VSL Sodba II Cpg 566/2024

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožnica in toženka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka razsodilo, da mora toženka tožnici v 15 dneh plačati 1485 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2019 dalje do plačila. V II. točki izreka je tožbeni zahtevek v presežku 10 EUR zavrnilo, v III. točki izreka pa odločilo, da je toženka tožnici v 15 dneh dolžna plačati še 1335,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo sta se pritožili tožnica, ki jo izpodbija v II. in III. točki izreka, ter toženka, ki jo izpodbija v I. in III. točki izreka. Tožnica je na toženkino pritožbo odgovorila. Obe sta priglasili pritožbene stroške.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). O pritožbi zoper sodbo je odločil sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, vezano, relativno bistvenih procesnih kršitev postopka pa ne upošteva.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Pravdni stranki sta že pred 23. 10. 2019 poslovno sodelovali. Tožnica je bila na ta dan lastnica tovornjaka z registrsko številko ...01, ki ga je vozila po cestninskih cestah in je bila zato zavezanka za plačilo cestnin z navedeno registrsko številko. Toženka je upravljavec cestninskih cest. Dne 23. 10. 2019 so pooblaščene uradne osebe toženke (cestninski nadzorniki) ustavile navedeno vozilo. Ugotovile so, da je imelo nameščeno OBU (t. i. on-board-unit) (DarsGo) napravo številka ...001, ki je bila povezana z reg. št. ...02, ne pa z dejansko reg. št. vozila ...01. Podatka v OBU napravi in na vozilu se torej nista ujemala. Cestnina za vožnje, opravljene z OBU napravo št. ...001, je bila v celoti poravnana, vendar pod registrsko številko ...02. Pooblaščene osebe toženke tožničinemu vozilu niso dovolile nadaljevanja vožnje, dokler ne bi bila urejena obveznost cestninjenja. Pravdni stranki sta naslednji dan, 24. 10. 2019, sklenili pogodbeno razmerje za elektronsko cestninjenje vozila z reg. št. ...01, v okviru katerega je toženka tožnici izročila novo OBU napravo št. ...002 ,vezano na pravilno registrsko številko. Toženka je istega dne izstavila račun št. ... (v nadaljevanju: račun z dne 24. 10. 2019) za znesek 1495 EUR, ki ga je tožnica poravnala, pri čemer si je pridržala pravico zahtevati vračilo plačanega zneska. Plačilo je izvršila izključno zato, ker bi sicer vozilo ostalo zadržano, da bi se izognila "sili", ker toženka brez predhodnega plačila ni bila pripravljena sprostiti ustavljenega tovornjaka.

6Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je v tem sporu bistveno, kaj je predmet plačila po računu z dne 24. 10. 2019 v znesku 1495 EUR, katera terjatev toženke je bila s tem zneskom poravnana oziroma kateri dolg plačan. Ugotovilo je, da so bile do 23. 10. 2019 vse obveznosti iz OBU naprave ...001 iz naslova cestninjenja poravnane, medtem ko nova OBU naprava, vezana na vozilo z reg. št. ...01, ob izdaji računa še ni mogla evidentirati nobene vožnje, iz katere bi izhajala obveznost plačila cestnine. Presodilo je, da izstavitev računa v pretežnem delu, ki se nanaša na samo vrednost cestninjenja (torej v delu, ki presega stroške izdaje nove OBU naprave), ni imela podlage ne v veljavnih predpisih niti v pogodbenem razmerju med strankama in gre torej za kršitev tega razmerja. Predhodno pogodbeno sodelovanje (tako ga imenuje tudi sodišče prve stopnje) je bilo vezano na OBU napravo ...001 in cestnine iz tega naslova so bile poravnane. Do izstavitve spornega računa in zahteve po njegovem plačilu je prišlo v okviru obstoječega pogodbenega razmerja, sodišče prve stopnje pa je takšno ravnanje presojalo kot njegovo kršitev, in sicer na način, da je bila sprostitev vozila pogojevana s plačilom neobstoječe terjatve. Ker je tožnica plačilo izvršila izključno z namenom, da bi dosegla sprostitev vozila, je sodišče prve stopnje presodilo, da je toženka z zadrževanjem tovornjaka in pogojevanjem njegove sprostitve s plačilom zneska kršila zakonske in pogodbene obveznosti, zlasti določbe Zakona o cestninjenju (ZCestn) in vsebino Pristopne izjave za uporabo DarsGo sistema. Takšno ravnanje je po presoji sodišča prve stopnje protipravno in v vzročni zvezi s škodo, ki se kaže v zmanjšanju tožničinega premoženja. Med strankama ni bilo spora, da si je tožnica pridržala pravico zahtevati plačano nazaj, prav tako ne, da pooblaščene uradne osebe toženke tovornjaku niso dovolile nadaljevanja poti, dokler niso prejele plačila. Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da sta podani obe izjemi iz 191. členu OZ, zaradi česar je tožbenemu zahtevku v višini 1485 EUR ugodilo, v presežku v vrednosti 10 EUR pa ga je zavrnilo.

K toženkini pritožbi

7Toženka izpodbija I. in III. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in kršitve 22. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Izpostavlja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita ter da krši ustavne in konvencijske pravice toženke. Navaja, da se naj povsod, kjer se sklicuje na kršitev pravice do izjave, šteje, da s tem uveljavlja kršitev 5. člena ZPP, 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena URS (enako varstvo pravic) ter prvi odstavek 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja).

Glede zastaranja

8Med strankama ni sporno, da je tožnica sporni znesek plačala 24. 10. 2019 in da je takrat začel teči zastaralni rok. Tožba je bila vložena 23. 12. 2022. Sporno je vprašanje, ali je bil tek zastaralnega roka v vmesnem času zadržan. Po presoji pritožbenega sodišča je ugovor zastaranja neutemeljen že iz razloga, ker je bila tožba vložena pravočasno ne glede na pravno kvalifikacijo zahtevka. Če se zahtevek presoja kot zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (190. člena OZ), zanj velja petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ. Če pa bi se zahtevek presojal v okviru odškodninske ali druge pogodbene odgovornosti, bi bil uporabljen triletni zastaralni rok. V obeh primerih je bila tožba vložena znotraj zakonsko določenega roka. Ne glede na navedeno je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bil tek zastaralnega roka v času epidemije COVID-19 zadržan. V času prvega vala epidemije zastaralni roki niso tekli v obdobju od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020, v času drugega vala pa v obdobju od 16. 11. 2020 do 31. 1. 2021, skupaj torej 115 dni. Takšna razlaga temelji na 360. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da zastaranje ne teče ves čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti, ter na 361. členu OZ, po katerem se po prenehanju zadržanja tek zastaranja nadaljuje, pri čemer se čas pred zadrža­njem všteje v zastaralni rok. Pritožbeni očitek, da Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (ZZUSUDJZ, Uradni list RS, št. 36/20 s spremembami) ni vplival na tek zastaralnih rokov, ni utemeljen. Čeprav navedeni zakon izrecno ureja tek procesnih rokov, je treba vprašanje zastaranja v času epidemije presojati v okviru splošnih pravil obligacijskega prava o zadržanju zastaranja zaradi nepremagljivih ovir. Stališče, da izredni ukrepi, povezani z epidemijo, lahko pomenijo takšno oviro, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 19/2022 z dne 10. 10. 2023, na katero se je pravilno sklicevala tožnica v odgovoru na pritožbo. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje glede zastaranja prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo razpravno načelo, ni utemeljen. Tožnica se je v postopku sklicevala na koronsko zakonodajo in njen vpliv na tek rokov, kar zajema tudi presojo zadržanja zastaranja zaradi izrednih okoliščin. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 360. člen OZ ne pomeni uvajanja novih dejstev, temveč pravno kvalifikacijo splošno znanih okoliščin epidemije. Zato izpodbijana odločitev ne predstavlja sodbe presenečenja. Odločilno je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo začetek teka zastaralnega roka in pravilno preso­dilo, da je bil njegov tek v relevantnem obdobju zadržan zaradi izrednih okoliš­čin, povezanih z epidemijo COVID-19. Ob upoštevanju zadržanja teka zastaralne­ga roka v skupnem trajanju 115 dni je tožba, vložena dne 23. 12. 2022, pravočas­na. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, toženkina pritožba v tem delu pa ni utemeljena.

9Toženka navaja, da izpodbijana sodba presega pomen konkretne zadeve, saj naj bi sodišče prve stopnje z njo dejansko odreklo veljavnost določbam ZCestn in Splošnega akta o cestninjenju. Po njenem naj bi sodba sporočala, da ni bistveno, na katero registrsko številko je vezana OBU naprava za beleženje cestninskih prehodov, temveč zgolj da je cestnina za prevožene odseke plačana, četudi prek napačne naprave, kar naj bi omogočalo nekontrolirano izmenjavo OBU naprav med vozili in vodilo do napačnega obračunavanja cestnine. Pritožbeno sodišče tem očitkom ne pritrjuje. Izpodbijana sodba ne posega v sistemsko ureditev cestninjenja, temveč je omejena na presojo, ali je imela toženka v obravnavanem primeru ob izdaji spornega računa pravno podlago za zahtevan znesek.

10Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba t. i. sodba presenečenja. Iz spisovnega gradiva izhaja, da sta bili pravdni stranki ves čas postopka seznanjeni z odločilnimi dejstvi, in sicer z okoliščinami izdaje spornega računa, z dejstvom plačila zahtevanega zneska ter z vprašanjem njegove utemeljenosti oziroma pravice do vračila plačanega. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nobenih novih ali nepričakovanih dejstev, temveč je na podlagi istih dejanskih okoliščin opravilo pravno presojo spornega razmerja. Dejstvo, da ni sledilo pravni kvalifikaciji, ki so jo zatrjevale stranke oziroma, da je pravno podlago presojalo drugače, samo po sebi ne pomeni sodbe presenečenja. Stranke so dolžne navesti dejstva, ne pa tudi pravilne pravne podlage zahtevka. Pravdnima strankama ni bila odvzeta možnost izjave, zato izpodbijana sodba ne predstavlja sodbe presenečenja. Sklicevanje toženke na sodno prakso Višjega sodišča v Celju Cpg 35/2015 z dne 7. 5. 2015 in odločbo Ustavnega sodišča Up-130/04-17 z dne 24. 11. 2005 ne omaje pravilnosti izpodbijane odločitve. Iz te prakse izhaja, da gre za sodbo presenečenja, le če stranki nista imeli možnosti izjave o pravno odločilnih dejstvih ali pravni podlagi, kar v obravnavani zadevi ni podano. Glede na navedeno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti kršitve ustavnih in konvencijskih pravic.

Glede očitane zmotne uporabe materialnega prava

11Toženka uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi svojo odločitev oprlo na napačno in neobstoječo pravno podlago. Navaja, da se je sodišče v izpodbijani sodbi sklicevalo na podzakonski akt - Splošni akt o cestninjenju (Uradni list RS, št. 178/21 s spremembami in dopolnitvami), ki v času obravnavanega dogodka (oktober 2019) še ni veljal, saj je bil takrat v veljavi Splošni akt o cestninjenju (Uradni list RS, št. 14/18 s spremembami). Zaradi napačnega sklica na predpis, ki v relevantnem času ni veljal, naj bi bila izpodbijana sodba nezakonita. Napačen sklic na kasnejši podzakonski predpis sam po sebi ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, če so bile vsebinsko relevantne določbe v času obravnavanega dogodka enake določbam predpisa, na katerega se sodišče sklicuje v sodbi. Toženka sama v pritožbi navaja, da so bile relevantne določbe obeh Splošnih aktov po vsebini identične, razlikovale so se zgolj v oštevilčenju členov. Ne glede na to pa vprašanje pravilne uporabe posameznih določb podzakonskih aktov v obravnavani zadevi niti ni odločilno. Za odločitev je bistveno, ali je imela toženka ob izdaji spornega računa in ob prejemu plačila pravno podlago za zaračunani znesek.

12Ne glede na obširne toženkine pritožbene navedbe, s katerimi problematizira pravno kvalifikacijo zahtevka, uporabo posameznih predpisov ter presojo ravnanj obeh strank, je za odločitev v obravnavani zadevi odločilno eno samo vprašanje, ali je imela toženka pravno podlago, da je od tožnice zahtevala in obdržala plačilo spornega zneska. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katero je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano (prvi odstavek 458. člena ZPP), izhaja, da je bila cestnina za vse opravljene vožnje dejansko plačana preko obstoječe OBU naprave, da nova OBU naprava ob izdaji spornega računa ni mogla evidentirati nobene vožnje, ter da toženka ob zahtevi po dodatnem plačilu ni razpolagala z zapadlo in neporavnano terjatvijo do tožnice. Ta dejanska izhodišča so za odločitev materialnopravno odločilna. To dejansko stanje materialnopravno ustreza položaju neupravičene pridobitve v smislu prvega odstavka 190. člena OZ. Toženka je prejela plačilo brez pravnega temelja, saj zanjo v času plačila ni obstajala terjatev, hkrati pa je bila za iste cestninske odseke že poplačana. V takem položaju obveznost vračila nastane že na podlagi samega dejstva, da je bila premoženjska korist pridobljena brez pravne podlage, ne glede na obstoj ali vsebino pogodbenega razmerja med strankama, morebitne nepravilnosti pri uporabi ali registraciji OBU naprave ali ravnanje tožnice glede ažurnosti podatkov. Odločilno je zgolj to, da toženka ni imela materialnopravne podlage za zaračunani znesek in zato prejetega plačila ne more obdržati.

13Toženka v pritožbi uveljavlja, da je izpodbijana sodba notranje protislovna, ker naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na med seboj izključujoče se pravne podlage, pri čemer se je sklicevalo tako na pogodbeno razmerje in protipravnost ravnanja toženke kot tudi na določbe OZ o neupravičeni obogatitvi, zlasti na 191. člen OZ. Ti očitki glede jasnosti obrazložitve so deloma utemeljeni. Obrazložitev sodišča prve stopnje je v določeni meri nejasna in prepleta različne materialnopravne pojme. Vendar te pomanjkljivosti ne vplivajo na pravilnost končne odločitve. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč jasno izhaja, da je toženka prejela premoženjsko korist brez pravnega temelja, kar predstavlja dejanski stan neupravičene obogatitve po 190. členu OZ. Sklicevanje sodišča prve stopnje na 191. člen OZ ne pomeni, da bi odločitev temeljila na drugačni ali z neupravičeno obogatitvijo izključujoči se pravni podlagi. Navedena določba ne vzpostavlja samostojnega temelja obveznosti, temveč ureja omejitve zahtevka za vračilo v primeru prostovoljne izpolnitve neobstoječe obveznosti. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica sporno plačilo izvršila zaradi zadržanja vozila, uporaba 191. člena OZ pomeni zgolj presojo učinkov izvršenega plačila v okviru instituta neupravičene obogatitve. Zato izpodbijana sodba kljub pomanjkljivostim v obrazložitvi omogoča pritožbeni preizkus in ne vsebuje absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14Pritožbene navedbe, da je toženka zahtevala plačilo "za nazaj", da ni prišlo do dvojnega plačila cestnine ali da je tožnica kršila obveznosti glede pravilne registracije oziroma ažurnosti podatkov, za odločitev niso odločilne. Tudi morebitne nepravilnosti na strani tožnice same po sebi ne ustvarjajo terjatve za plačilo, če ta po ugotovitvah sodišča prve stopnje v relevantnem obdobju ni obstajala. Ker je bila cestnina za sporne vožnje dejansko poravnana in toženka ni izkazala obstoja zapadle in neporavnane terjatve, dodatna zahteva po plačilu ni imela pravne podlage.

15Toženka se ne pritožuje neposredno zoper II. točko izreka, kjer je bil zahtevek v višini 10 EUR zavrnjen, vendar navaja, da naj bi bila v tem delu sodba protispis­na. Odločitev sodišča naj bi bila nezakonita, ker tožnica nikoli ni zahtevala vračila 10 EUR iz naslova stroška izdaje naprave DarsGo in naj bi s tem sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, sodišče naj bi odločilo mimo in v nasprotju s trditvami pravdnih strank, kar naj bi pomenilo kršitev razpravnega načela. Glede pritožbenega očitka toženke, da naj bi bila sodba protispisna in da naj bi s tem bilo kršeno razpravno načelo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka v tem delu pritožbe nima pravnega interesa. Ker toženki iz tega dela odločbe ne nastaja pravna obveznost, ni podan pravni interes za pritožbo, zato je pritožbeni očitek neutemeljen in ga sodišče ne more upoštevati.

K tožničini pritožbi

16Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za 10 EUR, ki naj bi predstavljal strošek izdaje naprave DarsGo in ki po oceni sodišča prve stopnje ni bil protipravno obračunan. Svojo odločitev je utemeljilo z vpogledom v račun z dne 24. 10. 2019 in potrdilom o transakciji ter zaključilo, da je bilo v znesku 1495 EUR zajeto tudi plačilo 10 EUR.

17Glede pritožbe tožnice, ki izpodbija II. točko izreka in uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da znesek 10 EUR stroška izdaje OBU naprave spada v znesek zahtevka za vračilo cestnine, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tož­nica ne more izpodbijati dejanskega stanja, na katerem temelji sodba. Ker gre za ugotovljeno dejansko stanje, ga tožnica ne more spremeniti.

18Glede odločitve o pravdnih stroških pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP. Ob upoštevanju, da je toženka uspela le z zanemarljivim delom zahtevka, je pravilno odločilo, da je dolžna tožnici povrniti njene potrebne pravdne stroške. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi ji morali biti priznani stroški za dve pripravljalni vlogi, vloženi istega dne, 12. 6. 2024. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da gre vsebinsko za eno samo pripravljalno vlogo, saj razdelitev ene vloge na dve ločeni vlogi ne more utemeljiti priznanja dvojne nagrade. Takšno ravnanje ni skladno z načelom ekonomičnosti postopka, zlasti ob upoštevanju pravil, ki veljajo za spor majhne vrednosti. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnico s sklepom materialnega procesnega vodstva pozvalo, naj svoje dokazne predloge substancira in nanje odgovori s posebno pripravljalno vlogo. Tožnica je poziv očitno napačno razumela, saj je vsebinsko enoten odgovor razdelila v dve ločeni vlogi. Takšno ravnanje ne more vplivati na odmero stroškov v njeno korist. Pritožbeni očitki glede stroškovne odločitve zato niso utemeljeni.

19Pritožbeno sodišče je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), po tem ko je ta prestala tudi preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

20Tožnica in toženka s pritožbama nista uspeli, zato svoje stroške pritožbenega postopka krijeta sami (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Ljubljana, 12. januar 2026

Višji sodnik:

Đorđe Grbović, l.r.