170. člen DZ

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da so v predmetni zadevi izpolnjeni pogoji za odvzem otroka staršema in namestitev slednjega v zavod. Sodišče je namreč sledilo mnenju CSD in izvedenke s področja socialnega varstva, ki je ugotovila, da starša nista sposobna poskrbeti za koristi otroka, ne da bi mu nastajala nadaljnja škoda. Sodišče druge stopnje nadalje v celoti povzema zaključke sodišča prve stopnje, da je primerno, da vikende, praznike, počitnice in druge proste dneve mladoletnik preživlja pri svojih starih starših,

Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazal

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da sodišče že izrečen ukrep za varstvo koristi otroka spremeni le, če so se okoliščine, ki so bile podlaga za predhodno odločitev, bistveno spremenile; vsakršna sprememba na strani otrok ali staršev ni podlaga za spremembo že izrečenega ukrepa, saj bi nasprotno stališče izničilo učinek pravnomočnosti sodnih odločbo o prej izdanih ukrepih. Za izdajo vsake začasne odredbe, kar pomeni, tudi za spremembo ureditvene začasne odredbe, mora biti s stopnjo verjetnosti izkazana ogroženost otroka (kot je določeno v 160. členu DZ), zgolj (s stopnjo verjetnosti) izkazana korist otroka ne zadošča (zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da je treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti, ker je bivanje v zavodu mld. A. A. še vedno v korist). Po drugi strani bo v novem postopku preverilo, ali je izrečen ukrep še vedno primeren ali pa je treba izreči drug ukrep ali kombinacijo ukrepov. Glede na to, da je mld. A. A. nedvomno ogrožena iz razlogov, pojasnjenih zgoraj (samopoškodovalno vedenje, poskusi samomorov, ki so se začeli šele po namestitvi v zavod), je potrebno proaktivno ravnanje sodišča. Reevalvacija izrečenega ukrepa odvzema otro

Sodišče je v obravnavani zadevi presojalo, v čem je otrok ogrožen in kateri je najmilejši ukrep za preprečitev oz. odpravo te ogroženosti. Za odvzem starševske skrbi v primerjanih zadevah ni zadostovala pasivnost staršev, ampak je bila odločilna potreba po zagotovitvi stalne skrbi otroku, ki je nobeden od staršev ni zmogel.

Odločitev o vključitvi v ustrezen CUDV ni prepuščena volji posameznega starša. Zakon določa obvezno vključitev otrok v izobraževanje, zato se v teh primerih ne postavlja vprašanje, ali starš poda ali ne poda soglasje za vključitev v določen CUDV, za kar se zavzemajo pritožniki, saj so starši dolžni vključiti otroka v CUDV, kot sledi iz odločbe oziroma kot jim nalaga odločba. Sodišče v nepravdnem postopku zato v konkretnem primeru ni imelo podlage, da odloča o nadomestitvi soglasja očeta za premestitev mladoletne A. A. v CUDV, ker so starši dolžni deklico vpisati v tisti CUDV, ki je določen v odločbi ZRSŠ. Če se starši odločbe ne bi držali, zakon CUDV usmerja na obvestilo Inšpektoratu za šolstvo, torej na postopek o prekršku. Starši lahko sami odločajo o vseh vprašanjih v zvezi z otroci, vendar na način, da skrbijo za korist otroka. Varstvo otrokovih koristi pomeni med drugim skrb za otrokovo življenje in zdravje, vzgojo, varstvo in nego otroka, pa tudi nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, zastopanje in preživljanje ter upravljanje njegovega premoženja. Država izvede ukrepe za varstvo koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izva

Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih. Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.

V sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da lahko pritožbeno sodišče v družinskih zadevah vsebinsko obravnava tudi prepozno pritožbo, vendar le, če je to v korist otroka. Zvočno snemanje izpovedb je možnost, ki jo sodišče lahko uporabi (primerjaj 125.a člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ni pa dolžnost sodišča, da izpovedbe vselej zvočno posname, niti nima stranka pravice, zahtevati zvočno snemanje. Presoja utemeljenosti izreka ukrepa omejitve starševske skrbi.

CSD sodeluje v teh postopkih kot specifični pomočnik sodišča, ki zanj opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa in v skladu s pravili svoje stroke poda mnenje o koristi otroka. Njegova naloga v postopku je torej v bistvenem primerljiva z izvedenčevo. Za morebitno dopolnitev mnenja je bilo treba, da je bila strokovna delavka CSD seznanjena z navedbami staršev in njunimi izpovedbami, podanimi na pritožbeni obravnavi. Z njeno navzočnostjo zato ni bila kršena tajnost postopka. V procesnem gradivu ni izjave nasprotnega udeleženca, ki bi jo bilo mogoče ovrednotiti kot pripoznavo utemeljenosti predloga za ukinitev stikov ali kot priznanje odločilnih dejstev (ki bi utemeljevala izrek ukrepa).

Klici matere na razne institucije, da naj ji pomagajo pri skrbi za punčki, ker ji partner ne pomaga, sama pa ne zmore in se tudi veliko prepirata brez dvoma pomenijo, da mati v določenem trenutku oceni oziroma ve, da za deklici ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti. Dejstvo, da sodelovanje z institucijami sicer zavrača, a jih v določenih situacijah kljub temu kliče za pomoč, pa kaže na to, da je situacija takrat verjetno res huda. Priprava načrta pomoči ni smiselna, dokler s strani staršev ni pripravljenosti za sodelovanje. Z zadostno stopnjo verjetnosti je bilo izkazano, da starša s svojim ravnanjem in vedenjem do te mere resno ogrožata koristi mladoletnih deklic, da je izrek začasnega odvzema deklic ter namestitev v varno okolje, utemeljen. Postavitev izvedenca ni bila potrebna. Za to, da se z gotovostjo ugotovi starševske kompetence dolžnikov, pa je treba brez dvoma pridobiti izvedensko mnenje. Ni dovolj, da sta starša ljubeča in se po svojih sposobnostih trudita skrbeti za otroka, starševske kompetence so še vse kaj več. Otrokova korist je poglavitna skrb staršev, ravnanje staršev pa mora biti vselej tako, da kaže na njihovo nesebično prizadevanje za zago

170. člen DZ določa, da je treba pred odločitvijo sodišča o ukrepu trajnejšega značaja izdelati načrt pomoči družini in otroku, po izdelavi le-tega pa o izvajanju načrta pomoči enkrat letno poročati sodišču. To je naloga CSD. V nadaljevanju 170. člena DZ je določeno, kaj mora načrt pomoči vsebovati. Iz spisa je razvidno, da je bil sprejet načrt pomoči, v katerem je obširno analizirano trenutno stanje, med konkretnimi ukrepi pomoči otroku in družini pa je predvideno: spremljanje stikov matere z otrokom; vključitev matere v socialnovarstveno storitev osebne pomoči in vodenja na CSD, dolgoročno še v skupino za starše; materi priporočajo tudi vključitev v psihoterapijo glede na prepoznane primanjkljaje iz otroštva. Za očeta je kot prioritetni ukrep določeno zdravljenje alkoholizma (ki ga je po navedbah v izpodbijanem sklepu oče uspešno zaključil), vzdrževanje abstinence in pridobitev zaposlitve (po ugotovitvah izpodbijanega sklepa je oče sedaj zaposlen). Poleg tega je tudi za očeta predvidena vključitev v (nekonkretizirano) »terapevtsko obravnavo.« Program pomoči družini mora biti jasen in konkretiziran, če naj bo učinkovit in če naj doseže v 170. členu DZ predvideni namen: da

Ker je postopek zavarovanja z začasno odredbo nujen in ker se v njem odloča s stopnjo verjetnosti, ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje že v okviru postopka zavarovanja (ki ga je bilo treba izpeljati hitro in hitro ukrepati, saj je bil otrok izpostavljen nasilju) že v tej fazi postavilo izvedenca kliničnopsihološke stroke; potrebo po postavitvi izvedenca bo moralo sodišče prve stopnje resno pretehtati v nadaljevanju postopka, preden bo sprejelo končno odločitev.

Razlogi utemeljujejo odločitev, da stiki potekajo dvakrat tedensko po uro in pol izven doma očeta in poleg tega še vsak dan enkrat po telefonu. Tako določen obseg stikov ni zelo majhen (razen nekoliko krajšega časa) in je v okvirih (razponu) obsega stikov, kot jih sodišča običajno določajo v tovrstnih postopkih.

Strokovno usposobljeno osebje CSD vzpodbuja uporabnike, da z lastnimi močmi in s pomočjo drugih institucij ter ljudi spoznajo svojo situacijo in iščejo ustrezne rešitve. Vendar pa je skladno s Kodeksom etičnih načel v socialnem varstvu treba spoštovati odločitve posameznikov. Ti morajo biti o oblikah pomoči poučeni in seznanjeni z različnimi možnostmi, kar je naloga CSD. Vendar pa se uporabnik sam odloči, ali bo pomoč CSD sprejel. Nikakor pa ne more sodišče CSD naložiti, naj nasprotni udeleženki proti njeni volji nudi psihosocialno pomoč. Za kaj takega v zakonodaji ni podlage.

Namen stikov je v tem, da otrok preko stikov ohrani ali pridobi občutek čustvene navezanosti, medsebojne pripadnosti in povezanosti s staršem, s katerim ne živi. Izredne razmere in potencialna možnost okužbe same po sebi niso razlog za poseg v že izdano odločbo in razlog za dodatno omejitev že tako okrnjenih stikov dečka z očetom. Življenje s korona virusom postaja realnost in rešitev ni v omejitvi stikov, temveč v prevzemu odgovornosti za izvajanje zaščitnih ukrepov za preprečevanje okužbe. Kot izhaja iz splošnih smernic za opravljanje izvedeniškega dela na področju psihologije, psihologi ocenjujejo primernost staršev za zadovoljevanje otrokovih potreb z vidika največje koristi otroka, medtem ko psihiatri v družinskem izvedenstvu ocenjujejo, ali imajo starši klinično pomembne duševne in vedenjske motnje in kako lahko te motnje vplivajo na starševski stil ter ali so te motnje dostopne zdravljenju. Pred ali med pravdo s strani stranke predloženo strokovno mnenje ni dokaz niti listina, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca, temveč jih lahko sodišče upošteva le kot del strankine trditvene podlage pri obravnavanju pripomb na izvedeniško m