VSM Sodba IV Kp 35379/2019

I. Pritožba zagovornice obdolžene A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrajno sodišče v Mariboru je obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen pet mesecev zapora. Oškodovani družbi B. d.o.o. je prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 3.048,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2019 do plačila, glede presežka pa jo je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Obdolženko je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ji na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP v plačilo naložilo krivdno povzročene stroške, o katerih bo po pravnomočnosti sodbe odločeno s posebnim sklepom.

2Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženke, ki v uvodu pritožbe navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravic iz 22., 23. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), sodišču druge stopnje pa predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe ter podatkov spisa izhajajo naslednja dejstva in okoliščine, pomembne za presojo izpostavljenih kršitev:

- obdolženka je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 35379/2019 z dne 4. 7. 2022 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 35379/2019 z dne 2. 2. 2023 že pravnomočno spoznana za krivo izvršitve očitanega ji kaznivega dejanja, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 35379/2019 z dne 23. 11. 2023 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo tako, da je sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje z obrazložitvijo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenega sklicevanja na psihološko poročilo dr. C. C. z dne 6. 10. 2022, ki je z ugotovitvijo o obdolženkinih podpovprečnih intelektualnih zmogljivostih v očitnem razkoraku z drugimi ocenjenimi izvedenskimi mnenji (točka 18 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 35379/2019 z dne 23. 11. 2023);

- izpostavljene kršitve Višje sodišče v Mariboru ni moglo odpraviti na način, da bi manjkajoče razloge nadomestilo s svojimi razlogi, zato je s sklepom IV Kp 35379/2019 z dne 21. 3. 2024 pritožbi zagovornice obdolženke ugodilo tako, da je razveljavilo tudi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Ob tem je v točki 9 obrazložitve izpostavilo, da bo moralo sodišče prve stopnje oceniti psihološko poročilo dr. C. C., ki ni bil pritegnjen kot izvedenec niti v obravnavanem kazenskem postopku niti v zadevah I K 28933/2014 in I K 16685/2010, kateri se zoper obdolženko vodita pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, in v katerih sta bili uporabljeni mnenji izvedenca D. D. in E. E., v zadevi I K 28933/2014 pa tudi izvedensko mnenje izvedenke klinične psihologije dr. F. F., ki se je naroku dne 16. 2. 2024 opredelila tudi do klinično-psihološkega izvida dr. C. C. z dne 6. 10. 2022;

- sodišče prve stopnje je že v okviru prvotnega sojenja v sodbi III K 35379/2019 z dne 4. 7. 2022 obširno in podrobno obrazložilo ugotovitev o obdolženkini procesni oziroma razpravni sposobnosti ter odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke. Oprlo se je na izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. D. D., iz katerega izhaja, da so obdolženkine sposobnosti razumevanja kazenskega postopka in sodelovanja na narokih zaradi prolongirane prilagoditvene motnje ter blage kognitivne motnje zmerno prizadete in ji omogočajo sodelovanje v krajših intervalih. Pojasnilo je, da so glede na podatke spisa izvedenčeve ugotovitve skladne s predhodno medicinsko dokumentacijo ter z izvedenskimi mnenji, ki so bila predhodno izdelana v drugih sodnih postopkih zoper obdolženko,¹ izvedenec pa je pri izdelavi prve dopolnitve izvedenskega mnenja v postopku I K 28933/2014 (C6) upošteval tudi naknadno pridobljene izvide klinično-psiholoških pregledov in izvid CT slikanja možganov ter pri ustni podaji izvedenskega mnenja 4. 7. 2022 te zaključke prepričljivo potrdil.

5Procesna oziroma razpravna sposobnost je skupek telesnih in duševnih značilnosti, ki obdolžencu omogočajo, da razume obtožbo in spremlja potek postopka (pasivno sodelovanje) ter učinkovito uresničuje svoja procesna jamstva (aktivno sodelovanje).² V zvezi z obdolženčevo sposobnostjo sodelovanja v kazenskem postopku je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) navedlo ključne kriterije, ki morajo biti podani, da je zagotovljen pošten postopek: 1) obdolženec mora biti sposoben splošnega razumevanja narave postopka in njegovih posledic, vključno s pomenom morebitne kazni; 2) biti mora sposoben komunicirati s svojim zagovornikom, in mu razložiti svoje videnje zadeve, izpostaviti izjave, s katerimi se ne strinja in opozoriti na dejstva, ki so pomembna za njegovo obrambo.³ ESČP je še judiciralo, da je lahko uravnotežna okoliščina pri presoji obdolženčeve sposobnosti sodelovanja v kazenskem postopku tudi dejstvo, da obdolženca zastopa izkušen odvetnik, ki mu lahko pomaga razumeti pomen in morebitne posledice sodnega postopka.⁴

6Bistvo pritožbenih očitkov v obravnavani zadevi predstavljajo okoliščine, vezane na procesno sposobnost obdolženke in postopanjem sodišča prve stopnje, ki je po presoji obrambe v tej zvezi eklatantno kršilo pravico obdolženke do poštenega sojenja, saj je v ponovljenem postopku ravnalo v izrecnem nasprotju z navodili Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča RS ter vprašanja obdolženkine procesne sposobnosti ni razčistilo pred zagovorom obdolženke in izvedbo drugih dokazov.

7Pritožnici ni mogoče pritrditi. Kot to izhaja iz odredbe III K 35379/2019 z dne 2. 4. 2024 (l. št. 385), je namreč sodišče prve stopnje še pred začetkom ponovljenega sojenja pribavilo spis Okrajnega sodišča na Ptuju I K 16685/2016 in spis Okrajnega sodišča v Mariboru II K 47749/2017, iz katerih je kopiralo izvedenska mnenja (l. št. 400), nato pa je na naroku dne 5. 9. 2024 (l. št. 422-423), na katerem je zagovornica obdolženke v spis vložila obdolženkino zdravniško potrdilo z dne 7. 6. 2024, psihološko poročilo z dne 18. 3. 2024 ter ambulantni izvid z dne 23. 5. 2024, sprejelo sklep, da se glavna obravnava ne opravi. Kot to izhaja iz odredbe III K 35379/2019 z dne 5. 9. 2024 (l. št. 424), je nato sodišče prve stopnje Okrajno sodišče na Ptuju v zadevi I K 16685/2016 zaprosilo še za posredovanje izvedenskega mnenja dr. F. F. z dne 21. 8. 2024 (pravilno: 19. 8. 2024), na podlagi katerega se je želelo prepričati o procesni spodobnosti obdolženke, katera je nato šele 3. 10. 2024 (l. št. 466-469), t.j. po pribavi in vročitvi tega izvedenskega mnenja strankam, pristopila na narok za glavno obravnavo. Izven naroka za glavno obravnavo dne 13. 12. 2024 (l. št. 576-579) je sodna izvedenka dr. F. F. tudi v obravnavani zadevi podala ustno izvedensko mnenje, v katerem je izpostavila, da obdolženka potrebuje določene omejitve in prilagoditve, vendar pa slednja ni procesno nesposobna, da ne bi mogla sodelovati na glavni obravnavi. Prepis tega mnenja je bil posredovan obdolženki (l. št. 581), sodna izvedenka pa je bila nato dne 28. 2. 2025 še neposredno zaslišana na naroku za glavno obravnavo (l. št. 670-671), ko je vztrajala pri mnenju, ki ga je podala. Ob tem pa ni mogoče zanemariti, da se je klinična psihologija dr. F. F. v obravnavani zadevi opredelila tako do psihološkega poročila dr. C. C. z dne 6. 10. 2022, kot tudi do njegovega psihološkega poročila z dne 18. 3. 2024, pri tem je izpostavila, da je bilo tudi ponovno psihološko poročilo dr. C. C. obremenjeno z isto napako, kot njegovo prvotno poročilo, ki je temeljilo na zaupanju v navedbe in s strani obdolženke načrtno prikazano stanje. Kot to izhaja iz točke 35 obrazložitve izpodbijane sodbe, se je izvedenka dr. F. F. do njegovih psiholoških poročil opredelila tudi zaslišana na narokih (l. št. 576 in 670 ter priloga C12), kjer je pojasnila, da dr. C. C. pri presoji obdolženkinega delovanja na ravni otroka v starosti od 6 do 9 let ni uporabil nevropsiholoških testov, ki ocenjujejo posamična kognitivna področja, predvsem pa ni uporabil testov, ki merijo tendence po simulaciji in upošteval vpliva funkcionalnih pozornosti. Glede na vse navedeno tako sodišče prve stopnje ni postopalo v nasprotju z navodili instančnih sodišč niti ni kršilo pravice obdolženke do poštenega sojenja, zato se pritožbene navedbe v tej smeri izkažejo za neutemeljene.

8S pritožnico pa ni mogoče soglašati niti v delu, da se sodišče prve stopnje brez soglasja strank ne bi smelo sklicevati na mnenje, ki ga je v drugem postopku izdelala izvedenka klinične psihologije. Drži sicer, da se je sodišče prve stopnje o tem, da lahko postopek v okviru ponovljenega sojenja v obravnavani zadevi prične, prepričalo na podlagi novega izvedenskega mnenja, ki ga je 19. 8. 2024 v zadevi Okrajnega sodišča na Ptuju izdelala izvedenka klinično psihološke stroke dr. F. F. (l. št. 427), vendar pa v tej zvezi ni mogoče zanemariti, da je sodišče prve stopnje že v okviru prvotnega sojenja v sodbi obširno in podrobno obrazložilo ugotovitev o obdolženkini procesni oziroma razpravni sposobnosti, kjer se je oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. D. D., iz katerega izhaja, da so obdolženkine sposobnosti razumevanja kazenskega postopka in sodelovanja na narokih zaradi prolongirane prilagoditvene motnje ter blage kognitivne motnje zmerno prizadete in ji omogočajo sodelovanje v krajših intervalih. Zanemariti pa ni mogoče niti okoliščine, da je obramba k izjavi in predlogu za odlog izvršitve sodbe z dne 28. 8. 2023 (l. št. 340-341) sama priložila dopolnilno izvedensko mnenje z dne 14. 7. 2023 (priloga B21), ki ga je sodni izvedenec dr. D. D. izdelal v zadevi I K 28933/2014, kjer je zapisal, da bi za dokončno oceno o obdolženkini procesni sposobnosti potreboval še samo en manjkajoč del, in sicer izvedensko mnenje klinično psihološke stroke, glede katerega je predlagal, da ga izdela sodna izvedenka dr. F. F. Ker je bila slednja v obravnavani zadevi kot sodna izvedenka neposredno zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 28. 2. 2022 (l. št. 670-671), ko je vztrajala pri mnenju, ki ga je podala, je bilo po presoji sodišča druge stopnje dosledno spoštovano načelo neposrednosti,⁵ hkrati pa je bilo "nostrificirano" mnenje, ki ga je slednja izdelala v drugi zadevi, zato se pritožba tudi v tem delu izkaže za neutemeljeno.

9Pritožnici je sicer pritrditi, da ZKP v določbi 265. člena sodišču zapoveduje, da lahko za pomoč pri razjasnjevanju razpravne sposobnosti postavi le izvedenca psihiatrične stroke in ne morda izvedenca kakšne druge specialnosti, vendar pa slednja zanemari, da lahko strokovnjaki sorodnih znanosti pri izdelavi izvida in mnenja sodelujejo z izvedencem psihiatrom.⁶ Za izdelavo izvida in mnenja namreč izvedenec psihiater pogosto potrebuje pomoč strokovnjakov drugih področij, največkrat psihologije in nevrologije, ter tudi drugih specialistov. Čeprav je ZKP precej rigiden pri zahtevi, da razpravno sposobnost sodišče ugotavlja samo z izvedencem psihiatrom, to seveda ne pomeni, da pri izvedenskem delu ne morejo sodelovati strokovnjaki z drugih področij, kar ni sporno niti v sodni praksi.⁷ Kot predhodno že navedeno, se je sodišče prve stopnje v okviru prvotnega sojenja oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. D. D., ki je tudi v okviru ponovljenega sojenja dne 17. 1. 2025 pri ustni podaji izvedenskega mnenja že sprejete zaključke zanesljivo potrdil s pojasnilom, da so bili izsledki v obeh njegovih izvedenskih mnenjih enaki ter ob tem izpostavil, da pri obdolženki ni duševne motnje v ožjem pomenu besede, temveč so v ospredju blage duševne motnje, ki spadajo v t.i. področje nevrotičnih motenj. V obravnavani zadevi pa je obramba v spis vložila še dopolnilno izvedensko mnenje z dne 14. 7. 2023 (priloga B21), ki ga je sodni izvedenec dr. D. D. izdelal v zadevi I K 28933/2014, kjer je kot predhodno že navedeno zapisal, da bi za dokončno oceno o obdolženkini procesni sposobnosti potreboval še samo en manjkajoč del, in sicer izvedensko mnenje klinično psihološke stroke, glede katerega je predlagal, da ga izdela sodna izvedenka dr. F. F., ki je izvedensko mnenje tudi izdelala in ugotovila enako kot vsi izvedenci, ki so obdolženko obravnavali predhodno, tudi dr. D. D. v prvotnem mnenju. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi s presojo obdolženkine procesne sposobnosti v povezavi z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke kot ključno izvedensko mnenje v obravnavani zadevi pravilno upoštevalo mnenje dr. F. F. Glede na vse predhodno navedeno pa s tem, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, ni ravnalo niti arbitrarno niti v nasprotju z 22. členom Ustave RS.

10S pritožnico pa ni mogoče soglašati niti v delu, da bi se izvedenec D. D. na naroku dne 17. 1. 2025 moral opredeliti tudi glede trenutne procesne sposobnosti obdolženke in do izvedenskega mnenja klinične psihologinje dr. F. F. V tej zvezi namreč pritožnica zanemari, da je ugotavljanje razpravne sposobnosti (enako kot velja za prištevnost) pravno vprašanje, zato je v izključni pristojnosti sodišča. Izvedenec psihiater pa mora odgovoriti na dejanska vprašanja in sodišču ponuditi čim več podatkov, na podlagi katerih to lahko sprejme odločitev o razpravni sposobnosti.⁸ Ker mora sodišče skladno s pravno teorijo⁹ ugotovitve izvedenca, skupaj z vsemi ostalimi podatki v spisu in lastno zaznavo oceniti in odločiti o procesni sposobnosti obdolženca, se pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v točkah 43 do 47 podalo lastne zaznave obnašanja obdolženke ter navedbe, iz katerih izhaja, da je laično ocenjevanje sodišča glede procesne sposobnosti obdolženke nesprejemljivo, izkažejo za brezpredmetne.

11Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa pritožba ob uvodnem sklicevanju na 22. in 29. člen Ustave RS uveljavlja z navedbami, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo pravico do izvajanja dokazov v obdolženkino korist in s tem pravico do poštenega sojenja. Pritožbi tudi v tem delu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev problematiziranih dokaznih predlogov obrazložilo s sprejemljivimi argumenti, in sicer da je sodišče prve stopnje s psihiatričnim izvedenskim mnenjem dr. D. D. razpolagalo že v prvem postopku, a ga je obramba izpodbijala s klinično psihološkim poročilom, argumentirano pa je pojasnilo še, da je bilo tovrstne dokazne predloge treba zavrniti tudi zato, ker zanje ni bilo potrebe, saj dvom glede obdolženkine procesne sposobnosti več ni obstajal. Izvidi dr. G. G. in dr. C. C. so se namreč izkazali za neutemeljene glede tega vprašanja, preostali pa so procesno sposobnost obdolženke potrjevali (točka 50 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob navedenem pa po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče zanemariti, da je sodni izvedenec psihiatrične stroke dr. D. D. pri ustni podaji izvedenskega mnenja tudi v okviru ponovljenega sojenja 17. 1. 2025 zanesljivo potrdil že sprejete zaključke. Da bi potreboval še dodatne podatke oziroma sliko možganov, pa je pojasnil zgolj glede presoje ocene dr. C. C., v povezavi s katero je dr. D. D. predhodno izpostavil, da so bile obdolženkine kognitivne sposobnosti iz leta 2023 celo boljše kot tri leta poprej (str. 7 zapisnika o glavni obravnavi dne 17. 1. 2025 na l. št. 619), zato se pritožbene navedbe, iz katerih je razbrati, da bi sodni izvedenec te podatke potreboval za oceno obdolženkine procesne sposobnosti, izkažejo za neutemeljene. V tej zvezi pa po presoji sodišča druge stopnje prav tako ni mogoče zanemariti, da je dr. D. D. v zadnjem pisnem psihiatričnem mnenju iz leta 2023 (za l. št. 341, označeno z B21) izpostavil, da bo za končni zaključek glede obdolženkine procesne sposobnosti ključno izvedensko mnenje klinične psihologinje (in ne morebitna nova slikovna diagnostika, MR, CT glave ipd.) in predlagal, da izvedensko mnenje glede tega sestavi izvedenka dr. F. F., ki se je nato pri ustni podaji izvedenskega mnenja v obravnavani zadevi argumentirano opredelila tudi glede obdolženkine dodatne diagnoze - neopredeljene demence (točka 31 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter v nadaljevanju sklenila, da obdolženka lahko sodeluje v sodnem procesu, vendar z določenimi prilagoditvami, predvsem z odmori na vsakih dvajset minut.

12Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kako mora sodišče ravnati takrat, kadar so v mnenju izvedenca podane vrzeli, ki jih ni mogoče odpraviti z njegovim zaslišanjem. Kdaj so te vrzeli ali nejasnosti podane, pa je dejansko vprašanje. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje razumno in argumentirano zavrnilo kritike obdolženčeve obrambe glede ugotavljanja obdolženkine razpravne sposobnosti in v tej zvezi izdelanih oziroma ustno podanih izvidov in mnenj tako psihiatra dr. D. D., kot tudi klinične psihologinje dr. F. F., v katerih pravilnost in strokovnost ni podvomilo. Ob tem ni mogoče zanemariti, da je postopek pred sodiščem praviloma usten in da se izvedenstvo primarno izvaja ustno, torej na način, da postavljeni izvedenec na naroku glavne obravnave poda svoj izvid in mnenje ustno, na zapisnik (prvi odstavek 252. člena in šesti odstavek 333. člena ZKP), lahko pa izvedenec mnenje poda tudi pisno (254. člen ZKP).¹⁰ Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je sodni izvedenec že ugotovil, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, po vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Glede na navedeno sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, za dopolnitev psihiatričnega izvedenskega mnenja in angažiranje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja ni kršilo obdolženkine pravice do obrambe oziroma temeljnih jamstev poštenega postopka, ki jih zagotavljata določbi 23. in 29. člena Ustave RS ter določba 6. člena EKČP, niti se s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožilstva, ni odpovedalo svoji nepristranskosti, temveč je zgolj upoštevalo splošno merilo, da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki. Nobenega dvoma ni, da razpravne sposobnosti ni mogoče dokazovati z nobenim drugim dokaznim sredstvom razen z izvedenstvom,¹¹ pri čemer so vsi sodni izvedenci glede obdolženkine razpravne sposobnosti prišli do enakega zaključka, in sicer da je obdolženka procesno sposobna z omejitvami, ki jih je sodišče prve stopnje tekom tega postopka dosledno upoštevalo. Drugačno je bilo zgolj stališče kliničnega psihologa dr. C. C. in psihiatrinje dr. G. G., do katerih se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo v točki 48 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob navedenem pa po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče zanemariti, da gre za obdolženkina lečeča zdravnika specialista, ki njene razpravne sposobnosti nista ocenjevala kot sodna izvedenca. Sodišče namreč za sodne izvedence niti ne sme postaviti zdravnikov, ki obdolženca zdravijo, saj bi bil s tem omajan videz nepristranskosti in objektivnosti njihovih izvedenskih mnenj.¹² Prvostopenjskim razlogom za zavrnitev dokaznih predlogov sodišče druge stopnje tako v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je njihovo izvajanje brez pomena za zadevo,¹³ ampak ugotavlja le tista dejstva, ki so odločilna za pravilno razsojo in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona.¹⁴

13K pritožbi je zagovornica priložila tudi nove dokaze (vabilo na nevrološki pregled z dne 6. 6. 2025; odločbo ZPIZ, št. 10333-11291/2024 z dne 15. 4. 2025 in izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 3. 3. 2025), glede katerih je pojasnila, da so bili pridobljeni po zaključku glavne obravnave. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa mora pritožnik povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, pritožbeno sodišče pa jih je dolžno upoštevati kot dopustno pritožbeno novoto in se do njih opredeliti le, če se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji,¹⁵ kar velja le za odločbo ZPIZ, iz katere izhaja, da se obdolženko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 1. 12. 2024 dalje (od 27. 3. 2023 dalje je bila slednja delovni invalid III. kategorije) in izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje, ne pa tudi za vabilo na nevrološki pregled, na katerega je bila obdolženka vabljena šele 29. 7. 2025. Čeprav iz predloženih listin izhaja, da je obdolženka zaradi kognitivnega upada sedaj že invalidsko upokojena, pri čemer je razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, pa navedeno glede na predhodne ugotovitve sodnih izvedencev ne vpliva na drugačno presojo sodišča druge stopnje glede obdolženkine razpravne sposobnosti. Izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje se namreč nanaša na sposobnost obdolženkine delazmožnosti, vprašanje na sodišču pa je procesne narave, torej ali obdolženka razume kaznivo dejanje, ki ga je storila, in ali je sposobna sodelovati z zagovornico, kar so, kot je to pravilno izpostavil tudi sodni izvedenec dr. D. D., povsem druga vprašanja kot ugotavljanje delazmožnosti (str. 7 zapisnika o glavni obravnavi dne 17. 1. 2025 na l. št. 619).

14Po oceni sodišča druge stopnje se tudi pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja izkaže za neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je ocenilo izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolžena A. A. storila očitano kaznivo dejanje. Svoje ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato sodišče druge stopnje z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

15Povsem brez podlage se tako izkaže tudi pritožbena navedba, da je imela obdolženka ob podaji naročila premoženje v obliki terjatve do svojega dolžnika H. H. v znesku 15.000,00 EUR in da je zato ocena, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje glede obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla, napačna. Ni ji mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zlasti v točkah 64, 68 ter 70-71 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo in strnilo obdolženkino premišljeno ravnanje, ko je lažnivo prikazovala dejanske okoliščine, da bo naročene storitve hortikulture pravočasno in v celoti plačala, s tem, ko je navedla, da je zaposlena in dela z otroci s posebnimi potrebami, prejema dohodke, kakor tudi njen partner, ki dela v Nemčiji, da oba garata in temu posledično dobro služita, da so se spremembe v vrtu začele, ker je dobila vnuka in da denar ni problem. S tem se je izkazovala kot zaupanja vredna stranka, kar ni bila. Po drugi strani je namreč prikrila, da je tedaj že bila samska (razvezana 4. 12. 2014 - prilogi A10 in A12), da ni bila zaposlena in da je naročilo izvedla celo med prestajanjem kazni zapora (priloga A10), kar je bil pravi razlog, da je bila veliko odsotna, kot tudi, da je razpolagala z gotovinsko prejetimi sredstvi iz naslova vračila dolga H. H. (5.000,00 EUR je prejela že do 12. 11. 2017, od naročila 11. 11. 2017 do roka za plačilo 15. 1. 2018 je prejela še vsaj 3.665,00 EUR (več kot je znašala obveznost do B. d.o.o.), v nadaljnjem obdobju do 10. 9. 2018 pa še preostali del dolga ter preplačilo), ki jih pa ni, v nasprotju z obljubami oškodovani družbi, porabila za plačilo obveznosti, kljub temu pa je oškodovano družbo večkrat zaprosila za vnovično podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti. Njena terjatev do posojilojemalca, ki ji je 10. 9. 2018 povrnil zadnji del dolga in tega celo preplačal, je tako prenehala. Da obdolženka že ob sklenitvi pogodbe ni imela namena oškodovani družbi plačati računa, pa izhaja še iz okoliščine, da je v sporočilih, ki jih je posredovala oškodovanki in pooblaščencu, navajala, da čaka na vrnitev denarja od posojilojemalca, da jim bo storitev lahko plačala, čeprav sredstev, ki jih je tedaj že prejela od H. H., ni namenila za plačilo oškodovani družbi. Obdolženka, ob izkazanem zavedanju dolga, tudi do konca tega postopka, ni naredila prav nobenega koraka v smeri celotne izpolnitve obveznosti (razen delnega plačila v višini 650,66 EUR), saj ji je bila ponujena tudi možnost vrnitve posajenih rastlin v naravi, na kar se prav tako ni odzvala, kar tudi po presoji sodišča druge stopnje zgolj potrjuje, da razlog za neplačilo ni bila njena nemožnost, temveč njena zavestna odločitev. Teh razlogov pa zagovornica, ki poskuša prepričati, da ni bilo goljufivega namena ob sklenitvi posla in da obdolženka ni ravnala goljufivo, ne more omajati, saj je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo predstavnici oškodovane družbe, ki je jasno izpovedala, na kak način jo je obdolženka zapeljala, kot to izhaja iz njene izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot verodostojno in prepričljivo, saj je potrjena z listinsko dokumentacijo. Pritožbeno problematiziranje glede obdolženkinega goljufivega namena se zato izkaže za neutemeljeno. Ker je bila zadnja modifikacija obtožnega predloga izvedena tekom prvotnega sojenja, pa je kot povsem brezpredmetne oceniti pritožbene navedbe v smeri, da je tožilstvo glede tega šele kasneje definiralo obtožni predlog, glede katerega se obdolženka ni mogla izreči.

16Pritožnici pa ni mogoče pritrditi niti v delu, ko navaja, da so razlogi sodišča prve stopnje, ki se mu ni pojavil dvom v prištevnost obdolženke, nejasni, čeprav je po presoji obrambe iz celotnega dokaznega postopka jasno, da ima obdolženka že dolga leta, torej tudi v času očitanega kaznivega dejanja, hude psihične težave, zaradi česar bi sodišče prve stopnje že po uradni dolžnosti moralo preveriti njeno prištevnost. Drži, da načelo iskanja materialne resnice sodišču nalaga, da v skladu z instrukcijsko maksimo samo po uradni dolžnosti odredi psihiatrično izvedenstvo,¹⁶ vendar pa v tej zvezi zagovornica zanemari, da ta dolžnost obstoji samo, če okoliščine primera vzbujajo dovolj velik sum o okrnjeni ali celo izključeni prištevnosti obdolženca, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kot to izhaja iz točke 72 obrazložitve izpodbijane sodbe, se namreč sodišču prve stopnje ni pojavil dvom v prištevnost obdolženke, ki tekom celotnega sojenja ni bil izpostavljen niti iz strani strank postopka. Tudi po presoji sodišča druge stopnje iz podatkov spisa ni razvidno, da bi bile podane kakršnekoli okoliščine, zaradi katerih bi se sodišču prve stopnje lahko porajal dvom v prištevnost obdolženke, temveč celo nasprotno, saj iz ugotovitev sodnega izvedenca dr. I. I., povzetih v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca dr. D. D. (stran 3 priloge C5), izhaja, da nobena od duševnih motenj (F41.2, F 43.2) ni vplivala na obdolženkino prištevnost, zato tudi tem pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi.

17Zagovornica se pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji, za katero trdi, da je prestroga glede na nizko povzročeno škodo in zelo slabo zdravstveno stanje obdolženke ter navaja, da bi v konkretnem primeru zadostovala sankcija opominjevalne narave. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja in obdolženki kot olajševalno štelo relativno nizko povzročeno premoženjsko škodo in dejstvo, da je v času od storitve kaznivega dejanja 11. 11. 2017 uspela plačati 650,66 EUR, kot obteževalno okoliščino pa njeno predkaznovanost, različne načine lažnivega prikazovanja (navedba o svoji zaposlenosti, opis le-te, partnerjeva zaposlenost, razlogi odsotnosti) in prikrivanja dejanskih okoliščin (razveza, prestajanje kazni zapora, prejem vračila posojila), njihovo trajanje in intenzivnost ter s tem povezano vztrajnost in odločenost obdolženke, da storitev ne bo plačala. Kot nadaljnjo obteževalno okoliščino je sodišče prve stopnje v točki 75 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo še zadostne možnosti za to, da bi obdolženka obveznosti do oškodovane družbe lahko poplačala, česar pa ni naredila, niti ni poskusila škode zmanjšati z vrnitvijo stvari. Glede na navedeno je obdolženki utemeljeno izreklo kazen pet mesecev zapora, pri odmeri katere je bilo seznanjeno z zdravstvenim stanjem obdolženke in ga je očitno tudi upoštevalo, kar se izraža v višini izrečene kazenske sankcije, ki je glede na obdolženkino obsežno predkaznovanost prej prenizka kot previsoka, a še vedno skladna z načelom prepovedi reformatio in peius (sprememba na slabše). Po oceni sodišča druge stopnje niti okoliščina, da je obdolženka do sedaj oškodovani družbi vrnila skupaj 650,66 EUR, ne narekuje drugačne odločitve, kot jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje, saj bo le izrečena prostostna kazen in ne zgolj sankcija opominjevalne narave, za izrek katere se zavzema pritožnica, tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

18Iz navedenih razlogov, in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

19Sodišče druge stopnje je obdolženko, upoštevaje njene premoženjske razmere in v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP). Tretji odstavek 10. člena ZST-1 namreč določa, da je stranka oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Ker iz podatkov spisa izhaja, da je bila obdolženka upravičena do brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča na Ptuju Bpp 420/2019 z dne 19. 9. 2019 (l. št. 57 in priloga C4), s katero ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja po odvetnici pred sodiščem prve in druge stopnje, je sodišče druge stopnje odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

¹ Kot to izhaja iz podatkov spisa, se je sodni izvedenec D. D. dokopal do enakih ugotovitev kot sodni izvedenci za psihiatrijo doc. dr. I. I., prim. J. J. in E. E., ter sodna izvedenka za klinično psihologijo dr. K. K.
² Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 48832/2014 z dne 31. 7. 2020, I Ips 65611/2012 z dne 23. 7. 2020 in I Ips 21884/2019 z dne 21. 10. 2022.
³ Odločbe ESČP Liebreich proti Nemčiji, 8. 1. 2008; Timergalyev proti Rusiji, 14. 10. 2008; Grigoryevskikh proti Rusiji z dne 9. 4. 2009; Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2012.
⁴ Odločba ESČP Affaire G. proti Franciji z dne 23. 5. 2021, tč. 56.
⁵ Bistvo načela neposrednosti, ki pomeni, da mora sodišče vzeti za podlago sodbe (praviloma) le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi izvirnih (originalnih) dokazov, in ki je sprejeto tudi v ZKP, je v tem, da sodno odločbo izdajo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri sta stranki postavljali svoje trditve in na kateri je sodišče zlasti tudi izvajalo vse dokaze. Sodnik lahko prosto presoja vrednost posameznih dokazil le tedaj, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, če je torej sam, s svojimi čutili (ne pa prek posrednika) zaznal naravo in vsebino dokaznih sredstev. Le v takem primeru si lahko ustvari sliko o individualnostih oziroma posebnostih posameznega dokaza, zlasti si lahko ustvari tudi subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanih prič. Izvajanje tega načela sodišču omogoča, da si lažje ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in da lažje izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti, po drugi strani pa daje možnost tudi strankama, da neposredno zaslišujeta priče ter se opredelita do drugih dokazov (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17568/2012 z dne 29. 4. 2021).
⁶ M. Hafner in B. Nerat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 413.
⁷ Prav tam, str. 420.
⁸ Ibidem, str. 422.
⁹ A. Kratovac Prokopović, Procesna sposobnost obdolženca v kazenskem postopku, Viceversa - glasilo Združenja psihiatrov pri Slovenskem zdravniškem društvu, Posebna izdaja, januar 2014, str. 21.
¹⁰ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 21884/2019 z dne 21. 10. 2022.
¹¹ M. Hafner in B. Nerat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 413.
¹² Ibidem, str. 414.
¹³ Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.
¹⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017.
¹⁵ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 35379/2019 z dne 23. 11. 2023.
¹⁶ M. Hafner in B. Nerat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ZKP), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 417.