VSL Sklep IV Cp 1848/2025

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v tč. III/1 razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo z dne 22. 1. 2025 odločilo, da se mld. otroka udeležencev začasno zaupata v varstvo in vzgojo nasprotnemu udeležencu, stiki otrok s predlagateljico pa začasno potekajo pod nadzorom Centra za socialno delo. Odločilo je še, da se nadomesti predlagateljičino soglasje za izpis obeh otrok iz Osnovne šole X ter njun vpis v Osnovno šolo Y. Z začasno odredbo z dne 29. 4. 2025 je sodišče predlagateljici začasno odvzelo pravico do stikov z mld. otrokoma.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovora predlagateljice zoper navedeni začasni odredbi (tč. I. in II. izreka izpodbijanega sklepa). Hkrati je izdalo začasno odredbo, s katero je odredilo, da se predlagateljica v roku 8 dni napoti na bolnišnično diagnostiko na odprti oddelek psihiatrične bolnišnice, po opravljeni diagnostiki pa je dolžna slediti predpisani terapiji (tč. III/1 izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da se stiki mld. otrok s predlagateljico uvedejo postopoma in sicer sprva preko pisem ali video posnetkov, od 1. 8. 2025 dalje preko kratkih video klicev, ki potekajo v prisotnosti nasprotnega udeleženca, od 1. 9. 2025 dalje pa stiki potekajo v prostorih in ob prisotnosti strokovnega delavca Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) enkrat mesečno ob terminu, ki ga dogovorita udeleženca in CSD (tč. III/2 izreka izpodbijanega sklepa). Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je CSD dolžan pripraviti oba udeleženca in mld. otroka na stike in o njihovi izvedbi enkrat mesečno pripraviti poročilo ter ga posredovati sodišču (tč. III/3 izreka izpodbijanega sklepa). Za primer kršitve začasne odredbe je kršitelju določilo denarno kazen v višini 500 EUR (tč. III/4 izreka izpodbijanega sklepa). Odločilo je še, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja do pravnomočne odločitve v tem postopku (tč. III/5 izreka sklepa), pritožba zoper njo pa ne zadrži njene izvršitve (tč. III/6 izreka sklepa). Hkrati je zavrnilo predlagateljičin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 3. 6. 2025, s katerim je predlagala, da se začnejo stiki pod nadzorom CSD nemudoma izvajati (tč. IV. izreka izpodbijanega sklepa).

2Predlagateljica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo, s katero je pritožbenemu sodišču predlagala, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da je postopanje sodišča nezakonito in v nasprotju z določili 141. člena Družinskega zakonika. Očitno je, da tudi nasprotni udeleženec in CSD ravnata v nasprotju z navedenimi določili. Nezakonit je zaključek prvostopenjskega sodišča v delu, ko jo zavezuje, da pristopi na zdravljenje na odprti oddelek psihiatrične bolnišnice, potem ko je Okrajno sodišče v Lenartu v zadevi Pr 31/2025 zavrnilo predlog za njen sprejem na takšno zdravljenje, ker je zaključilo, da ne ogroža svojega življenja ali življenje drugih ali svojega zdravja ali zdravja drugih ali pa sebi ali drugim povzroča hudo premoženjsko škodo. Nerazumljiva je odločitev tudi v delu, ko se jo zavezuje, da se mora zdravljenja oziroma diagnostike udeleževati v 150 km od njenega doma oddaljeni psihiatrični bolnišnici. Takšna odločitev predstavlja kršitev njenih številnih z Ustavo zagotovljenih pravic. Zaposlena je kot vodja pravne in kadrovske službe v pravni pisarni v A. in če bi bilo njeno zdravstveno stanje takšno, kot ga skušajo prikazati CSD in izvedenki, ne bi mogla opravljati svojega dela in bi jo delodajalec že zdavnaj odpusti. Pritožbi prilaga obvestilo o terminu pregleda pri psihiatru, iz katerega je razvidno, da je naročena na pregled 26. 9. 2025. Navaja, da ne more verjeti, da pristojne inštitucije, kot je CSD, ne storijo ničesar v smeri, da bi stekli stiki pod nadzorom in da bi se CSD na lastne oči prepričal, ali držijo navedbe nasprotnega udeleženca o tem, da otroka stike zavračata in da se matere bojita. Pri njej ne gre za duševno motnjo, ki sta jo diagnosticirali obe izvedenki, katerih mnenji sta nestrokovni. Iz izvida pregleda pri nevrologu izhaja, da je pri njej prisoten pozitiven Lhermittov fenomen oziroma da gre za poškodbo živcev v hrbtenjači.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagateljičinih ugovorov zoper začasni odredbi z dne 22. 1. 2025 in 29. 4. 2025. Predlagateljica ju v tem pritožbenem postopku izpodbija z očitkom, da ji je sodišče prve stopnje neutemeljeno omejilo stike z 10-letno hčerko B. in 7-letnim sinom C. S prvo začasno odredbo je sodišče predlagateljičino pravico do stikov z otrokoma začasno omejilo tako, da je odredilo, da potekajo pod nadzorom CSD v obsegu dveh ur na 14 dni. Z drugo začasno odredbo pa ji je stike z otrokoma začasno odvzelo.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo kršilo določila 141. člena Družinskega zakonika (DZ)¹. Ta v prvem odstavku določa, da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in da imata oba od staršev pravico do stikov z otrokom. Hkrati se v navedenem določilu poudarja, da se s stiki zagotavljajo koristi otroka. Določba v ospredje postavlja otroka, ki je nosilec pravice do stikov z obema staršema. Stiki morajo biti otroku v korist tako po obsegu kot tudi po načinu izvrševanja. Če stiki otroka s staršem niso v njegovo korist, jih je potrebno omejiti ali celo odvzeti. Pogoj za omejitev ali odvzem stikov je, da je otrok zaradi stikov ogrožen. Šteje se, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju, v razvoju ali na premoženju. Škoda, oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, mora biti posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav (157. člen DZ).

6Sodišče prve stopnje je predlagateljici zaradi njenega zdravstvenega stanja stike z otrokoma sprva omejilo tako, da začasno potekajo v varnem okolju, pod nadzorom CSD, nato pa je stike zaradi zavračanja otrok in njihove stiske ukinilo. Ugotovljeno je bilo, da je pri predlagateljici prisotna nezdravljena duševna motnja, ki se klinično kaže kot paranoidna shizofrenija, zaradi katere bi bila mld. otroka pri njej ogrožena. Po mnenju sodne izvedenke psihiatrinje dr. D. D. obstaja nevarnost, da bi predlagateljica svoja psihotična razmišljanja inducirala na oba otroka, da v psihotičnem stanju ne bi zmogla zaznati otrokovih potreb, ali pa bi otroka poskusila zaščititi na neustrezen način. Problematičen pa je tudi nepredvidljiv potek njene psihoze. Po mnenju sodne izvedenke bi predlagateljica nujno potrebovala medikamentozno terapijo, s katero bi lahko zmanjšala ali odstranila psihotičnost. Vendar pa predlagateljica nima uvida v svoje zdravstveno stanje in njegovo reševanje (zdravljenje) odklanja.² Sprva začasna omejitev nato pa začasna ukinitev stikov predlagateljice z otrokoma je bila tako v danem trenutku in glede na ugotovljene konkretne okoliščine odločitev, ki je zasledovala največjo korist otrok. Pritožba zoper odločitev o zavrnitvi ugovorov zoper izdani začasni odredbi zato ni utemeljena.

7Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper začasno odredbo o ponovni in postopni uvedbi stikov. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju postopka na podlagi ugotovitve, da je za dolgoročni psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero poskuša v skladu z mnenjem izvedenke klinične psihologije E. E. vzpostaviti odnos otrok z materjo s stiki, ki naj potekajo postopno v več fazah, najprej preko pisem in posnetih video vsebin, nato preko neposrednih video stikov ob prisotnosti očeta, nato pa s stiki pod nadzorom CSD. Dokler se predlagateljica ne vključi v medikamentozno psihiatrično zdravljenje duševne bolezni, so po mnenju omenjene izvedenke mogoči le stiki pod nadzorom. Kot je navedla, bi zdravljenje zmanjšalo predlagateljičino psihotičnost in s tem povezano možnost za ogrožajoče vedenje do mld. otrok.

8Sodišče prve stopnje je torej presodilo, da je vzpostavitev osebnih stikov in njihova širitev odvisna od predlagateljičinega uvida v bolezen, njenega sprejetja in privolitve v zdravljenje. Brez tega lahko ogroženost otrok narekuje le še večji poseg v starševske pravice. Po mnenju sodne izvedenke psihiatrinje³ pa bi se morala predlagateljica zaradi določitve učinkovitega zdravljenja podvreči diagnostični obravnavi v psihiatrični bolnišnici, na odprtem oddelku, kjer bi bila na opazovanju in kjer bi se izvedla dodatna psihološka testiranja ter uvedla ustrezna medikamentozna terapija.⁴ Na takšni dejanski podlagi je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, da se predlagateljica v roku 8 dni napoti na bolnišnično diagnostiko na odprti oddelek psihiatrične bolnišnice.⁵ Določilo je tudi denarno kazen za primer neizpolnitve obveznosti.

9Z začasno odredbo izrečeni ukrep nalaga predlagateljici nenadomestno dejanje, v primeru neizpolnitve podvrženo izvršbi s posredno prisilo.⁶ Vsebinsko gre torej za prisilno napotitev na zdravljenje z odločbo sodišča, ki ga predlagateljica ves čas odklanja. Pritrditi je treba pritožbenemu stališču predlagateljice, da takšna odločitev v zakonu nima podlage.

10DZ predvideva možnost izdaje začasne odredbe o odreditvi zdravniškega pregleda ali zdravljenja zgolj v zadnji alineji prvega odstavka 162. člena, ki primeroma našteva vrste začasnih odredb, vendar se navedeni ukrep nanaša na otroka. Da je tako izhaja iz 165. člena DZ, ki to začasno odredbo ovsebinja. Tudi navedena določba poudarja pomen spoštovanja človekove svobodne volje pri odločanju o zdravljenju, ko določa, da tudi za otroka, ki je v v skladu z zakonom, ki ureja pacientove pravice, sposoben privoliti v medicinski poseg ali v zdravljenje⁷, velja, da se lahko začasna odredba o zdravniškem pregledu ali zdravljenju izda le z njegovim soglasjem. Po DZ pa je psihiatrično zdravljenje lahko vključeno v načrt pomoči družini, ki ga pripravi in sprejme center za socialno delo (tretji odstavek 170. člena DZ).⁸ Gre za pomoč CSD pri vključitvi v zdravljenje, ne pa za obveznost oziroma prisilitev v zdravljenje.⁹ Podlage za prisilno napotitev na zdravljenje pa ne vsebuje niti postopkovni predpis oziroma Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1).¹⁰

11Prav tako je treba pritrditi predlagateljičinemu pritožbenemu očitku, da je bilo z izrečenim ukrepom poseženo v njene ustavne pravice. Ena od osebnostnih pravic, katerih varstvo določa Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) v 35. členu in je opredeljena v tretjem odstavku 51. člena Ustave, je pravica do prostovoljnosti zdravljenja. Pravica do prostovoljnosti zdravljenja zagotavlja tako pravico do zdravljenja kot tudi pravico do odklonitve zdravljenja. Prisilna odreditev zdravljenja predstavlja poseg v duševno integriteto posameznika, v pravico do spoštovanja posameznikove svobode odločanja oziroma v pravico odločanja o samem sebi. Posameznika je mogoče proti njegovi volji pridržati v psihiatrični bolnišnici (samo) na podlagi sodne odločbe, izdane v posebnem postopku po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), v katerem sodišče ugotovi, da je tak ukrep neogiben iz razlogov, ki jih zakon posebej našteva. Po tem zakonu je bil predlog CSD za sprejem predlagateljice v psihiatrično bolnišnico zaradi neizpolnjenosti pogojev za njeno pridržanje zavrnjen s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Lenartu Pr 31/2025 z dne 9. 6. 2025 (mesec dni pred izdajo izpodbijanega sklepa).

12Ob ugotovitvi, da za poseg v predlagateljičino pravico do prostovoljnosti zdravljenja ni bilo zakonske podlage, je treba presoditi, ali je podlaga za odrejeno prisilno napotitev na bolnišnično zdravljenje v splošnem načelu za omejevanje ustavnih pravic, po katerem so lahko človekove pravice in temeljne svoboščine omejene z enako močnimi pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Takšna omejitev je dopustna, če je potrebna za zavarovanje pomembnejših koristi oziroma pravice, ki ji je treba dati v konkretnem konfliktu pravic in glede na konkretne okoliščine prednost. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu jasno izpostavilo cilj izrečenega posega v predlagateljičino osebnostno pravico do prostovoljnega zdravljenja. Navedlo je, da je ukrep potreben za vzpostavitev stikov z mld. otrokoma (tč. 41 obrazložitve sklepa).

13V prvem odstavku 54. člena Ustave so določene pravice staršev in otrok. Določeno je, da imata (oba) starša pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V prvem odstavku 56. člena Ustave pa je določeno, da je otrokom pri tem zagotovljeno posebno varstvo. Gre za medsebojno prepletenost starševske skrbi in pravic otrok. Starši morajo pravice in dolžnosti iz omenjene določbe Ustave izvrševati v korist otroka. Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otroka, država izvede ukrepe za njihovo varstvo z omejitvijo ali odvzemom starševskih pravic oziroma s posegi v pravico do starševske skrbi (prvi odstavek 154. člena DZ). Kot izhaja iz gornjih razlogov (tč. 7 obrazložitve), je prvostopenjsko sodišče z začasno odredbo, kot enim od ukrepov za varstvo koristi otrok, omejilo predlagateljici starševsko skrb oziroma stike z mld. otrokoma, ki se sedaj izvajajo pod nadzorom CSD. S tem in ker sta otroka (začasno) zaupana v varstvo in vzgojo očetu (nasprotnemu udeležencu) je odstranjen vzrok njune ogroženosti. V tem postopku zavarovanja z začasno odredbo zato odločitev o ukrepu napotitve matere na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico ni bila pravilna že zato, ker ni bila potrebna.

14Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Očitno ga je prvostopenjsko sodišče izreklo z mislijo na končno odločitev in hkrati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki v enakih položajih, kot je obravnavani, presoja, ali so domači organi držav naredili vse potrebno, da omogočijo stike.¹¹ ESČP izpostavlja, da so stiki med starši in otroki temeljna sestavina družinskega življenja in da ukrepi, ki ovirajo tako druženje, rezultirajo v posegu v pravico do družinskega življenja, ki jo varuje 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic EKČP)¹². Čeprav je prvoten namen te določbe v varovanju posameznikov pred arbitrarnimi dejanji javnih oblasti, pa navedena določba nalaga tudi pozitivne obveznosti državam, in sicer da sprejmejo ukrepe, da se stiki ohranijo ali omogočijo, če to zahteva otrokova korist. Ta obveznost pa ni absolutna, ki bi od državnih organov terjala neskončne poskuse vzpostavitve stikov; zahteva le sprejem potrebnih korakov, ki jih je mogoče v konkretnih okoliščinah primera razumno zahtevati, da se stiki vzpostavijo.¹³

15Iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je predlagateljica po ugotovitvi sodne izvedenke procesno sposobna, po izobrazbi je diplomirana pravnica s pravniškim državnim izpitom in je zaposlena kot vodja pravne in kadrovske pisarne. V postopku, v katerem ima tudi pomoč odvetnice, aktivno sodeluje, vendar je nekritična do svoje duševne motnje, ki zato ni ustrezno zdravljena in ji je doslej onemogočala vzpostavitev samostojnih osebnih stikov z otrokoma. Njeno duševno stanje je tisto, ki bi v primeru izvrševanja pravice do osebnih stikov ogrozilo telesno in duševno integriteto otrok. Za odpravo te ovire za polno izvrševanje pravice do starševske skrbi ji je svetovano in ponujeno ustrezno zdravljenje. Na staršu je, ali svetovano strokovno pomoč in podporo sprejme ali ne. Ni pa ga mogoče prisiliti, da naj se zato, da bo lahko čimbolj ustrezno zadovoljeval koristi otrok, vključi v bolnišnično zdravljenje. To bi bil poseg v duševno integriteto starša, v pravico do spoštovanja posameznikove svobode odločanja oziroma v pravico odločanja o samem sebi. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

16Glede na navedeno je bilo treba pritožbi delno ugoditi in razveljaviti odločitev v točki III/1 izreka izpodbijanega sklepa, v preostalem delu pa pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 42. členom ZNP-1).

¹ Uradni list RS, št. 15/17.
² Sodna izvedenka je sicer ugotovila, da je predlagateljica zmožna razumeti pomen in posledice postopka ter ustrezno poskrbeti za varstvo svojih pravic in koristi v postopku.
³ Tudi po mnenju sodnega izvedenca psihiatra v postopku Pr 31/2025, ki je potekal pred Okrajnim sodiščem v Lenartu zaradi sprejema predlagateljice na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, in v katerem je bil predlog zaradi neizpolnjenosti pogojev iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) pravnomočno zavrnjen.
⁴ Sodišče prve stopnje je sledilo mnenju izvedenke, da ambulantna diagnostika ne bi zadoščala oziroma zaradi predlagateljičine intelektualnosti ne bi dosegla svojega namena (tč. 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa).
⁵ Za koliko časa se jo napoti v bolnišnico, sodišče ni odločilo.
⁶ Prim. 226. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 51/1998 s spremembami.
⁷ Po Zakonu o pacientovih pravicah se šteje, da je otrok, ki je dopolnil 15. let starosti, sposoben privolitve.
⁸ Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi bila predlagateljica deležna kakršnekoli pomoči CSD, usmerjene v odpravo težav, povezanih z njenim duševnim zdravjem.
⁹ Prim. M. Čujovič v Komentar Družinskega zakonika, redaktorica B. Novak, str. 560.
¹⁰ Edino določbo povezano s prisilnim zdravljenjem vsebuje v določbah o postopku postavitve osebe pod skrbništvo, ko določa zadržanje v psihiatrični bolnišnici zaradi ugotovitve zdravstvenega stanja osebe (63. člen ZNP-1).
¹¹ Sodba ESČP Hokkanen proti Finski, tč. 58; Kuppinger proti Nemčiji, tč. 101.
¹² Sodba ESČP Johansen proti Norveški, tč. 52.; A.V. proti Sloveniji, tč. 63.
¹³ Sodba ESČP S.S. proti Sloveniji, tč. 86.