157. člen DZ

Glede na novejšo sodno prakso bi obstoj takih okoliščin, ko je celotno breme preživljanja otroka, pri čemer mati ne zmore zagotavljati več kot le eksistenčne potrebe otroka (pa še te s težavo), lahko pomenil verjetno nevarnost, da bo ogrožen psihofizični razvoj otroka.

Pri presoji pravilnosti odločitve o ugovoru z dne 9. 4. 2025 zoper začasno odredbo z dne 2. 4. 2025 lahko pritožbeno sodišče upošteva zgolj dejansko stanje do vključno 2. 4. 2025, saj je bilo le to stanje dejstvena podlaga (spodnja premisa sodniškega silogizma) z ugovorom izpodbijanega sklepa. Ogroženost otroka je pravni standard, ki ga je treba napolniti z vsebino v vsakem posameznem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine. Bistvo začasne odredbe je zavarovanje, torej preprečevanje nevarnosti, ki je najbolj učinkovito prav takrat, ko grozečo nevarnost odvrne tako, da se grozeča nevarnost sploh ne uresniči. Zato zgolj dejstvo, da v vsem tem obdobju ni bilo na stiku z otrokom nobenega incidenta (kar je lahko tudi posledica tega, da so stiki potekali pod nadzorom), samo po sebi še ne zadošča za utemeljenost predloga za popolno sprostitev stikov. Pravno naziranje, da je preživnina, določena z začasno odredbo, namenjena zgolj nujnemu preživljanju otroka, je v novejši sodni praksi preseženo. Ukrep "stiki v prostorih CSD ob prisotnosti strokovne delavke CSD" je praktično v vsem identičen ukrepu stikov pod nadzorom iz 163. člena DZ. Edina razlika, da prisotna delavka

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen in pravilno ugotovilo, da hčer udeležencev postopka ni ogrožena zaradi tega, ker bi deklico obravnavali klinična psihologinja C. C. in razvojna pediatrinja D. D. Obravnava pri obeh strokovnjakinjah je bila namreč na podlagi sodne odločbe pred več kot enim letom pri njima prekinjena. Pritožnik nekritično prezre, da je isto sodišče v zadevi pod opravilno številko III N 704/2022 z dne 10. 4. 2025 tako pritožniku kot dekličini materi omejilo starševsko skrb nad mladoletno E. E. glede odločanja o izbiri osebnega zdravnika - pediatra in glede odločitve o izbiri kliničnega psihologa, ki ga bo obiskovala deklica in dekle v tem obsegu začasno postavilo pod skrbništvo Centra za socialno delo. Pritožnik s predlagano začasno odredbo za deklico ne bi mogel doseči večjega varstva kot ga že ima na podlagi začasne odredbe, ki jo je izdalo isto sodišče pod opravilno številko III N 704/2022 dne 10. 4. 2025. Zato njegove pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi niso podani razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pot

Če otroci stike zavračajo, je zaradi ugotavljanja njihove koristi treba ugotoviti, zakaj jih zavračajo in v povezavi s tem presoditi, če, kakšni in koliko stikov je posameznemu otroku v korist. Pri ugotavljanju zmožnosti staršev za pridobivanje dohodka je treba ugotoviti realne pridobitne zmožnosti. Upoštevajo se zmožnosti za zaslužek v danem okolju in vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo in strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in njegovo zdravstveno stanje.

DZ v 161. členu določa kot pogoj za izdajo začasne odredbe verjetno izkazano otrokovo ogroženost. Kdaj je otrok ogrožen, določa 157. člen DZ, in sicer če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju.

Sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. člen); ogroženost pa je podana tedaj, ko je otrok utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju (157. člen). Pritožbena zatrjevanja, da so se znatno spremenile razmere tako na strani staršev kot tudi otrok, so zmotna.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je mld. A. pri očetu ogrožen, čeprav mu je bil s sodno poravnavo zaupan v varstvo in vzgojo. Začasni odvzem otroka očetu je tako nujen.

Zaključkom sodišča prve stopnje nasprotna udeleženka ne nasprotuje, meni pa, da nastaja položaj, ko se s hčerko še bolj oddaljujeta, zato predlaga izvedbo ukrepov, ki so vsaj glede predloga pritegnitve obeh akterjev porušenega odnosa v strokovno pomoč, smiselni. To ne vpliva na pravilnost z začasno odredbo izrečenega ukrepa, narekuje pa sodišču spremljanje njegovega izvajanja, tudi s pomočjo CSD. Če se med njegovim izvajanjem izkaže, da slabo vpliva na otrokove koristi in je zato otrok ogrožen, ga lahko po uradni dolžnosti ali na predlog spremeni (160. člen DZ).

Državni posegi za varstvo koristi otroka so zapovedani, kadar je otrok že utrpel škodo ali kadar njegovim koristim grozi obstoječa nevarnost in je mogoče s precejšnjo gotovostjo predvideti, da bo otrok, če sodišče ne bo izreklo ukrepa za varstvo njegove koristi, lahko utrpel škodo.

Začasna odredba - stiki otroka z mamo.

Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v fazi ugovornega postopka zaključek o verjetnem obstoju ogroženosti otrok utemeljilo z navedbam očeta, ki jih je dokazoval s svojo izpovedbo ter svojo pisno izjavo ter z zapisniki CSD. Iz zapisnikov izhaja, da je bil vedno na CSD prisoten le oče, ki je izjavljal o dogajanju v družini, o tem, kar sta mu govorila otroka.

Začasne odredbe se izdajo le izjemoma, če so interesi otroka tako akutno ogroženi, da ni mogoče čakati na zaključek postopka o glavni stvari. Sodišču ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki sodišču omogočajo razumno hitro dokazno oceno, ali je ogroženost tolikšna, da je z začasno odredbo treba nemudoma zavarovati korist otroka. Praviloma se izvede „nezamudne“ dokaze, zamudnih dokazov (kot na primer dokaz z izvedencem) pa v okviru samostojnega postopka izdaje začasne odredbe načeloma ni treba izvesti, temveč je to stvar postopka o glavni stvari.

Namestitev v krizni center je primerna le za krajše obdobje, dolgotrajna namestitev pa negativno vpliva na otroke, pojavijo se tveganja za pojav stisk in razvojnih primanjkljajev.

Vprašanje, ali je za izbiro šole in vpis potrebno soglasje staršev, ni urejeno v ZOsnŠ, ampak v DZ. V primeru nesoglasja staršev, odločitev sodišča nadomešča manjkajoče soglasje, ali bo predlog staršev upoštevan, pa bo odvisno od odločitve šole, sprejete v okviru zakonskih pristojnosti. Ker sta izključenost iz šolskega okolja in prikrajšanost za obvezno osnovnošolsko izobraževanje za otroka ogrožajoči, se nakazuje, da bo o tem, kateremu staršu bo podeljeno pooblastilo za odločitev o kraju A. A. šolanja, treba odločiti z začasno odredbo. Ne zato, ker bi bilo zanj samo po sebi ogrožajoče, če bi do odločitve o glavni stvari obiskoval bodisi šolo v L. bodisi šolo v D., temveč zato, ker mu zaradi nesoglasja staršev grozi, da sploh ne bo mogel začeti obiskovati šole.

Pri odločanju o izdaji začasne odredbe ni treba izvesti vseh dokazov, temveč le tiste, ki sodišču omogočajo razumno hitro oceno, ali je ogroženost otroka tolikšna, da je treba z začasno odredbo nemudoma zavarovati njegovo korist.

Stališče nasprotnega udeleženca, da sodišče začasne odredbe ne bi smelo izdati, ker predlagateljica ni niti trdila še manj dokazala, da ne more pokriti eksistencialnih potreb otrok, je materialno pravno zmotno. Splošno znano je, da sprotno zadovoljevanje potreb otroka vpliva na njegov psihofizični razvoj, zato je v primeru, ko eden od staršev za preživljanje otroka ne prispeva nič ali le malo in glede na svojo oceno, kaj in kdaj bo plačal, otrok ogrožen (157. člen DZ). Otrokove potrebe je treba v obsegu, kolikor sta jih starša sposobna zagotoviti, zagotavljati kontinuirano. Konflikten odnos med staršema na to ne sme vplivati.

Sodišče se je pravilno oprlo na določbe 161. člena v povezavi s 157. členom DZ, na podlagi katerih sodišče izda začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen, in da je ogroženost podana v primeru obstoja ali zelo verjetnega obstoja škode na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju. Pravilno je stališče, da je verjetno izkazana ogroženost otroka, če ni kontinuirano poskrbljeno za zadovoljitev potreb, ki mu omogočajo zdrav razvoj, in da pri tem ne gre le za nujne življenjske potrebščine, ampak za vse potrebe, ki terjajo denarni prispevek. Starša sta dolžna v skladu s svojimi zmožnostmi redno prispevati za kritje vseh otrokovih življenjskih potreb (189. in 190. člen DZ). Prenehanje življenjske skupnosti ne zmanjšuje te obveznosti. Terja le prilagoditev načina prispevanja glede na razporeditev dejanske skrbi za otroka.

Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

Predlog za namestitev v rejništvo temelji na okoliščinah, da je deklici umrla mati, oče pa je neznanega prebivališča. Dekličino namestitev v rejništvo torej pogojujejo drugi razlogi, ki jih določa zakonik, ne pa predlagani ukrep za varstvo koristi otrok. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da je v obravnavanem primeru mogoče le z odvzemom otroka očetu v zadostni meri zavarovati otrokove koristi.

Enotno stališče teorije in sodne prakse je, da je otrok, ki brez utemeljenega razloga nima več stikov z drugim od staršev, ogrožen. Sodišče je prepoznalo ogroženost otrok zaradi omejenega izvajanja oziroma neizvajanja stikov med otrokoma in očetom, da sta udeleženca vpletena v izrazito konflikten partnerski odnos, ki ima močan vpliv na psihosocialni razvoj otrok, ter da sama ne zmoreta razrešiti nastale konfliktne situacije.