VSL Sodba II Cp 1203/2024

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 382,50 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe z dne 9. 3. 2021 (I. točka izreka)¹ ter zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 19.024,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (II. točka izreka). Sklenilo je še, da mora tožnica nasprotni stranki povrniti 1.759,50 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper sodbo (II. in III. točko izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, saj ni opravilo zaslišanja treh prič, ki bi izpovedale o duševnih bolečinah tožnice in okoliščinah njene zaposlitve. Zaradi tega je podana absolutna kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sodišče pa tudi ni moglo v celoti ugotoviti dejanskega stanja. Prav tako je sodišče neupravičeno zavrnilo izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke, ki bi izdelal mnenje o natančnem znesku socialnih transferjev, do katerih bi bila upravičena tožnica. Pri tem je svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovitev, da tožnica ni podala trditev, da izpolnjuje pogoje za pridobitev kakršnihkoli socialnih transferjev. Ker je tožnica te okoliščine v vlogah zatrjevala, je podano nasprotje med obrazložitvijo in vlogami v spisu.

Napačni in v nasprotju z ugovornimi navedbami so zaključki sodišča, da navadna škoda v obliki zmanjšanja premoženja zaradi plačila stroškov, povezanih s pridobivanjem pravnega statusa, ni v vzročni zvezi z izbrisom. Če pritožnica ne bi bila izbrisana, bi imela v Republiki Sloveniji po 26. 2. 1992 stalno prebivališče in bi lahko zaprosila za osebno delovno dovoljenje. V primeru nezaposlenosti bi se lahko prijavila na zavod za zaposlovanje ter vložila vlogo za denarno pomoč. Prav tako ji ne bi bilo treba podaljševati dovoljenja za začasno prebivanje, kar posledično pomeni, da bi se izognila stroškom za vize in podaljšanja delovnih dovoljenj.

Ne drži, da tožnica ni bila aktivna pri urejanju svojega položaja, saj je že leta 1992 obiskala Upravno enoto v Ljubljani, da bi si uredila svoj položaj, a pri tem naletela na težave. Uredila si je veljaven potni list Republike Bosne in Hercegovine, nato (leta 1994) pa še delovno dovoljenje in začasno prebivališče.

Napačna je ugotovitev sodišča, da je bila tožnica zaposlena na "črno" in za polni delovni čas že od leta 1991 naprej ter da ji je delodajalka A. A., s. p. izplačevala denar na roke. Šlo je za občasno delo. Če bi tožnica delala za polni delovni čas, bi zaslužila dovolj denarja za stanovanje in hrano, zato ji ne bi bilo treba občasno čistiti stanovanj, da bi pokrila svoje življenjske stroške. Poleg tega bi jo delodajalka zagotovo že prej prijavila v evidence za delo.

Zmotna je ugotovitev, da pritožnica ni utrpela škode iz naslova delovnih in socialnih pravic v trajanju treh mesecev, kolikor je bil prekinjen rizični bolniški dopust za nazaj, oziroma da ta prekinitev ni povezana z izbrisom. V kolikor ne bi bilo izbrisa, bi pritožnica že leta 1996 zaprosila za osebno delovno dovoljenje na podlagi vloge tujca za nedoločen čas, namesto za delovno dovoljenje na vlogo delodajalca, ki se je podaljševalo vsako leto. Posledično do prekinitve ne bi prišlo.

Sodišče napačno ugotavlja, da pritožnica do konca prvega naroka ni navedla, kako je živela pred izbrisom ter po njem. Ker je sodišče prvo pripravljalno vlogo toženki vročilo šele na prvem naroku za glavno obravnavo, pri čemer je 15 dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo dalo tudi tožnici, je popolnoma nepomembno, ali je tožnica te trditve podala pred prvim narokom ali ne, saj so trditve podane pravočasno.

Tožnica je med postopkom dokazovala, da njene pretrpljene duševne bolečine in strah terjajo višjo odškodnino od tiste, kot jo je prejela. V skladu s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić proti Sloveniji je zato upravičena do odškodnine v višini 100 EUR za vsak mesec izbrisa. Še danes ima težave in je v stresu, ko opisuje omenjene dogodke, vendar se sodišče o tem ni moglo prepričati, saj ni zaslišalo niti ene od predlaganih prič. Niso znana merila, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da so bile njene težave enake tistim, s katerimi se srečujejo vsi izbrisani. Ker je sodišče v obravnavanem primeru uporabilo nedoločen pojem "povprečne izbrisane osebe" ter pri tem ni pojasnilo, kakšne so povprečne lastnosti izbrisane osebe in katere posledice so trpeli vsi izbrisani, je sodba pomanjkljivo obrazložena in se je ne da preizkusiti. Takšno ravnanje sodišča predstavlja poseg v ustavne in konvencijske pravice tožnice.

3Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po preučitvi celotne spisovne dokumentacije in razlogov izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ustrezno ocenilo in izpeljalo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo natančne in prepričljive razloge, ki si ne nasprotujejo. S tem pa ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, utemeljeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

6Tožnica meni, da odškodnina 6.400 EUR, ki ji je bila priznana v upravnem postopku na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP), ne pokrije celotne škode, ki ji je nastala zaradi izbrisa iz stalnega registra prebivalstva, ki je trajal 128 mesecev, v času od 26. 2. 1992 do 30. 10. 2002. Od toženke (države) zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 19.024,54 EUR, pri čemer premoženjsko škodo (navadno škodo in izgubljeni dobiček) vrednoti v znesku 6.224,54 EUR EUR, nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah) pa v skupnem znesku 12.800 EUR.

7Duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb. Upoštevati je treba vse okoliščine primera: trajanje izbrisa, družinske razmere, prizadetost časti in ugleda, odnos države do oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, itd.² Pravni standard pravične odškodnine je treba v vsakem primeru vsebinsko napolniti po merilih iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerij (v nadaljevanju ZOR) in 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): po načelu individualizacije ugotoviti konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in po objektivnem merilu opraviti primerjavo odmerjene odškodnine z drugimi primerljivimi primeri iz sodne prakse. Oškodovanec ima pravico do povrnitve običajne (navadne) škode in do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek 189. člena ZOR in prvi odstavek 168. člena OZ). Pri oceni slednjega se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 189. člena ZOR in 168. člena OZ)

O zahtevku za povrnitev premoženjske škode

8Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi povzročene premoženjske škode, ker ni podane vzročne zveze med izbrisom in stroški povezanimi z urejanjem statusa (stroški upravnih taks in stroški pridobivanja delovnih dovoljenj), saj bi ti nastali ne glede na to, ali je bila tožnica vpisana v register stalnih prebivalcev ali ne. Zaradi pomanjkanja vzročne zveze je zavrnilo tudi odškodnino za izgubljeni dobiček zaradi izgube možnosti zaposlitve in socialnih transferjev v obdobju od 26. 2. 1992 do 24. 7. 1994, prav tako odškodnino za izgubo dohodka iz nadomestil za bolniško odsotnost za obdobje treh mesecev.

9Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so povezani z urejanjem osebnega statusa. V skladu s stališči sodne prakse stroški pridobivanja dokumentov in plačila taks predstavljajo škodo, ki je bila tožnici že priznana v okviru pavšalne odškodnine v upravnem postopku.³ Gre namreč za stroške, ki so jih imeli vsi izbrisani. Prav tako ne gre pritrditi, da je sodišče prve stopnje pri tem vprašanju odločalo v nasprotju z ugovornimi navedbami toženke.⁴ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to glede na navedbe iz odgovora na tožbo z dne 5. 3. 2018 (red. št. 3) ne drži. V omenjeni vlogi je toženka v 3. točki navedla, da stroškom ugovarja in da ti predstavljajo potrebne stroške v vseh državah EU za pridobitev dovoljenj za tujce, iz česar izhaja, da je toženka ugovarjala tudi vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje posledično ni prekoračilo trditvene podlage in smiselno ni storilo očitane kršitve postopka.

10Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala niti vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in zatrjevano nastalo premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega dobička. Za ugotavljanje te vrste škode je ključnega pomena (med strankama nesporno) dejstvo, da je bila tožnica brezposelna že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva. Iz izpisa zavarovanj je razvidno, da je njena zaposlitev prenehala 7. 2. 1991, formalno pa je postala znova zaposlena 25. 7. 1994 (priloga B3). Tožnica bi, če bi želela dokazati vzročno zvezo med izbrisom in svojo nezmožnostjo pridobivanja zaslužka, morala zatrjevati in dokazati, da si je za zaposlitev aktivno prizadevala že pred izbrisom (torej vseskozi, ne le v obdobju izbrisa ali po njem), pa pri tem brez svoje krivde ni bila uspešna, prav tako bi morala navesti tudi kakšni so bili njeni (vsaj okvirni, približni) dohodki pred izbrisom in po njem, ne glede na to ali so ti dohodki izvirali iz dela na črno ali ne.⁵ Te navedbe so pri tožnici izostale, čeprav je tožnica v zaslišanju zatrjevala, da je v času izbrisa, ko je bila formalno nezaposlena, opravljala delo na črno.⁶ Iz zaslišanja celo izhaja, da ji takratna delodajalka zaradi njenega statusa dela ni onemogočala, temveč ji je celo nudila pomoč - uredila ji je potrebne dokumente in jih osebno odnesla v Celovec, saj se ji je tožnica smilila (list. št. 121). Posledično so ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala temelja za povračilo premoženjske škode pravilni. Šele, če bi tožnica izkazala, da je zaradi izbrisa postala socialni primer oziroma izgubila vse zaposlitvene možnosti ali da so se ji te možnosti znatno poslabšale (glede tega pa bi morala podati konkretne in preverljive trditve o tem, koliko je zaslužila pred izbrisom in po njem), bi izkazala temelj za povračilo premoženjske škode. Ob tem je nepomembno, ali je tožnica na črno delala zgolj občasno ali za poln delovni čas. Tudi pritožbene navedbe, da tožnica pred izbrisom leta 1991, ko je bila formalno nezaposlena, ni opravljala dela na črno, niso v njeno korist. To kvečjemu pomeni, da se je njeno premoženjsko stanje po izbrisu celo izboljšalo, saj je tožnica priznala, da je v obdobju izbrisa delala na črno.

11Ob upoštevanju navedenega je pravilen tudi zaključek sodišča v 45. do 51. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnica ni utrpela škode zaradi izgube socialnih transferjev. Pravilno je materialnopravno izhodišče, da zgolj dejstvo, da nekdo ni uradno zaposlen, ne pomeni avtomatično, da je gotovo upravičen do državne denarne pomoči.⁷ Trditveno in dokazno breme glede trditve, da bi morala biti tožnica v obdobju izbrisa upravičena do denarne socialne pomoči, je bilo na njej, vendar trditev v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za socialne transferje ni podala. V zvezi z denarno pomočjo ni zatrjevala, da bi bila v spornem obdobju trajno nezmožna za delo.⁸ V zvezi z denarnim dodatkom pa prav tako ni izkazala, da si začasno ni mogla zagotoviti sredstev za preživetje iz razlogov, na katere ni mogla vplivati.⁹ Ker tožnica ni podala niti trditev o svojem premoženjskem stanju in dohodkih iz dela v času izbrisa, je zaključek sodišča prve stopnje pravilen, očitek o protispisnosti pa neutemeljen.

12Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati škode iz naslova izgube delovnih in socialnih pravic v postopku pridobivanja delovnega dovoljenja, saj obveznost pridobivanja vsakokratnega veljavnega delovnega dovoljenja ni posledica izbrisa, ampak neposredna posledica dejstva, da tožnica ni bila državljanka Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče ob navedenem še dodaja, da se zatrjevane nepravilnosti v postopku izdaje delovnega dovoljenja nanašajo na domnevno protipravno ravnanje uslužbenke zavoda za zaposlovanje, te nepravilnosti pa je imela tožnica možnost uveljavljati v okviru pravnih sredstev zoper delovno dovoljenje, vendar tega ni storila.

13Ker tožnica sploh ni podala ustrezne trditvene podlage za utemeljitev premoženjske škode, je bilo zaslišanje predlagane priče A. A. glede okoliščin tožničine zaposlitve nepotrebno. V primeru, ko že sam izgubljeni dobiček (po temelju) ni izkazan, pa ni nobene podlage za ugotavljanje njegove višine z izvedencem ekonomske stroke. Sodišče je zavrnitev dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbeni očitki o postopkovnih kršitvah z zavrnitvijo predlaganih dokazov so zato neutemeljeni.

O zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode

14Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za pretrpljeni strah v višini 12.800 EUR in navedlo, da tožnica ni uspela izkazati posebnih okoliščin, ki bi jo ločevale od ostalih izbrisanih oseb, zato ni upravičena do višje odškodnine od tiste, ki je bila določena v upravnem postopku. V 59. točki izpodbijane sodbe je te okoliščine tudi primeroma navedlo,¹⁰ zato je očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter s tem povezan poseg v ustavne in konvencijske pravice neutemeljen.

15Materialnopravno napačno je pritožbeno stališče, da je odškodnina, ki je bila tožnici določena v upravnem postopku, glede na višino odškodnine, prisojene v sodbi ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, prenizka. V praksi Vrhovnega sodišča¹¹ je bilo oblikovano stališče, da omenjena sodba ESČP sodiščem ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti.¹² Odškodnina, prisojena v postopku pred ESČP, ni merilo (metoda) za ugotavljanje višine pravične denarne odškodnine v primerljivih sodnih sporih pred domačim sodiščem. Tudi ESČP je izpostavilo, da iz pravice do učinkovitega domačega pravnega sredstva (13. člen EKČP) ne izhaja zahteva, da bi morala domača sodišča prisojati enake zneske denarnih odškodnin, kot jih prisoja sámo.¹³

16V pritožbi izpostavljena tožničina aktivnost (vloga za delovno dovoljenje leta 1994 in vloga za stalno prebivanje leta 1999) ne spreminja ocene pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica s svojo pasivnostjo tudi sama prispevala k nastanku nepremoženjske škode. Poudariti velja, da bi tožnica levji delež omenjenih nevšečnosti¹⁴ lahko odvrnila že s tem, da bi si uredila delovno dovoljenje in se formalno zaposlila v baru B., kjer je skladno z lastno izpovedbo delo opravljala že vsaj dve leti pred oddajo vloge za delovno dovoljenje. Ker prepričljivih razlogov za navedeno opustitev pritožba ne navaja, na podlagi izpostavljenih ugotovitev ni mogoče sprejeti drugačne presoje.

17Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri enotne odškodnine upoštevalo tudi navedbe, ki jih je tožnica podala po prvem naroku za glavno obravnavo, v peti pripravljalni vloge (red. št. 26) ter pravilno zaključilo, da tožnica ni izkazala posebnih okoliščin, ki bi jo ločevale od ostalih izbrisanih oseb in bi utemeljevale upravičenost do višje odškodnine v sodnem postopku (npr. nezaposlenost kot posledica izbrisa, izgon iz države, propad zakona, družinskih vezi in podobno, težke psihične posledice).¹⁵ Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani.¹⁶ Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo. Tožnici z zavrnitvijo zaslišanja tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja te kategorije škode, saj sta bili priči C. C. in D. D. predlagani za dokazovanje dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo že na podlagi zaslišanja tožnice in posledično štelo za dokazana.¹⁷

Sklepno

18Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje zaključuje, da tožnica ni izkazala škode, ki presega 6.400 EUR, ki ji je bila izplačana že v upravnem postopku. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, zavrnitev tožbenega zahtevka pa je tudi ustrezno obrazložena. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

19Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, je skladno s 154. in 165. členom ZPP dolžna toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, svoje pa mora nositi sama. Toženkine stroške je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 625 odvetniških točk, povečane za materialne stroške, kar ob vrednosti točke 0,6 EUR znaša 382,50 EUR.

¹ Odločitev v I. točki izreka ni izpodbijana.
² Glej Sklep VSRS II Ips 221/2017.
³ Glej VSL Sodba II Cp 1408/2023, VSL sodba II Cp 982/2020 in VSL sodba II Cp 1062/2020.
⁴ Očitek tožnica utemeljuje s trditvijo, da je toženka navedeno obliko škode priznala s tem, ko je navedla, da je ta že zajeta v pavšalni odškodnini.
⁵ Glej VSL sodba II Cp 1210/2022, VSL Sodba II Cp 1062/2020, VSL II Cp 1408/2023, VSL Sodba II Cp 1370/2020, VSL Sodba II Cp 1591/2022.
⁶ Iz izjave z dne 23. 10. 2002, ki jo je tožnica podala na Ministrstvi za notranje zadeve izhaja, da je tožnica opravljala delo na črno tudi pred izbrisom že leta 1991 (B10).
⁷ Glej VSL II Cp 1408/2023.
⁸ 21. in 22. člen Zakona o socialnem varstvu ( v nadaljevanju ZSV), veljavnega leta 1992.
⁹ 25. člen tedaj veljavnega ZSV.
¹⁰ Gre za nelagodna stanja; občutke negotovosti in skrbi; potrebe po dodatnem angažmaju za pridobitev dovoljenj za delo in bivanje; duševnega vznemirjanja, trpljenja ter stisk zaradi neurejenega statusa posameznika (tujca) v državi v kateri biva oziroma zaradi odsotnosti dovoljenja za bivanje.
¹¹ Glej VSRS Sodba II Ips 130/2016, VSRS Sodba in sklep II Ips 170/2016, VSRS Sodba II Ips 255/2016 in VSRS Sodba in sklep II Ips 221/2017.
¹² Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.
¹³ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-1/10, Up-1315/09 z dne 20. 1. 2011, ki se v 13. opombi sklicuje na odločbo ESČP v zadevi Scordino proti Italiji (št. 1) (206. točka), ter odločbo VSRS II Ips 45/2017.
¹⁴ Tožnica je na zaslišanju izrecno navedla, da je bila v strahu in stresu predvsem zaradi neurejenega delovnega dovoljenja, v obdobju od leta 1992 do 1994. Po tem obdobju pa je več ni bilo strah (list. št. 122).
¹⁵ Glej npr. VSRS sodbo II Ips 130/2016, VSL sodbo II Cp 1890/2020 in VSC sodbo Cp 419/2017 kot hujše primere, ko je bila izbrisanim priznana visoka odškodnina za nepremoženjsko škodo.
¹⁶ Sodišče prve stopnje je pri prisoji enotne odškodnine upoštevalo, da je bila tožnica potrta in zaskrbljena, ker je bila brez veljavnih dokumentov; da je imela nevšečnosti z urejanjem delovnih dovoljenj; da je bila v strahu, ker je čez noč ostala brez pravic in v strahu, da bo deportirana; da je bila omejena v gibanju; da se je morala skrivati; da se je počutila manjvredno in kot kriminalec.
¹⁷ Gre za navedbe, da se je tožnica bala zadrževati na javnih mestih; da je bila v strahu pred izgonom; da je trpela in bila v stiski; da je imela nevšečnosti in težave pri pridobivanju delovnega dovoljenja.