654. člen OZ

Prevzem del po podjemni pogodbi lahko naročnik opravi tudi s konkludentnim ravnanjem, ne da bi pred tem prišlo do formalne izročitve in prevzema (enako velja za prevzem del po gradbeni pogodbi). Stranki sta se dogovorili za plačevanje opravljenih del na podlagi začasnih situacij, to je po delih; takšen dogovor je po svoji pravni naravi dogovor o izplačevanju akontacij na račun izvedenih del, na njegovi podlagi nastane samostojna denarna obveznost, ki zapade v plačilo v dogovorjenem roku.

Ni pomembno, da sta dokaz z izvedencem predlagali obe stranki. Tožnik ga je predlagal, saj je bilo dokazno breme spornega dogovora o ceni na njem, in če mu ne bi uspel po svoji naravi tvegani dokaz z zaslišanjem strank (odločilen s stališča prvega odstavka 642. člena OZ), bi si prisojo iztoževanega plačila lahko obetal s pomočjo dokaza z izvedencem (toda v tem primeru s stališča drugega odstavka 642. člena OZ). Ker pa je bila tožnikova trditev o vsebini dogovora dokazana, običajno plačilo ni postalo pravno odločilno. Zavrnitev dokaza, ker dejstvo, ki se s tem dokazom dokazuje, ni pravno odločilno, spada k dovoljenim in praktično najpogostejšim razlogom za neizvedbo predlaganih dokazov.

Razlaga sodišča prve stopnje, da je rok, kot je opredeljen, popolnoma nedoločen, je zmotna; kot predpostavka prenehanja trajanja Pogodbe je namreč določen razvezni pogoj in ne končni rok. Predmet tožbenega zahtevka niso take izredne storitve, kot jih razume OZ oziroma ZJN-3 in ki so bile predmet aneksa 6 (čeprav jih tako poimenujejo Splošni pogoji Bele knjige), pač pa le povečani stroški iz naslova podaljšanja roka izvajalcu gradnje. Tožnica se namreč kot na podlago svojega zahtevka sklicuje zgolj na zmanjšanje planirane hitrosti opravljanja svojih storitev glede na čas, za katerega je sama predvidela, da jih bo opravljala. Z zahtevo po dodatnem plačilu za pogodbene storitve, opravljene po poteku časa, ki ga je vkalkulirala pri oblikovanju ponudbene cene, pa s sklicevanjem na določila 26. v zvezi z 28. členom Bele knjige dejansko zahteva še dodatno plačilo za spremenjeno časovno enoto dela. To pa je v nasprotju z v Pogodbi dogovorjeno fiksno ceno.

Čeprav izvedenec ni razpolagal s knjigo obračunskih izmer in čeprav so bila dela, ki jih je opravila tožnica, zakrita z montažnimi stenami, pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je bilo na podlagi pregleda razpoložljive dokumentacije, izvedenskega mnenja, izdelanega na podlagi ogleda na kraju samem ter analize podatkov, mnenj stroke in izkušenj mogoče ugotoviti, katera dela in koliko teh je tožeča stranka opravila. Izvedensko mnenje je jasno, popolno, skladno z raziskanimi okoliščinami in strokovno prepričljivo. Zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

Režijske ure so ure, ki jih izvajalec potrebuje za izvedbo posameznih del in neposredno niso izmerljive. Vendar pa ob dejstvu, da so bila dela izvedena in kot je ugotovil izvedenec, režijske ure navedene v obračunu ne odstopajo od količin in cen primerljivih z enako vrsto del ter je obračun primerljiv s tržnimi cenami, kar pomeni, da ni razhajanj od običajno potrebnega časa ter običajne višine plačila za tovrstna dela, pritožbena izvajanja o neutemeljenem priznanju režijskih ur, niso utemeljena.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da so bila opravljena vsa pogodbeno dogovorjena dela, tudi ni upravičena do celotnega s pogodbo dogovorjenega zneska. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj predložitev uporabnega dovoljenja, ob izrecnem zanikanju nasprotne stranke, ni zadosten dokaz, da je pravni prednik opravil vsa pogodbena dela, ki jih tožnica niti ni specificirala. Gradbena dela, ki jih je izvajalec opravil, je po izstavljenih začasnih situacijah tudi dobil plačana. Za plačilo del, ki niso bila opravljena in vrednostno predstavljajo razliko med gradbenimi deli, zaračunanimi po začasnih situacijah in s pogodbo dogovorjeno vrednostjo, pa ni niti dejanske niti pravne podlage.

Tožena stranka bi lahko od tožeče stranke pred začetkom opravljanja del zahtevala izstavitev predračuna oziroma ponudbe s kalkulacijo ponudbene cene, ki bi vsebovala vrste potrebnih del ter količine teh vrst del, za vsako vrsto del pa tudi potrebne količine materialov in delovnih ur ter ob upoštevanju stroškov nadalje tudi izračun cene za posamezno vrsto del ter končno ponudbeno ceno, ker pa tega ni storila, je pristala na obračun dela po dejansko opravljenih urah.

Cena del je lahko določena od zneska enote dogovorjenih del ali v skupnem znesku za celoten objekt, kar je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo sodišče prve stopnje.

Pri spornem določilu mora sodišče kot vsebino pogodbe vzeti skupen namen sopogodbenikov. Namen posameznega sopogodbenika ostaja nepomemben; le če je mogoče ugotoviti, da sta se oba sopogodbenika pisno izrazila drugače, kot je bil njun (resnični) dogovor, je njun (resnični), vendar pa nepravilno zapisani dogovor, postal pogodbena vsebina.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenikov pravilno upoštevalo ne le, da dogovor v 2. točki pogodbe ne izključuje dogovora v 7. točki, ki jasno opredeljuje klavzulo o določitvi cene na enoto, pač pa tudi druge okoliščine, ki se nanašajo na skupen namen pogodbenikov.

V primeru, da so v gradbeni pogodbi določene cene del za mersko enoto posameznih del, torej kot cena za enoto del, se poleg gradbenega dnevnika, ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer.

Demontaža in rušenje betona in peska v tlaku, odvoz ruševin na deponijo in krpanje stenskih poškodb vsekakor niso dela, ki bi jih lahko opredelili kot nujna dela, prav tako pa jih tudi ni mogoče opredeliti kot nepredvidena dela, temveč bi morala biti zajeta že v ponudbi, saj je tožeča stranka strokovnjak in bi ta dela pri sestavi ponudbe morala predvideti. Ker je odgovornost za stvarne napake posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti, posebno pravilo odgovornosti za stvarne napake izključuje uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti tudi glede zahtevkov naročnika v primeru škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari zaradi napake. Zato je odpravo te škode mogoče zahtevati samo z uporabo jamčevalnih zahtevkov.

Kot napake po 662. členu OZ ne štejejo le napake, ki ogrožajo obstoj zgradbe (da bi se ta zaradi njih lahko porušila), pač pa tudi napake, zaradi katerih je onemogočena oziroma okrnjena normalna funkcija objekta. Napake, kot jih zatrjuje tožena stranka, predstavljajo takšne napake, da jih ob prevzemu del ni bilo mogoče opaziti, ampak so se pojavile kasneje (ob pojavu meteorne vode). Skladno z navedenim zato ni mogoče od tožene stranke terjati grajanja napak ob prevzemu del oziroma podpisu primopredajnega zapisnika.

Glede na dejstvo, da naročnik ni podal vnaprejšnjega soglasja za izvedbo teh del, bi lahko izvajalec ta dela izvedel na podlagi 653. člena OZ ter 19. člena PGU zgolj v primeru, da bi šlo za nepredvidena dela, ki so nujna, da ne nastane škoda oziroma drug izreden dogodek. Podpisi nadzornikov, s katerimi ti zgolj naknadno potrjujejo, da je izvajalec določena dela zares opravil, nikakor ne morejo ustvariti obveznosti tožene stranke plačati dela preko cene, dogovorjene s pogodbo oziroma aneksom.

Cena po Pogodbi je bila določena s klavzulo „ključ v roke“. Že glede na vsebino takega dogovora ni mogoče slediti trditvi tožene stranke, da so osnova za obračun del podatki iz knjige obračunskih izmer. Gradbeni dnevnik bi morala voditi in hraniti tožena stranka kot izvajalec del, ne pa tožeča stranka, ki je bila njen podizvajalec. Okoliščina, da investitor nima shranjenega gradbenega dnevnika, ne predstavlja pravno relevantnega dejstva v tem sporu med izvajalcem in podizvajalcem.

Po 5. odstavku 639. člena OZ ima stranka tudi pravico do povračila škode. Vendar te škode ne morejo predstavljati stroški za odpravo napake, ki jih lahko po tretjem odstavku 639. člena OZ zahteva naročnik, ko se odloča med variantami: da bo sam po lastni izbiri odpravil napako na podjemnikov račun ali da bo znižal plačilo, ali pa odstopil od pogodbe. Odškodninski zahtevek za povrnitev škode bi lahko uveljavljala le, če bi zatrjevala in dokazala drugo obliko škode, ne pa napake same.