VSL Sodba II Cpg 14/2026

I. Pritožba se zavrne in se sodna odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo sklenilo, da se postopek, ki je bil prekinjen s sklepom z dne 25. 3. 2024, nadaljuje (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino v višini 1.420,56 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vsakokrat od zneska 39,46 EUR od 1. 2. 2019 dalje do plačila, 1. 3. 2019 dalje do plačila, 1. 4. 2019 dalje do plačila, 1. 5. 2019 dalje do plačila, 1. 6. 2019 dalje do plačila, 1. 7. 2019 dalje do plačila, 1. 8. 2019 dalje do plačila, 1. 9. 2019 dalje do plačila, 1. 10. 2019 dalje do plačila, 1. 11. 2019 dalje do plačila, 1. 12. 2019 dalje do plačila, 1. 1. 2020 dalje do plačila, 1. 2. 2020 dalje do plačila, 1. 3. 2020 dalje do plačila, 1. 4. 2020 dalje do plačila, 1. 5. 2020 dalje do plačila, 1. 6. 2020 dalje do plačila, 1. 7. 2020 dalje do plačila, 1. 8. 2020 dalje do plačila, 1. 9. 2020 dalje do plačila, 1. 10. 2020 dalje do plačila, 1. 11. 2020 dalje do plačila, 1. 12. 2020 dalje do plačila, 1. 1. 2021 dalje do plačila, 1. 2. 2021 dalje do plačila, 1. 3. 2021 dalje do plačila, 1. 4. 2021 dalje do plačila, 1. 5. 2021 dalje do plačila, 1. 6. 2021 dalje do plačila, 1. 7. 2021 dalje do plačila, 1. 8. 2021 dalje do plačila, 1. 9. 2021 dalje do plačila, 1. 10. 2021 dalje do plačila, 1. 11. 2021 dalje do plačila, 1. 12. 2021 dalje do plačila." (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 8 dni od prejema te odločbe plačati 295,73 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2Zoper izpodbijano sodbo (II. in III. točka izreka sodne odločbe sodišča prve stopnje) se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, poleg tega pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke zahteva plačilo uporabnine zaradi zatrjevane neupravičene uporabe nepremičnin z ID znaki 0000 22/55, 0000 22/15, 0000 22/36, 0000 22/53, 0000 22/52 in 0000 30/1 za obdobje od vključno januarja 2019 do vključno decembra 2021.

7Iz izpodbijane sodne odločbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve:

- Tožeča stranka je lastnica nepremičnin z ID znaki 0000 22/55, 0000 22/15, 0000 22/36, 0000 22/53, 0000 22/52 in 0000 30/1.

- Tožena stranka je lastnica poslovnega prostora z ID znakom: del stavbe 0000-000-13 v stavbi X. Lastninsko pravico je pridobila na podlagi Prodajne pogodbe za nakup poslovnega prostora in funkcionalnega zemljišča z dne 31. 12. 2002 (v nadaljevanju: prodajna pogodba), ki jo je sklenila s pravno prednico tožeče stranke. Predmet prodaje je v 2. členu prodajne pogodbe definiran kot poslovna prostora z oznakama N 1-7 in N 1-5 v prvem nadstropju stavbe, bivše X., stoječe na parc. št. 31 k. o. 0000, funkcionalno zemljišče na zahodni strani stavbe v izmeri 100 m², ki pripada izključno temu poslovnemu prostoru, in solastniški delež do 364/10000 na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in skupnem funkcionalnem zemljišču, ki pripada stavbi kot celoti.

- Stranki prodajne pogodbe sta kot skupni del stavbe X. šteli tudi dostopno cesto k stavbi, ki je potekala po takratni parceli št. 22/1, katere izključna lastnica je bila v času sklepanja prodajne pogodbe in pogodbe o vzajemnih razmerjih pravna prednica tožeče stranke.

- Stavba X. ni imela lastnih priključkov na komunalno infrastrukturo in lastnega dostopa z javne ceste. Predmetni priključki in dostop z javne ceste so se nahajali na parc. št. 22/1.

- V 5. členu Pogodbe o vzajemnih razmerjih med lastniki poslovnih prostorov Poslovni center A. (v nadaljevanju: pogodba o vzajemnih razmerjih), to je stavbe X., so kot skupni deli in naprave, ki služijo objektu kot celoti in ki jih uporabljajo etažni lastniki, opredeljeni tudi dovodno vodovodno in kanalizacijsko omrežje, dovozne poti ter zunanje dostopne površine iz vzhodne in zahodne strani. Vse navedeno leži na spornih nepremičninah s parc. št. 22/55, 22/15, 22/36, 22/53, 22/52 in 30/1, vse k. o. 0000. Podpisniki pogodbe o vzajemnih razmerjih so se dogovorili, da imajo lastniki trajno pravico uporabe teh delov. Pogodbo o vzajemnih razmerjih je podpisala tudi pravna prednica tožeče stranke kot ena od lastnic poslovnih prostorov v stavbi X.

- Tožena stranka je sporne nepremičnine z ID znaki 0000 22/55, 0000 22/15, 0000 22/36, 0000 22/53, 0000 22/52 in 0000 30/1 koristila vse od nakupa nepremičnin v stavbi X. Tožeča stranka temu do januarja 2019 ni nasprotovala.

8Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je v 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih pravna prednica tožeče stranke ostalim solastnikom parcele št. 31, na kateri leži stavba X., kot izključna lastnica takratne parcele št. 22/1 (danes nepremičnine z ID znaki 0000 22/55, 0000 22/15, 0000 22/36, 0000 22/53, 0000 22/52 in 0000 30/1), na kateri se nahaja dovozna pot, zunanja dostopna površina iz zahodne in vzhodne strani ter vodovodno in kanalizacijsko omrežje, podelila trajno pravico uporabe spornih nepremičnin. Ker tožeča stranka ni imela pravice enostransko preklicati pravice do uporabe spornih nepremičnin, jih tožena stranka v vtoževanem obdobju ni uporabljala brez pravne podlage, zato niso izpolnjeni pogoji za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine po 198. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

9Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 198. člen OZ, ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.

10Pritožnica izpodbijani sodni odločbi neutemeljeno očita obremenjenost z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka povsem tehnične narave in je storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih; v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti tudi situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša. Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11Ugotavljanje vsebine pogodbe oziroma posameznih pogodbenih določil predstavlja dejansko vprašanje. Da iz besedila prodajne pogodbe izhaja, da sta njeni stranki kot skupni del stavbe X. šteli tudi dostopno cesto k stavbi, ki je potekala po takratni parceli št. 22/1, je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje. Ta dejanska ugotovitev je za pritožbeno sodišče zavezujoča, ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica izpodbija to dejansko ugotovitev.

12Pritožnica nadalje tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 103/2022, v kateri naj bi se že ugotovilo, da se pogodba o vzajemnih razmerjih ne nanaša na nepremičnine, ki so predmet tukaj uveljavljanega zahtevka za uporabnino. Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja, pri ugotavljanju katerega je sodišče vezano tako na trditve kot dokaze strank. Z zatrjevanjem drugačnih dejanskih ugotovitev v primerljivem postopku pritožnica tako zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi s pritožbenim navajanjem, da o relevantnem dejanskem stanju ni mogoče odločiti na podlagi predloženih listinskih dokazov tožene stranke in da manjka grafični prikaz dovoznih poti in zunanjih dostopnih površin iz vzhodne in zahodne strani stavbe X. ter da zunanje dostopne površine na vzhodni in zahodni strani stavbe X. predstavljata parceli 22/18 in 22/29 k. o. 0000, pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kot že predhodno pojasnjeno, to ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga v sporu majhne vrednosti. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih določeno, da imajo lastniki poslovnih prostorov v stavbi X. trajno pravico uporabe dovoznih poti in zunanjih dostopnih površin iz zahodne in vzhodne strani, ki se nanašajo ravno na v tem postopku sporne nepremičnine, v pritožbenem postopku ni mogoče izpodbijati.

13Ugotovitev, da je bila s 5. členom pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljena trajna (torej brez časovne omejitve) pravica do uporabe spornih nepremičnin, predstavlja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je za pritožbeno sodišče zavezujoča. S pritožbenimi navedbami, da so kupci poslovnih prostorov v stavbi X. ob nakupu le-teh plačali Občini B. razliko komunalnega prispevka, kar je bilo namenjeno ravno temu, da bo za stavbo X. urejena manjkajoča komunalna infrastruktura, kar zajema tudi ureditev dostopa do poslovne stavbe X., zaradi česar ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bil ob takšnih dejanskih okoliščinah predmet prenosa tudi kakršna koli trajna pravica dostopa, ter da je bil namen kvečjemu v dopustitvi začasnega dostopa, dokler si novi lastniki ne uredijo drugega dostopa z južne smeri skladno z že sprejetimi prostorskimi načrti, pritožnica izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb ne more upoštevati.

14Pritožbena navedba, da pogodba o vzajemnih razmerjih, ki predstavlja pogodbo o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe X., kot jo ureja 116. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), že po svoji pravni naravi in materialnopravnem dometu ne more predstavljati pravne podlage za uporabo nepremičnin, ki so predmet tega spora, ni utemeljena. Pritožnica navaja, da s pogodbo o medsebojnih razmerjih etažni lastniki ne morejo enostransko določiti, katere nepremičnine, ki niso v njihovi lasti, bodo predstavljale skupne dele stavbe, in tudi ne morejo urejati razmerij z osebami, ki niso etažni lastniki te stavbe. Vendar v primeru obravnavane pogodbe o vzajemnih razmerjih ne gre za tako situacijo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je pogodbo o vzajemnih razmerjih podpisala tudi pravna prednica tožeče stranke, ki je bila v času sklepanja pogodbe o vzajemnih razmerjih ena od lastnic poslovnih prostorov v stavbi X. in izključna lastnica parcele (takratna parc. št. 22/1, danes pa gre za parcele z ID znaki: 0000 22/55, 0000 22/15, 0000 22/36, 0000 22/53, 0000 22/52 in 0000 30/1), po kateri potekajo sporna dovozna pot in dostopne površine. Uporaba spornih nepremičnin torej ni bila določena enostransko. Pravna prednica tožeče stranke je namreč soglašala, da ostali lastniki poslovnih prostorov v X. uporabljajo njene nepremičnine za dostop do X. Prav tako ni šlo za urejanje razmerij z osebami, ki niso etažni lastniki X. Pravna prednica tožeče stranke je bila namreč ena od lastnic poslovnih prostorov v X.

15Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožnici, da bi etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih lahko določili le, kateri del funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbi kot celoti, bo predstavljal dovozno pot. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na področju urejanja pogodbenih razmerij velja avtonomija strank. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Takšna pogodbena vsebina ne nasprotuje ne ustavi, ne prisilnim predpisom in niti moralnim načelom. Drugi odstavek 116. člena SPZ določa, da pogodba o medsebojnih razmerjih učinkuje proti vsakemu novemu etažnemu lastniku. Pogodba o medsebojnih razmerjih iz SPZ tako ne zavezuje zgolj oseb, ki so etažni lastniki v času njene sklenitve, ampak ureja tudi razmerje z osebami, ki v času njenega sklepanja še niso etažni lastniki, temveč to postanejo šele naknadno. Glede na to, da je bilo v pogodbi o vzajemnih razmerjih veljavno dogovorjeno, da imajo lastniki poslovnih prostorov v X. trajno pravico do uporabe spornih nepremičnin za namene dovozne poti in dostopnih površin, in glede na to, da odpoved te pogodbe s strani posameznega etažnega lastnika ni mogoča, temveč je za spremembo te pogodbe potrebno ustrezno soglasje,¹ je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravice enostransko preklicati pravice do uporabe spornih nepremičnin.²

16Pritožnica neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče ugotoviti, zakaj sodišče prve stopnje meni, da tožeča stranka ni imela pravice preklicati dovoljenja za brezplačno uporabo njenih nepremičnin na podlagi tretjega odstavka 583. člena OZ ali na podlagi 333. člena OZ. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo jasni in razumljivi razlogi za zaključek, da tožeča stranka ni imela pravice enostransko preklicati pravice do uporabe spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pojasnilo (18. in 19. točka obrazložitve izpodbijane sodne odločbe), da v 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljene trajne pravice uporabe spornih nepremičnin ni mogoče pravno opredeliti kot prekarij, ki bi ga bilo mogoče kadarkoli preklicati. Prekarij je posebna oblika posodbene pogodbe, pri kateri čas trajanja in namen uporabe nista določena (tretji odstavek 583. člena OZ). Prekaristično razmerje traja do preklica lastnika stvari, ki lahko prekarij prekliče kadarkoli želi, brez omejitev. Bistvena značilnost prekarija je njegova začasnost in preklicnost. Ker 5. člen pogodbe o vzajemnih razmerjih govori o trajni pravici uporabe, ne gre zgolj za začasno neobvezno posodbo, ki jo lahko lastnik nepremičnin kadarkoli prekliče. Poleg tega ni mogoče šteti, da ni bil določen namen uporabe spornih nepremičnin. Upoštevaje, da na območju X. ni urejena samostojna komunalna infrastruktura, in iz vsebine 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih, ki govori o trajni pravici uporabe dovoznih poti in zunanjih dostopnih površin, namreč izhaja, da je bila uporaba spornih nepremičnin dovoljena z namenom, da se toženi stranki in drugim lastnikom poslovnih prostorov v tej stavbi zagotovi dostop do stavbe, v kateri se nahajajo njihovi poslovni prostori. Nadalje je sodišče prve stopnje pojasnilo (20. točka obrazložitve izpodbijane sodne odločbe), da tožničina pravica do preklica njenega soglasja k brezplačni uporabi njenih nepremičnin ne izhaja niti iz splošnega obligacijskega pravila o odpovedi trajnega obligacijskega razmerja iz 333. člena OZ. Trajno obligacijsko razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, lahko vsaka stranka prekine z odpovedjo (prvi odstavek 333. člena OZ). V obravnavani zadevi je bila pravica do uporabe dovozne poti in zunanjih dostopnih površin dogovorjena v okviru pogodbe o vzajemnih razmerjih med lastniki poslovnih prostorov. Čeprav ima to pogodbeno razmerje tudi naravo trajnega dolžniškega razmerja, odpoved s strani posameznega podpisnika pogodbe ni mogoča. Z dogovorom o uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin ni nastalo samostojno obligacijsko razmerje, ampak je obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo dovozne poti in zunanjih dostopnih površin, ki potekajo po spornih nepremičninah, zgolj ena od obveznosti, ki so jih pogodbene stranke sprejele s sklenitvijo pogodbe o vzajemnih razmerjih. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih. Presoja sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna in skladna z že uveljavljeno in ustaljeno sodno prakso v primerljivih sporih³, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

17Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka sodne odločbe sodišča prve stopnje) potrdilo (353. člen ZPP).

18Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe (četrti odstavek 458. člena ZPP).

¹ V. Rijavec v Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 558.
² Glej tudi sodbo VSL II Cpg 491/2025 z dne 23. 12. 2025.
³ Sodbe VSL II Cpg 166/2024 z dne 19. 12. 2024, II Cpg 264/2025 z dne 22. 7. 2025 in II Cpg 491/2025 z dne 23. 12. 2025.