154. člen DZ

V postopku zavarovanja z začasnim odvzemom otrok je pri obravnavanju ugovora staršev raziskovalna dolžnost sodišča odvisna od teže škode oziroma očitne zaznavnosti ter oddaljenosti otroku grozeče škode.

Ne glede na ugotovitev sodišča, ki temelji na mnenju sodne izvedenke, da je za dolgoročen psihološki razvoj otrok koristno vzdrževanje stikov z obema staršema, ta sama po sebi ne more pogojevati začasne odredbe z izrekom ukrepa o prisilni napotitvi matere na psihiatrično zdravljenje oziroma diagnostiko, saj ne podlega pogoju ogroženosti iz 161. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 157. člena DZ. Otrokove pravice oziroma njegova korist se v razmerju do pravic staršev lahko zavarujejo s posegi v pravico do starševske skrbi, ne pa v druge osebnostne pravice staršev. Sodišče zato lahko z ukrepi za varstvo koristi otrok le prepreči staršu, da bi zaradi njegovega ravnanja ali opustitve otroku nastala škoda. Otroka mora zaščititi, ne more pa starša prisiliti v zdravljenje (zgolj) zato, ker bi bilo to "dobro za otroka" oziroma v njegovo korist.

Čeprav imajo starši v skladu z drugim odstavkom 7. člena DZ prednost pri skrbi za otroka, morajo pravice in dolžnosti izvrševati v otrokovo korist (54. člen Ustave RS). Če starši te svoje pravice in dolžnosti ne izvajajo v korist otrok, je otrok ogrožen, zato mora država izvesti ukrepe za njihovo varstvo (prvi odstavek 154. člena DZ). Eden od teh ukrepov je tudi odvzem otroka. Odvzem otroka zaradi ogroženosti je eden najtežjih ukrepov države, zato zakon določa, da je ta ukrep začasen in lahko traja največ tri leta. Sodišče je ukrep odvzema staršev izreklo v trajanju največ tri leta. Ker mora biti vsak ukrep sorazmeren in vezan na realne cilje ter koristi otroka, bo sodišče lahko ukrep odpravilo pred potekom tega roka po ugotovitvi, da so se okoliščine izboljšale do te mere, da bosta starša lahko ponovno prevzela skrb za otroka, torej ko bosta odpravila pomanjkljivosti in napake pri skrbi za otroka ter izboljšala starševske kapacitete. Pri presoji koristi otroka ni mogoče izhajati iz predpostavke idealnih družbenih in ekonomskih razmer, kjer bi en starš lahko ostal doma brez posledic za finančno stabilnost družine. Preselitev bližje rejniški družini, kot je to nakazal

Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči drugače, kot si želi otrok.

Pritožba zmotno meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za spremembo že izdane začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče mora odločitve spremljati in nadaljnje odločitve glede načina in obsega stikov prilagajati v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam na podlagi poročil CSD oziroma glede na ugotovitve iz nadaljnje izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so mu narekovale, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in predloge strank, saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1).

Odločitev o vključitvi v ustrezen CUDV ni prepuščena volji posameznega starša. Zakon določa obvezno vključitev otrok v izobraževanje, zato se v teh primerih ne postavlja vprašanje, ali starš poda ali ne poda soglasje za vključitev v določen CUDV, za kar se zavzemajo pritožniki, saj so starši dolžni vključiti otroka v CUDV, kot sledi iz odločbe oziroma kot jim nalaga odločba. Sodišče v nepravdnem postopku zato v konkretnem primeru ni imelo podlage, da odloča o nadomestitvi soglasja očeta za premestitev mladoletne A. A. v CUDV, ker so starši dolžni deklico vpisati v tisti CUDV, ki je določen v odločbi ZRSŠ. Če se starši odločbe ne bi držali, zakon CUDV usmerja na obvestilo Inšpektoratu za šolstvo, torej na postopek o prekršku. Starši lahko sami odločajo o vseh vprašanjih v zvezi z otroci, vendar na način, da skrbijo za korist otroka. Varstvo otrokovih koristi pomeni med drugim skrb za otrokovo življenje in zdravje, vzgojo, varstvo in nego otroka, pa tudi nadzor nad otrokom in skrb za njegovo izobraževanje, zastopanje in preživljanje ter upravljanje njegovega premoženja. Država izvede ukrepe za varstvo koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izva

Izjemnost okoliščin iz drugega odstavka 8. člena ZOOMTVI je pravni standard, kar pomeni, da se njegova konkretna vsebina oblikuje za vsak konkretni primer posebej. Odvzem otrok staršem in njihova namestitev v javno oskrbo zahteva utemeljitev, ki je skladna z drugim odstavkom 8. člena EKČP. Država je v zvezi z izobraževanjem romov sprejela nacionalne programe. Ukrep, s katerim bi država posegla v pravico do družinskega življenja, bi se težko izkazal za nujnega v demokratični družbi, ne da bi se k reševanju problema izobraževanja pristopilo s kakšno od praktičnih strategij, ki se jo je država v svojih programih v zvezi z Romi zavezala izvrševati.

Izrek začasne odredbe po prvi alineji prvega odstavka 162. člena DZ, s katero se otrok namesti pri tretji osebi, rejniku ali v zavod, ne terja nujno odvzema otroka obema staršema, torej tudi staršu, ki z otrokom nima fizične vezi in je odsoten, že samo zato ker ni mogoče v trenutku izreka začasne odredbe zagotoviti namestitve otroka pri tem staršu.

O ponovni vzpostavitvi osebnih stikov deklice z nasprotno udeleženko, vendar ne samostojnih ampak ob prisotnosti tretje osebe, bo po mnenju izvedenke mogoče odločati šele po tem, ko bo nasprotna udeleženka vsaj v obdobju šestih mesecev izkazovala popolno abstinenco od PAS. V takšnem položaju se izpostavlja kot edina možnost za ohranjanje vezi otroka z biološkim staršem neoseben stik oziroma stik z uporabo komunikacijskih naprav.

Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo dosega njegovega cilja. Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke bi bilo lahko z izrečenim ukrepom mogoče doseči zastavljena cilja: spremembo odnosa otrok do očeta in vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem primeru, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati.

V skladu s 154. členom DZ imajo starši pred vsemi drugimi pravico in obveznost varovati pravice in koristi svojega otroka, zato država izvede ukrepe za varstvo pravic in koristi otroka le takrat, ko starši te svoje pravice in obveznosti ne izvajajo ali je ne izvajajo v korist otroka.

V sodni praksi je sicer sprejeto stališče, da lahko pritožbeno sodišče v družinskih zadevah vsebinsko obravnava tudi prepozno pritožbo, vendar le, če je to v korist otroka. Zvočno snemanje izpovedb je možnost, ki jo sodišče lahko uporabi (primerjaj 125.a člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), ni pa dolžnost sodišča, da izpovedbe vselej zvočno posname, niti nima stranka pravice, zahtevati zvočno snemanje. Presoja utemeljenosti izreka ukrepa omejitve starševske skrbi.

V skladu s stališči sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo nujno preživljanje otroka, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani situaciji ravnalo pravilno, ko je kljub navedenim dvomom, ki jih obširno izpostavlja pritožba, sprejelo začasni ukrep, s katerim je učinkovito zaščitilo otroke pred morebitno zlorabo.

Sodišče si je med postopkom z ukrepi, ki jih ima na voljo po zakonu, več let zaman prizadevalo ponovno vzpostaviti porušeni odnos med sinom in očetom. Oče si je ustvaril novo družino v okolju, kjer sin nima socialne mreže. Ker bi zaupanje otroka v varstvo in vzgojo očetu zahtevalo, da se najstnik iz okolja, v katerem dobro funkcionira, preseli v zanj povsem novo okolje in to k staršu, ki ga kljub pomoči strokovnjakov vztrajno odklanja, bi bila taka odločitev v nasprotju z načelom sojenja v korist otroka.

Predlog se zavrne.

Pogoj za izdajo začasne odredbe je otrokova ogroženost, zgolj korist otroka ne zadostuje. Če se okoliščine spremenijo po izdaji izpodbijane odločbe, to ni razlog za njeno razveljavitev, pač pa lahko sodišče prve stopnje glede na določila 160. člena DZ po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju izrečenega ukrepa ali izreče drug ukrep. Tudi pri odločanju glede začasnih odredb mora sodišče upoštevati splošno načelo najmilejšega ukrepa: če ni res nujno, se otroka staršem z začasno odredbo ne odvzeme (druga alineja 156. člena DZ). Strokovni delavci CSD imajo posebna znanja, zato imajo njihova mnenja, poročila, itd., podobno dokazno vrednost kot mnenje izvedenca. To pa ne pomeni, da mnenja CSD in zaslišanja strokovnih delavcev niso podvržena dokazni presoji. Izvedenka je izdelala obsežno, strokovno utemeljeno mnenje, ga pisno dopolnila, pa še ustno na naroku je odgovorila na dileme udeležencev in sodišča. Ker je mnenje izvedenke prepričljivo, je sodišče ravnalo pravilno, ko je izpodbijani sklep oprlo nanj.

Tudi za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe velja učinek materialne pravnomočnosti in visečnosti pravdnega postopka in v njegovi posledici pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari.

Tudi pri spremembi že dogovorjenih stikov, mora sodišče upoštevati največjo otrokovo korist.

Pritrditi je treba pritožbeni kritiki izpodbijane odločitve, ko sodišče kljub ugotovitvi o obstoju velike bojazni, da bi lahko nasprotna udeleženca otroka s stika odpeljala neznano kam, stikov ni določilo ob nadzoru strokovnih delavcev CSD. Samovoljno odpeljanje otroka neznano kam nedvomno predstavlja ogrozitveno dejanje za otrokove koristi.