VSL Sodba II Cp 1784/2024

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižajo za 393,04 EUR (na 5.055,73 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v višini 19.307 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 3. 2020 dalje do plačila (I. točka izreka), ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke (v nadaljevanju toženca) v višini 5.420,25 EUR in da v presežku v pobot uveljavljena terjatev ne obstoji (II. točka izreka). Terjatvi pravdnih strank je pobotalo in tožencu naložilo, da je dolžan tožnici v 15 dneh plačati znesek 16.794,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2022 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 5.448,77 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da višje sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo, pri čemer naj se izvede ponovna presoja vseh dokazov in zaslišanj, da se ugotovi pravilno dejansko stanje.

V obširni laični pritožbi toženec navaja, da ne drži ugotovitev sodišča, da je bila dogovorjena cena na enoto mere. V takšnem primeru bi namreč kot naročnik na gradbišču vsakodnevno preverjal opravljena dela. Prav tako ni pravilen zaključek sodišča, da ni bil dogovorjen popust za celoten znesek računa št. 0820, ampak za 2. obrok izstavljenega računa, saj je imel v tistem času dovolj sredstev, zato ne bi prosil za obročno plačilo. Ne strinja se, da zemeljska dela niso bila predmet dogovora. Opozarja, da nadzornik sploh ni nadziral gradnje, s čimer je kršil svoje obveznosti po Zakonu o graditvi objektov. Tožnica je napačno vgradila drenažne cevi, kar je bilo poslikano in poslano A. A. Drenaža tudi ni bila izvedena v celoti. Ne razume, zakaj sodišče teh napak izvajalca ne upošteva, čeprav je bil izvajalec nanje opozorjen, ko je samovoljno zapustil gradbišče. Meni, da je izvedenec svoje delo opravil nestrokovno. Sodišče mu naj obrazloži, kako lahko drugi izvajalec naredi antikorozijsko zaščito HEB nosilca po tem, ko se že zalije AB plošča. Takšna razlaga sodnega izvedenca je nelogična. Nestrokovnost izvedenca lahko sodišče ugotovi tudi na podlagi njegove izpovedi, ko napačno opisuje nivo dovozne poti in pri tem očitno spregleda dejstvo, da je bila dovozna pot znižana pred njegovim ogledom parcele. Če zemeljska dela in kanalizacija ne bi bila predmet dogovora, potem tožnica ne bi vgrajevala drenažnih cevi okoli hiše. V SMS sporočilu z dne 5. 3. 2020 je A. A. naštel točno določena nedokončana dela, v zaključku pa je na splošno opozoril še na druga dela, ki niso bila dokončana, kot je zavedeno v PZI načrtih. Razvidno je torej, da je pozival tožnico, da naj se vrne na objekt in dokonča vsa dela ter odpravi napake, torej gre za zmotno navedbo sodišča, da napak ni grajal pravočasno. Sodišče je zavrglo vse napake, ki jih terja toženec, zgolj na podlagi izjave B. B., ki pa je pri svojem delu napravil veliko nepravilnosti in tudi poslovno goljufijo. Sodba je zmotna tudi v delu, da ni pravočasno opozoril izvajalca na nepravilno izvedbo hidroizolacije in vrnitve zemljine. Sprašuje se, zakaj je bila zemljina sploh odpeljana, če je bila lahko kasneje vrnjena. Iz računa št. 5819 je razvidno, da je tožnica pod postavko 6.01 navedla "polaganje PVC kanalizacijske cevi v objektu" v dolžini 24 m - torej ta dolžina cevi ni možna zgolj v hiši, ki meri v dolžino 10.53 m. Da je podjetje nameravalo vgraditi kanalizacijo, kažejo tudi priložene fotografije, kar pomeni, da so priče lagale pod prisego, da kanalizacija ni bila stvar dogovora. Nerazumen je zaključek sodišča, da je toženec želel v 21. stoletju graditi hišo brez kanalizacije. Nadalje navaja, da primopredaja ni bila narejena, zato izstavljeni računi niti še niso zapadli v plačilo. Tožnica je samovoljno zapustila gradbišče 19. 2. 2020, takrat toženec ni zamujal z nobenimi plačili, saj je bil račun št. 0920 izdan šele 19. 2. 2020 z jasnim namenom, da gre za fiktiven račun. V obeh primerih, ki jih sodišče omenja, da ni plačal tudi drugim izvajalcem, sta izvajalca uspela v postopku na podlagi ponarejenih dokazov. Sodišče sicer navaja, da med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba, ki bi nalagala tožnici dokončanje del do konca leta 2019, in pri tem ne upošteva, da je toženec podpisal pogodbo, ki jo je prejel od A. A. in nanjo dodal datum konca gradnje in klavzulo za zamudo pri dokončanju del. Obrazložitev odločitve je tudi sama sebi kontradiktorna - na 3. strani se navaja, da je tožnica dela opravila brez napak, na strani 30 pa, da je tožnica ravnala strokovno nepravilno. Vztraja, da je bil predračun za garažo zavrnjen.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnica od toženca zahteva plačilo izstavljenih, a neplačanih računov št. 0820 in št. 0920 v skupnem znesku 19.710.35 EUR za pogodbeno dogovorjena in izvedena gradbena dela za izgradnjo nove stanovanjske hiše do tretje gradbene faze z garažo. Postavljenemu zahtevku se toženec upira z ugovorom, da vsa dela niso bila izvedena oziroma niso bila izvedena pravilno in pravočasno, zato v pobot uveljavlja jamčevalni zahtevek iz naslova stvarnih napak v višini 26.731,38 EUR, zahtevek iz naslova pogodbene kazni zaradi zamude pri izvedbi del v višini 3.150 EUR in zahtevek iz naslova plačila previsoke cene v višini 6.024,10 EUR zaradi neupoštevanja dogovorjenega 10% popusta.

6Po 649. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je gradbena pogodba podjemna pogodba, s katero se izvajalec zavezuje, da bo po določenem načrtu v dogovorjenem roku zgradil določeno gradbo na določenem zemljišču ali da bo na takem zemljišču oziroma na že obstoječem objektu izvedel kakšna druga gradbena dela, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal določeno ceno.

7Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku svojo odločitev, da je tožnica po vtoževanih računih upravičena do zneska 19.307 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2020 dalje in toženec do v pobot uveljavljene terjatve v skupnem znesku 5.420,25 EUR oprlo na naslednje ugotovitve:

- da gradbeno pogodbo predstavlja predračun tožnice, imenovan rekapitulacija, z opredeljenim popisom vrste del, količinami ter cenami v skupnem znesku 63.698,62 EUR, ki ga je toženec podpisal 19. 10. 2019 (priloga A3);

- da pisni osnutek gradbene pogodbe, ki ga je pripravil A. A., toženec pa ga je dopolnil z rokom za izvedbo del (do 31. 12. 2019) in določbo glede pogodbene kazni, ni bil nikoli podpisan, zato rok za izdelavo del ni bil nikoli dogovorjen;

- da je bil naknadno napravljen tudi predračun za izgradnjo garaže, ki v prvotno rekapitulacijo ni bila zajeta (priloga A9);

- da je bila med strankama tako za stanovanjsko hišo kot za garažo cena dogovorjena na enoto, torej določena od merske enote za posamezno vrsto del in ne kot skupaj dogovorjena cena za celotni objekt, kar pomeni, da je tožnica upravičena do plačila dejansko izvedenih količin merskih enot;

- da sta se stranki dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij, to je po delih; takšen dogovor je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del, na njegovi podlagi nastane samostojna denarna obveznost, ki zapade v plačilo v dogovorjenem roku; dokončno se nato posamezne postavke preverijo z dokončnim obračunom, ki pa zaradi prekinitve sodelovanje zaradi toženčevih neplačil v konkretnem primeru ni bil napravljen;

- da med strankama ni spora, da je toženec tožnici na račun izvedenih del v celoti plačal račun št. 5819 z dne 30. 11. 2019 v višini 29.781,92 EUR z rokom plačila 14. 12. 2019 kot prvo začasno situacijo, račun št. 6219 z dne 31. 12. 2019 v višini 25.644,10 EUR z rokom plačila 14. 2. 2020 kot drugo začasno situacijo in račun št. 0402 z dne 31. 1. 2020 v višini 5.080,24 EUR z rokom plačila 19. 2. 2020 kot del tretje začasne situacije;

- da je bil znesek po prvotnem računu št. 0420 naknadno razdeljen v dva dela oziroma obroka, in sicer na prvi obrok po računu št. 0420 z dne 31. 1. 2020 in valuto 19. 2. 2020 v znesku 5.080,24 EUR in drugi obrok po računu št. 0820 z dne 19. 2. 2020 in valuto 4. 3. 2020 v znesku 4.834,82 EUR; popust je bil za račun št. 0820 dogovorjen le v višini 220,76 EUR in ne v celotni višini računa, kot je to navajal toženec;

- da je bil račun št. 0920 z dne 19. 2. 2020 in valuto 4. 3. 2020 v vrednosti 14.875,53 EUR kot četrta začasna situacija v določenih postavkah v skupni vrednosti 162,06 EUR izdan neutemeljeno;

- da je toženec napake (neustrezno nadmorsko višino dovozne in dostopne poti ter dvorišča, neizdelavo izrisa shematskih načrtov vodovodne, elektro in optične napeljave, neizvedbo napeljave zunanjega dela fekalnega kanalizacije, neizvedbo hidroizolacije temeljne plošče, nepravilno protikorozijsko zaščito jeklenega nosilca AB plošče, nezaprtje kape dimnika, nepravilno izvedbo dostopa do stropnih svetilk in nepravilno izvedbo odprtine za okno in vrata na teraso) najprej grajal ustno, nato pa še v e-sporočilu z dne 19. 2. 2020 in SMS/MMS telefonskih sporočilih z dne 5. 3. 2020 ter zahteval njihovo odpravo oziroma dokončanje del, glede ostalih zatrjevanih napak pa ni izkazal, da bi le te grajal pravočasno; tožnica napak ni priznala;

- da je toženec skupaj z nadzornikom stanje objekta pregledal, o čemer je bil dne 29. 3. 2020 sestavljen tudi zapisnik s popisom del (priloga B5); toženec je objekt prevzel in ga pričel uporabljati oziroma je nadaljeval z izgradnjo preostalih faz po drugih izvajalcih.

8Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Navedlo je obrazložene argumente, ki temeljijo na vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, kot to izhaja iz metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Prav tako v sodbi ni najti nasprotij, ki jih v točki 1.13 pritožbe očita pritožnik. Sodišče je na 3. strani sodbe povzemalo zgolj navedbe tožnice in ni navajalo svojih dejanskih ugotovitev ali pravnih stališč. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

Glede pogodbene cene

9Po 654. členu OZ (in 22. členu v času sklenitve pogodbe veljavnih Posebnih gradbenih uzanc) je cena del lahko določena od merske enote dogovorjenih del (cena na enoto) ali v skupnem znesku za celotni objekt (skupaj dogovorjena cena). V prvem primeru so cene na enoto znane, niso pa vnaprej znane količine, ker so te odvisne od dejanske izvedbe. Če je izvedenega dela več, kakor je bilo predvideno, je izvajalec upravičen do plačila celotnega dela in ne zgolj ocenjenih količin iz ponudbenega predračuna. Enako velja, kadar je dejansko izvedenega dela manj - v tem primeru dobi izvajalec nižje plačilo od predvidenega v ponudbenem predračunu. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na obrazloženi dokazni oceni, da sta se stranki v konkretnem primeru dogovorili za ceno na enoto. Poleg gradbenega dnevnika se je namreč vodila tudi knjiga obračunskih izmer, kar je dolžnost izvajalca le v primeru dogovora o ceni na enoto (drugi odstavek 10. člena Pravilnika o gradbiščih).

Glede dodatnih del

10Prav tako se pritožbeno sodišče strinja s sprejetimi ugotovitvami, da v prvotni predračun - rekapitulacijo z dne 19. 10. 2019 izgradnja garaže ni bila zajeta, kar se je glede na količine v njem zajetih del izkazalo pred njeno izgradnjo in na kar je bil toženec opozorjen. To so potrdili tako zaslišana zakonita zastopnika tožnice kot projektant in arhitekt C. C., gradbeni nadzornik D. D. in tudi izvedenec E. E. Predračun za garažo je bil tako izdan naknadno. Da na izgradnjo garaže po izdelanem predračunu ne bi pristal, toženec ni izkazal. To tudi ne izhaja iz email sporočila z dne 19. 2. 2020 (priloga B14), na katerega se sklicuje. Iz njega izhaja le, da naj bi bil o tem, da se prvotni predračun ne nanaša tudi na garažo, obveščen šele januarja 2020 (iz gradbenega dnevnika izhaja, da je tožnica z izgradnjo del za garažo začela v februarju 2020). Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je zato bolj življenjsko logično, da se je toženec strinjal, da se garaža vseeno zgradi, saj sicer tožnica z deli, če le ta ne bi bila potrjena z njegove strani, ne bi začela.

Glede dolžnosti plačila vtoževanih računov in uveljavljanja stvarnih napak

11Podjemnik pridobi pravico zahtevati plačilo za opravljeno delo šele, ko je posel opravljen. Opravljen pa je, če je naročnik prevzel izvršeno delo. To pomeni, da ga je potrdil (tretji odstavek 642. člena OZ) ali pa je prevzem zavrnil brez utemeljenega razloga (drugi odstavek 633. člena OZ). Nepravilno opravljenega posla naročnik ni dolžan prevzeti (primerjaj 641. člena OZ). V takšnem primeru ima naročnik posla, ki nima običajnih oziroma pogodbeno dogovorjenih lastnosti oziroma je opravljen v nasprotju s pravili stroke, dve možnosti (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 824); bodisi odkloni nepravilno izpolnitev in uveljavlja zahtevke na podlagi izvajalčeve odgovornosti za zamudo ali pa izpolnitev (posel z napakami) prevzame in uveljavlja zahtevke na podlagi izvajalčeve odgovornosti za stvarne napake, kar je storil tudi toženec. Naročnik mora o napakah pravočasno in pravilno obvestiti izvajalca (633. in 634. člen OZ oziroma 37.a člen Zakona o varstvu potrošnikov, v nadaljevanju ZVPot, ki se kot lex specialis uporabi v primeru potrošniških pogodb). Naročnik ima v primeru pravočasne notifikacije pravico od izvajalca zahtevati, da mu napako odpravi, in mu za to določi primeren rok. Če izvajalec do izteka roka napake ne odpravi, lahko naročnik napako odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo ali pa odstopi od pogodbe (637. in 639. člen v zvezi s 660. členom OZ oziroma 38. člen ZVPot). V primeru nepravočasnega grajanja napak odgovornost izvajalca za napake preneha.

12Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo na podlagi pregleda razpoložljive dokumentacije, izvedenskega mnenja, izdelanega na podlagi ogleda na kraju samem ter analize podatkov, mnenj stroke in izkušenj mogoče ugotoviti, katera dela in koliko teh je tožnica opravila oziroma katera dela niso bila opravljena ali so bila opravljena nepravilno oziroma nestrokovno. Izvedenec je podal tudi odgovor na pripombe in svoja stališče obrazložil oziroma dodatno dopolnil tudi na zaslišanju. Toženec zgolj z nestrinjanjem s sprejetimi zaključki izvedenca dvoma v strokovnost in pravilnost njegovega mnenja ni uspel vzbuditi.

13Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec v pobot iz naslova znižanja plačila zaradi stvarnih napak utemeljeno uveljavlja v 69. točki obrazložitve sodbe povzete zneske iz naslova neustreznega nivoja dostopne poti, neizrisanega načrta optične napeljave, neizrisanega načrta poteka elektro instalacij in neoznačitve elektro instalacij in iz naslova napak pri namestitvi hidroizolacije temeljne plošče. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na nivo dovozne poti in nepravilno izvedbo hidroizolacije temeljne plošče, tako niso utemeljeni, saj je v tem delu sodišče prve stopnje tožencu ugodilo. Prav tako ni mogoče slediti pritožbi o nerazumnem zaključku sodišča, da se je hiša gradila brez dogovorjene kanalizacije. Sodišče prve stopnje je nasprotno ugotovilo, da bi tožnica ta dela glede na sklenjeno pogodbo morala izvesti, a jih ni, da pa tožnica neizvedenih del zunanje fekalne kanalizacije niti ni zaračunala.

14Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec glede preostalih zatrjevanih napak ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede pravilnega, konkretnega in pravočasnega grajanja. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi moral toženec podati konkretne trditve o tem, kdaj točno je posamezno napako odkril ter kdaj in komu je napako grajal oziroma je določil primeren rok za njeno odpravo. Trditev, da so bile vse napake grajane že ustno na gradbišču ali ob sami izvedbi del, ko se je ugotovilo, da se ne dela v skladu s PZI, ali po SMS sporočilu (s stavkom "in še ti lahko naštevam"), je preveč pavšalna in ne omogoča presoje, ali je bilo grajanje posamezne napake pravočasno in dovolj konkretno. Pritožbeno sodišče obrazložene argumente sodišča prve stopnje, ki so podani po posameznih uveljavljenih napakah, sprejema in jim pritrjuje.

15Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da izvedena dela niso bila prevzeta, saj primopredaja nikoli ni bila opravljena, zato izstavljeni računi niti še niso zapadli v plačilo. S prevzemom opravljenih del naročnik omogoči izvajalcu izpolnitev njegove izpolnitvene obveznosti. Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema (enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi). Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je toženec objekt prevzel in ga pričel uporabljati oziroma je nadaljeval z izgradnjo preostalih faz po drugih izvajalcih. Tudi izostanek dokončnega obračuna med strankama ne pomeni, da toženec ni dolžan ničesar plačati tožnici, saj njegova obveznost plačila dela, ki je bilo opravljeno in glede katerega ni dosegel znižanja plačila, izhaja iz 649. člena OZ.² Kot že navedeno, sta se stranki dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij, to je po delih; takšen dogovor je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del, na njegovi podlagi nastane samostojna denarna obveznost, ki zapade v plačilo v dogovorjenem roku.³ Toženec je tako tožnici na račun izvedenih del v celoti plačal račun št. 5819 z dne 30. 11. 2019 v višini 29.781,92 EUR z rokom plačila 14. 12. 2019 kot prvo začasno situacijo, račun št. 6219 z dne 31. 12. 2019 v višini 25.644,10 EUR z rokom plačila 14. 2. 2020 kot drugo začasno situacijo in račun št. 0402 z dne 31. 1. 2020 v višini 5.080,24 EUR z rokom plačila 19. 2. 2020 kot del tretje začasne situacije, ki tako niso predmet tega pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se zato ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na napačno zaračunane postavke za kanalizacijsko cev po računu št. 5819.

16Neutemeljeno pritožba vztraja tudi pri stališču, da je zahtevani znesek računa št. 0820 v višini 4.834,82 EUR neutemeljen, ker je bil za ta del dogovorjen popust. Toženec je navajal, da je do popusta prišlo zato, ker so s tem zneskom že presegali skupno dogovorjeno ceno, ki naj bi bila iz prvotne ponudbe v znesku 70.975,50 EUR znižana zaradi visokih postavk v primerjavi z drugimi izvajalci. Tudi na tem mestu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, zakaj takšnemu naziranju toženca ni mogoče slediti. Izpovedbi zakonitih zastopnikov tožnice, da se o popustu v tako visokem znesku niso nikoli pogovarjali, temveč je do razlike v ponudbi prišlo zaradi izključitve nekaterih glavnih (ne pa vseh ostalih) zemeljskih del (izkop za objekt hiše, nasutje tampona do višine talne plošče v pritličju), ki so že bila narejena, iz prvotne ponudbe, sta potrjeni tako z listinsko dokumentacijo (primerjava obeh predračunov) kot tudi z izpovedbo priče F. F., ki je ta dela predhodno opravil. Prav tako takšno sklepanje ne izhaja iz zapisa na računu št. 0420 pod prilogo B59, kjer je popust naveden le v 5 % v znesku 220,76 EUR. Prepričljivejša je zato razlaga sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi A. A. in e-sporočilom bančni uslužbenki, da prvotni račun št. 0420 ni bil plačan v roku, zato so izdali nov račun z novo valuto 19. 2. 2020 (priloga A6), ki ga je toženec plačal 18. 2. 2020. Prvotni znesek so tudi razdelili na dva računa (na račun št. 0420 in račun št. 0820 z novo valuto 4. 3. 2020), saj je toženec s plačili zamujal. Dejstvo, ki ga zatrjuje toženec, da je imel na svojem računu dovolj denarja in da je v februarju 2020 plačal okna podjetju G. v enkratnem znesku 14.398,07 EUR, ne pomeni avtomatičnega sklepanja, da je tudi vsem ostalim izvajalcem (in tudi tožnici) plačeval račune pravočasno.

17Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi toženčeve ugovore glede neupoštevanja strokovnih smernic in obveznosti nadzornika gradnje oziroma ugovore glede ponarejanja in prirejanja gradbenih listin in dokumentov.

Glede pogodbene kazni

18Pritožbeno sodišče sledi tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da toženec do zahtevane pogodbene kazni ni upravičen. Do podpisa osnutka pisne pogodbe s strani tožnice, na katero je toženec dodal rok plačila in določilo o pogodbeni kazni, ni nikoli prišlo, saj je tožnica rok ocenila za nerealen in nanj ni želela pristati. V tem delu torej med strankama ni nikoli prišlo do potrebnega soglasja volj.⁴

Sklepno

19Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo vzajemni, istovrstni in dospeli terjatvi tožnice in toženca, ki jih je na podlagi 311. člena OZ utemeljeno pobotalo. Ob delnem uspehu strank v postopku je v skladu s 154 členom ZPP odločilo o stroških postopka. Ugotovilo je, da stroški tožnice glede na 85 % uspeh znašajo 5.448,77 EUR, stroški toženca pa glede na 15 % uspeh 393,04 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroški tožnice, ki jih mora povrniti toženec, znašajo 5.055,73 EUR. Sodišče prve stopnje jih je v izreku odločbe (IV. točka) zmotno navedlo v znesku 5.448,77 EUR. Pritožbi toženca je bilo treba zato v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti (358. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Primerjaj VSL sodba I Cpg 1004/2012 z dne 3. 12. 2013.
² Tako VSRS Sklep III Ips 43/97 z dne 17. 12. 1998 in VSRS Sodba III Ips 24/2017 z dne 23. 1. 2018.
³ Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah, ko dosežeta soglasje volje - 15. člen OZ.