VDSS Sklep Pdp 298/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnica predlagala, da je toženec dolžan pod grožnjo denarne kazni: 1) prekiniti ter se do 17. 10. 2025 vzdržati sodelovanja pri opravljanju dejavnosti družbe A., kar vključuje sodelovanje na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe ter sodelovanje v vlogi družbenika ali drugega organa družbe, bodisi na podlagi neposrednega ali posrednega razmerja z družbo A.; 2) prenehati z (ne)odplačnim razkrivanjem, uporabo, izkoriščanjem ali posredovanjem tožničinih poslovnih skrivnosti, ki so taksativno naštete v izreku izpodbijanega sklepa, bodisi za lastno uporabo bodisi za uporabo navedene družbe, ter se takšnega ravnanja vzdržati do pravnomočne odločitve v tem sporu. Odločilo je, da tožnica krije sama stroške postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2Zoper sklep se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek za izpolnitev obveznosti iz naslova konkurenčne klavzule v nasprotju z ustavno pravico do proste izbire zaposlitve. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem zaključkom očita, da ni izvedlo testa sorazmernosti in pomanjkljivo obrazložitev ter s tem postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo dokaznih predlogov s pisnimi izjavami prič ter vsemi k tožbi in predlogu za začasno odredbo priloženimi listinami. Izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo pridobivanja "service providerjev" za konkurenčno družbo, z delom pri kateri je toženec začel neposredno po prenehanju delovnega razmerja s tožnico, ne kaže na to, da toženec izkorišča ponudnike podatkov, s katerimi se je seznanil z delom pri tožnici. Navedeno potrjujejo pisne izjave prič in navedbe v tožbi. Če bi sodišče prve stopnje obravnavalo pisne izjave prič, bi ugotovilo, da je verjetnost terjatve izkazana. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni obravnavalo vseh tožničinih navedb in dokaznih predlogov. Zavrnilo je namreč vse dokazne predloge, ki niso listinski dokazi. Tako ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kršena pa ji je bila tudi pravica do poštenega in nepristranskega sojenja, kar predstavlja kršitev 22. in 23. člena Ustave RS. Zaradi neupoštevanja pisnih izjav prič pa je podana tudi postopkovna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana, ker je sodišče prve stopnje pomanjkljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo drugih dokazov. Ta kršitev pa je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da toženec ni podpisal izjave o prenehanju in opustitvi kršitev. Zaključuje, da je v posledici vsega navedenega ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožnica je predlagala, naj sodišče prve stopnje na podlagi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki ureja zavarovanje nedenarnih terjatev, izda regulacijsko začasno odredbo, s katero naj tožencu do izteka veljavnosti konkurenčne klavzule prepove sodelovanje z družbo A., do pravnomočne odločitve v tem postopku pa mu prepove uporabo in razkritje tožničinih poslovnih skrivnosti. Pri presoji utemeljenosti predloga je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega izhodišča, da mora za začasno ureditev pravnega razmerja med strankama upnik (poleg ostalih zakonskih pogojev) izkazati za verjetno tudi, da obstoji terjatev zoper dolžnika ali da mu bo terjatev nastala, oziroma glede nedenarne terjatve varstva poslovne skrivnosti, da je bila njegova pravica kršena ali da grozi dejanska nevarnost, da bo kršena (11. člen Zakona o poslovni skrivnosti - ZPosS).

5Postopek za izdajo začasne odredbe je poseben in samostojen postopek. Zato ni odločilno, ali je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo (v skupni vlogi) ali v posebni vlogi, temveč je pomembno, da upnik upoštevaje razpravno načelo, ki velja tudi za postopek zavarovanja terjatev (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP), navede glede zakonskih pogojev za začasno odredbo vsa dejstva in zanje predlaga dokaze z upoštevanjem dokaznega standarda verjetnosti. Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe o verjetnosti obstoja terjatve ali da bo ta nastala oziroma verjetnosti, da je bila pravica kršena ali da grozi dejanska nevarnost, da bo kršena, ni podala ustreznih trditev in dokazov. Navedla je zgolj, da je že v tožbi pojasnila, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo, kar je sam izrecno priznal, in da je kršil obveznost varstva poslovne skrivnosti, za kar je predložila ustrezne dokaze, ter da se v izogib podvajanju navedb v celoti sklicuje na že navedeno. Takšen način uveljavljanja zavarovanja, ki temelji zgolj na pavšalnem sklicevanju na trditve iz drugega postopka (postopka s tožbo), oziroma ne vsebuje niti jedrnatega povzetka dejstev ali sklicevanja na konkretne dele sicer obsežne tožbe, ki po mnenju tožnice utemeljujejo verjetnost obstoja ali nastanka terjatve, ne zadošča za vsebinsko presojo obstoja te materialnopravne predpostavke v postopku zavarovanja z začasno odredbo. Že iz navedenega razloga (nesklepčnosti) bi lahko sodišče prve stopnje predlog zavrnilo, saj ni njegova naloga, da med obsežnimi tožbenimi trditvami samo išče tiste, ki naj bi bile odločilne tudi za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Tožnica bi torej morala v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti dejstva in dokaze, ki ga utemeljujejo,¹ česar pa (glede verjetnosti obstoja terjatve oziroma kršitve pravice) ni storila.

6Edina trditev v predlogu, ki bi jo bilo mogoče šteti kot tožničino izkazovanje predpostavke verjetnosti obstoja terjatve v zvezi s konkurenčno klavzulo, je ta, da je toženec pisno priznal kršitev konkurenčne klavzule. Ker pa za to trditev tožnica v predlogu ne ponudi nobenega dokaza, nanjo ne bi bilo mogoče opreti utemeljitve verjetnega obstoja terjatve. V predlogu za izdajo začasne odredbe je namreč v zvezi s tem le pavšalno navedla, da je predložila ustrezne dokaze, in kot dokaz navedla tudi: "kot doslej", vendar v zvezi s takšno opredelitvijo ni konkretizirala, izvedbo katerega od doslej (verjetno v tožbi) predlaganih dokazov predlaga tudi v postopku zavarovanja z začasno odredbo in v potrditev katerega od ključnih dejstev. Tožnica zato v postopku zavarovanja terjatve v zvezi s konkurenčno klavzulo ni zadostila niti dokaznemu bremenu (15. člen ZIZ v zvezi s 7. in 212. členom ZPP).

7Ker že iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče govoriti o obstoju zakonskih pogojev za ugoditev predlogu za začasno odredbo v delu, ki se nanaša na kršitev konkurenčne klavzule, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do navedb, s katerimi pritožba oporeka stališču sodišča prve stopnje, po katerem z začasno odredbo nekdanjemu delavcu sploh ni mogoče prepovedati opravljanja dela za drugega delodajalca (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na to tudi ne more biti odločilnega pomena pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zaradi pomanjkljive obrazložitve tega stališča.

8V 16. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 4. 2024 sta stranki dogovorili konkurenčno klavzulo oziroma sta določili prepoved opravljanja ali sodelovanja v dejavnosti, ki je oziroma bi lahko bila konkurenčna dejavnosti delodajalca in pri kateri bi toženec izkoriščal svoja poslovna znanja in zveze, ki jih je pridobil pri delu ali v zvezi z delom pri tožnici. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodno varstvo v predlogu za začasno odredbo nedopustno uveljavljano širše od dogovorjene prepovedi, saj tožnica zahteva, da toženec prekine in se do 17. 10. 2025 vzdrži sodelovanja pri opravljanju (vsakršne) dejavnosti družbe A., torej ne le sodelovanja pri opravljanju tožnici konkurenčne dejavnosti, pri katerem bi toženec izkoriščal pri njej pridobljena poslovna znanja in zveze. Z ugoditvijo uveljavljanemu obsegu zavarovanja nedenarne terjatve bi bilo preseženo bistvo instituta konkurenčne klavzule, ki je v tem, da se s konkurenčno klavzulo delavcu ne prepoveduje vsaka konkurenčna dejavnost, ampak samo tista konkurenčna dejavnost, pri kateri uporablja tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, pridobljene pri bivšem delodajalcu, in mu na tak način konkurira.² Navedeno po presoji pritožbenega sodišča predstavlja še dodaten razlog, zakaj uveljavljanemu zavarovanju nedenarne terjatve glede varovanja konkurenčne klavzule ni mogoče ugoditi.

9Glede predloga za zavarovanje z začasno odredbo v delu, ki se nanaša na varstvo poslovne skrivnosti, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni verjetno izkazana kršitev tožničine pravice ali da ji grozi dejanska nevarnost, da bo kršena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi glede tega dela predloga velja stališče o nesklepčnosti, obrazloženo v 5. točki tega sklepa. Zato je že iz tega razloga neutemeljen pritožbeni očitek kršitve določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo tožbenih navedb v zvezi z obstojem terjatve.

10Čeprav je sodišče prve stopnje kljub navedeni nesklepčnosti glede dela začasne odredbe, ki se nanaša na varstvo poslovne skrivnosti, presojalo trditveno podlago iz tožbe in ugotovilo, da ta ne zadošča za zaključek o verjetni izkazanosti kršitve tožničine pravice oziroma grozeče dejanske nevarnosti kršitve, tudi te presoje s pritožbo ni mogoče ovreči. Tožnica je v zvezi s kršitvijo varovanja poslovne skrivnosti podala naslednje tožbene trditve (ki jih ponavlja v pritožbi): "Toženec po lastnih navedbah iz elektronskega sporočila z dne 1. 2. 2025 za družbo A. pridobiva "service providerje". Gre za ponudnike podatkov, ki so potrebni za uspešno trgovanje z ... Dostop do "service providerjev", ki jih uporablja tožnica, je dobil toženec z delom pri njej. Pri pridobivanju sicer neimenovanih "service providerjev" za družbo A. tako toženec nedvomno uporablja informacije poslovnega značaja, ki jih je tožnica opredelila kot poslovno skrivnost. Toženec pred zaposlitvijo pri tožnici ni imel znanj s področja trgovanja z ... Ker je pričel z delom pri družbi A. neposredno po prenehanju delovnega razmerja pri tožnici, je zato nedvomno upravičeno trditi, da pri vzpostavljanju stikov s "service providerji" toženec nujno uporablja znanje, ki ga je pridobil le z delom pri tožnici in je opredeljeno kot poslovna skrivnost. Iz narave stvari izhaja, da je toženec moral pri opravljanju dela za družbo A. izkoristiti informacije poslovnega značaja, ki jih je tožnica opredelila za poslovno skrivnost, s čimer je družbi A. omogočil vstop na F. trg, najmanj pa veliko cenejši in hitrejši vstop."

11Pritožbeno sodišče ocenjuje te trditve za presplošne, tožničini zaključki pa ne temeljijo na dokazih, pač pa na domnevah oziroma sklepanju po "naravi stvari". Tako je povsem izostala konkretizacija, varstvo katere konkretne poslovne skrivnosti in pri katerem konkretnem dejanju toženca je bilo sploh kršeno, kako je tožničina poslovna skrivnost implementirana v delovanje družbe A. ipd. Že tožnica sama navaja, da gre za pridobivanje neimenovanih "service providerjev", da torej obstoji tudi možnost, da toženec ni pridobil ponudnikov, s katerimi se je seznanil z delom pri tožnici, pri čemer je toženec kršitev poslovne skrivnosti v dopisu tožnici z dne 20. 3. 2025 izrecno zanikal. Zgolj delo za drugo podjetje na enakem področju trgovanja z ..., četudi je toženec z njim začel neposredno po prenehanju delovnega razmerja s tožnico, še ne more avtomatsko pomeniti kršitve obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti. Na podlagi navedenega ni mogoče z verjetnostjo zaključiti, da je toženec pri delu za družbo A. kršil in še vedno krši obveznost varovanja poslovne skrivnosti.

12Po pritožbeni navedbi toženčev nepodpis predložene mu listine (Zaveze o prenehanju in opustitvi kršitev) izkazuje verjeten obstoj terjatve iz naslova varovanja poslovne skrivnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to trditev tožnica podala le v tožbi, kateri je tudi priložila to listino. Ker predlog za zavarovanje z začasno odredbo (ki kot že obrazloženo predstavlja poseben in samostojen postopek) te trditve in listine ne vsebuje, nista utemeljeni v pritožbi uveljavljani kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS, ki naj bi bili podani zato, ker se sodišče prve stopnje do navedene trditve in dokaza ni opredelilo.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo nelistinskih dokaznih predlogov, napačno uporabilo prvi odstavek 11. člena ZIZ, storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršilo 22. in 23. člen Ustave RS. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje obrazložilo, da zaradi načela hitrosti v postopku za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 11. člena ZIZ) in glede na neizkazan osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe (verjetnost terjatve oziroma kršitev pravice) ni izvedlo tožničinih dokaznih predlogov z zaslišanjem prič in postavitvijo izvedenca s področja trgovanja z ..., saj je te dokaze tožnica v predlogu za začasno odredbo predlagala (le) glede dokazovanja nastanka težko nadomestljive škode, torej glede nadaljnjega pogoja za izdajo predlagane začasne odredbe, zato izvajanje teh dokazov dejansko sploh ni bilo potrebno. Posledično je neutemeljeno tudi uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe pomanjkljivo obrazložilo, zakaj ni izvedlo vseh dokaznih predlogov.

14Glede v pritožbi izpostavljenega predlaganega dokaza z naložitvijo predložitve določenih listin na podlagi določil 227. in 228. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh dokazov sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti že zato, ker so bili predlagani (le) v tožbi za potrditev tožbenih trditev. Kot že obrazloženo, pa je postopek zavarovanja z začasno odredbo samostojen in (od tožbe) ločen postopek, s samostojnim trditvenim in dokaznim bremenom.

15Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo dokaznega predloga s pisnimi izjavami prič B. B., C. C. in D. D. Kot navaja tožnica v pritožbi, so bile te pisne izjave prič v spis vložene naknadno, hkrati s predložitvijo potrdila o plačani sodni taksi, vendar pa ne drži pritožbena navedba, da so bile te listine v spisu že na dan odločanja o začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je o predlagani začasni odredbi odločilo dne 18. 7. 2025, izpodbijani sklep je bil odpravljen dne 21. 7. 2025, medtem ko je navedene pisne izjave prejelo šele dne 22. 7. 2025, torej že po odločitvi in odpravi izpodbijanega sklepa, zato jih sodišče prve stopnje v nobenem primeru ne bi moglo upoštevati. Kot že rečeno, pa je tudi sicer tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe zaslišanje teh prič predlagala zgolj glede dokazovanja drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko nadomestljive škode, kar pa, glede na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni izkazan že prvi pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev oziroma verjetno izkazana kršitev pravice ali grozeča dejanska nevarnost kršitve pravice, ni bilo potrebno. Glede na navedeno so neutemeljene tudi ostale pritožbene navedbe, ki so povezane z neupoštevanjem teh pisnih izjav prič (da je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, zakaj sodišče ni vpogledalo v pisne izjave; da je podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi 22. in 23. člena URS, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo pisnih izjav; da v pritožbi povzeta vsebina pisnih izjav dokazuje verjetnost obstoja terjatve, t. j. kršitev konkurenčne klavzule in poslovne skrivnosti, ter druge pogoje za izdajo začasne odredbe).

16Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo dokaznega predloga z branjem vseh listin, ki so bile priložene tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, in sicer naj sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe tako ne bi upoštevalo: sklepa uprave tožnice z dne 9. 8. 2007, Pravilnika o poslovni skrivnosti in varovanju osebnih podatkov, obvestila za javnost F. borze za trgovanje z ... z dne ... in novice o vstopu družbe A. na F. borzo ... z dne ... Navedene štiri listine so v spisu označene pod prilogami od A16 do A19 in jih je sodišče prve stopnje prebralo, kot je to jasno razvidno iz 3. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Tudi sicer pa se je toženka v predlogu za izdajo začasne odredbe zgolj pavšalno sklicevala na tožbi predložene dokaze, med katerimi so tudi navedene listine.

17Listine, ki so priložene pritožbi (toženčev življenjepis in overjena prevoda listin o vstopu družbe A. na F. borzo ...), pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote in so zato neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

18Glede na vse obrazloženo pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve niso izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje predlog utemeljeno zavrnilo.

19S pritožbo uveljavljani razlogi torej niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Prim. sklep VSL I Cp 1140/2024, VDSS Pdp 341/2018, VSL I Cp 1907/2023 idr.
² Prim. Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, Lexpera, GV Založba, 2024, str. 269.