UPRS Sodba in sklep I U 1622/2025-15

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo odločbe tožene stranke št. 2142-1410/2025/16(1222-15) z dne 8. 9. 2025, zavrne.

II. Tožba se v delu, s katerim tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem tožene stranke poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 25., 22. in 21. členu Ustave RS, zavrže.

III. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

IV. Tožba se v delu, s katerim tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva povrnitev stroškov postopka, zavrže.

Izpodbijana odločba

1Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ugotovila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane bivanje tožnika v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 in se vrniti v izvorno državo Kraljevino Maroko (3. točka izreka). Če tožnik v roku iz 3. točke izreka tega ne bo storil, se ga bo s teh območij odstranilo v izvorno državo Kraljevino Maroko (4. točka izreka). Hkrati mu je za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 29. 4. 2025 pri toženki vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tem za ugotavljanje istovetnosti ni predložil nobenega dokumenta. Ob prihodu v Republiko Slovenijo ga je 24. 4. 2025 prijela in obravnavala Policijska postaja Obrežje. Iz policijske dokumentacije izhaja, da se je v policijskem postopku predstavil kot A. A., roj. ..., državljan Kraljevine Maroko. Ob vložitvi prošnje je navedel, da je muslimanske veroizpovedi in arabske narodnosti, ni član politične stranke ali organizacije, ni služil vojaškega roka in ni prestajal zaporne kazni. Izvorno državo je zapustil v juliju 2024 zaradi revščine, brezposelnosti in problemov.

3Uradna oseba toženke je z njim opravila osebni razgovor. Na njem je povedal, da je v Maroku živel v Marakešu, skupaj s starši, tremi brati in sestrama. Končal je devet razredov osnovne šole, šolanja ni nadaljeval zaradi finančnih in drugih težav. Te so se začele 2022. Izpostavljen je bil diskriminaciji med Arabci in Berberi. Po petih letih skupne hoje se je namreč želel poročiti z dekletom, ki je bilo po narodnosti Berberka. Njeno družino je zaprosil za njeno roko, a so ga zavrnili, ker pripada arabski narodnosti. Arabci in Berberi se seboj ne marajo. Čez sedem dni sta na ulici k njemu pristopila dekletova brata in mu zagrozila, da naj pusti njuno sestro pri miru. Enega od njiju je udaril in zaradi strahu zapustil Marakeš. Odšel je v Casablanco. Tam je našel delo v mizarski delavnici kot mizar, kjer je delal dve leti. V tem času so ga iskali dekletovi bratje, a ga niso našli. Bilo ga je strah, saj je živel sam. Hodil je le na delo in se vračal domov. Odločil se je, da se vrne k družini v Marakeš, kjer sta ga po treh dneh na ulici v njegovem kraju prestregla brata dekleta in še tri najete osebe, oborožene z noži. Zanje ve, da so kriminalci. Ko jih je zagledal, je zbežal in našel zatočišče pri prijatelju, kjer je bival 15 dni. Če bi ostal doma, bi ga ubili. Družina mu je sporočila, da vsak dan prihajajo in sprašujejo po njem. Svetovala mu je, da naj zapusti Marakeš, saj mu lahko storijo kaj hudega. Brat mu je prinesel potni list in mu kupil letalsko karto. Tako je zapustil Maroko in odšel v Turčijo. Dogodka policiji ni prijavil, saj ne bi ničesar naredila. V takih primerih ne ukrepa. Na vprašanje, ali je imel kontakt z dekletom v dveh letih, ko je živel v Casablanci, je razložil, da sam ni kontaktiral dekleta, ker so ji bratje vzeli telefon. Dvakrat pa ga je ona poklicala s prijateljičinega telefona. Povedala je, da jo bodo pretepli, če izvedo, da ga je kontaktirala. Drugič se je z njo pogovarjal, ko je bil že v Turčiji, preko WhatsAppa. Opozorila ga je, da ga njena brata iščeta in, da naj zapusti Turčijo, saj naj bi prišla za njim. Če bi ga brata dobila, bi mu lahko odsekala roko ali nogo, lahko bi ga celo ubila le zato, ker je enega izmed njiju udaril (razbil mu je nos in pobegnil). Čutijo, da je močan in se mu želijo maščevati.

4Glavna razloga, da je zapustil izvorno državo, sta, da mu niso dovolili poroke z dekletom in da ga lahko ubijejo zaradi maščevanja, skupaj z diskriminacijo in zatiranjem med Arabci in Berberi. Izvorno državo je zapustil 5. 7. 2024 in z letalom odpotoval v Turčijo. Državo je zapustil brez težav. Na poti do Slovenije je prečkal Bolgarijo, a tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je država šibka in ima težave. Prečkal je tudi Hrvaško, vendar tudi tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Na meji z Bosno in Hercegovino ga je v prvem poskusu prečkanja meje pretepla hrvaška policija in mu vzela oziroma zaplenila mobilni telefon, v drugem poskusu pa mu je telefon celo razbila.

5Ob soočenju, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel kot razloge revščino, brezposelnost in probleme, je tožnik razložil, da je imel probleme z dekletovo družino, v Maroku pa prevladujeta revščina in brezposelnost. Njegov ekonomski standard ni bil ne visok ne nizek. Denar, ki ga je prislužil, je zadostoval za hrano in stanovanje, nekaj je uspel tudi prihraniti. Na vprašanje pooblaščenca, zakaj bi ga brata dekleta ubila, če je enega izmed njiju le udaril, je razložil, da so mu ob odklonitvi poroke ukazali, da naj se umakne in pusti dekle pri miru. Grozili so mu s smrtjo. Ko je enega izmed bratov udaril, so začutili, da so šibki, zato se mu želijo maščevati. Mislil je, da diskriminacije med Arabci in Berberi ni, a je spoznal, da še vedno obstaja. Dodal je še, da ga je strah teh ljudi in bi rad dobil mednarodno zaščito.

6Toženka je po izvedenem postopku ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami z dekletovimi sorodniki, v povezavi z občutkom diskriminacije med Arabci in Berberi. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika namreč ne gre razumeti, da bi njegovo stisko povzročili tretji akterji (npr. država sama, gospodarske družbe, ...), kar bi morebiti lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik nikoli ni zatrjeval, in tega tudi ne gre razbrati iz njegovih izjav, da bi mu bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic, ravno tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Se več, v Maroku je delal (v mizarski delavnici), navedel je tudi, da je zaslužek zadostoval za hrano in stanovanje, pa tudi prihranil je lahko nekaj denarja.

7Navedb tožnika tudi ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo. Predstavljene težave v konkretnem primeru prav tako niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Tožnik namreč ni prepričljivo izkazal, da so dekletovi bratje nasprotovali njuni poroki zaradi tega, ker je Arabec, in ne zaradi kakšnega drugega razloga. Poleg tega, po mnenju pristojnega organa to, da se dekletovi bratje domnevno zaradi njegove narodnosti niso strinjali z njuno poroko, še ne pomeni diskriminacije. Svojih težav z dekletovimi brati in zatrjevanih groženj tudi ni nikoli prijavil na policijo. Zato ni izkazal, da ga država ne bi želela ali zmogla zaščititi. Ob predpostavki, da bi navedel takšna dejanja, ki bi v skladu s 26. členom ZMZ-1 lahko pomenila preganjanje ali v skladu z 28. členom ZMZ-1 resno škodo, bi to v skladu s 24. členom ZMZ-1 pomenilo, da ga preganjajo oz. mu resno škodo povzročajo nedržavni subjekti (dekletovi bratje). Ti pa so lahko subjekt preganjanja ali resne škode zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Navedeno pomeni, da mora prosilec v primeru preganjanja ali povzročitve resne škode s strani nedržavnih subjektov najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite. Šele, če dokaže, da mu zaščita v izvorni državi ni bila nudena, lahko uveljavlja preganjanje ali resno škodo. V konkretnem primeru tožnik tega ni izkazal. Njegov argument, da dogodka ni prijavil policiji, ker ta ne ukrepa in ne bi nič naredila, je povsem pavšalen in ne izkazan. Tožnik ni navedel niti ene konkretne izkušnje (svoje ali svojih prijateljev, družine, sosedov), ko bi nekdo policiji prijavil kaznivo dejanje, pa ta ne bi reagirala. Ob povedanem tudi ni izkazal vzročne zveze, določene v osmem odstavku 27. člena ZMZ-1 in zato ni mogoče govoriti o zakonsko določenem obstoju preganjanja.

8Toženka je tako navedbe tožnika ocenila kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

9Toženka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Kraljevine Maroko, to je države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. I RS, št. 47/22) določila kot varno izvorno državo. ZMZ-1 v 61. členu določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če: ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prva alineja) in prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država (druga alineja).

10Tožnik se je v postopku pred pristojnim organom predstavil kot državljan Kraljevine Maroko, kar toženka sprejema. V njegovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Kraljevina Maroko zanj ni varna izvorna država. Prošnja je tako očitno neutemeljena tudi po drugi alineji 52. člena ZMZ-1. Ta namreč določa, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

Tožba, predlog za izdajo začasne odredbe in pripravljalna vloga tožnika

11Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

12V tožbi uvodoma povzame, kaj je izpovedal na osebnem razgovoru. V delu, kjer opisuje svojo vrnitev iz Casablance v Marakeš, navaja, da sta ga dekletova brata napadla ter tako poškodovala, da so ga našli šele po treh dneh. Dekletova brata sta kriminalca ter nosita orožje - nože. Po njegovem odhodu iz države dekletova brata neprestano obiskujeta njegove sorodnike, ga iščeta ter sorodnikom grozita, da ga bosta poškodovala. Ve, da če bi ga našla, bi ga ubila ali mu odsekala roko ali nogo. V izvorno državo se ne more vrniti, saj je po narodnosti Arabec, zaradi diskriminacije med Arabci in Berberi pa sta v izvorni državi ogrožena njegovo zdravje in življenje.

13Tožnik navaja, da si želi delati v Republiki Sloveniji. Opravil je prvi letnik ekonomske fakultete, izučil se je za boksarja in za brivca. Iz izvorne države je odšel tudi zaradi ekonomskih razmer. Še vedno pa ima težave z zdravjem, saj je v azilnem domu šestkrat padel in utrpel celo zlom noge. Če se mu ne prizna status mednarodne zaščite in bi se moral vrniti v izvorno državo, bo utrpel resno škodo, saj bosta ogrožena njegovo življenje in zdravje.

14Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da ni izkazal istovetnosti, ker ni predložil osebnega dokumenta s fotografijo. Prosil je namreč za rok 7 dni, da vzpostavi stik z domačimi, da mu pošljejo fotografijo potnega lista, s katero bi izkazal istovetnost. Zato ni kršil 61. člena ZMZ- 1. Vztraja, da izpolnjuje 52. člen ZMZ-1, saj njegova prošnja očitno izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito in je zato utemeljena.

15Navaja še, da se "čuti preganjanega" v izvorni državi, kjer sta njegovo zdravje in življenje ogrožena zaradi konflikta med Berberi in Arabci, sploh pa zaradi njihove različne verske pripadnosti ter zaradi sadističnega načina kaznovanja in maščevanja. Sploh pa so poroke med Arabci in Berberi velik politični problem, kar se kaže tudi v njegovem primeru. Izkazal je, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu in da je bilo njegovo življenje in zdravje ogroženo. Ker je po narodnosti Arabec, je žrtev diskriminacije ter konfliktov med Arabci in Berberi ter žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja, oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov po prvem odstavku 26. člena ZMZ-1.Ponovno vztraja, da izpolnjuje pogoje iz 52. člena ZMZ-1.

16Iz njegovih razlogov so razvidni tehtni razlogi, ki kažejo na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država, saj je tam imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Prepričan je, da izpolnjuje 20. člen ZMZ-1 ter pogoje za status begunca.

17V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da sta v izvorni državi njegovo življenje in zdravje ogrožena zaradi konflikta med Berberi in Arabci, sploh zaradi njihove različne verske pripadnosti ter zaradi sadističnega načina kaznovanja in maščevanja. Predlaga, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodne odločbe. Takšna odločitev bi bila sorazmerna, ker bi mu preprečila nastanek nadaljnje škode, obenem pa nikakor ne bi prizadela javne koristi oz. koristi toženke.

18Sodišču sklepno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi v celoti ter s sodbo odloči o stvari oz. odloči (v celoti oz. v vseh treh točkah izreka), da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje ( 64. člen in prvi odstavek 65. člena ZUS-1); ugotovi, da je bilo z dejanjem toženke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 25., 22. in 21. čl. Ustave; predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in se izvršitev izpodbijane odločbe zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi zoper naslovno odločbo ter da naj mu toženka povrne vse stroške, ki so mu nastali s tem postopkom, v roku 15 dni od izdaje odločbe prve stopnje dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

19V pripravljalni vlogi je tožnik v bistvenem vztrajal pri tožbenih navedbah.

Odgovor na tožbo

20Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijane odločbe.

Dokazni postopek

21Sodišče je v dokaznem postopku pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-1410/2025, ki se nanaša na zadevo, priloge A 1 - A 8 sodnega spisa, ki jih je predložil tožnik in B 1, ki jo je vložila toženka. Zaslišalo je tožnika.

Presoja sodišča

K točki I. izreka

22Tožba ni utemeljena.

23ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Tako 1. alineja 52. člena ZMZ-1 kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, določa, da je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Po 2. alineji citiranega člena pa se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

24Toženka pravilno citira 20. člen ZMZ-1, ki v prvem odstavku definira mednarodno zaščito, to je status begunca ali status subsidiarne zaščite. Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku tega člena in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjana ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1). Pogoji za dodelitev statusa subsidiarne zaščite pa so definirani v tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1: pri prosilcu mora obstajati utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

25Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti v skladu z 21. členom ZMZ-1, to je izkazati subjektivne okoliščine oziroma dejanja, ki so mu v izvorni državi pretile oziroma so že nastopile (zaradi razlogov iz drugega ali tretjega odstavka 2o. člena ZMZ-1), in utemeljujejo njegov strah pred preganjanem ali resno škodo. Vendar za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe (prvi odstavek 22. člena ZMZ-1, v povezavi z 8. in 9. alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca.¹

26Toženka je po presoji sodišča pravilno opredelila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami z dekletovimi sorodniki, v povezavi z občutkom diskriminacije med Arabci in Berberi. Pravilno je obrazložila, da v tožnikovi situaciji obstajata oba zgoraj navedena razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene, kar je tudi celovito argumentirala. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato razlogov ne bo ponavljalo in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje. Predvsem je bistven zaključek toženke, ki ga tožnik v tožbi konkretizirano ne izpodbija, da tudi, če bi držalo, da se dekletovi starši zaradi njegove narodnosti niso strinjali z njuno poroko, to še ne pomeni diskriminacije v smislu ZMZ-1, da tožnik zatrjevanih groženj ni nikoli prijavil na policijo in zato ni izkazal, da ga država ne bi želela ali zmogla zaščititi pred nedržavnimi subjekti (dekletovi bratje).

27V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je sodišče vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1) dodaja, kot sledi v nadaljevanju.

28Tožnik ne more imeti pravnega interesa za tožbene navedbe glede ugotavljanja njegove istovetnosti. Toženka je (v njegovo korist) štela, da je državljan Kraljevine Maroko. Enako velja glede tožnikovega večkratnega zapisa v tožbi, da izpolnjuje pogoje iz 52. člena ZMZ-1. Kot je sodišče pojasnilo zgoraj, 52. člen ZMZ-1 določa, kdaj se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno (torej sebi v škodo trdi, da njegova prošnja očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito). Prav tako sodišče ugotavlja, da je protispisna tožbena trditev tožnika, da sta ga dekletova brata napadla, ga tako poškodovala, da so ga našli šele po treh dneh ter, da sta dekletova brata kriminalca, ki nosita orožje - nože. Ne v upravnem postopku ne pred sodiščem tožnik kaj takega ni izpovedal.

29Sodišče tudi pojasnjuje, da tožnikova želja delati v Republiki Sloveniji ne predstavlja okoliščine, ki bi vplivala na presojo (očitno neutemeljenih) razlogov za mednarodno zaščito. Prav tako toženka utemeljeno opozarja, da tožnik kot novoto navaja, da naj bi v azilnem domu šestkrat padel in si zlomil nogo, ne glede na navedeno pa iz tožbenih navedb ni razvidno, kako bi ta okoliščina vplivala na presojo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

30Sodišče ugotavlja, da tožnik le ponavlja razloge, ki jih je podal že v upravnem postopku. Na navedbe, da je žrtev diskriminacije ter konfliktov med Arabci in Berberi, ker je po narodnosti Arabec, je toženka v izpodbijani odločbi že odgovorila. Tožnik se z njeno argumentacijo ne sooči in ne pove, čemu bi bila napačna. Navedbe, da je žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima navedene lastnosti dejanj preganjanja, oziroma da je ali bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov po prvem odstavku 26. člena ZMZ-1, so povsem pavšalne. Enako navedbe glede sadističnega načina kaznovanja in maščevanja. Sodišče jih zato ne more niti preizkusiti. Tožnik bi za uspešno ugoditev tožbi moral izkazati in utemeljiti konkretne razloge, ki jih 20. člen ZMZ-1 predpisuje za izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Tega bremena, kot povedano, ni zmogel.

31Odločitev, da se prošnja tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrne kot očitno neutemeljena, je tako pravilna in zakonita. Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijane odločbe zato zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K točki II. izreka

32Tožbo v delu, s katerim tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem toženke poseženo v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine po 18., 25., 22. in 21. Ustave, je sodišče zavrglo. Pojasnjuje, da je zahtevek na ugotovitev kršitve ustavnih pravic možno uveljavljati le v subsidiarnem upravnem sporu. Po določbi 4. člena ZUS-1 namreč v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, a le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi je zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj je zoper izpodbijano odločbo mogoč reden upravni spor. V tem pa mora sodišče v vsakem primeru presojati, ali toženka pri odločanju ni kršila z ustavo zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato pogoji iz 4. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, kar je, kot povedano, terjalo zavrženje tožbe v tem delu.

K točki III. izreka

33Predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Sodišče v skladu 32. členom ZUS-1 na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

34V skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZMZ-1 tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku zadrži izvršitev odločbe. Ker torej vložitev tožbe že na podlagi samega zakona zadrži izvršitev izpodbijane odločbe, je bilo treba predlog za izdajo začasne odredbe zavrniti.

K točki IV. izreka

35Tožnikova pooblaščenka je zahtevala povračilo stroškov postopka. Pooblaščenka je svetovalka za begunce, ti pa imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov zagotavlja Ministrstvo za notranje zadeve. Glede na navedeno sodišče ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je tudi del tožbe s stroškovnim zahtevkom moralo zavreči.

¹ Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.