VSM Sodba IV Kp 52292/2023

I. Pritožbi okrajne državne tožilke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožba okrajne državne tožilke zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrajno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po tretjem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 10 (deset) mesecev zapora in preizkusno dobo 3 (treh) let, po 48. členu KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 44. člena KZ-1 pa tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 2 (dveh) let od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, za katerega je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, obdolženemu všteje v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženega oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona.

2Sodbo sodišča prve stopnje zaradi odločbe o kazenski sankciji s pritožbo izpodbija okrajna državna tožilka (v nadaljevanju državna tožilka). Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da obdolženemu za obravnavano kaznivo dejanje izreče kazen 10 (deset) mesecev zapora in varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja za vožnjo motornega vozila B kategorije, pri čemer se mu ne sme izdati novo dovoljenje za čas 3 (treh) let.

3Na pritožbo okrajne državne tožilke je odgovorila zagovornica obdolženega, ki se zavzema za njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Državna tožilka ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, vendar je pri odmeri kazenske sankcije nepravilno ovrednotilo ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine na strani obdolženca, zaradi česar je mnenja, da v obravnavani zadevi izrek zgolj opozorilne kazenske sankcije in stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila ni utemeljen. Ugotavlja namreč, da nobena od v tretjem odstavku 58. člena KZ-1 primeroma naštetih okoliščin, ki upravičujejo izrek pogojne obsodbe, ni podana. Tozadevno pojasnjuje, da je obdolženi povratnik v zvezi z istovrstnim kaznivim dejanjem, saj je bil v Republiki Nemčiji obsojen za kaznivo dejanje zaradi vožnje pod vplivom alkohola ali prepovedanih drog, z obdobjem izvršitve 2021, kar v razmerju do inkriminiranega dogodka, ki datira na dne 3. 7. 2023, razlaga kot dejstvo ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Obenem se ne strinja s prvostopenjsko presojo olajševalnih okoliščin, ki so narekovale izrek (zgolj) kazenske sankcije opominjevalne narave, ter izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 137. člena ZKP obdolžencu za čas trajanja postopka odvzelo vozniško dovoljenje, saj je ocenilo obstoj okoliščin, ki so kazale na njegovo nevarnost nadaljnje udeležbe v cestnem prometu, zaradi česar odsotnosti obdolženčevih kršitev cestnoprometnih predpisov od storitve obravnavanega kaznivega dejanja ni utemeljeno upoštevati kot olajševalno okoliščino. Enako smatra za njegovo opravičilo oškodovanki, spremljano ob siceršnji popolni nekritičnosti do inkriminiranega dejanja.

6Povzetemu pritožbenemu izvajanju je (deloma) pritrditi. Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da izrek pogojne obsodbe v danem primeru ni upravičen. Sodišče prve stopnje je ob sicer pravilni ugotovitvi dejanskega stanja kazensko sankcijo odmerilo na podlagi nepravilne presoje pomena in teže ugotovljenih obteževalnih okoliščin (predkaznovanosti), obenem pa je neutemeljeno pripisalo prevladujočo težo olajševalnim okoliščinam, ki iz kazenskega spisa sploh ne izhajajo v taki intenziteti, kot jih ocenjuje prvostopenjsko sodišče. Razbremenilni poudarek, da obdolženi od storitve obravnavanega kaznivega dejanja dne 3. 7. 2023 ni storil novega kaznivega dejanja ali prekrška, s katerim bi kršil pravila cestnega prometa, je zgrešen, saj se vzdržnost od ponovnega protipravnega ravnanja v okviru kazenske sankcije (zgolj) opominjevalne narave od obdolženega pričakuje, pod pretnjo izreka kazni zapora za vnovično odklonsko obnašanje v cestnem prometu. Pritožbeno sodišče opozarja, da iz izvedenih dokazov jasno izhaja, da je obdolženi A. A. obravnavano kaznivo dejanje storil med vožnjo po avtocesti, v stanju izrazite alkoholiziranosti, saj je imel najmanj 2,77 grama alkohola na kilogram krvi. V takem stanju je sukovito menjal levi in desni prometni pas in pred seboj vozečim vozilom signaliziral z lučmi, da naj se mu umaknejo, v nadaljevanju pa s trčenjem povzročil prometno nesrečo, v kateri je oškodovana B. B. utrpela lahki telesni poškodbi (udarnino prsnega koša in nateg mišic vratu), medtem ko je za sopotnika v njenem vozilu, C. C., povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo. Izpostavljene okoliščine kažejo na izjemno nevarnost obdolženčevega ravnanja in na visoko stopnjo ogrožanja varnosti cestnega prometa, zato pritožbeno sodišče ne more sprejeti prvostopenjske opredelitve okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, kot olajševalnih.

7Osebne in premoženjske razmere obdolženca, ki jih niza sodišče prve stopnje v sklopu ugotovljenih olajševalnih okoliščin na načelni ravni, so brez teže ter vpliva na izbiro in odmero kazenske sankcije, enako velja za zatrjevano šibko zdravstveno stanje, ki tudi na pritožbeni stopnji ostaja dokazno nepodprto.

8Zadržek in resne pomisleke pa ima pritožbeno sodišče tudi do prvostopenjsko izpostavljene olajševalne okoliščine, da se je obdolženi oškodovani B. B. opravičil. Prav ima državna tožilka, da njegovega opravičila oškodovanki ni utemeljeno upoštevati kot olajševalno okoliščino. Pri tem tehtno in prepričljivo opozori na siceršnjo popolno nekritičnost do inkriminiranega dejanja, ki ga obdolženi zanika in vztraja, da alkoholnih pijač zaradi zdravstvenega stanja sploh ne uživa, da v času prometne nesreče ni bil pod vplivom alkohola in je bil sposoben za varno vožnjo, prav tako pa odločno negira tudi objestno vožnjo po avtocesti in nastanek prometne nesreče posplošeno pripisuje okvari motorja.

9Kot obteževalno okoliščino pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo obdolženčevo predhodno obsodbo v tujini za istovrstno kaznivo dejanje. Časovna oddaljenost te obsodbe namreč ne zmanjšuje njene teže, kot si to zmotno razlaga zagovornica v odgovoru na pritožbo, saj dejstvo, da se je obdolženi po procesni izkušnji v Republiki Nemčiji čez dve leti ponovno odločil za vožnjo v izrazito opitem stanju, kaže na njegovo nagnjenost k ponavljanju tovrstno nevarnih deliktnih ravnanj.

10Odnos do kaznivega dejanja, osebnostna drža obdolženca in podcenjevanje lastne procesne vloge po mnenju pritožbenega sodišča tako v celoti izključuje možnost, da bi bilo od obdolženega A. A. mogoče pričakovati spoštovanje pravnega reda zgolj na temelju prvostopenjsko izrečene mu kazenske sankcije opominjevalne narave.

11Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, na katere skozi izčrpno pritožbeno izvajanje razumno opozarja državna tožilka, pritožbeno sodišče pripominja, da je (poleg pozitivne prognoze, ki v danem primeru na strani obdolženca umanjka) treba v prvi vrsti upoštevati težo kaznivega dejanja in stopnjo krivde.¹ V zvezi s tem pa državna tožilka zanesljivo izpostavlja obdolženčevo grobo kršitev cestnoprometnih predpisov, zlasti vožnjo pod vplivom alkohola, ki je po statističnih podatkih eden od najbolj pogostih vzrokov za prometne nesreče. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da izrek pogojne obsodbe v obravnavanem primeru dejansko ne more zasledovati ne specialno preventivnega ne generalno preventivnega namena kaznovanja. Vpričo navedenega je zato pritožbi državne tožilke (delno) ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje po prvem odstavku 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo nepogojno kazen 7 (sedem) mesecev zapora, torej za obdobje, krajše od pritožbeno predlaganega, ki ga je glede na vse okoliščine, relevantne za odmero kazni, ocenilo kot pravično, zadostno ter ustrezno splošnemu pravilu za odmero kazni po prvem odstavku 49. člena KZ-1 in specialno preventivnim namenom kaznovanja iz 45.a člena KZ-1.

12Pritožbene navedbe državne tožilke, ki se nanašajo na nujnost izreka varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1, pa ne prepričajo. Izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, je pravilen, utemeljen in sorazmeren, medtem ko pogoji za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja niso izpolnjeni. Državna tožilka izraža nasprotno prepričanje, in sicer, da bi bil glede na stopnjo nevarnosti obdolženčevega ravnanja potreben izrek strožjega ukrepa, s katerim bi se mu trajneje onemogočila udeležba v cestnem prometu. Vendar takšno stališče ne najde podlage v zakonskih predpostavkah za izrek navedenega varnostnega ukrepa, prav tako ne v ugotovljenem dejanskem stanju. Varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja se lahko izreče le tedaj, ko so pri storilcu podane trajnejše osebnostne lastnosti, navade ali druge okoliščine, ki kažejo na njegovo trajno nevarnost za cestni promet. V danem primeru pa ne gre zanesljivo sklepati o trajni neprimernosti obdolženca za vožnjo motornega vozila, ki bi zahtevala izrek najstrožjega ukrepa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre obdolženčevo ravnanje v konkretnih okoliščinah ustrezno sankcionirati in preprečiti ponovitev že s pravilno odmerjeno stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila, ki jo je sodišče prve stopnje izreklo skladno z 48. členom KZ-1. Vožnja pod vplivom alkohola je namreč sama po sebi tehten razlog za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, saj predstavlja objektivno visoko stopnjo ogrožanja varnosti cestnega prometa. Alkoholiziranost voznika zmanjšuje njegove psihofizične sposobnosti, zaznavanje prometnih situacij in povečuje tveganje za nastanek prometnih nesreč. Zato je treba takšno ravnanje nujno sankcionirati na način, ki nedvoumno sporoča nesprejemljivost njegovega pravno nevzdržnega vedenja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da stopnja nevarnosti, ki jo je obdolženec izkazal pri vožnji v visoko alkoholiziranem stanju ter s povzročitvijo prometne nesreče, zahteva začasen, vendar izrecen in učinkovit odziv kazenskega prava. Pri tem je tudi ustrezno štelo v čas trajanja stranske kazni obdobje, v katerem je imel obdolženec odvzeto vozniško dovoljenje na podlagi procesnega ukrepa po 137. členu ZKP. Takšna odločitev je zakonita, skladna z ustaljeno sodno prakso ter ustrezajoča načelu sorazmernosti. Poleg tega je pritožbeno sodišče prepričano, da je bila obdolženemu A. A. izrečena stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 2 (dveh) let ne samo utemeljena, temveč celo nujna za dosego namena kaznovanja, saj bo le na ta način v celoti ozavestil dolžnost doslednega spoštovanja cestnoprometnih predpisov.

13Po obrazloženem, in ker državna tožilka ter v odgovoru tudi zagovornica glede odločilnih dejstev ne navajata ničesar, kar bi še terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo odločiti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

¹ Enako sodba VSK II Kp 19071/2022 z dne 23. 11. 2022.