VSM Sodba I Cp 325/2025

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se delna in vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka potrdi.

II. Pritožbi tretje toženke se delno ugodi in se delna in vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da sedaj glasi:

"O zahtevku druge tožnice ter tretjega in četrtega tožnika zoper prvo, drugo, tretjo in četrto toženko in o zahtevku za plačilo rente prvega tožnika zoper prvo, drugo, tretjo in četrto toženko bo sodišče odločilo v končni odločbi."

V preostalem se pritožba tretje toženke zavrne.

III. Pritožbe prvo, drugo in četrte toženke se zavrnejo in se delna in vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki I. in IV. izreka potrdi.

IV. Tožeča stranka ter prva, druga, tretja, četrta in peta toženka krijejo vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno delno in vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek prvo tožeče stranke (v nadaljevanju prvi tožnik) za plačilo odškodnine zoper prvo, drugo, tretje in četrto toženo stranko (v nadaljevanju: prva toženka, druga toženka, tretja toženka in četrta toženka) po podlagi utemeljen (točka I izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi, da je peta tožena stranka (v nadaljevanju: peta toženka) dolžna plačati prvemu tožniku znesek v višini 279.098,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.098,40 EUR od 15. dne po prejemu tožbe dalje do plačila in od zneska 266.000,00 EUR od 4. 3. 2021 dalje do plačila, ter da je peta toženka dolžna plačati drugi, tretji in četrto tožeči stranki (v nadaljevanju: drugi tožnici, tretje tožniku in četrto tožniku) vsaki znesek 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne po prejemu tožbe dalje do plačila (točka II izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da bo o zahtevku druge, tretje in četrte toženke zoper prvo, drugo, tretjo in četrto toženko in o zahtevku za plačilo rente prvo tožnika zoper toženo stranko odločilo v končni odločbi (točka III izreka). Odločanje o višini tožbenega zahtevka prvo tožnika za plačilo odškodnine zoper prvo, drugo, tretjo in četrto toženko in o stroških postopka pa si je sodišče prve stopnje pridržalo za končno odločbo (točka IV izreka).

2Zoper citirano delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo tožeča stranka ter prva, druga, tretja in četrta toženka.

3Tožeča stranka izpodbija točko II izreka delne in vmesne sodbe sodišča prve stopnje, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, odločbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo v območju križišča državne in občinske ceste, za vzdrževanje katerega je, na podlagi 59. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1), zadolžena Direkcija RS za infrastrukturo. Ker je bilo predmetno drevo visoko med 16 in 18 metrov, je tako navkljub varovalnim pasom ogrožalo tako lokalno cesto, kot državno cesto in območje križišča med njima, zato je pasivna legitimacija peto toženke nedvomno podana. Predmetno drevo se je namreč podrlo zaradi vetra, ki bi lahko pihal tudi v drugo smer, zaradi česar bi drevo lahko padlo tudi v navedeno križišče ali na državno cesto, še posebej upoštevajoč dejstvo, da je drevo raslo v stičišču dveh cest, kjer so sunki vetra še močnejši. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da so obstajali zunanji znaki obolelosti drevesa, saj je bilo slednje opazno nagnjeno, bi morala tretje toženka kot upravljavec državne ceste opaziti, da predmetno drevo, ki je raslo znotraj varovalnega pasu državne ceste, ogroža ne le lokalno cesto, ampak tudi državno cesto in križišče med njima ter da se lahko zaradi močnega sunka vetra podre. Nenazadnje se je veter, kakršen je pihal v času nezgode, na tem mestu pojavil večkrat letno, zato nedvomno ni šlo za nepričakovan dogodek.

4Prva, tretja in peta toženka se v odgovoru na pritožbo tožeče stranke zavzemajo za zavrnitev le-te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

5Prva toženka delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano delno in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano delno in vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke, ki tekom postopka na prvi stopnji ni pravočasno zatrjevala, da je bilo predmetno drevo nagnjeno, kar naj bi bil znak obolelosti drevesa. Da je drevo nagnjeno je namreč v izvedenskem mnenju navedel šele sodni izvedenec gozdarske stroke, mag. A. A. (v nadaljevanju: sodni izvedenec), ki je izvedenskemu mnenju priložil fotografije iz "Google Street View", na katere je nato sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Tožeča stranka bi lahko navedene fotografije tudi sama poiskala in jih pravočasno predložila kot dokaz, saj so prosto dostopne na spletu, pa jih ni, zaradi česar se nanje ne more sklicevati. Izvedba dokazov namreč ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage stranke. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP.

V nadaljevanju prva toženka podaja ugovor pasivne legitimacije in poudarja, da predmetno drevo ni raslo v varovalnem pasu lokalne ceste, ampak na zasebnem zemljišču v lasti fizične osebe B. B., ki bi moral Zavodu za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: ZGS) podati vlogo za posek predmetnega drevesa, kot to določata 5. in 17. člen Zakona o gozdovih (v nadaljevanju: ZG). Prva in tretje toženka tako nimata pravne podlage za posek drevesa, ki raste na zasebnem zemljišču izven varovalnega pasu lokalne ceste, kar je nenazadnje ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Predmetno drevo je namreč raslo izven varovalnega pasu lokalne ceste, zaradi česar prva toženka ni imela nobene odgovornost v zvezi s tem drevesom in ni bila dolžna preverjati njegovega stanja, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Nobena zakonska določba namreč prvo toženki ne nalaga obveznosti skrbeti za drevesa, ki rastejo izven varovalnega pasu. Območje lokalne ceste in njenega varovalnega pasu pa je prva oziroma zanjo tretje toženka redno vzdrževala, kar potrjujejo pregledniški dnevniki in izpovedba priče C. C. V tej zvezi pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo protipravne opustitve dolžne skrbnosti prvo oziroma tretje toženke, saj je zgolj pavšalno navedlo, da bi tretje toženka morala opozoriti lastnika gozda, da je drevo potrebno odstraniti oziroma bi morala sama sprožiti postopek za odstranitev drevesa ali izvesti kakršnekoli druge ukrepe, s katerimi bi zavarovala cesto pred padcem drevesa.

V tej zvezi pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo dejstvo, da prva in tretje toženka nista imeli nobenega razloga dvomiti v varnost drevesa, saj je revirni gozdar, D. D., v letih od 2014 do 2018 opravil več pregledov gozda in ni ugotovil, da bi bilo predmetno drevo potrebno odstraniti, saj je ob vsakokratnem pregledu imelo vitalno in zdravo krošnjo ter zelene iglice, kar pomeni, da je navzven izgledalo zdravo. Dejstvo, da na drevesu ni bilo vidnih znakov bolezni je potrdila tudi priča E. E. Če revirni gozdar, ki je strokovnjak za gozdarstvo, ni sprejel odločitve za odstranitev predmetnega drevesa, potem ni mogoče pričakovati, da bi lahko prva in tretje toženka, ki nista strokovnjakinji za gozdarstvo, sami prepoznali znake obolelosti drevesa in posledično njegovo nevarnost za cestni promet. Takšna zahteva je namreč izrazito pretirana in prestroga. Vsaka nagnjenost drevesa še namreč ne pomeni, da je drevo potencialno obolelo in nevarno, saj vsa drevesa v gozdu niso ravna in lahko iz različnih razlogov rastejo postrani. Takšna drevesa pa se tudi ob viharnem vetru ne podrejo oziroma prelomijo.

V tej zvezi pritožba še dodaja, da je sodni izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju sprva pojasnil, da je bila bolezen drevesa v taki fazi, da je ne bi mogel ugotoviti niti revirni gozdar, v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja pa je nato spremenil svoje mnenje in izpovedal, da bi lahko že laik opazil, da je drevo nagnjeno in nevarno za okolico, pri čemer se sodišče prve stopnje do navedenega nasprotja ni opredelilo, ampak je slepo sledilo izjavi izvedenca na naroku za glavno obravnavo z dne 14. 10. 2024, čeprav je ta v nasprotju s pisnim izvedenskim mnenjem, listinskimi dokazi v spisu, izjavami prič in dejstvom, da iz dokaznih fotografij v spisu izhaja, da so tudi druga drevesa v bližnji okolici vidno nagnjena. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V nadaljevanju pritožba navaja še, da se je predmetno drevo podrlo zaradi kombinacije bolezni in viharnega vetra, ki ga prva toženka ni mogla pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, zato je v danem primeru šlo za višjo silo. Slednje potrjuje dejstvo, da je bilo na dan škodnega dogodka več intervencij zaradi podrtega drevja, kar potrjuje nenadnost in nepredvidljivost vetra.

Nazadnje pritožba še navaja, da je drevo padlo na območje križišča z državno cesto, za vzdrževanje katerega pa je odgovorna peta toženka, kot to določa 59. člen ZCes-1 in ne prva toženka. Posledično bi za obravnavani škodni dogodek lahko bila podana le odgovornost pete toženke.

6Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo prvo toženke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za prvo toženko.

7Druga toženka delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano delno in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano delno in vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Druga toženka se vsebinsko pridružuje pritožbenim navedbam prve toženke in dodaja, da noben predpis ne določa, da se odgovornost vzdrževalca ceste za skrb in vzdrževanje vegetacije razteza tudi na območje izven varovalnega pasu ceste, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, ki je povsem nerazumsko obrazložilo, da peta toženka ne odgovarja za vse škodne dogodke, ki se zgodijo v varovalnem pasu državne ceste, po drugi strani pa prvo toženka oziroma tretje toženka odgovarjata tudi za škodne dogodke, ki se zgodijo izven varovalnega pasu lokalne ceste, na zasebnem zemljišču. Odgovornost občine namreč ne more biti širša kot je odgovornost države, še posebej ne, če je drevo raslo znotraj varovalnega pasu državne ceste in izven varovalnega pasu lokalne ceste. Ker je predmetno drevo raslo izven varovalnega pasu lokalne ceste, se skrbnost ne more presojati po enakih merilih, kot bi se v primeru, če bi drevo raslo v območju varovalnega pasu. To pa iz razloga, ker prva toženka na zasebnem zemljišču ne more izvajati ukrepov na enak način, kot jih lahko izvaja v varovalnem pasu.

8Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo druge toženke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za drugo toženko. Prva, tretja ter peta toženka se v odgovoru na pritožbo drugo toženke zavzemajo za ugoditev pritožbi, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

9Tretja toženka delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano delno in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper tretje toženko v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano delno in vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Tudi tretje toženka se vsebinsko pridružuje pritožbenim navedbam prve in druge toženke in dodaja, da sta točki II in III izreka izpodbijane delne in vmesne sodbe nerazumljivi, saj iz točke II izreka smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper peto toženko v celoti zavrnilo, iz točke III izreka pa izhaja, da bo o zahtevku prvega tožnika za plačilo rente odločalo zoper "toženo stranko" in ne le zoper prvo, drugo, tretje in četrto toženko. Posledično je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane delne in vmesne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožba izpostavlja še, da je dolžnost upravljavca ceste omejena na cestni svet, pri čemer noben predpis ne določa, da mora vzdrževalec ceste obveščati ali pozivati lastnike privatnih zemljišč, ki ležijo izven varovalnih pasov ceste, k odstranitvi vegetacije oziroma dreves, ki hipotetično ogrožajo javno cesto. Posledično določila drugega odstavka 18. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest (v nadaljevanju: Pravilnika) ni mogoče tolmačiti na način, da obveznost vzdrževalca javne ceste vključuje tudi vzdrževanje dreves in vegetacije izven cestnega sveta. V skladu s 153. členom Ustave RS (v nadaljevanju: URS) morajo biti namreč podzakonski akti in splošni predpisi v skladu z ustavo in zakoni, kar pomeni, da določbe 18. člena Pravilnika ne morejo biti v nasprotju z določbami 16. člena ZCes-1, ki redno vzdrževanje omejuje na območje javne ceste.

V nadaljevanju pritožba izpostavlja še, da je nagnjenost drevesa povsem brezpredmetna, saj se drevo ni prevrnilo na lokalno cesto, ampak se je prelomilo na višini od 1,70 do 2,00 metra. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da nagnjenost drevesa predstavlja potencialno nevarnost za javno cesto le, ker bi se drevo lahko prevrnilo in padlo na cesto, kar pa se ni zgodilo, saj se je drevo prelomilo zaradi trohnobe in viharnega vetra, česar pa tretje toženka ni mogla predvideti. Nagnjenost drevesa tako lokalne ceste ni ogrožala, zato je očitek sodišča prve stopnje, da bi morala tretja toženka nagnjenost drevesa opaziti, brezpredmeten.

10Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo tretje toženke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za tretje toženko. Prva in peta toženka se v odgovoru na pritožbo tretje toženke zavzemata za ugoditev pritožbi, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

11Četrta toženka delno in vmesno sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano delno in vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano delno in vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

Četrta toženka se prav tako vsebinsko pridružuje pritožbenim navedbam prve, druge in tretje toženke, ki so že povzeti zgoraj.

12Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo četrte toženke zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene, vse s stroškovno posledico za četrto toženko. Prva, tretja in peta toženka se v odgovoru na pritožbo četrte toženke zavzemajo za ugoditev pritožbi, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko.

13Pritožba tretje toženke je delno utemeljena.

14Pritožbe, tožeče stranke in prve, druge ter četrte toženke, so neutemeljene.

15ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

16Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih in s pritožbami zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

O pritožbi tožeče stranke:

17Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja pasivno legitimacijo peto toženke. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je za presojo pasivne legitimacije peto toženke odločilno, da se obravnavani škodni dogodek ni zgodil na državni cesti G1-2 ali v varovalnem pasu slednje, ampak na lokalni cesti LC-165141, za vzdrževanje katere je odgovorna prva toženka. Posledično je za odločitev v zadevi irelevantno, da je predmetno drevo dejansko raslo v 25 metrskem varovalnem pasu navedene državne ceste (peti odstavek 66. člena ZCes-1), za vzdrževanje katerega je sicer odgovorna peto toženka. Navedeni varovalni pas je določen za državno cesto in ne za lokalno cesto. Peto toženka namreč ne more biti odgovorna za škodni dogodek, ki se je zgodil na lokalni cesti, še posebej ne zato, ker je bilo predmetno drevo nagnjeno proti lokalni cesti in državne ceste sploh ni ogrožalo, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Posledično peto toženki ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti.

18Prav tako se obravnavani škodni dogodke ni zgodil v križišču navedene državne ceste z lokalno cesto LC-165141, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Pritožbeno nesporno je, da se je prvo tožnik v križišču K4 ustavil za vozilom voznice F. F., ki se je prav tako želela vključiti na državno cesto G1-2, po kateri je tekel dinamičen promet vozil, pri čemer se je z prvo tožnikove leve strani odlomil bor in padel na njegovo vozilo. Posledično ni mogoče skleniti, da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo v "območju križišča" državne z drugo lokalno cesto, kot to določa 59. člen ZCes-1. V skladu s 30. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je namreč križišče opredeljeno kot prometna površina, ki nastane s križanjem ali združitvijo dve ali več cest v isti ravnini, kar pomeni, da je mogoče šteti, da v "območju križišča" stoji le prvo vozilo v križišču, ne pa tudi tisto za njim. Prvo tožnik tako z vozilom ni stal v "območju križišča", ampak je v njem stala voznica F. F., prvo tožnik pa je bil za njo na lokalni cesti in tako tudi po presoji sodišča druge stopnje izven območja navedenega križišča. Slednje namreč potrjujejo tudi fotografije v izvedenskem mnenju (list. št. 325 - 327), iz katerih je razvidno, da je predmetno drevo raslo izven območja križišča, in sicer 11,10 m od državne ceste, kot je to pojasnil sodni izvedenec (list. št. 321).

19Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točko II izreka izpodbijane delne in vmesne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi prve, druge, tretje in četrte toženke:

20Prva, druga, tretja in četrta toženka neutemeljeno grajajo, da je sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke in posledično zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

21Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka že v tožbi zatrjevala, da bi tretje toženka kot koncesionar za vzdrževanje lokalne in državne ceste mogla in morala opaziti trohnelost predmetnega drevesa, pri čemer je za dokazovanje tovrstnih navedb predlagala pritegnitev sodnega izvedenca gozdarske stroke, saj sama nima ustreznega gozdarskega znanja. Sodišče prve stopnje je dokaznemu predlogu tožeče stranke utemeljeno ugodilo in v postopek pritegnilo sodnega izvedenca gozdarske stroke, mag. A. A., katerega je, s sklepom opr. št. P 13/2022 z dne 26. 10. 2023, tudi pooblastilo, da si za potrebe izdelave izvedenskega mnenja, po študiju priloženega pravdnega spisa in v njega vloženih prilog, pridobi vso potrebno dokumentacijo (točka III izreka sklepa). Imenovani sodni izvedenec si je tako za potrebe izdelave pisnega izvedenskega mnenja upravičeno pridobil tudi sporne fotografije iz javno dostopne aplikacije "Google Street View", ki prikazujejo kraj škodnega dogodka v mesecih september 2013, junij 2019 in maj 2023. V skladu z drugim odstavkom 252. člena ZPP lahko namreč sodni izvedenec ne le pregleda sodni spis in že predložene dokaze v njem, ampak izvede tudi druge dodatne dokaze, ki so potrebni, da se ugotovijo vse okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Tako pridobljene dokaze namreč sodni izvedenec vključi v svoj izvid in mnenje, s čimer je zagotovljena tudi kontradiktornost postopka (drugi odstavek 7. člena ZPP).

22Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da so se prva, druga, tretja in peta toženka, s pisnim izvedenskim mnenjem izrecno strinjale, so vse njihove pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Le četrto toženka je v odgovoru na pisno izvedensko mnenje ugovarjala pridobitvi navedenih fotografij ter predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja. V ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo z dne 14. 10. 2024 je sodni izvedenec tudi na podlagi spornih fotografij zaključil, da bi že laik brez nekega specifičnega znanja ob vizualnem pregledu lahko ugotovil, da je predmetno drevo zaradi nagnjenosti nevarno, saj je nagnjenost drevesa očiten znak, da je drevo trohnobno. Po ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja nobena izmed toženih strank ni predlagala vnovične dopolnitve izvedenskega mnenja ali pritegnitve novega sodnega izvedenca gozdarske stroke in ni nasprotovala citiranim zaključkom sodnega izvedenca, zato so tudi vse pritožbene navedbe v smeri, da je ustna dopolnitev izvedenskega mnenja v nasprotju s prvotnim pisnim izvedenskim mnenjem, listinskimi dokazi v spisu in izjavami prič neutemeljene, saj predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj nobena izmed pravdnih strank na naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2024 ni grajala, da je sodni izvedenec v ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja spremenil svoje mnenje, ki naj bi bilo v nasprotju s prvotnim pisnim izvedenskim mnenjem, listinskimi dokazi v spisu, izjavami prič in dejstvom, da iz dokaznih fotografij v spisu izhaja, da so tudi druga drevesa v bližnji okolici vidno nagnjena ter ni zahtevala vnovične dopolnitve izvedenskega mnenja ali pritegnitve novega sodnega izvedenca gozdarske stroke.

23V nadaljevanju prva, druga, tretja in četrta toženka neutemeljeno izpodbijajo pasivno legitimacijo tretje toženke in zmotno menijo, da je dolžnost rednega vzdrževanja vegetacije ob javnih (lokalnih) cestah omejena zgolj na varovalni pas cest. Prvi odstavek 18. člena Pravilnika o rednem vzdrževanju javnih cest (v nadaljevanju: Pravilnik) res določa, da se na površinah, ki so sestavni del ceste¹ vegetacija kosi, obrezuje in seka najmanj v takem obsegu, da sta zagotovljena prosti profil ceste in predpisana preglednost, da so vidne in dostopne prometna signalizacija in prometna oprema ter cestne naprave in druge ureditve, kot to izpostavljajo pritožniki, ki pa ob tem spregledajo, da je v skladu z izrecno določbo drugega odstavka 18. člena Pravilnika treba vzdrževati tudi cesti bližnja drevesa in druge zasaditve, ki lahko ogrožajo cesto ali promet na njej, in to ne glede na to, ali ležijo v varovalnem pasu javne ceste ali ne. Tretje toženka je namreč dolžna redno vzdrževati vsa drevesa in druge zasaditve, ki lahko, npr. zaradi svoje višine, ogrožajo cesto ali promet na njej in to ne glede na to, da ta drevesa ležijo izven varovalnega pasu javne ceste, kar je življenjsko - izkustveno tudi povsem sprejemljivo. V obravnavanem primeru je bilo namreč predmetno drevo visoko 16 do 18 metrov in je lahko padlo na lokalno cesto, četudi je ležalo 11,05 m od roba lokalne ceste oziroma 1,05 metra izven njenega 10 metrskega varovalnega pasu ter je tako nedvomno ogrožalo tudi lokalno cesto in promet na njej, zaradi česar bi tretje toženka morala poskrbeti za njegovo odstranitev. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da tretje toženka cesti bližnje drevo, ki je ogrožalo lokalno cesto, na kateri se je nahajal z svojim vozilom prvi tožnik, ni vzdrževalo. Po določbi drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) morajo udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).

24Določba drugega odstavka 18. člena Pravilnika tudi ni v nasprotju z ZCes-1, kot to neutemeljeno menijo pritožniki. Pravilnik je namreč izdan ravno na podlagi drugega odstavka 16. člena ZCes-1, ki ureja redno vzdrževanje javnih cest. Nenazadnje pa tretji odstavek 16. člena ZCes-1 določa, da način izvajanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja občinskih cest določi občina, ki je tudi sprejela Odlok o načinu opravljanja rednega vzdrževanja občinskih javnih cest in drugih prometnih površin v Občini Kidričevo (v nadaljevanju: Odlok), ki v 15. členu prav tako določa, da je potrebno v okviru rednega vzdrževanja vegetacije vzdrževati tudi cesti bližnja drevesa, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej.

25Glede na navedeno bi tretje toženka mogla in morala lastnika nepremičnine, na kateri je predmetno drevo raslo, opozoriti, da predmetno drevo, zaradi nagnjenosti proti lokalni cesti, ogroža cesto in promet na njej, kot to določata drugi odstavek 18. člena Pravilnika in 15. člen Odloka, česar pa ni storila, zaradi česar je opustila dolžno profesionalno skrbnost, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Na podlagi takšnega opozorila bi nato lastnik gozda, B. B., ZGS² podal vlogo za posek predmetnega drevesa, kot to določata 5. in 17. člen ZG in kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje³. Nenazadnje je tretje toženka v dopisu z dne 18. 11. 2015 (priloga spisa B4 in B27) lastnika gozda ob glavni cesti predhodno že pozvala, da odstrani drevesa v varovanem pasu, ki jih je določil ZGS z odločbo, zato bi smiselno enako lahko storila tudi v danem primeru.

26V tej zvezi pritožniki neutemeljeno navajajo še, da tretje toženka ni imela nobenega razloga dvomiti v varnost predmetnega drevesa, saj je revirni gozdar, D. D., v letih od 2014 do 2018, opravil štiri preglede gozda in ni ugotovil, da bi bilo predmetno drevo potrebno odstraniti, saj je ob vsakokratnem pregledu imelo vitalno in zdravo krošnjo ter zelene iglice, kar pomeni, da je navzven izgledalo zdravo, kar je potrdila tudi priča E. E. Četudi je predmetno drevo navzven izgledalo zdravo je bilo nedvomno očitno nagnjeno proti lokalni cesti, kar bi tretje toženka v obdobju od junija 2018 do marca 2019 mogla in morala opaziti ter nagnjenost drevesa prepoznati kot znak nevarnosti za lokalno cesto in promet na njej. Kot je namreč to že obrazloženo zgoraj, je sodni izvedenec pojasnil, da bi že laik brez nekega specifičnega znanja⁴ ob vizualnem pregledu lahko ugotovil, da je predmetno drevo zaradi nagnjenosti nevarno, saj je nagnjenost drevesa očiten znak, da je drevo trohnobno (okužen les je obsegal celo od 65% do 75% premera debla, priča E. E. pa je pojasnil, da trohnoba nedvomno povzroči manjšo stabilnost drevesa), čemur pritožniki niso ugovarjali. Bistveno je tudi, da je bilo nagnjenost drevesa opaziti že iz same lokalne ceste z vizualnim pregledom, zato bi tretje toženka morala ukrepati. Opustitev dolžne skrbnosti revirnega gozdarja in/ali lastnika gozda, pa ne more iti v korist tretje toženke, kot to zmotno menijo pritožniki.

27Prav tako prva, druga, tretja in četrta toženka neutemeljeno ugovarjajo, da niso mogle pričakovati viharnega vetra, ki je predmetno drevo naposled prelomil. Kot je namreč to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, viharni veter, ki je pihal v trenutku nezgode ni predstavljal višje sile, ki je ne bi bilo mogoče pričakovati. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da viharni veter, kakršen je pihal v času nezgode (>8 Bf), ni neobičajen v kraju škodnega dogodka, ampak se pojavi večkrat letno⁵, saj na območju meteorološke postaje Letališča Edvarda Rusijana Maribor. v povprečju piha 9,7 dni na leto (list. št. 322), kar pomeni, da bi ga pritožniki lahko pričakovali. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da iz informacije Uprave za zaščito in reševanje (priloga spisa A16) izhaja, da je bilo v obdobju od 2012 do 2019 na območju Občine X vsaj 23 podobnih dogodkov zaradi padca dreves. Sodni izvedenec je namreč pojasnil, da je bilo predmetno drevo Zeleni bor, ki na zbitih tleh gradi zelo plitek koreninski sitem, zato ga veter pogosto podre. V obravnavanem primeru pa je bilo predmetno drevo še toliko bolj kritično, saj je imelo visoko nasajeno krošnjo in je raslo na stičišču dveh cest, kjer se toki vetrov križajo in povzročajo še močnejše sunke vetra ter je bilo hkrati nagnjeno s prevladujočo smerjo vetra, zaradi česar je obstajala še večja nevarnost padca na cesto.

28Glede na navedeno in pritožbeno nesporno dejstvo, da je bil prelom drevesa dne 4. 3. 2019 nedvomno posledica kombinacije več dejavnikov, od katerih sta najpomembnejša trohnoba in viharni veter, so vse nadaljnje pritožbene navedbe prve, druge, tretje in četrte toženke v tej smeri neutemeljene.

O točki III izreka delne in vmesne sodbe sodišča prve stopnje:

29Tretje toženka utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v točki III izreka izpodbijane delne in vmesne sodbe storilo napako, saj je v točki II izreka tožbeni zahtevek zoper peto toženko v celoti zavrnilo, nato pa je v točki III izreka zapisalo, da bo o zahtevku za plačilo rente prvega tožnika zoper toženo stranko odločilo v končni odločbi, kar smiselno pomeni, da bi o zahtevku za plačilo rente odločalo tudi zoper peto toženko. To pa seveda, glede na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, o tem, da je zahtevek zoper peto toženko neutemeljen, več ni mogoče, saj za rentni zahtevek zoper peto toženko ni pravne podlage.

30Iz 28. in 29. točke obrazložitve ter točke II izreka izpodbijane vmesne in delne sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zoper peto toženko v celoti zavrnilo, kar pomeni, da bo v nadaljevanju o zahtevku za plačilo rente prvega tožnika odločalo le zoper prvo, drugo, tretje in četrto toženko, kot to utemeljeno opozarja pritožba.

31Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbe prve, druge in četrte toženke zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo točki I in IV izreka izpodbijane delne in vmesne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbi tretje toženke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in točko III izreka izpodbijane delne in vmesne sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz točke II izreka te sodbe, v preostalem delu pa je pritožbo tretje toženke prav tako zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka:

32Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

33Prvo, drugo in četrto toženka s pritožbami niso uspele, zato so dolžne same kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

34Tretje toženka je s pritožbo uspela v nesorazmerno majhnem delu (le glede očitne pisne pomote sodišča prve stopnje), zato je prav tako dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

35Navedbe posamezne pravdne stranke v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka sama svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ V skladu z 41. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je območje ceste definirano kot prostor na katerem je cesta, z varovalnimi pasovi in zračnim prostorom v višini 7 metrov nad najvišjo točko vozišča, kar pa ne pomeni, da je dolžnost vzdrževanja obcestne vegetacije omejena zgolj in samo na navedeno območje ceste oziroma na površine, ki so sestavni del ceste.
² Ker predmetno drevo ni bilo evidentirano kot žarišče podlubnikov, ZGS ni imel podlage za izdajo odločbe o poseku po uradni dolžnosti, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
³ Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni konkretiziralo protipravne opustitve dolžne skrbnosti prve oziroma tretje toženke, saj je zgolj pavšalno navedlo, da bi tretje toženka morala opozoriti lastnika gozda, da je drevo potrebno odstraniti oziroma bi morala sama sprožiti postopek za odstranitev drevesa ali izvesti kakršnekoli druge ukrepe, s katerimi bi zavarovala cesto pred padcem drevesa, tako ne vzdrži sodne presoje.
⁴ V tej zvezi se pritožniki neutemeljeno sklicujejo, da tretje toženka dejansko nima ustreznega gozdarskega znanja, saj slednje za odločitev v zadevi ni pomembno. V okvir njene dejavnosti namreč sodi, da skrbi za varnost ceste in vzdržuje cesti bližnja drevesa, ki lahko ogrožajo cesto ali promet na njej, zato bi ustrezna strokovna znanja za pregled in vzdrževanje dreves morala imeti, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 256/97 z dne 3. 9. 1998.