VSRS Sodba I Ips 14880/2019

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku ter kršitev prvega odstavka 394. člena ZKP in kršitev petega odstavka 392. člena ZKP.

A.

1Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo II K 14880/2019 z dne 28. 3. 2024 obdolženega A. A. pod točko I izreka spoznalo za krivega 15 kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu ob uporabi omilitvenih določil iz 2. alineje 50. člena KZ-1 v zvezi s 5. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1, za vsako kaznivo dejanje določilo denarno kazen šestdeset dnevnih zneskov po 20,00 EUR, nakar mu je po 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 6.000,00 EUR. Obdolženec je dolžan plačati denarno kazen v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, bo le-ta izvršena na način, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določen en dan zapora. Obdolžencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP v višini 166,72 EUR in plačilo sodne takse v višini 500,00 EUR. Pod točko II izreka sodbe je po 1. točki 357. člena ZKP, zavrnilo obtožbo zoper obdolženo pravno osebo D. d. o. o. za kazniva dejanja pod točko I izreka ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebni izdatki zakonitega zastopnika obdolžene pravne osebe obremenjujejo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 14880/2019 z dne 8. 4. 2025, ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in izpodbijano sodbo po prvem odstavku 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe po 3. točki 358. člena ZKP, za stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegove zagovornice pa po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da obremenjujejo proračun.

3Vrhovni državni tožilec Boštjan Jeglič je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP. Predlaga izdajo ugotovitvene sodbe po drugem odstavku 426. člena ZKP, torej, da Vrhovno sodišče spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in ugotovi le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

4Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor obdolžencu in njegovi zagovornici. Obdolženec na zahtevo ni odgovoril, obdolženčeva zagovornica pa v odgovoru predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je višje sodišče opravilo ustrezno dokazno oceno, vključujoč razloge sodišča prve stopnje, da domnevna nasprotja glede plačil in dejanskega kupca ne pomenijo dokazane krivde obdolžencu in da je bila uporaba načela in dubio pro reo skladna s pravili ZKP. Po zagovorničini oceni ponovno sojenje v zadevi ne bi bilo potrebno, saj je šlo zgolj za oceno višjega sodišča, da izvedeni dokazi ne zadostujejo za izdajo obsodilne sodbe.

B.

5Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z razlogi sodbe. Kršitev je obrazložil z oceno, po kateri se višje sodišče ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, glede določenih pa so razlogi višjega sodišča nerazumljivi ali pa so si sami s seboj v nasprotju. Opozarja, da kljub zahtevanemu nižjemu standardu obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje v primerih, ko instančno sodišče pritrdi ugotovitvam in pravnim naziranjem nižjih sodišč, je v konkretni zadevi višje sodišče opravilo drugačno presojo že ugotovljenih dejstev na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP in bi le-ta moralo celovito obrazložiti. Tega višje sodišče ni storilo, ampak je v razlogih sodbe ponovilo ugotovitve sodišča prve stopnje, ki pritrjujejo dejansko opisanemu kaznivem dejanju v izreku prvostopenjske sodbe, v njihovem nadaljevanju pa ugotovilo, da ni dvoma, da sta obe hrvaški gospodarski družbi (B. d.o.o. in C. d.o.o.) izdane račune plačali in da ti izkazujejo resnične poslovne dogodke, se hkrati strinjalo, da navedeni družbi nista bili dejanski kupki in na koncu zaključilo, da to ne pomeni, da blago nekaterim kupcem ni bilo dobavljeno. Za vložnika je v tej zvezi odločilno, da prodajalec izda račun kupcu, če pa ga izda osebi, ki ni kupec, pomeni, da so vpisani podatki lažni, kar je eden od znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1.

6Druge kršitve določb kazenskega postopka so v zahtevi zatrjevane z nepravilno uporabo petega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP. Če se višje sodišče ni strinjalo s prvostopenjsko sodbo, bi moralo ravnati v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZKP in v zadevi opraviti obravnavo ali sodbo razveljaviti na podlagi prvega odstavka 392. člen ZKP in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. S tem ko navedeni dve zakonski določbi nista bili pravilno uporabljeni, je to po vložniku vplivalo zakonitost sodbe, saj bi lahko bila sodba po ustreznem ravnanju višjega sodišča tudi drugačna.

B.1

7Kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 varuje gospodarsko poslovanje, posebno pa še varnost v pravnem prometu.¹ To je pomembno z vidika ugotavljanja zakonskih znakov kaznivega dejanja, kot tudi z vidika zasledovanih ciljev njegove inkriminacije v primerjavi z drugimi listinskimi delikti (npr. ponarejanjem listin po 251. členu KZ-1²). V obravnavani zadevi je med zakonskimi znaki v ospredju vpis lažnih podatkov v poslovno listino, kot eden od štirih izvršitvenih načinov, s katerimi je mogoče to listino po navedenem prvem odstavku 235. člena ZKP ponarediti.

8Po dejanskem opisu v izreku pravnomočne sodne odločbe prve stopnje je obdolženi ravnal na način, da je v poslovne listine in knjige, ki jih mora voditi po zakonu ali na podlagi drugih listin izdanih na podlagi zakona in so pomembne za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in kot podlaga za davčni nadzor, vpisal lažne podatke s tem, da je med 13. 1. 2017 in 20. 12. 2017 v Brežicah kot direktor in solastnik družbe D. d.o.o. izdal račune št. 1/2017 z dne 13. 1. 2017, št. 2/2017 z dne 23. 1. 2017, št. 3/2017 z dne 27. 1. 2017, št. 4/2017 z dne 1. 2. 2017, št. 17/2017 z dne 20. 3. 2017, št. 21/2017 z dne 11. 5. 2017, št. 24/2017 z dne 23. 5. 2017, št. 25/2017 z dne 25. 5. 2017, št. 28/2017 z dne 13. 6. 2017, št. 32/2017 z dne 11. 7. 2017, št. 35/2017 z dne 27. 7. 2017, št. 39/2017 z dne 8. 9. 2017 in št. 63/2017 z dne 20. 12. 2017, s katerimi je družbi B. d.o.o., zaračunal dobavo tobaka v skupnem znesku 511.382,00 EUR ter račune št. 31/2017 z dne 11. 7. 2017, št. 34/2017 z dne 21. 7. 2017, št. 37/2017 z dne 11. 8. 2017, št. 41/2017 z dne 25. 9. 2017 in št. 77/2017 z dne 19. 12. 2017, s katerimi je družbi C. d.o.o. zaračunal dobavo tobaka v skupnem znesku 317.627,00 EUR, katerega pa njegova družba hrvaškima družbama ni nikoli dobavila ter takšne fiktivne račune, ki se morajo voditi na podlagi 81. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) in so pomembni za poslovni promet z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami ter podlaga za davčni nadzor, razen računov št. 1/2017, št. 2/2017 in št. 3/2017 po v družbi zaposlenih delavkah dostavil računovodstvu družbe, ki ga je zavedlo v knjigo izdanih računov.

9Vrhovno sodišče se je glede definicije računa oziroma fakture kot poslovne listine ter glede njihove lažnosti že opredelilo, ko je ugotovilo, da gre v tem primeru pri prvem odstavku 235. člena KZ-1 za blanketno kazenskopravno normo³ ter, da se za razlago poslovnih listin uporabijo drugi predpisi.⁴ Med drugim se za zapolnitev pojma "račun" kot poslovne listine uporabijo veljavni Slovenski računovodski standardi (v nadaljevanju SRS 2024) in 81. člen ZDDV-1, ki sicer definicije računa ne določa, predpisuje pa njegovo obvezno vsebino in izdajo. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 95/2010, z dne 2. 12. 2010, v 19. točki in v sodbi I Ips 18979/2012-142, z dne 1. 12. 2016, v 15. točki izpostavilo, da je račun ime knjigovodske listine. Gre za izvirno poslovno listino, ki je podlaga za knjiženje poslovnega dogodka, ki se evidentira na podlagi knjigovodskih listin. Ustreznost računov kot poslovnih knjigovodskih listin pa urejajo Pravila skrbnega računovodenja (v nadaljevanju PSR), ki so bila prej sestavni del SRS 2024 sedaj pa jih dopolnjujejo, kakor določa tretji odstavek 1. razdelek v A. poglavju SRS 2024. Slednja pravila določajo, da so knjigovodske listine praviloma v določeni obliki sestavljeni zapisi o poslovnih dogodkih (tudi o tistih, ki so izkazani v zunajbilančnih razvidih), ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke (PSR poglavje B., 1.1. točka). Nadalje je določeno, da je knjigovodska listina verodostojna, če se pri kontroliranju pokaže, da strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, lahko na njeni podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.

Pomanjkljivost in nerazumljivost razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi višjega sodišča

10Povzeta pravna izhodišča, glede na razloge v sodbi sodišča prve stopnje in v sodbi višjega sodišča, jasno napeljujejo k ugotovitvi, da je treba pri lažnosti podatkov v računu opraviti širšo presojo vsebine računa v povezavi z dejanskim poslovnim dogodkom. Torej ni dovolj preverjanje v smeri, kaj izhaja iz posameznega računa, npr. cena in, ali je bilo neko nakazilo opravljeno, ampak moramo račun z namenom varstva gospodarskega poslovanja in pravnega prometa umestiti v konkretno dejansko okolje ter ugotoviti, ali je bilo prikazano poslovno ravnanje subjektov v računu tudi dejansko opravljeno.

11Ugotovitev ali zaključek v sodbi višjega sodišča, po katerem sta obe hrvaški družbi navedeni na računih blago nedvomno plačali in zaključek, da ni jasno, ali je bilo blago tema dvema družbama tudi dobavljeno (6. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča), nista razumljiva, hkrati pa niso navedena in obrazložena druga odločilna dejstva na podlagi katerih je višje sodišče prišlo do takšnih ugotovitev. Pri presoji, ali se vsebina računa sklada z dejansko opravljenim poslovnim dogodkom, ne morejo zadostovati zabeležena denarna nakazila, pri katerih ni nujno, da je šlo dejansko za plačila kupnine in da je bilo zato blago morebiti tudi dobavljeno. Slednje bi prišlo v poštev kvečjemu pri presoji krive listine. Vrhovno sodišče je namreč v sodbi I Ips 60110/2012 z dne 12. 4. 2018 ugotovilo, da zgolj zato, ker račun na prvi pogled zadostuje oblikovnim zahtevam, ne pomeni, da zakonski znaki kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin ne morejo biti izpolnjeni. Zaključek o tem, ali gre za ponarejeno poslovno listino je mogoč šele ob presoji, ali se podatki na računu skladajo z dejanskim poslovnim dogodkom. Vložnik zato v tej zvezi utemeljeno graja pomanjkljivo obrazložitev višjega sodišča, medtem ko obrazložitev sodišča prve stopnje izčrpno in skladno navaja več razlogov, na podlagi katerih je to sodišče zaključilo, da gre za lažne podatke na računu. V 12., 13., 14. in 16. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe se je sodišče prve stopnje najprej oprlo na ugotovitve davčnega organa in na izpovedbo priče finančne inšpektorice E. E. ter nato podalo jasno dokazno oceno o drugih odločilnih dejstvih ter poudarilo neskladje vsebine računa z dejanskim poslovnim stanjem, ne samo glede plačila in same dobave, ampak tudi glede obstoječih nepravilnosti, ki se nanašajo na količino blaga, neobstoj prejšnjega poslovanja oziroma neobstoj pisnih pogodb med obdolžencem in družbama, neustrezne datume na računih ter neujemanje tovornih listin. Nadalje je sodišče prve stopnje v 15. točki, v povezavi z 12. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe razumljivo ocenilo, da so bila opravljena nakazila izven norm običajnega poslovanja. Za varstvo gospodarskega poslovanja in zaupanja tretjih v to poslovanje je namreč ključno, kot je to opredelilo sodišče prve stopnje, da se presoja najprej ali je prišlo le do izvršitev določenih nakazil, ki pa dejansko ne predstavljajo plačila kupnine po računih (13. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), povezano pa še popolnost in natančnost podatkov glede datumov storitve, količin dobavljenega blaga na računih in tovornih listih (CMR), stroškov prevoza, cen za artikel ter drugi posredni dokazi, navedeni v 12. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe.

12V nadaljevanju razlogov v sodbi višjega sodišča ni jasno niti, na podlagi katerih dokazov je to sodišče ugotovilo, da so opravljena denarna nakazila obdolženčevi družbi pomenila, da sta hrvaški družbi plačali kupnino po opisanih računih, kot to izhaja iz 6. in 7. točke obrazložitve sodbe višjega sodišča. V 6. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča je namreč navedeno samo to, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, ali je bilo blago dobavljeno družbama oziroma komu drugemu, ali sploh ni bilo dobavljeno, nakar je višje sodišče samo podvomilo v "ne-dobavo" ter po pravilu in dubio pro reo izdalo oprostilno sodbo (7. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Vrhovno sodišče v tej zvezi opozarja, da sodišče prve stopnje nikjer v razlogih prvostopenjske sodbe ni ugotavljalo omenjenih dejstev z dvomom. Nasprotno, za vsa odločilna dejstva je ugotovilo, da so dokazana, nakar je svoje prepričanje v razlogih sodbe ustrezno pojasnilo. Zlasti, da opravljena nakazila niso bila tudi plačila kupnine, zaradi različnih neujemanj pri poteku poslovanja (11. točka, četrti, sedmi, deseti in dvanajsti odstavek 12. točke in 15. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe) ter neujemanj pri poteku dobave in prevoza (četrti, deseti, enajsti odstavek 12. točke in 13. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe), ki jih izkazujejo listine.

Nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi višjega sodišča

13Ker je višje sodišče, kljub svoji drugačni odločitvi (4., 5., 6. in 7. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča) in gotovemu sklepu, da je pri nakazilih med družbami šlo za plačilo kupnine po izstavljenih računih, hkrati v 3. točki obrazložitve sodbe pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje, torej, da se tovorni listi, datumi računa in pogodbeno poslovanje strank ne skladajo z izdanimi računi, se je Vrhovno sodišče strinjalo z vložnikom, da si razlogi v obrazložitvi sodbe višjega sodišča o odločilnih dejstvih v precejšnji meri tudi nasprotujejo. Zlasti v 6. točki obrazložitve sodbe, ko je višje sodišče povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da hrvaški družbi nista bili dejanski kupki tobaka, torej se je s to ugotovitvijo strinjalo, za tem pa nasprotno pojasnilo, da slednje še ne pomeni, da plačano blago ni bilo dobavljeno kupcema, kar bi sicer nakazovalo na fiktivnost (lažnost) računov, ampak pomeni le, da je bil posel sklenjen v okoliščinah in na način, da se družba D. d.o.o. izogne plačilu davka na dodano vrednost in da ni znan končni prejemnik tobaka. Višje sodišče je tako kljub pritrjujoči ugotovitvi, da izdani računi nimajo podlage v dejanskih poslovnih dogodkih, hkrati podvomilo v dokazanost neopravljene dobave tobaka in preko te še v dokazanost vseh ostalih odločilnih dejstev iz dejanskega opisa kaznivega dejanja.

Druge kršitve določb postopka

14Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že ugotovilo,⁵ da peti odstavek 392. člena ZKP v povezavi s prvim odstavkom 394. člena ZKP, omogoča višjemu sodišču, da spremeni prvostopenjsko sodbo, kadar je edini razlog za njeno razveljavitev zmotno ne pa tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Šteje se, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, kadar je neko odločilno dejstvo neresnično oz. nepravilno ugotovljeno. V primeru, da bi višje sodišče ravnalo le po prvem odstavku 394. člena ZKP pa je treba opozoriti, da morajo biti tedaj pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva. Prav tako je že bilo ugotovljeno,⁶ da sme višje sodišče dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na sojenju, spremeniti le, če jih lahko drugače presodi brez izvajanja dokazov. V danem primeru je višje sodišče v 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov prišlo do napačnega in pomanjkljivega zaključka glede ključnega dejstva ter nadaljevalo, da sodišče prve stopnje ni z gotovostjo ugotovilo, ali je bilo plačano blago tudi dobavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Višje sodišče je nato iz spisovnega gradiva, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, samo razbralo, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU, zadnji prejemnik tobaka pa ni znan. Čeprav del razlogov višjega sodišča v navedeni 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe nakazuje na oceno, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da blago po računih ni bilo dobavljeno, kar utemeljuje uporabo petega odstavka 392. člena ZKP, iz povzetega dela obrazložitve drugostopenjske sodbe hkrati izhaja ocena, da dejansko stanje glede opravljenih dobav ni bilo popolno ugotovljeno. V takšnem primeru pa petega odstavka 392. člena ZKP po obrazloženem ni mogoče uporabiti, niti prvostopenjske sodbe po prvem odstavku 394. člena ZKP spremeniti. Če je višje sodišče dvomilo v ugotovitev sodišča prve stopnje o dejansko nedobavljenem blagu oz. je to dejstvo štelo za nepopolno ugotovljeno, je treba pritrditi vložniku, da je bilo tedaj dolžno opraviti obravnavo po prvem odstavku 380. člena ZKP ter navedeno dejstvo z že izvedenimi ali novimi dokazi pravilno in popolno samo ugotoviti. Morebitno drugačno dejansko stanje bi s tem dobilo ustrezno dokazno podlago, višje sodišče, ki bi bilo s sodiščem prvem stopnje spoznavno izenačeno, pa polno opravičilo za ravnanje, za katerega po ugotovljenem ni bilo upravičeno.

C.

15Ker je vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v škodo obdolženca je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo le, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

¹ J. Kozina, J. Čejvanovič, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), ur. D. Korošec, K. Filipčič, H.Devetak, Uradni list, Ljubljana, 2023, str. 1088.
² Pri slednjem kaznivem dejanju je poudarek na listini in pravnem prometu z njo, ne pa na gospodarskem poslovanju. Ibid., str. 1379.
³ Več o takšnem načinu normiranja in načelu zakonitosti glej: I. Bele, Komentar Ustave Republike Slovenije: Človekove pravice in temeljne svoboščine / 28. člen, Ustavnosodna presoja, 2011, URL: https://e-kurs.si/komentar/ustavnosodna-presoja-122/.
⁴ Sklep VSRS II Ips 74/2005, z dne 23. 11. 2006.
⁵ Sklep VSRS Kp 1/2006, z dne 15. 2. 2006.
⁶ "Če je sodišče druge stopnje dejansko stanje in dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo drugače kot sodišče prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo, krši določbo petega odstavka 392. člena ZKP, kadar pa sodbo spremeni, pa tudi določbo prvega odstavka 394. člena ZKP." VSRS Sklep I Kp 59331/2013, z dne 21. 3. 2019. Podobno tudi Sklep VSRS I Kp 64123/2012, z dne 29. 1. 2019. Posebno pa je to Vrhovno sodišče izpostavilo za neposredne dokaze: "S tem ko je višje sodišče, ne da bi samo opravilo glavno obravnavo in v nasprotju z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti, odločilna dejstva ugotovilo samo tako, da je dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo, na seji pritožbenega senata ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, je prekoračilo okvir petega odstavka 392. člena ZKP." Sodba VSRS I Ips 51972/2010-51, z dne 23. 2. 2012.