljevanja toženke. Pri tem jo je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi (l.št. 80) izrecno pozvala, da naj konkretno pojasni, v kakšni obliki naj bi tožena stranka izvajala nedopustne grožnje. Zakoniti zastopnik tožnice E. E. ob zaslišanju na izrecno vprašanje sodnice ali je prijavil kaznivo dejanje, ki naj bi ga zagrešili predstavniki tožene stranke, ni podal pozitivnega odgovora. Šele v ponovljenem sojenju je v pripravljalni vlogi (list. št. 349) tožnica podala trditve v zvezi z izsiljevanjem "Gospoda 10%". Pri tem pa tudi v tej vlogi ne navede, kdo naj bi bil ta "Gospod 10%" in kako naj bi deloval, torej določno, kako je pristopil do tožeče stranke in kaj točno je od nje zahteval, itd. Tožena stranka je pravilno opozorila na to, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izpovedbe prič o "Gospodu 10%" zaradi tega, ker v zvezi s tem ni bila podana nobena trditvena podlaga (list. št. 307) in je šlo za izvedbo informativnega dokaza, ki ni dovoljen.

28Med postopkom je tožeča stranka problematizirala, da ni bilo jasno, koga zavezuje 2. alineja 3. odstavka 8. člena pogodbe 742 in 743 o številu transakcij in minimalnem prometu. V pogodbi je navedeno, da to zavezuje solidarnega poroka in plačnika ter zastavitelja poslovnega deleža N., d. o. o. Pravna posledica nespoštovanja te zaveze pa je določena v 4. odstavku 8. člena, kjer je navedeno, da v kolikor posojilojemalec in zastavitelj in solidarni porok (to je tožeča stranka, kar izhaja iz uvoda pogodb) in plačnik ter zastavitelj poslovnega deleža N., d. o. o., ne izpolnita zgoraj navedene obveznosti v celoti, ima banka pravico povišati obrestno mero, o čemer bo pisno obvestila posojilojemalca in zastavitelja. Iz pogodbe številka 742 in 743 je jasno razvidno, da je B., d. o. o. (tožeča stranka) naveden kot posojilojemalec in zastavitelj ter N., d. o. o., kot solidarni porok in plačnik ter zastavitelj poslovnega deleža. Nesporno med strankama je, da se je kasneje N., d. o. o., preimenoval v M., d. o. o. Nesporno je tudi, da je bil N., d. o. o. izločen iz skupine O. in tako nanj celotna skupina naj ne bi imela več vpliva, kar pa ni bistveno za izpolnjevanje pogodbenih zavez. Po jasnih pogodbenih določilih iz 8. člena sta bila zavezana za izvajanje določenega števila transakcij in prometa tako tožeča stranka in solidarni porok in plačnik ter zastavitelj poslovnega deleža N., d. o. o. Nesporno je, da niti eden niti drugi te zaveze nista spoštovala. Pri tem ni bistvena statusna sprememba, ki jo je izvedel N., d. o. o., ki je bil kot pogodbena stranka navedena v vseh štirih aneksih (Priloge A57 in A61) kot solidarni porok in plačnik ter zastavitelj poslovnega deleža, šele v aneksu št. 5 je na njegovem mestu naveden naveden M., d. o. o.

29Pritrditi je treba tudi navedbam pritožnice, da je sodišče prve stopnje napačno obrnilo dokazno breme, da naj bi tožena stranka dokazovala, da je upravičeno obračunala kazensko pogodbeno obrestno mero tožeči stranki. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da je toženi stranki nekaj plačala brez pravne podlage, kar je kondicijski zahtevek in zato je na njeni strani trditveno in dokazno breme, da to dokaže.⁵

30Pritrditi je pritožnici, da je sodišče s tem, ko je ugotavljalo trditve, ki jih nobena izmed strank v postopku ni podala (višje obračunavanje kazenske obrestne mere zaradi tega, ker naj bi tožnica izvajala statusne spremembe), kršilo določbo 7. člena ZPP, torej razpravno načelo. Pri odločitvi se je oprlo na dejstva, ki jih nobena izmed strank ni zatrjevala, to pa je vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe.

31Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da ji je tožena stranka neupravičeno obračunala višje pogodbene obresti in je v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 34.124,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

Glede drugega odstavka 3. člena Aneksa št. 5 h kreditni pogodbi št. 743

32Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ničen aneks številka 5 h kreditni pogodbi številka 743, sklenjen med toženo stranko in tožečo stranko B., d. o. o. v drugem odstavku 3. člena v delu, ki določa obrestno mero v višini 4,25 % (II. točka izreka izpodbijane sodbe). Na podlagi tega je odločilo, da je treba ugoditi tudi tožbenemu zahtevku na plačilo 19.973,20 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi na račun preveč plačanih obresti v letu 2014 (III. točka izreka) in 30.991,47 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun preveč plačanih pogodbenih obresti v letu 2015 in 2016 (IV. točka izreka), saj je v skladu z določbo 87. člena OZ v primeru, da je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka dolžna drugi vrniti vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe.

33Določba 86. člena OZ določa, da je pogodba nična, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na določbi 2. odstavka 40. člena OZ. Nagibi, iz katerih je bila sklenjena pogodba, ne vplivajo na njeno veljavnost. Če pa je nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo, in če je drugi pogodbenik to vedel ali bi moral vedeti, je pogodba nična.

34Kot že navedeno, je bila v kreditni pogodbi 742 prvotno dogovorjena obrestna mera 6-mesečni EURIBOR + 2,95 letno in je bil zaradi obračuna kazenske obrestne mere dvignjena na 6-mesečni EURIBOR + 3,45 % letno. Z aneksom številka 5 pa je bila ponovno dogovorjena prvotna obrestna mera, 6-mesečni EURIBOR + 2,25 % letno (3. člen aneksa številka 5 k pogodbi 742). V pogodbi 743 je bila v 8. členu dogovorjena osnovna obrestna mera 3-mesečni EURIBOR + 2,95 letno, v primeru neizpolnjevanja glede prometa in števila transakcij pa 3-mesečni EURIBOR + 4,45 % letno. Z aneksom številka 5 je v pogodbi 743 je v tretjem odstavku dogovorjen 3-mesečni EURIBOR + 4,25 % letno. Torej še zmeraj nižja, kot je bila povišana ("kazenska") pogodbena obrestna mera iz četrtega odstavka 8. člena prvotne pogodbe, vendar pa višja od začetno dogovorjene obrestne mere.

35Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je drugi odstavek 3. člena aneksa k pogodbi 743 ničen na podlagi drugega odstavka 40. člena OZ, saj je bila pogodba sklenjena na podlagi nedopustnega nagiba, ko je tožena stranka delovala s pozicije moči, zavedajoč se težke situacije tožnice, pri tem pa je ravnala iz nagiba, ki je bil nedopusten, in sicer pridobiti si protipravno premoženjsko korist, ki ji ni pripadala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da naj bi iz izpovedb prič I. I. in zakonitega zastopnika E. E. izhajalo, da je tožena stranka s svojimi nemoralnimi in neetičnimi ravnanji želela od tožnice izsiliti plačilo provizije, ki skladno s pogodbo ni bila dogovorjena in ji ni pripadala. To je temeljilo na tem, da naj bi pri tem sodelovali vsaj dve osebi, skrbnik pogodbe K. K. in tako imenovani "Mr. ozr. Gospod 10%", član uprave banke, katerega imena pa sodišče prve stopnje ni navedlo, čeprav ga je priča I. I. izrecno poimenovala. Sodišče prve stopnje je verjelo, da je tožeča stranka podpisala sporni aneks zgolj iz razloga, da ji ne bi nastali dodatni stroški, sicer pa se s povišanjem obrestne mere ni strinjala. To nenazadnje izhaja tudi iz dopisa tožeče stranke z dne 17. 2. 2014 skrbniku pogodbe K. K. Sodišče prve stopnje v 58. točki obrazložitve zaključi še, da soglasja volj za povišanje obrestne mere ob sklenitvi aneksa številka 5 med strankami ni bilo, medtem ko v točki 59 navede, da je pogodba nična zato, ker je bila sklenjena na podlagi nedopustnega nagiba.

36Pritožnica navede, da je do spremembe obrestne mere pri pogodbi številka 743 prišlo zaradi tega, ker se je način porabe sredstev prejetih na poravnalni račun bistveno spremenil in je s tem tožena stranka prevzela tudi večja tveganja neplačil v kreditnem razmerju s tožečo stranko, kar je zatrjevala ves čas postopka. V prvotni pogodbi je bil dogovor, da mora družba N., d. o. o. na odprtem transakcijskem računu imeti promet 10.000.000 EUR z minimalnim številom 200 transakcij letno. V aneksu pa se je to znižalo na 1.000.000 EUR letno, kar je desetkrat manj in se je v primeru kršitve zadovoljila zgolj s pogodbeno kaznijo in ne več s povišano pogodbeno obrestno mero (5. člen aneksa številka 5). Tekom postopka je tožena stranka tudi pojasnila, da je sklenila aneks št. 5 zaradi pozivov tožeče stranke (priloga A26), ki je želela spremenjen način poravnavanja obveznosti, čemur je tožena stranka sledila in sta se pravdni stranki dogovorili, da se prejeta sredstva iz naslova prodaje električne energije namenijo tudi za najemnine za sončne elektrarne, vendar zgolj do zneska 36.000 EUR in zgolj iz sredstev prejetih v letu 2013 in plačilo obresti iz naslova IRS poslov. Toženka je navedla tudi, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem povzročila, da tožničin dolžnik L. d. o. o. ni več plačeval kupnine iz naslova prodaje električne energije na poravnalni račun banke, kot je bilo prvotno dogovorjeno. S tem so se tveganja za banko povečala in je zato dvignila obrestno mero. Navedla je, da je obrestno mero dejansko znižala iz kazenske pogodbene mere 3-mesečni EURIBOR + 4,45 % na 3-mesečni EURIBOR + 4,25 %, pri tem, da so se tudi obveznosti družbe N., d. o. o. iz 2. alineje tretjega odstavka 8. člena pogodbe 743 znižale.

37Pritožnica se upira zaključkom sodišča prve stopnje v delu, kjer se to sklicuje na pričanje prič I. I. in zakonitega zastopnika E. E. v zvezi z "Gospodom 10%", saj iz izpovedbe prič ne izhaja nič takšnega, kar bi nakazovalo kakršnokoli izsiljevanje na strani tožene stranke oziroma njene pravne prednice, pa tudi sicer tega dokaza sodišče prve stopnje ne bi smelo ocenjevati in ga celo upoštevati kot odločilnega, saj je bila izpoved priče oziroma zakonitega zastopnika tožeče stranke tem v zvezi, kot že zgoraj navedeno, podana brez predhodnih trditev katerekoli izmed strank, na kar je tožena stranka med postopkom tudi opozarjala.

38Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje pritožnici, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je ničen del spornega aneksa št. 5, materialnopravno napačen, saj ni bilo dogovorjeno nič takega, kar bi samo po sebi predstavljalo ničen pravni posel. Povišanje obrestnih mer samo po sebi ne more biti sporno, saj s takšnimi določbami ni kršen noben prisilni predpis (npr. ni šlo za oderuške obresti v smislu 377. člena OZ, pa še to se ne uporablja v primeru gospodarskih pogodb, drugi odstavek 377. člena OZ). Prav tako pa glede na zgoraj navedeno ni izkazano, da naj bi tožena stranka ravnala z nedopustnim nagibom pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Pogodba bi bila nična, če bi bil nedopusten nagib bistveno vplival na odločitev enega pogodbenika, da je sklenil pogodbo in če je drugi pogodbenik to vedel, ali bi moral vedeti (drugi odstavek 40. člena OZ), nič od tega pa v tem primeru ni bilo dokazano.

39Ničnost pravnega posla je skrajna sankcija. Ravnanje pogodbenih strank je treba presojati celovito, torej s stališča kršitve prisilnih predpisov, s stališča nemoralnosti, poleg tega pa tudi s stališča intenzivnosti posega v splošne in posamezne interese. Namen ničnosti ni le varstvo strank, temveč tudi varstvo javnega interesa.⁶ Tožnica je zatrjevala, da je sporni aneks sklenila zgolj zato, da je dosegla spremenjen režim poplačevanja obveznosti po prvotni pogodbi, ker ji ni ustrezal zaradi njene zaostrene finančne situacije in plačevanja povišane pogodbene obrestne mere, vendar pa ni pristajala na še vedno povišano obrestno mero, sicer nižjo kot je bila "kazenska", pa vendar višjo od prvotne. Na drugi strani pa je tožena stranka zatrjevala, da je zaradi spremenjenega režima poplačevanja kredita s strani tožnice in zmanjšanja prometa na njenem računu v primerjavi s prvotno sklenjeno pogodbo, obrestno mero povišala, saj so se ji povečala kreditna tveganja. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za nedopusten nagib, če je tožnica s sklenitvijo spornega ankesa rešila in odpravila negotovost v spornem razmerju v zvezi s povišano ("kazensko") obračunano pogodbeno obrestno mero zaradi neizpolnjevanja prvotne pogodbe in potrebe, da se večji del sredstev nameni za poplačevanje njenih drugih obveznosti, kar je na drugi strani pripeljalo do povišane pogodbene obrestne mere. Po mnenju pritožbenega sodišča tukaj ne gre za nedopustne nagibe, ki bi zahtevali najhujšo sankcijo, to je ničnost pogodbenega določila.⁷

40Iz navedb tožeče stranke smiselno izhaja tudi, da je pri njej šlo za napako volje, ko je sklenila sporni aneks zaradi sicer pavšalno zatrjevanih groženj tožene stranke, ki se med postopkom sicer niso izkazale glede na vse zgoraj navedeno.

41Določba 94. člena OZ določa, da je pogodba izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno. Za napake volje gre pri grožnji (45. člen OZ), zmoti (46. člen OZ) ali prevari (49. člen OZ).

42Ne glede na trditve tožnice pa, kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče v prvem sojenju (I Cpg 73/2002, r. št. 53), gre pri napakah volje za izpodbojnost pogodbe in torej za zahtevek za njeno razveljavitev. O tem pa je bilo, kot že rečeno, pravnomočno odločeno, saj je sodišče prve stopnje ob prvem sojenju podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev spornih določil aneksa št. 5. zavrnilo in zoper ta del izreka se nobena izmed strank ni pritožila, pritožbeno sodišče pa na prekoračitev zahtevka⁸ ne pazi po uradni dolžnosti (3. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo o zahtevku v zvezi z razveljavitvijo spornega aneksa že pravnomočno odločeno.

Sklepno

43Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 358. člena ZPP).

44Ker je tožena stranka v celoti uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene stroške postopka (154. in 155. člen ZPP).

45Stroške je sodišče odmerilo na podlagi priglašenih in potrebnih stroškov v skladu z veljavno taksno (Zakon o sodnih taksah, ZST-1) in Odvetniško tarifo (OT) in sicer: pripravo odgovora na tožbo z dne 31. 5. 2019 (tar. št. 19/1 OT) 1.000 točk, udeležba na naroku za glavno obravnavo 11. 7. 2019 (tar. št. 20/1 OT) 900 točk, priprava prve pripravljalne vloge z dne 11. 9. 2019 (tar. št. 19/1 OT) 900 točk, priprava druge pripravljalne vloge z dne 14. 11. 2019) (tar. št.19/2 OT) 675 točk, priprava tretje pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2020. (tar. št. 19/3 OT) 450 točk, priprava četrte pripravljalne vloge z dne 3. 3. 2020 (tar. št. 19/3 OT) 550 točk, udeležba na naroku za glavno obravnavo 14. 11. 2019 (tar. št. 20/20 OT) 450 točk, udeležba na naroku za glavno obravnavo 6. 2. 2020 (tar. št. 20/2 OT) 450 točk, urnina za zastopanje na naroku 6. 2. 2020, (člen 6/1 OT od 9:00 do 12:15) skupno 150 točk, udeležba na naroku za glavno obravnavo 3. 9. 202o (tar. št. 20/2 OT) 450 točk, urnina za zastopanje na naroku 3. 9. 2020 (člen 6/1 OT od 10:00 do 12:30) 150 točk, udeležba na naroku za glavno obravnavo 26. 8. 2021, (tarifna številka 20. 20/2 OT) 450 točk, pritožba zoper sodbo z dne 3. 11. 2021 (tar. št. 21/1 OT) 1.375 točk, izdatki za stranko 2 % do 1.000 točk in 1% nad 1.000, 22 % DDV, sodna taksa za pritožbo z dne 3. 11. 2021 v višini 1.671,0 EUR in sodna taksa za pritožbo z dne 18. 3. 2025 v višini 1.671,00 EUR. Skupaj znašajo stroški tožene stranke 9.226,91 EUR in jih je dolžna tožeča stranka plačati v roku 15 dni. V primeru zamude s plačilom tečejo zakonske zamudne obresti.

¹ V prvem postopku je sodišče prve stopnje s sodbo VIII Pg 158/2015 z dne 26. 9. 2021 delno ugodilo tožbenemu zahtevku, delno ga je zavrnilo. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razveljavitev aneksov številka 5 h kreditnima pogodbama 00743 in 00742. Zoper zavrnilni del sodbe ni bilo pritožbe, zato je postal pravnomočen.
² Glej Polajnar Pavčnik A., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 46 ter VSL Sodba I Cpg 486/2022.
³ Enako.
⁴ Sodišče prve stopnje sicer samo v 9. točki obrazložitve med navedbami toženke zapiše, da je toženka povišala obrestno mero zaradi nespoštovanja posojilnih pogojev, ki se nanašajo na promet in število transakcij M., d.o.o. (prej N., d.o.o.).
⁵ Glej Polajnar Pavčnik A., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 46.
⁶ Glej VSRS III Ips 56/2016 z dne 19. 9. 2017.
⁷ Glej tudi VSL sodba I Cp 108/2017.
⁸ V primeru, ko sodišče odloči o eventualnem zahtevku, čeprav je ugodilo primarnemu zahtevku, gre za prekoračitev zahtevka. Glej Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 170.