VSRS Sodba II Ips 27/2025

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora v 15 dneh tožencu povrniti 5.774,02 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Izhodišča spora

1Tožnica, gospodarska družba s sedežem v Veliki Britaniji, in toženec sta sklenila tri pogodbe, ki nosijo datume 28. 12. 2010, 29. 12. 2010 in 12. 1. 2011, v katerih je zapisano, da toženec tožnici proda več nepremičnin - s prvo pogodbo 225 m² veliko stanovanje v ..., z drugo apartma s štirimi pakirnimi mesti v ... in s tretjo nepremičnino s hišo na .... V vsaki od pogodb je zapisano, da je tožnica tožencu (na podlagi predpogodbe) aro že plačala (po prvi pogodbi 70.000 EUR, po drugi 100.000 EUR in po tretji 270.000 EUR), preostanek pa naj bi bil plačan z nakazili na toženčev račun v Avstriji. Z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 550/2017 s 17. 4. 2018 v zvezi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 107/2019 s 1. 10. 2019 je bilo ugotovljeno, da so pogodbe nične, nepremičnine pa so bile vrnjene tožencu. Sodišče je obrazložilo, da je drugi toženec (v tem postopku toženec) pogodbe sklenil z edinim namenom, da se izogne plačilu davčnih obveznosti, s prenosom lastninske pravice pa je želel preprečiti, da bi bile nepremičnine predmet izvršbe. Pogodbeni namen obeh tožencev¹ (v tem postopku tožnice in toženca) izigrati tretje je v nasprotju z moralnimi načeli (drugi odstavek 39. člena Obligacijskega zakonika; OZ), pogodbe pa so zato nične (tretji odstavek 40. člena OZ).

Dosedanji potek postopka

2Tožnica, ki trdi, da pri sklenitvi pogodb ni bila nepoštena, zahteva vrnitev zatrjevano plačane kupnine 804.000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma ugotovitev obstoja v stečajnem postopku prerekane terjatve 1.071.212,12 EUR.

3Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da na dan začetka stečajnega postopka nad premoženjem toženca obstaja terjatev tožnice do toženca iz naslova vrnitve kupnine po prodajnih pogodbah z 28. 12. 2010, 29. 12. 2010 in 12. 1. 2011 v višini 546.775, 55 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri od 2. 10. 2014; sicer pa tožbeni zahtevek (za ugotovitev obstoja terjatve v višini nadaljnjih 546.775, 55 EUR z obrestmi po predpisani obrestni meri od 2. 10. 2014) zavrnilo.

4Zoper takšno sodbo se je (med drugimi) pritožila stranska intervenientka na strani toženca - davčna upnica.

5Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo.

Sklep o dopustitvi revizije

6Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 164/2024 z 20. novembra 2024 dopustilo revizijo glede vprašanj:

"1. Ali je dovoljena pritožba stranskega intervenienta glede tistega dela izpodbijane odločbe, zoper katerega pritožbe ni vložila tudi tožena stranka, na strani katere se je stranski in intervenient želel pridružiti pravdi?

2Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni izvedlo pritožbene obravnave oziroma ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje?

3Ali obrazložitev pravnomočne sodbe sodišča v pravdnem postopku predstavlja dokaz na način, da se dejstva, ki so v njej ugotovljena, v drugem pravdnem postopku štejejo za resnična, zainteresirana stranka pa lahko zatrjuje in dokazuje nasprotno?

4Ali gredo stranki v breme prekluzije, ki so jo zadele v drugem postopku?

5Ali je sodišče na podlagi drugega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v konkretnem primeru utemeljeno odreklo kondikcijski zahtevek zgolj tožeči stranki?"

Navedbe strank v revizijskem postopku

7Revidentka v izjemno obsežni in ciklično ponavljajoči se reviziji s sklicevanjem na teorijo in sodno prakso višjih sodišč utemeljuje, da sodišče druge stopnje pritožbe stranske intervenientke ne bi smelo obravnavati, saj bi moralo obveljati procesno dejanje toženca, ki pritožbe ni vložil. Meni, da je z obravnavo pritožbe prišlo do kršitve pravice iz 22. člena Ustave RS. Sodišče druge stopnje tudi ni obrazložilo, kateri (pravi) razlogi so ga vodili k vsebinski obravnavi nedovoljene pritožbe.

Dalje revidentka izpostavlja, da je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, in to obrazložilo na kar treh straneh. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP onemogoča preizkus pravilnosti sodbe, zato je sodišče druge stopnje ne bi smelo odpraviti samo, ampak bi moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zgolj posplošeno je navrglo, da to lahko stori samo, a ni pojasnilo razlogov za svoje stališče. Sodišče druge stopnje je spremenilo pravno podlago za odločitev (v zvezi s tem bi moralo opraviti materialno procesno vodstvo) in tudi ugotavljalo obširne ter vsebinsko zaključene sklope dejstev, ki jih sodišče prve stopnje stopnje ni ugotavljalo. Poleg tega je vsebinsko povsem drugače presodilo vsebino listinskih dokazov, ne da bi samo izvedlo pritožbeno obravnavo. S tem je revidentki kršilo pravico do pritožbe oziroma pravico do dvostopenjskega sojenja. Z neizvedbo pritožbene obravnave je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Sodišče druge stopnje se je v celoti postavilo v vlogo sodišča prve stopnje. Revidentka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča RS. Pojasnjuje, da bi, če bi pritožbeno sodišče razgrnilo svoje poglede na pravne in dejanske vidike spora, vztrajala pri zaslišanju toženca.

V zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem revidentka meni, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z določbami ZPP ustvarilo novo dokazno pravilo, da so ugotovitve o dejstvih, navedene v obrazložitvi pravnomočne sodbe, resnične (in imajo moč javne listine), zainteresirana stranka pa lahko dokaže nasprotno. Takšno stališče nima opore niti v dognanjih pravne znanosti niti v ustaljeni in enotni praksi slovenskih sodišč in je v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka. Revidentka se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča in odločbo Ustavnega sodišča RS Up-39/95-19, ki ji sodišče druge stopnje kljubuje. Opisuje vidik sodbe kot javne listine in pomen njene obrazložitve, ki služi zgolj preizkusu sodbe.

V nadaljevanju revizije tožnica povzema splošna spoznanja o dopustnosti prekluzij in postavi tezo, da je sodišče druge stopnje "izpodbijano sodbo oprlo na obrazložitev predhodne ugotovitvene tožbe in s tem na prekluzije, ki so jo zadele v postopku, v katerem je bila slednja izdana". Meni, da so bile prodajne pogodbe izrečene za nične med drugim zaradi prekluzij, ki so jo neupravičeno zadele v postopku VII Pg 550/2017 Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ker revidentka tam ni uspela dokazati plačila kupnine, je štelo sodišče v tistem postopku pogodbe za neodplačne, zaradi česar je zadoščal nagib toženca brez dokaza o tem, da "bi bili ti nagibi kakorkoli komunicirani nasprotni pogodbeni stranki". Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi v nasprotju z uspehom dokaznega postopka v predhodni zadevi, v nasprotju z življenjskimi izkušnjami in brez sleherne trditve toženca zaključilo, da nedopustni nagib toženca nujno implicira tudi tožničino zavedanje o tem. Revidentka je dokazala, koliko je plačala tožencu na podlagi spornih prodajnih pogodb, sodišče druge stopnje pa je na podlagi prekluzij, ki so jo doletele v postopku VII Pg 550/2017, štelo, da so bile pogodbe neodplačne.

Zadnji del revizije graja uporabo drugega odstavka 87. člena OZ. Izpostavlja, da ta določba za primer navidezne pogodbe na podlagi 50. člena OZ ne pride v poštev. Tudi sicer za zavrnitev povračilnega zahtevka ne zadošča zgolj nemoralnost pogodbe, saj gre za izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 87. člena OZ, še posebej v primeru zavrnitve povračilnega zahtevka zgolj ene stranke. Razlogov, ki bi utemeljevali višjo stopnjo nemoralnosti, sodišče druge stopnje ni navedlo. Odločitev nasprotuje odločbam Vrhovnega sodišča II Ips 79/2018 in III Ips 109/2011. Stališče, da za zavrnitev zahtevka zadošča že možnost, da je bila tožnica le toženčev alter ego, je nesprejemljivo in arbitrarno. Izpodbijana sodba ima kaznovalni in razlastitveni učinek ter pomeni poseg v pravice iz 22. člena in 33. člena Ustave RS ter 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

8Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Razlaga 201. člena ZPP se mu zdi jasna, osnovna logika govori, da tedaj, ko stranka opusti pravočasno opravo pravdnega dejanja, opravi pa ga v njeno korist intervenient, takšno dejanje učinkuje, kot če bi ga stranka opravila sama. Toženec je z vloženo pritožbo stranske intervenientke soglašal.

Meni, da se sodišče druge stopnje pravilno ni odločilo za razveljavitev sodbe, saj pomanjkljivosti niso bile takšne, da jih ne bi moglo in moralo odpraviti samo. Nejasna in notranje nekonsistentna ter zgolj delno pomanjkljiva obrazložitev po svoji naravi ni takšna kršitev.

Sodišče druge stopnje ni v škodo tožnice štelo, da se v pravnomočni sodbi ugotovljena dejstva štejejo za resnična, pravilno pa je zavrnilo tezo, da je obrazložitev pravnomočne sodbe brez pomena. Noben zaključek sodišča druge stopnje ne sloni izključno na dejstvih, ugotovljenih v predhodni sodbi. Sodišče je pomen sodbe presojalo v luči vseh ostalih dejstev in razpoložljivih dokazov ter zaključke sprejelo ob analizi vsega tožničinega gradiva, vključno z njenimi tekom postopka spreminjajočimi se trditvami.

Toženec še opozarja, da revizijska interpretacija vsebine predhodne ugotovitvene sodbe ni objektivna, popolna in pravilna. Ugotovljena ničnost primarno izhaja prav iz zaključka, da sta stranki navzven simulirali voljo za sklenitev prodajnih pogodb, a jih v notranjem odnosu nista sklenili. Nepopolni so tudi povzetki navedb toženca v tem postopku.

Kar se tiče prekluzij iz drugega postopka toženec izpostavlja, da ne drži, da bi sodišče v tem postopku tožnico kakorkoli vezalo na prekluzije, ki so jo doletele v predhodnem postopku.

Toženec zaključuje, da je edino prav, da je sodišče vse okoliščine upoštevalo celovito in z zavrnitvijo tožbenega zahtevka preprečilo poskus nadaljevanja nemoralnega izigravanja upnikov. Če bi sodišče zahtevku ugodilo, bi izničilo pravnomočne učinke predhodne ugotovitvene sodbe, saj bi na novo izdana sodba za upnike učinkovala na bistveno enak način kot so učinkovale nične pogodbe.

Obseg revizijskega preizkusa

9Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo v tistem delu in z vidika tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. ZPP), ter pravni problem, glede katerega je bila dopuščena, obravnava izhajajoč iz razlogov, ki so navedeni v reviziji. Zato se ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami: - o tem, da stranska intervencija sploh ne bi smela biti dopuščena, ki se večkrat ponovijo; - o pomanjkljivostih obrazložitve o tem, kateri (pravi) razlogi naj bi sodišče vodili k vsebinskemu obravnavanju intervenientkine pritožbe; - o tem, da naj bi sodišče druge stopnje "spremenilo vsebino obrazložitve predhodne ugotovitvene sodbe", - o tem, da se je toženec na sodbo VII Pg 550/2017 Okrožnega sodišča v Ljubljani skliceval le z navedbo, da je v njej ugotovljeno, kaj je "ključni nagib, ki je vodil stečajnega dolžnika (toženca) k sklenitvi spornih pogodb" in - o dokaznih zaključkih sodišča druge stopnje (ki jih revidentka izpodbija na 46 do 50 strani revizije).

Relevantno dejansko stanje

10Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), so (poleg v 1. točki te obrazložitve že nanizanih):

- toženec je od 2. 10. 2014 v postopku osebnega stečaja;

- nepremičnine, v zvezi s katerimi tožnica zahteva vrnitev kupnine², so vse njegovo vrednejše premoženje, ki ga je na tožnico prenesel hitro zatem, ko je bil obveščen, da je zoper njega sprožen davčni postopek, v katerem mu je bilo nazadnje odmerjenih preko 800.000 EUR davka;

- s sklenitvijo pogodb se je toženec poskušal izogniti davčnemu dolgu in izvršbi na svoje nepremičnine z umikom nepremičnin (iz svojega premoženja);

- dokumentacija o nakazilih, ki jo je tožnica postopoma vlagala v spis (in v zvezi s tem bistveno spreminjala navedbe), ne pomeni tudi plačil; pri simuliranem plačilu gre namreč zgolj za izročanje denarja brez resnične volje, da bi se karkoli zares plačalo;

- tožnica je tožencu aktivno pomagala pri oškodovanju upnikov, na kar kaže neprerekano dejstvo, da so toženec in člani njegove družine tudi po domnevnih prodajah nepremičnin te še naprej uporabljali nespremenjeno in neodplačno;

- v času domnevnega sklepanja pogodb je bila tožnica speča družba, ki ni smela opravljati dejavnosti in opravljati prometa ter po izkazih v letih 2008 do 2012 ni imela sredstev niti ni ustvarjala prihodkov, iz katerih bi lahko poravnala zatrjevana plačila kupnin;

- o visokih gotovinskih plačilih, skupno 240.000 EUR (ki v gospodarskem prometu niso običajna), so bila angleški družbi izdana (neverodostojna) potrdila v slovenščini (A 37 - 39), v vmesnem času pa tožnica ni poskrbela za nikakršno zavarovanje možnosti vknjižbe, kar kaže na to, da so predpogodbe (priloge A 28 do A 30) antidatirane in niso verodostojen dokaz glede dejstva izročitve are;

- tožnica ni nasprotovala trditvam o medsebojni povezanosti in poslovanju s toženčevim sinom;

- tožnica ni izkazala objektivne potrebe po nepremičninah.

Utemeljenost revizije

11Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti pritožbe stranske intervenientke

12Z vprašanjem odnosa med ravnanjem stranke in intervenienta v postopku s pravnimi sredstvi se Vrhovno sodišče še ni ukvarjalo,³ sodna praksa višjih sodišč pa, drugače kot to meni revidentka, ni enotna.⁴

13Intervenient ni stranka postopka, ampak njen pomočnik, in deluje le v okvirih, ki jih postavita stranki s svojimi zahtevki in ugovori. V tuji pravdi varuje svoj interes, da stranka, ki se ji je pridružil, zmaga. Zato lahko opravlja le dejanja, ki so za stranko koristna z vidika cilja pravde. Revidentka pravilno izpostavlja, da veljajo strankina dejanja tudi, če so intervenientova koristnejša. V skladu s četrtim odstavkom 201. člena ZPP imajo namreč pravdna dejanja intervenienta pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, samo če niso v nasprotju z njenimi dejanji. A odgovor na vprašanje, kdaj si dejanja stranke in intervenienta nasprotujejo, ni tako enoznačen, kot to (predvsem s sklicevanjem na sodno prakso v primerih, ki niso enaki ali primerljivi z obravnavanim,⁵ in selektivnim razumevanjem stališč teorije) predstavi revidentka.

14V skladu s prvim odstavkom 201. člena ZPP ima intervenient od trenutka, ko vstopi v pravdo, pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, ki se ji je pridružil. Teorija poudarja, da je to pomembno še posebej takrat, ko je stranka, ki se ji je stranski intervenient pridružil, pasivna.⁶ Pravilo iz četrtega odstavka 201. člena ZPP vsekakor velja za pozitivna oziroma aktivna dejanja stranke ter intervenienta, ne pa tudi za opustitve, molk.⁷ Če dejanja stranke in intervenienta niso storjena istočasno, ali če gre za dejanja, ki so opravljena s pisnimi vlogami, veljajo strankina dejanja, če ta izrecno nasprotujejo intervenientovim. Če pa je intervenient bodisi na naroku ali v pisni vlogi opravil dejanje, ki mu stranka ni nasprotovala, veljajo tista intervenientova dejanja, ki so za stranko koristna.⁸ Juhart⁹ (ob v bistvenem enaki pravni ureditvi) izrecno zavzame stališče, da lahko intervenient veljavno vloži pravno sredstvo, če ga ni vložila stranka, v roku, ki velja za stranko; stranka pa lahko umakne pravno sredstvo, ki ga je vložil intervenient.

15Ravnanje toženca in stranske intervenientke res ni bilo enako, a to še ne pomeni, da sta si njuni dejanji nasprotovali. Še več, dveh dejanj niti ni bilo, aktivno je ravnala le intervenientka, toženec pa je ostal pasiven. To, da ni vložil pritožbe, še ne pomeni, da je intervenientkina pritožba v nasprotju z njegovo voljo in interesi.¹⁰ Razlaga, za kakršno se zavzema revidentka, bi stranskega intervenienta spremenila v opazovalca postopka (z interesom), njegova ravnanja¹¹ pa bi bila neupoštevna.

16Zaključek, da si dejanji nasprotujeta, bi bil pravilen le, če bi toženec vloženi pritožbi izrecno nasprotoval. Ker se v skladu s tretjim odstavkom 201. člena ZPP pravno sredstvo, ki ga vloži intervenient, vroči tudi stranki, ki se ji je pridružil,¹² bi bilo nasprotovanje preprosto - toženec bi lahko pritožbo umaknil.

17Ne more biti dvoma, da gre pri vložitvi pritožbe za ravnanje, ki je koristno z vidika interesa toženca v postopku, saj je šlo za pritožbo v delu, v katerem je bila izpodbijana odločitev v njegovo škodo. Ravnanje sodišča druge stopnje, ki je pritožbo stranske intervenientke obravnavalo, čeprav se toženec ni pritožil, je bilo torej pravilno, do očitanih kršitev določb pravdnega postopka iz 11. in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in pravice do enakega varstva pravic ter do poštenega sodnega postopka pa s tem ni prišlo.

O kabinetni spremembi sodbe pred sodiščem druge stopnje oziroma kršitvi pravice do pritožbe in načela kontradiktornosti

18Revidentkina teza je, da sodišče druge stopnje, po tem, ko je ugotovilo, da je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke točke 2. odstavka 339. člena ZPP, sodbe sodišča prve stopnje ne bi smelo spremeniti, ampak bi jo moralo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa vsaj opraviti pritožbeno obravnavo.

Najprej o mejah pooblastila sodišča druge stopnje, da samo odpravi kršitev določb pravdnega postopka

19Cilj zadnjih dveh novel ZPP je bil omejiti možnost, da pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. A ta možnost še vedno ni povsem izključena. Kadar pritožbeno sodišče ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP) v skladu s 354. členom ZPP razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti.

20Sodišče druge stopnje je ocenilo, da kršitve postopka glede na njihovo naravo lahko odpravi samo (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob tem ni podrobneje obrazložilo, zakaj ocenjuje, da je tako, je pa obrazložilo, zakaj je o pritožbi lahko odločilo na seji (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Glede na izhodišče zakona, da naj bo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek izjema, to samo po sebi ne predstavlja obrazložitvene pomanjkljivosti oziroma očitane kršitve določb pravdnega postopka. Nasprotna odločitev, torej tista za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, od sodišča druge stopnje terja, da navede vsebinske razloge zanjo.¹³

21Meje pooblastila, zaupanega sodišču druge stopnje, da samo odpravi postopkovno kršitev, so začrtane z vsebino pravice do pritožbe, kot izhaja iz judikature Ustavnega sodišča. Vsebina načela instančnosti je, kot je že večkrat poudarilo Ustavno sodišče,¹⁴ da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti.¹⁵ Sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki zapolnjuje pomensko odprtost standarda (ne)odpravljivosti kršitve, se je izoblikovala po uzakonitvi pritožbe zoper razveljavitveni sklep iz 357.a člena ZPP.¹⁶ Največ možnosti za odpravo pomanjkljivosti je pri relativnih kršitvah pravdnega postopka. Zobec kot primer navaja kršitve dokazovanja z izvedenci ali procesne položaje, ko je sodišče prve stopnje naredilo nekaj več, kot bi smelo (neupoštevanje prekluzije glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, neupoštevanje nespornih dejstev, kršitve razpravnega načela).¹⁷ Teorija in sodna praksa k temu dodajata še kršitev temeljnega načela proste presoje dokazov (8. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), nekatere primere kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP¹⁸ in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.¹⁹

22Po drugi strani je v teoriji in sodni praksi enotno sprejeto stališče, da kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju) pritožbeno sodišče že po naravi stvari ne more odpraviti - ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati sodbe²⁰ ali namesto njega odpraviti nasprotovanja v izreku ali razlogih oziroma tega ne sme narediti. Če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, te pomanjkljivosti pa odpravi oziroma nadomesti sodišče druge stopnje, se v celoti postavi v vlogo sodišča prve stopnje, s tem pa stranki (ki, če je bila odločba res obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbe sodišča prve stopnje tudi ni mogla preizkusiti) odvzame možnost pritožbe zoper sodbo, katere razloge je prvič mogoče preizkusiti. Zobec, kot pravilno povzema revidentka, pojasnjuje, da se tedaj, ko ima sodba tako hude pomanjkljivosti, da je niti preizkusiti ni mogoče, zoper njo ni mogoče pritožiti - s tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali sploh brez razlogov (torej s tistim, česar ni) dialog in polemika nista mogoča.²¹

23Ko sodišče druge stopnje ugotovi, da je izpodbijana odločba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, mora torej odločbo razveljaviti. Izjemo, ki pa glede na razloge izpodbijane sodbe in navedbe strank v revizijskem postopku v tej zadevi ni odločilna, predpisuje drugi odstavek 354. člena ZPP.²²

24A s tem na zastavljeno vprašanje še ni odgovorjeno. Odgovor je odvisen tudi od tega, ali je bila sodba sodišča prve stopnje res obremenjena s kršitvami (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ki jih pritožbeno sodišče samo ni moglo odpraviti. Toženec v odgovoru na revizijo meni, da ni bila; revident pa, ne da bi zavzel izrecno stališče do njih, zgolj povzema razloge sodišča druge stopnje iz 8. do 13. točke obrazložitve sodbe o odsotnosti (jasnih) razlogov o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje. Navaja, da iz obrazložitve izhaja, da:

- ni jasno, zakaj je sodišče znižalo dokazni standard na raven verjetnosti;

- ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje toženčevo upiranje izselitvi iz hiše … obravnavalo le pri obrestnem zahtevku, ne pa tudi pri zahtevku za vrnitev glavnice;

- ni jasno, kako je sodišče prve stopnje posamezna ugotovljena pravno pomembna dejstva subsumiralo pod posamezne materialnopravne norme;

- naj se ne bi opredelilo do toženčevih trditev o navideznosti prodajnih pogodb, pri čemer o stališču sodišča prve stopnje o navideznosti ni mogoče ničesar sklepati iz drugih mest v obrazložitvi;

- naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 550/2017 ugotovilo, da naj bi bil (zelo verjetno) nepošten samo toženec, ne pa tudi revidentka;

- naj bi v sodbi sodišča prve stopnje izostali razlogi s stališča materialnopravne določbe, iz katere je sodišče prve stopnje izhajalo (prvi odstavek 87. člena OZ), saj se sodišče naj ne bi opredelilo do ugovorov toženca, ki naj bi po stališču sodišča druge stopnje nakazovali na nepoštenost revidentke.²³

25Tako povzeti razlogi sodišča druge stopnje kot na dlani pokažejo, da pri sodbi sodišča prve stopnje ni šlo za nerazumljiv ali protisloven izrek, pa tudi ne za pomanjkanje sleherne obrazložitve ali nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je, kot je bilo zgoraj povzeto, storjena tudi če sodbe ni mogoče preizkusiti, ker manjka obrazložitev o odločilnih dejstvih ali če je ta nejasna, protislovna ali nerazumljiva. Zakaj bi neobrazložena "nenadna prilagoditev dokaznega standarda" onemogočala preizkus sodbe, sodišče druge stopnje ne pojasni. V čem in kako bi (neobrazložena) uporaba nižjega dokaznega standarda onemogočala preizkus sodbe, tudi Vrhovno sodišče ne more ugotoviti. Povsem enako velja za nejasnost, ki jo je sodišče druge stopnje videlo v tem, da je sodišče prve stopnje toženčevo upiranje izselitvi iz hiše obravnavalo le pri obrestnem zahtevku, ne pa tudi pri zahtevku za vrnitev glavnice. To, da naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z razlogi sodbe in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 550/2017 ugotovilo, da naj bi bil (zelo verjetno) nepošten samo toženec, ne pa tudi tožnica, prav tako ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče v sodbo napačno povzelo dokaz (sodbo in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 550/2017), bi šlo kvečjemu za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. A sodišče druge stopnje niti tega ni ugotovilo. Dokazna ocena sodišča, ki nasprotuje enemu od dokazov v spisu, je sicer lahko napačna, preizkusa sodbe pa ne onemogoča.

26Ostaneta dva sklopa kršitev - to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih trditev o navideznosti prodajnih pogodb in do ugovorov toženca, ki naj bi po stališču sodišča druge stopnje nakazovali na nepoštenost tožnice. A kadar se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh relevantnih strankinih navedb, je sicer kršilo dolžnost opredelitve (kar pomeni absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke), ne pa zahteve, da mora sodba omogočati preizkus.²⁴

27Odgovor na dilemo, ali sme sodišče druge stopnje odpraviti takšno kršitev, je odvisen od tega, ali gre pri neocenjenih delih trditvenega ali dokaznega gradiva za samostojne pravne celote, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje. Sodišče višje stopnje namreč ni pooblaščeno, da o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje ter bi zato sodišče višje stopnje moralo pri njih v celoti in prvič ugotoviti celoten konkretni dejanski stan, oblikuje celoten abstraktni dejanski stan in opravi subsumpcijo, sprejme svoja in (zato) neizpodbojna stališča ter nato nanje opre svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tako pooblastilo sodišča višje stopnje bi bilo v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe.²⁵

28Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da o pritožbi lahko odloči: - saj je bilo vse procesno gradivo že zbrano na prvi stopnji, - pravdni stranki sta se imeli široke možnosti izjaviti in sta jih tudi izrabili, - izjavili sta se o trditvah, dokazih in pravnih stališčih druga druge, - pritožbeno sodišče je do vsega tega gradiva v enakem položaju kot sodišče prve stopnje. Revident pa izpostavlja, da je ob tem spremenilo pravno podlago (drugi odstavek 87. člena OZ) in ugotavljalo obširne sklope dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo - sodišče prve stopnje, kot navaja, ni ugotavljalo obsežnega in vsebinsko zaokroženega sklopa dejstev oziroma indicev, ki naj bi dokazovali domnevno nepoštenost revidentke oziroma domnevno fiktivnost prodajnih pogodb.

29Revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje spremenilo materialnopravno podlago za odločitev, je treba obravnavati z vidika prepovedi sodbe presenečenja. Okoliščina, da izpodbijana sodba oziroma v njej uporabljena pravna podlaga tožnika preseneti, še ne pomeni, da mu je bila odvzeta možnost izjave o odločilnih dejstvih. Skrbna stranka mora namreč upoštevati vse predvidljive pravne kvalifikacije spornega razmerja in temu primerno navesti vsa dejstva, ki so z vidika teh pravnih kvalifikacij relevantna.²⁶ Dejanska podlaga konkretnega spora (ki jo v tej zadevi sicer začrtuje pravnomočna sodba, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodb) nazorno kaže na pravno podlago, ki jo je uporabilo sodišče druge stopnje in bi jo zato revidentka, ki jo je zastopal odvetnik, ob potrebni skrbnosti mogla in morala predvideti. Še več - na določbo drugega odstavka 87. člena OZ se je toženec skliceval že v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi sodišče prve stopnje je obravnavalo ta vidik²⁷, zato ne gre za položaj, ko bi bile (morebitne) manjkajoče trditve odločilne le za pravno naziranje pritožbenega sodišča.²⁸ Revizijsko navedbo, da bi moralo sodišče druge stopnje obravnavo razpisati zaradi materialnega procesnega vodstva, da bi razkrilo svoje poglede na pravne in dejanske vidike spora (kar naj bi tožnici omogočilo, da vztraja pri zaslišanju toženca), lahko Vrhovno sodišče razume le s pravkar obrazloženega vidika. Kakšno materialno procesno vodstvo in o čem bi moralo opraviti sodišče druge stopnje, revidentka ne pojasni.

30Ravnanje sodišča druge stopnje tudi ni problematično z vidika, ki je bil zgoraj že predstavljen, torej da ni pooblaščeno, da o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bile predmet presoje sodišča prve stopnje ter bi zato sodišče višje stopnje moralo pri njih v celoti in prvič ugotoviti celoten konkretni dejanski stan, oblikuje celoten abstraktni dejanski stan in opravi subsumpcijo, sprejme svoja in (zato) neizpodbojna stališča ter nato nanje opre svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka. Že sodišče prve stopnje se je ukvarjalo z vidikom nepoštenosti strank - v 10. točki obrazložitve je zapisalo, da "je toženec nepoštenost tožnice zatrjeval z dejstvom, da je tožnica tudi pred tem kupovala nepremičnine, in sicer od toženčevega sina … oziroma od njegova družbe, ki je šla v stečaj". Ocenilo je tudi trditev, da sklepanje pogodb v času napovedanega inšpekcijskega nadzora izkazuje verjetno nepoštenost toženca, a v tem ni našlo tudi nepoštenosti tožnice z namenom oškodovati stranskega intervenienta (oziroma fiskus). Ne drži pa navedba v reviziji, da je sodišče prve stopnje v zvezi z nepoštenostjo tožnice ugotavljalo zgolj zgoraj navedeni dejstvi. Toženec je slabo vero (kot povzema sodišče druge stopnje) dokazoval še z navedbo, da je bilo v predhodni odločbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 550/2017 ugotovljeno, da so bile sporne tri pogodbe navidezne in naj bi šlo v resnici za brezplačen prenos, s katerim naj bi se toženec skušal izogniti davčnim obveznostim (kar je sodišče prve stopnje ocenilo) ter navedbo, da toženec z družinskimi člani še zmeraj uporablja sporne nepremičnine. Tudi z zadnjo okoliščino, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo - v 18. točki obrazložitve je ugotovilo, da toženec ni imel namena izseliti se iz nepremičnine, ampak v njej še zmeraj biva. Očitek revidentke, da sodišče prve stopnje dejstev glede domnevne navideznosti niti dejstev glede nepoštenosti revidentke ni ugotavljalo, ampak jih je ugotovilo šele sodišče druge stopnje na seji, torej ne drži. Vsa dejstva je ugotovilo že sodišče prve stopnje, sodišče druge stopnje pa jih je drugače dokazno ocenilo. Naredilo je dokazno oceno, kakršno terja 8. člen ZPP, in obrazložilo, zakaj je to smelo narediti samo. Pri tem ni samo ugotavljalo zaključenih sklopov dejstev, ki jih sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo.

Še o spremembi sodbe na seji senata

31Revidentkino stališče, da "že iz 1. točke 358. člena ZPP izhaja, da sme pritožbeno sodišče s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje zgolj kadar na podlagi pritožbene obravnave ugotovi drugačno dejansko stanje", je zgrešeno. ZPP v 358. členu določa, da sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje: - kadar ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, oziroma kadar odpravi kršitve v zvezi z nepravilno ali nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem (347. in 355. člen); - če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič iz 236.a člena tega zakona, ogledne predmete, ki so v spisu, ali posredno izvedene dokaze (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), njegova odločba pa se opira samo na te dokaze; - če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236.a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje; - če je sodišča prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, sodba pa se opira na ta dejstva (nadaljnji dve alineji za obravnavani primer nista relevantni in ju Vrhovno sodišče ne povzema). Sodišče v skladu s prvim odstavkom 347. člena ZPP odloči brez obravnave, kadar oceni, da ta za odločitev v zadevi ni potrebna, obravnavo mora razpisati le, če je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali nekatere od že izvedenih dokazov (2. odstavek 347. člena ZPP).

32Sodišče druge stopnje je, kot je bilo povzeto že zgoraj, obrazložilo, da lahko odloči na seji. Revidentkino stališče, da se sodišče druge stopnje do dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, a jih ni ocenilo, ne sme opredeliti na seji, je očitno napačno. To lahko naredi, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, pisnih izjav prič iz 236.a člena tega zakona, oglednih predmetov, ki so v spisu, in posredno izvedenih dokazov (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena), stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Revidentka se (z izjemo naštevanja, katera dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje ugotovilo) do razlogov sodišča druge stopnje, predvsem do pojasnila, da je bilo vse procesno gradivo že zbrano na prvi stopnji, pravdni stranki sta se imeli široke možnosti izjaviti o njem in sta jih tudi izrabili; izjavili sta se o trditvah, dokazih in pravnih stališčih druga druge, pritožbeno sodišče pa je do vsega tega gradiva v enakem položaju kot sodišče prve stopnje, vsebinsko ne opredeli. V tem je obravnavana zadeva drugačna od situacij, ki jih je Vrhovno sodišče obravnavalo v odločbah III Ips 14/2014 s 25. 3. 2014, III Ips 110/2016 s 24. 4. 2018 in III Ips 18/2022 z 12. 4. 2023, na katere se sklicuje revidentka. V odločbah II Ips 376/2010 s 26. 9. 2013 in III Ips 3/2014 z 11. 11. 2014 je šlo za (spet neprimerljivo) situacijo (delno) neposrednega dokaznega postopka, v odločbi II Ips 29/2020 s 4. 9. 2020 pa za dvom v pravilnost ocene izvedenih dokazov. Tudi Zobec²⁹ izpostavlja, da je seja primerna ne le za odločanje o vprašanjih pravilne uporabe materialnega prava na popolno ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi za odločanje v vseh tistih primerih, ko je pritožbeno sodišče v razmerju do dokaznega gradiva v enakem položaju, v kakršnem je bilo sodišče prve stopnje in v tistih (niti ne zelo redkih primerih), ko je te cilje mogoče doseči že na seji pritožbenega senata, lahko pritožbeno sodišče v svojo sodbo vključi tudi procesno gradivo, ki ga sodba prve stopnje ni obravnavala (tretja alineja 358. člena ZPP).

33Revidentkino stališče, da je izpodbijana odločba v tem delu vsebinsko prazna in se bere kot zbirnik vseh možnih alibijev, s pomočjo katerih se skuša pritožbeno sodišče za vsako ceno izogniti pritožbeni obravnavi, ter da so ti razlogi le nizanje vseh mogočih dogmatičnih zavarovanj, je napačno. Razlogi so povsem jasni in konkretni, revizijsko izpodbijanje pa obsežno, a nekonkretizirano. Revidentka sicer obsežno povzame stališča teorije in sodne prakse, a jih ne poveže z obravnavano situacijo. Obrazložitev revizije išče motive za ravnanje sodišča druge stopnje (bojazen pritožbenega sodišča, da bi utegnilo sodelovanje strank pri izvajanju dokazov na pritožbeni obravnavi "porušiti" odločitev, kot si jo je zamislilo pritožbeno sodišče, ni utemeljen razlog za opustitev pritožbene obravnave), meni, da naj bi sodišče "neenakopravno" upoštevalo neprerekana dejstva posamezne stranke, a se z povem jasnimi razlogi izpodbijane sodbe ne sooči. Vrhovno sodišče v določbah ZPP nima podlage, da bi po uradni dolžnosti preverjalo, ali je bilo vse procesno gradivo že zbrano na prvi stopnji, ali sta imeli pravdni stranki široke možnosti izjaviti se o njem in sta jih tudi izrabili; ali sta se izjavili o trditvah, dokazih in pravnih stališčih druga druge, pritožbeno sodišče pa je do vsega tega gradiva v enakem položaju kot sodišče prve stopnje.

O pravnomočni sodbi kot dokazu

34Revizija načenja tudi vprašanje, ali obrazložitev pravnomočne sodbe sodišča v pravdnem postopku predstavlja dokaz na način, da se dejstva, ki so v njej ugotovljena, v drugem pravdnem postopku štejejo za resnična, zainteresirana stranka pa lahko zatrjuje in dokazuje nasprotno.

35Sodišče druge stopnje je zavzelo takšna stališča: - da gre pri sodni odločbi za listinski dokaz, pri katerem je treba upoštevati posebnosti njegovega nastanka in specifične vpetosti v pravni red; - da gre za javno listino, ki v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena; - da jo je treba, kot druge dokaze, dokazno oceniti v skladu z zahtevami 8. člena ZPP; - da vezanost na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja v drugi pravdi ne gre preko izreka tam izdane sodbe, a preostanek sodbe in njena utemeljitev nista brez slehernega pomena. Zavzelo je torej tudi stališče, ki ga problematizira dopuščeno vprašanje, a ne izolirano.

36Ob tem Vrhovno sodišče niti iz revizije niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne more ugotoviti, v katerem delu dokaznega postopka oziroma dokazne ocene naj bi prišlo to stališče do izraza. Katera dejstva naj bi sodišče druge stopnje (zaradi stališča, da vezanost na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja v drugi pravdi ne gre preko izreka tam izdane sodbe, a preostanek sodbe in njena utemeljitev nista brez slehernega pomena), štelo za resnična (ne da bi izvajalo druge dokaze, ki so bili predlagani), revidentka ne pojasni. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so bili v tem postopku izvedeni (in dokazno ocenjeni v skladu z merili, ki jih določa 8. člen ZPP) številni dokazi, ne le dokaz z vpogledom v sodbo VII Pg 550/2017. Sodišče druge stopnje dejanskim ugotovitvam, sprejetim v drugem pravdnem postopku, ni pripisalo pomena absolutne, obče veljavne resnice, kot neutemeljeno³⁰ meni revidentka.

37Do razlage pomena pravnomočne sodbe, ki bi nasprotovala stališčem Ustavnega sodišča v odločbi Up-39/95-19 s 16. 1. 1997³¹ in sodni praksi Vrhovnega sodišča, torej ni prišlo.

O bremenu prekluzij iz drugega sodnega postopka

38Tudi v tem delu ni mogoče najti povezave med zastavljenim vprašanjem, tožničinimi revizijskimi očitki in razlogi izpodbijane sodbe. Revidentka povsem očitno ne sprejema dokaznega zaključka sodišča druge stopnje, da tožencu na podlagi spornih prodajnih pogodb ni ničesar plačala (oziroma ga povzema po svoje, meni namreč, da je plačila dokazala), ki pa temelji na oceni dokazov, izvedenih v tem postopku. Revidentka v četrtem odstavku na 46. strani revizije sicer postavi tezo, da je sodišče druge stopnje v njeno breme štelo prekluzije, ki so jo doletele v postopku VII Pg 550/2017, a konkretizirano ne navede niti, na katera ugotovljena dejstva se ta očitek nanaša, v katerem delu sodbe je do tega prišlo niti s kakšnimi razlogi. V četrtem odstavku na 47. strani revizije sodišču druge stopnje (ponovno neobrazloženo) pripiše, da je svojo odločitev izrecno oprlo na dejansko podlago predhodne ugotovitvene sodbe. Že iz same obrazložitve revizije pa v resnici izhaja, da dokazni zaključki sodišča druge stopnje niso posledica rezultata (zato tudi ne prekluzij) predhodnega sodnega postopka, ampak dokaznih zaključkov, sprejetih na podlagi dokazov, izvedenih v tem postopku. Dokazne zaključke pritožnica izpodbija pod pretvezo, da s tem utemeljuje, da je sodišče v njeno breme štelo prekluzije, ki so jo zadele v predhodnem sodnem postopku.

39Nerazumljiva je revizijska navedba: "Zgolj zaradi učinka prekluzij je sodišče lahko v predhodni ugotovitveni sodbi kot odločilen upoštevalo nagib toženca, da se s prodajo nepremičnin izogne plačilu svojih bodočih (ob sklepanju prodajnih pogodb še negotovih) davčnih obveznosti. In sicer ne glede na vprašanje, ali je slednji svoje nagibe razkril revidentki ali ne, saj je sodišče predhodno ugotovitveno sodbo oprlo na pomen nagibov pri sklenitvi neodplačne pogodbe oziroma na določilo tretjega odstavka 40. člena OZ."

40Pravilno je sicer stališče, da ima učinek pravnomočno razsojene stvari odločitev v izreku sodbe, v vseh ostalih ozirih pa mora biti stranki pravdnega postopka omogočeno in dovoljeno dokazovanje, a revidentki je bilo, kot toženec pravilno izpostavlja v odgovoru na revizijo, dokazovanje omogočeno. Stališče v reviziji, da je sodišče druge stopnje iz pravdnega postopka VII Pg 550/2017 vzelo dejansko stanje, ki je bilo zgolj fingirano, tj. sprejeto kot ustrezna podlaga v odločilnem delu na podlagi prekluzij, ki so revidentko doletele, je neargumentirano. Revizijski očitek, da je bilo to, da člani toženčeve družine nepremičnine uporabljajo tudi po njihovi prodaji, zgolj del dejanske podlage predhodne ugotovitvene sodbe, ne pa predmet dokazovanja v tem postopku, pa ne ustreza resnici. Da toženec še vedno biva v nepremičnini na ..., je v tem postopku ugotovilo že sodišče prve stopnje,³² trditve o tem je toženec podal že v odgovoru na tožbo, pravilnost dokazne ocene pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Navedba v reviziji, da se je sodišče druge stopnje zadovoljilo s tem, da naj bi nepoštenost revidentke dokazovala pravnomočna predhodna ugotovitvena sodba, predstavlja površno razumevanje oziroma predstavitev razlogov izpodbijane sodbe. V zvezi s tem vprašanjem je pritožbeno sodišče ocenilo dokaze o obstoju toženčevih upnikov (od 22. točke sodbe dalje), predstavilo navedbe pravdnih strank o razlogih za prenos (od 25. točke obrazložitve dalje) in se do njih podrobno opredelilo (od 33. točke dalje), analiziralo povezave med pogodbenikoma (od 40. točke obrazložitve dalje) in status družbe pridobiteljice (41. in 42. točka obrazložitve) ter njene finančne sposobnosti (43. točka obrazložitve); nato pa še izvedbo in sledljivost denarnih tokov oziroma gotovinska plačila (44. in 45. točka obrazložitve), potrebo pridobiteljice in druge indice.

41Kako naj bi se na dopuščeno vprašanje v zvezi s prekluzijami nanašale revizijske navedbe o vsebini obrazložitve sodbe I Cpg 22/2019 s 26. 11. 2020 (49. stran revizije), pa revidentka ne pojasni. Te navedbe odgovora zato ne terjajo.

Še o zavrnitvi (kondikcijskega) zahtevka (nepoštene stranke)

42Res se je sodišče druge stopnje ob utemeljitvi zavrnitve tožbenega zahtevka sklicevalo na določbo drugega odstavka 87. člena OZ,³³ a že samo izrecno poudarilo, da to ni edini nosilni razlog sodbe.³⁴

43Iz zgoraj (v 10. točki obrazložitve) povzetih ugotovitev jasno izhaja, da je sodišče druge stopnje zaključilo, da tožnica tožencu kupnine ni plačala. Potrdila o plačilih je sodišče ocenilo za neverodostojna, poudarilo je, da je bila tožnica speča družba, ki ni smela poslovati in po izkazih v letih 2008 do 2012 ni imela sredstev niti ni ustvarjala prihodkov, iz katerih bi lahko poravnala zatrjevana plačila kupnin. Obrazložilo je, da dokumentacija o nakazilih nikakor nujno ne pomeni tudi plačil; pri simuliranem plačilu gre namreč zgolj za simulirano³⁵ izročanje denarja "iz enega žepa v drug žep"³⁶ brez resnične volje, da bi se karkoli zares plačalo, ki ne pomeni nikakršnega resničnega plačila (zanesljivo pa ne tožničinega).³⁷ Zaključilo je, da tožnica kot "slamnati mož" nima aktivne stvarne legitimacije, da bi utemeljeno zahtevala vrnitev denarja, ki ga je tožencu nakazovala le kot navidezna kupovalka njegovih nepremičnin.³⁸

44Ugotovitev sodišča druge stopnje, da so bila tožničina nakazila simulirana in ne gre za nikakršna resnična plačila (zanesljivo pa ne tožničina), je samostojen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, na katerega se dopuščeno vprašanje ne nanaša. Revidentka zato z izpodbijanjem materialnopravnih stališč sodišča druge stopnje o razlagi drugega odstavka 87. člena OZ ne more uspeti.

Odgovori na dopuščena vprašanja

45Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je pritrdilen - pritožba stranskega intervenienta je dovoljena, čeprav je ni vložila tudi stranka, na strani katere se je pridružil pravdi. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje je nikalen - sodišče druge stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb ZPP, ker ni izvedlo pritožbene obravnave oziroma ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

46Na preostala vprašanja Vrhovno sodišče ne odgovarja. Namen revizijskega postopka ni v teoretičnem preizpraševanju o pravilnosti (neodločilnih) stališč sodišč in abstraktnem dajanju smernic sodni praksi v zvezi s takšnimi stališči. V postopkih dopuščene revizije Vrhovno sodišče namreč odloča v posamičnem sporu, v katerem se izrečena pravna stališča opirajo na pravotvorna dejstva konkretnega primera in v tem kontekstu je treba razumeti tudi njihov pomen ter vpliv na razumevanje in razvoj prava.³⁹ Za nekatera vprašanja, glede katerih je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo, se lahko ob obravnavi revizije izkaže, da se v sporu sploh ne zastavljajo oziroma se zastavljajo samo na teoretični ravni, zato ne terjajo odgovora.⁴⁰ Za tak primer gre pri tretjem, četrtem in petem dopuščenem vprašanju. Po tem, ko se je revizijsko sodišče seznanilo s celotnim spisom in sta lahko stranki soočili svoje argumente v zvezi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji, se je (kot je bilo zgoraj že obrazloženo) izkazalo: - da stališče, da obrazložitev pravnomočne sodbe sodišča v pravdnem postopku predstavlja dokaz na način, da se dejstva, ki so v njej ugotovljena, v drugem pravdnem postopku štejejo za resnična, zainteresirana stranka pa lahko zatrjuje in dokazuje nasprotno, v dokaznem postopku ni bilo uporabljeno; - da na dokazni postopek niso vplivale prekluzije, ki so revidentko zadele v drugem postopku in - da zavrnitev tožbenega zahtevka ne temelji samo na določbi drugega odstavka 87. člena OZ. Odgovori na tretje, četrto in peto vprašanje zato za odločitev v obravnavanem postopku niso pravno odločilni.

Odločitev o reviziji in stroških revizijskega postopka

47Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

48V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožnica z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške, tožencu pa je dolžna povrniti njegove stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR skupaj znašajo 5.774,02 EUR.

49Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ 26. točka obrazložitve sodbe I Cpg 107/2019.
² Skupaj z jahto Princess v58, ki jo je toženec prodal s četrto pogodbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je nična s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 22/2019 s 26. 11. 2020 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1313/2018 s 5. 10. 2018.
³ Res je, kot izpostavlja toženec v odgovoru na revizijo, v zadevah II Ips 289/95 s 5. 1. 1997, VIII Ips 355/2005 z 21. 11. 2006 in III Ips 143/2009 s 13. 7. 2010 obravnavalo revizije stranskih intervenientov, a do dileme, ki je pred Vrhovnim sodiščem v tej zadevi, ni prišlo, saj so bile revizije zavržene - v prvem primeru, ker je bila prepozna, v drugem zaradi napake pri zastopanju in v tretjem, ker vrednost spornega predmeta ni dosegala revizijske vrednosti, revizija pa tudi ni bila dopuščena.
⁴ Prim. odločbe VSL II Cp 2407/2019 s 15. 1. 2020, I Cpg 408/2019 s 1. 10. 2019, v katerih je zavzeto stališče, za katerega se zavzema revidentka, in I Cpg 545/2022 z 21. 6. 2023, v kateri je bilo izrecno zavzeto stališče, kakršnega je (sicer molče) sprejelo tudi sodišče druge stopnje v tej zadevi.
⁵ To velja za odločbe VSL II Cp 2510/2018 s 6. 3. 2019, I Cpg 1119/2017 s 17. 4. 2018, pa tudi za odločbo Ustavnega sodišča RS Up-610/05-15 in U-I-100/07 z 29. 3. 2007.
⁶ Ude; L. v: Civilno procesno pravo, Založba Uradni list, 2002, stran 238, pojasnjuje, da lahko stranski intervenient na primer z vložitvijo odgovora na tožbo prepreči izdajo zamudne sodbe, uveljavlja ugovore, ki jih je stranka zanemarila ipd. Podobno Juhart, J., Civilno procesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba Ljubljana, 1961, stran 318.
⁷ Juhart, J., delo, navedeno v 6. opombi, stran 319.
⁸ Ude, L., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV založba, Ljubljana, 2006, stran 274.
⁹ Delo, navedeno v 6. opombi, stran 319.
¹⁰ Na to jasno kažejo tudi nadaljnja procesna dejanja toženca in odgovor na revizijo.
¹¹ Tudi navajanje dejstev in dokazov, ki jih stranka ni navedla; nasprotovanje trditvam nasprotnika, ki jim stranka ni nasprotovala ...
¹² In tako je ravnalo sodišče tudi v tej zadevi.
¹³ Pritožnik lahko namreč učinkovito uresniči svojo ustavno pravico do pritožbe iz 357.a člena ZPP le, če mu je omogočeno, da spozna razloge, na katerih temelji odločitev o razveljavitvi sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje ima z vidika 357.a člena ZPP položaj sodišča prve stopnje. Prim. Betetto, N. Novela ZPP-E in postopek pred Vrhovnim sodiščem RS, Pravni letopis 1/2020, stran 44.
¹⁴ Odločba US RS Up 455/13 s 25. 9. 2014, točka 7, in druge tam citirane odločbe.
¹⁵ Betetto, N., delo, navedeno v 13. opombi, stran 46.
¹⁶ In v procesnih situacijah, nasprotnih od obravnavane, torej, ko so višja sodišča ocenila, da kršitev postopka glede na njihovo naravo ne morejo odpraviti sama, kar je pomembno upoštevati. To, da je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper razveljavitveni sklep (ob obravnavi katere ne preizkuša zaključkov sodišča druge stopnje o obstoju kršitev), še ne pomeni, da je bila razveljavitev v dani situaciji edina procesna možnost sodišča druge stopnje.
¹⁷ Zobec, J., Reforma pritožbenega postopka, Zbornik V. dnevi civilnega prava, Ljubljana, Inštitut za primerjalno pravo, 2007, str. 29-30.
¹⁸ Galič, A., Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, 6., dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana, 2017, stran 93.
¹⁹ Betetto, N., delo, navedeno v 13. opombi, stran 46.
²⁰ Betetto, N., delo navedeno v 13. opombi, stran 46, Zobec, J., delo, navedeno v 17 opombi, stran 23 do 47. Enako; sklepa VS RS Cp 19/2019 z 11. 4. 2019 in Cp 40/2019 z 10. 10. 2019.
²¹ Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 307.
²² Sodišče druge stopnje ne glede na določbo prejšnjega odstavka ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in ne vrne zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, če bi to povzročilo hujšo kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak novo sojenje opravi samo.
²³ Glede na uporabo pogojnega naklona je razumeti, da revident argumentacije sodišča druge stopnje ne sprejema.
²⁴ Zobec, J., delo, navedeno v 21. opombi, stran 309.
²⁵ Betetto, N., delo navedeno v 13. opombi, stran 45.
²⁶ Galič, A. Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 294.
²⁷ Prim. 7., 8. in 12. točko sodbe sodišča prve stopnje.
²⁸ Prim. sodbo VS RS II Ips 1212/2008 z 19. 4. 2012.
²⁹ Delo, navedeno v 21. opombi, stran 380 in 381.
³⁰ Pa tudi kontradiktorno, hkrati namreč očita, da sodišče razloge predhodne pravnomočne sodbe povzame napačno.
³¹ Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju obstoja odškodninske obveznosti po temelju ne postane pravnomočna in ne zavezuje sodišča v novi pravdi, v kateri odloča o odškodnini za drugo vrsto škode. Tega ni mogoče enostavno obiti s sklicevanjem na pravnomočno sodbo kot listinski dokaz, ki bi bil edini in zadosten za ugotovitev obstoja zahtevka po temelju ... Sodba kot listinski dokaz lahko logično služi le za ugotovitev, da je sodišče v neki zadevi že odločilo in kako je odločilo, ne more pa biti dokaz, ki bi bil primeren za ugotovitev, da so dejstva, ki jih je tedaj ugotovilo sodišče, tudi resnična.
³² 16. in 18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
³³ Npr. v 54. in v 57. točki obrazložitve, ko je pojasnilo, da bi bila posledica ugoditve tožbenemu zahtevku, da bi tožnik (verjetno pravilno toženec) sam sodeloval pri delitvi stečajne mase, nastale iz njegovega premoženja, ki pa v prvi vrsti ni več njegovo, saj je primarno namenjeno poplačilu njegovih upnikov; v ta krog pa zanesljivo spada država s svojo terjatvijo za neplačani davek, njeno poplačilo pa bi bilo lahko resno ogroženo; takšen je torej pomen ogroženih interesov v smislu drugega odstavka 87. člena OZ.
³⁴ Nadaljevanje 57. točke obrazložitve.
³⁵ 36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³⁶ 64. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³⁷ Tudi tam.
³⁸ 50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³⁹ Sodba VS RS III Ips 89/2010 s 13. 9. 2011.
⁴⁰ Betetto, N., O nekaterih vprašanjih dopuščene revizije po ZPP-E, v: N. Betetto in drugi, Liber amicorum Anton Gašper Frantar, Ljubljana: Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 2020, stran 226-227, in sodbi VS RS II Ips 42/2020 z 18. 9. 2020 in II Ips 95/2020 s 27. 1. 2021.