VSL Sodba I Cpg 435/2025

I. Toženkina pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama trpi pritožbene stroške, tožniku pa mora povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku plača 3326,35 in 4289,82 EUR, v prvem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2022 in v drugem od 1. 9. 2021 do plačila, ter mu povrne pravdne stroške.

2Pri svoji sodbi je izhajalo iz nespornega, da je toženka izvrševala garancijska popravila bele tehnike, tožnik pa je bil vrsto let njen podserviser za A. To je potekalo tako, da se je stranka, ki je uveljavljala garancijo, obrnila na toženko, ta pa je tožniku naročila izvedbo servisa in mu izdala delovni nalog. Lahko pa se je obrnila tudi neposredno na tožnika, ta pa je to sporočil toženki, ki mu je odprla delovni nalog. Toženka je tožniku dobavljala tudi servisni material in rezervne dele. Po opravljenem delu sta si izmenjevala tabele, v katerih sta med drugim navedla vrsto aparata, datum nakupa, zaključek, datum obračuna kupca, številko računa, opis okvare, opis popravila ter opravljeno delo in kilometre. Ko sta se us­kladila, je tožnik toženki izdal račun za opravljene storitve.

Predmet spora je plačilo na podlagi računov z dne 16. 8. 2021 in dne 1. 12. 2021. Prvi se je nanašal na plačilo 3326,35 EUR za servise in prevozne stroške za januar, marec, maj in junij 2021. Drugi, se je nanašal na plačilo 4289,82 EUR za iste storitve za februar, april, julij in avgust 2021. Sodišče prve stopnje je prebralo 1000 dokaznih listin, ki jih je predložil tožnik (toženka ni predložila nobene), ter zaslišalo tožnika in njegovo računovodjo B. B. ter toženkinega direktorja C. C. in D. D., ki je bil pri toženki v spornem obdobju zaposlen kot nabavno-prodajni referent.

Glede prvega računa je med drugim ugotovilo, da ko sta pravdni stranki uskladili podatke iz tabel, ki sta si jih bili izmenjevali, je toženkin direktor sporočil tožnikovi računovodji, naj izda račun, in določil višino računa (konkretno koliko za delo in koliko za prevoz). Sodišče je zavrnilo ugovore, da zaračunanega dela tož­nik ni opravil, nasprotno, ugotovilo je, da je izvedel vse servise. Navedlo je, da je tožnik za vsako zaračunano storitev predložil dokaze, ki jih je toženka zahtevala, in sicer račun o nabavi aparata, etiketo aparata s serijsko številko in modelom ter reklamacijski zapisnik (A 29-590). Zavrnilo je tudi ugovor, da je bila pogoj za plačilo računa predložitev delovnega naloga, podpisanega s strani naročnika popravila, saj je ugotovilo, da v obsežni komunikaciji med strankama in njunem usklajevanju toženka tožnika nikdar ni pisno pozvala k predložitvi podpisanih nalogov. Med drugim iz tega razloga ni verjelo toženkinemu direktorju, temveč tožniku, da to ni bil dogovorjeni pogoj. Ugotovilo je še, da je tožnik po popravilih zamenjane dele toženki navadno vračal, včasih pa zavrgel, kakor sta se dogovorila. Opozorilo je na to, da toženka višini prvega računa konkretno ni ugovarjala.

Glede drugega računa (decembrskega, prvi je iz avgusta) pa je ugotovilo, da toženka tožniku ni potrjevala tabel, čeprav ji jih je pošiljal. Dne 3. 6. 2021 je toženkin direktor B. B. (tožnikovi računovodji), ki mu je pisala, da za januar, februar in marec ni še ničesar potrdil, odgovoril, da jih še ni uspel pregledati do konca. Na podoben dopis z dne 16. 8. 2021 še za julij in avgust pa ni odgovoril ničesar. Sodišče je preučilo tabele, ki jih je predložil tožnik, ugotovilo, da se zneskovno ujemajo z izdanim računom, ter iz dokaznih listin A 591-1001, da je tož­nik za vsak opravljen servis toženki poslal e-sporočila, iz katerih izhaja, da ji je poslal naročilo materiala, garancijski zapisnik, fotografijo oznake aparata, račun za nakup in sporočilo o zaključku servisa. Toženka se na vse to gradivo ni z ničimer odzvala. Vsebinsko tem listinam ni oporekala niti v navedbah v tem sporu, le enako kot za prvi račun je ugovarjala, da ji tožnik ni poslal podpisanih delovnih nalogov (kar po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo pogoj) niti ne vrnil zamenjanih delov (sodišče pa je ugotovilo, da je bilo sproti dogovorjeno, kaj se vrne in kaj ne).

3Toženka se tej sodbi pritožuje, tožnik pa predlaga, da se pritožba zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nenavaden je začetek pritožbe, da se je ta gospodarski spor začel s sprožitvijo izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine. Začel se je s tožbo. Tudi ni toženka v ugovoru zoper sklep o izvršbi - kot zdaj zatrjuje v pritožbi - ugovarjala tako temelju kot višini tožbenega zahtevka. Potem ko je tožnik tožbi priložil 27 dokaznih listin (oba računa, e-korespondenco, tabele s podatki o servisih), je v odgovoru na tožbo, ki je obsegal eno stran, ugovarjala, da storitve sploh niso bile opravljene. Na to se je tožnik odzval s predložitvijo skoraj tisoč listinskih dokazil o naročenih in izvedenih servisih. V skrbni, celoviti in prepričljivi dokazni oceni mu je sodišče prve stopnje vse verjelo, kot je že bilo povzeto. Iz vsega doslej povzetega pa se izrisuje način poslovanja in pravdanja, ki je težko združljiv z načeli vestnosti in poštenja (prim. 5. člen Obligacijskega zakonika, OZ) ter resnicoljubnosti in poštenega izvrševanja procesnih pravic (prim. 9. in prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj ne upošteva dovolj upravičenih interesov nasprotne stranke v poslu in v sporu.

6V isti vzorec se vpisuje pritožbena graja, da je tožnik zlasti zatrjeval temelj zahtevka, o višini pa le, da je toženka soglašala, da ji izstavi račun za storitve v višini, kot izhaja iz prvega računa. Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz podjemne pogodbe pa naj bi tožnik poleg izvedbe del moral zatrjevati, kakšen je bil dogovor o ceni, tj. "v kakšni višini je bila (v kolikor je sploh bila) dogovorjena cena posamezne storitve".

7Neravnovesje v količini gradiva, ki ga je priskrbel tožnik, posledično pa pozornosti, ki ga je temu gradivu namenilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, med deli in ceno (essentialia negotii pri podjemni pogodbi po 619. členu OZ) je posledica toženkinih zgoraj povzetih neutemeljenih ugovorov. Sodišče prve stopnje se je več ukvarjalo s tistim, kar je toženka s svojimi ugovori naredila za sporno. Vendar je tudi o ceni reklo dovolj. Izrecno (v 12. točki obrazložitve), da toženka višini iztoževanega plačila po prvem računu konkretno ni ugovarjala. In še bolj pomembno, zapisalo je tudi, da je ta račun tožnik izdal po toženkinih navodilih glede tako svojih storitev kot prevoznih stroškov - njen direktor je njegovi računovodji sporočil, naj ga izda "in določil višino računa" (8. točka obrazložitve). To je povsem zadostna dejanska podlaga za pravni zaključek o doseženem soglasju volj pravdnih strank tudi glede višine cene.

8Glede drugega računa pa sodišče prve stopnje tega sicer ni enako (oziroma sploh ne izrecno) pravno kvalificiralo, vendar se njegove ugotovitve (zlasti iz točke 13. obrazložitve izpodbijane sodbe) po presoji pritožbenega sodišča dobro prilegajo položaju iz 12. člena OZ, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov (kar pravdni stranki kot samostojni podjetnik in gospodarska družba skladno s tretjim odstavkom 13. člena OZ gotovo sta) za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upošteva praksa, vzpostavljena med strankama. Ko je tožnikova računovodja toženkinemu direktorju pošiljala tabele opravljenih servisov in poti za februar, april, julij in avgust 2021, bi bil glede na prakso med strankama moral tabele pregledati in potrditi (ob prvi urgenci je skladno s to svojo dolžnostjo tudi napovedal, da tabel še ni uspel pregledati do konca in da bo to storil, česar pa nato ni uresničil; na drugo urgenco pa je sploh molčal). Ker je to opustil, je glede cene obveljalo, kar je tožnik v svojih mesečnih tabelah navajal tudi o ceni servisov, ki jih je v teh mesecih izvedel. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so v tabelah poleg drugih podatkov navedeni tudi kilometri in skupen znesek storitev ter da se tabele z (zbirnim) drugim računom "zneskovno ujemajo". To po presoji pritožbenega sodišča kaže na toženkino soglasje tudi glede višine cene. Gre za konkludentno soglasje (po kriterijih iz prvega odstavka 18. člena OZ, da se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, vendar tudi z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji). Toženka bi se bila glede na tožnikovo ravnanje v njunem utečenem poslovanju morala odzvati, vendar se ni, zato je mogoče zanesljivo sklepati, da je sprejela tožnikove cene. (Do enakega zaključka je mogoče priti tudi po poti iz tretjega odstavka 30. člena OZ, po katerem se v primeru, da je naslovnik glede določenega blaga v stalni poslovni zvezi s ponudnikom, šteje da je sprejel ponudbo, ki se nanaša na takšno blago, če je ni takoj ali v danem roku zavrnil - ni odločilno, da v tem primeru ni šlo za blago, ampak storitve, in če določba velja za sklenitev pogodbe, velja enaka domneva še tem bolj za primer, kot je v tej zadevi, ko je bila pogodba sklenjena že ob naročanju servisov, le da takrat morda ni bila vnaprej dogovorjena višina cene, obvelja višina cene servisov in potnih stroškov zanje, ki jo podjemnik-serviser sporoči naročniku, ta pa molči).

9Ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo, kako je ugotovilo, da je tožnik izvedel servisna popravila, ki jih zajemata iztoževana računa. Koga je zaslišalo in katere listine je prebralo, izhaja že iz povzetka izpodbijane sodbe zgoraj; da je ta dokazna ocena integralna, ravno tako. Ne drži niti očitek, da dokumentacija, ki jo je predložil tožnik, ne potrjuje, da je opravil svoje delo, niti da bi bilo to dejstvo mogoče dokazati s pričo, pri čemer sodišče prve stopnje naročnikov popravil, ki jih je tožnik predlagal za pričo, ni zaslišalo. Kot rečeno, pa je izvedena dokazna ocena takšna, kot je treba. Na splošno je mogoče tudi odgovoriti, da dokazne listine, kakršne je tožnik predložil (o kontinuiranem poslovanju s toženko, ki se nanaša na servise), že sama po sebi po splošnih življenjskih izkušnjah ne nastane naključno. Sodišče pa ni upoštevalo samo listinskega gradiva, ampak tudi personalne dokaze. Da je tožnik predlagal zaslišanje mnogoštevilnih naročnikov servisov, je posledica že omenjenega toženkinega ugovarjanja, da bi bil zanjo sploh kaj opravil. Da sodišče teh zaslišanj ni izvedlo, pa je rezultat preudarnega vodenja dokaznega postopka, v katerem je dopustno zavrniti dokazne predloge strank (tu: zaslišanje naročnikov), če je že z drugimi dokazi odločilno sporno dejstvo dokazano (tu: z zaslišanjem strank ter dveh prič v povezavi z listinskimi dokazi).

10Pritožbena izvajanja o priznanju dejstev in ugotovitvi spornega dejstva niso dobro razumljiva, zato nanje ni mogoče odgovoriti. Ravno tako ne, da izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne drži niti, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je tožnik za januar 2021 zaračunal 535 EUR, toženka pa mu je sporočila, naj ji zaračuna 520 EUR. Razliko je mogoče pojasniti s postavko "dbr 15,00 EUR" (t. p. dobropis), v vsakem primeru pa iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik pri izstavitvi prvega zadevnega računa v vsem upošteval navodila toženkinega direktorja.

11Na delno enake očitke v zvezi z izdajo drugega iztoževanega računa (listinsko dokazno gradivo naj ne bi dokazovalo izvedbe servisov; tovrstno gradivo naj ne bi bilo primerno za dokazovanje tega dejstva; odsotnost toženkinega poziva tožniku, naj ji izstavi še drugi račun; da iz tožnikovih navedb naj ne bi bilo jasno, kako je prišel do cen svojih storitev; da naj zato izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti) je pritožbeno sodišče odgovorilo že z zgoraj podanimi razlogi (neposredno ali pa posredno, a dovolj jasno). Dodati jim je treba le to, da ko pritožnica trdi, da se je tožnik v tožbi skliceval kot na lastne trditve na vsebino listin, priloženih tožbi, med drugim na vsebino zadevnih računov, od koder ne izhaja cena za posamezno enoto storitve, iz česar naj brez tega pravilnosti vsebine zaračunanega ni mogoče preveriti, spregleduje, da ji je sodišče prve stopnje to že vse pravilno pojasnilo v 13. točki obrazložitve svoje sodbe (gl. tudi 8. točko obrazložitve te pritožbene sodbe, zgoraj).

12Pri svojem grajanju prisoje zamudnih obresti pritožnica zanemarja, kar je bilo razloženo v 16. točki obrazložitve sodišča prve stopnje. Temelja, iz katerega je zgradila svojo grajo, tj. da računov ni prejela pred začetkom 2022, sodišče prve stop­nje ni ugotovilo, saj ni verjelo njenemu direktorju, temveč tožničini računovodji, da ji je računa poslala po e-pošti, kot je iz sobesedila jasno: sproti, kakor sta bila izdana. Za to, da je dejstvo prejema računov imelo za sporno (ne pa nesporno po toženkinem ugovoru, da ju je prejela šele "v začetku leta 2022", česar naj tožnik v nadaljevanju ne bi prerekal) in je prišlo do svoje pravkar povzete ugotovitve, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča v okoliščinah te zadeve imelo zadostno podlago v tožbenih trditvah, naj se glede prakse, vzpostavljene med strankama, ter načina obračuna dela in izstavljenih računov izvede dokaz z zaslišanjem strank in navedene računovodje. Treba je namreč upoštevati, da je zlasti (neutemeljeni) splošni toženkin ugovor, da tožnik sploh ni opravil storitev, žarišče spora preneslo (in to povsem neutemeljeno, kot se je izkazalo za ceno velikega vložka delovnih sredstev sodišča in strank) k izredno veliki količini dokaznega gradiva o tej temi, to gradivo pa je bilo prav tako tesno povezano s stalno z e-korespondenco med pravdnima strankama. Zatrjevanje točnega datuma prejema računov se je v tej veliki količini lahko tudi nekoliko zabrisalo. Pritožbeno sodišče torej izpodbijano sodbo tudi glede prisoje te stranske terjatve sprejema.

13Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker samo ni našlo napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14Toženki pravica do povrnitve pritožbenih stroškov ne pripada, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa je bil potreben, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvih odstavkov 154., 155. in 165. člena ZPP tožniku priznalo stroške za nagrado njegovega pooblaščenca za sestavo odgovora, povečane za pavšal za materialne stroške in za DDV (po tarifni št. 22/1 ter tretjem odstavku 11. člena, drugem odstavku 12. člena in prvem odstavku 13. člena Odvetniške tarife), skupaj 373,32 EUR ((500 točk + 10 točk) x 1,22 x 0,6 EUR/točko). Toženka naj mu plača v 15 dneh.