165. člen DZ

Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...), je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi. Dokazna ocena mnenja CSD mora biti primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP. Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ). Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega

Vendar je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da velja pri izdaji začasnih odredb v družinskih sporih restriktiven pristop, kar pomeni, da se začasne odredbe izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari; izdaja začasne odredbe je tako omejena na nujne primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ni mogoče razbrati nobenih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je zdravje mld. A. A. tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari (na podlagi 172. člena DZ) in je treba o tem takoj odločiti z začasno odredbo. Zgolj okoliščina, da strokovni delavec CSD in šolska psihologinja, ki mld. A. A. že obravnava, menita, da bi bilo zanj dobro (koristno), da se vključi v psihoterapevtsko obravnavo (kot izhaja iz 23. točke obrazložitve sklepa o začasni odredbi), ne zadošča. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je na podlagi 172. člena DZ mogoče odrediti prisilno zdravljenje zgolj v izjemnih primerih, in sicer takrat, ko je ogroženo otrokovo življenje ali je huje ogro

B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Utemeljen je zaključek, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva, v nasprotju z zdravstvenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.