VSM Sodba II Kp 50356/2023

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 50356/2023 z dne 6. 5. 2024 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko bo o potrebnih izdatkih in nagradi zagovornika, odvetnika B. B., in pooblaščenca oškodovanke, odvetnika C. C., odločila Služba za brezplačno pravno pomoč.

2Sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s pritožbo izpodbija obdolženčev zagovornik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti oziroma razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki naj obdolženca očitkov po obtožbi oprosti.

3Pritožba ni utemeljena.

4V okviru kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožnik zatrjuje, da obramba za razliko od tožilstva in pooblaščenca oškodovanke ni imela možnosti postavljati vprašanj ali pa je bila pri postavljanju vprašanj prekinjena oziroma je morala skorajda vsako vprašanje razlagati, čeprav zaradi zagotovitve poštenega sojenja obdolženec v razmerju do nasprotne stranke ne bi smel biti zapostavljen. Pritožbeno sodišče se strinja, da je za zagotovitev poštenega sojenja bistveno, da ima obdolženec ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke (tožilca) ni zapostavljen, vendar pa v tej zvezi ne gre zanemariti, da je uveljavljanje povzetega pritožbenega poudarka nekonkretizirano, saj zagovornik ob posplošenem zatrjevanju tosmerne kršitve ne pojasni, kdaj konkretno (z navedbo datumov, strani zapisnikov oziroma listovnih številk spisa) naj bi do nje prišlo in kakšen naj bi bil njen vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ob odsotnosti zadostne konkretizacije zatrjevane kršitve pa prav tako ni mogoče zanemariti, da te kršitve ni razbrati niti iz podatkov kazenskega spisa, konkretneje zapisnikov o glavni obravnavi, glede vsebine katerih sicer obramba v smislu drugega odstavka 315. člena ZKP ni imela nobenih pripomb.

5Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz načela krivde in ne načela nedolžnosti, s čimer zagovornik smiselno uveljavlja kršitev domneve nedolžnosti in s tem nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Vendar mu ne gre pritrditi. Pri domnevi nedolžnosti namreč ne gre za to, da bi absolutno veljalo, da je vsak nedolžen, saj tako niti ne bi bilo mogoče začeti kazenskega postopka, ampak predvsem, da je dokazno breme na tožilcu in da ta tudi nosi dokazno tveganje.¹ V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi vsebine in ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je obdolženi A. A. storil očitano mu pravno nevzdržno dejanje, ugotovilo pa je tudi njegovo krivdo, s čimer je bila domneva nedolžnosti izpodbita na način, kot ga predvidevata 27. člen Ustave in drugi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP). Izpodbijanje pravilnosti takšne ocene pa pomeni zgolj uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Zagovornik z navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe glede poslušanja predloženih zvočnih posnetkov pogovorov med obdolžencem in oškodovanko, smiselno uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Nima prav. Zavrnitev pritožbeno problematiziranega dokaznega predloga, ki ga je obramba podala z namenom dokazati, da je bil obdolženec tisti, ki je bil v času zveze v podrejenem položaju, je namreč sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe obrazložilo s tehtnimi argumenti, in sicer, da je vpogledalo v (obsežne)² izpise sporočil, ki sta si jih pošiljala obdolženi in oškodovanka, pri čemer je prišlo do razumnega zaključka, da dodatni dokaz s poslušanjem zvočnih posnetkov, ki so bili večinoma narejeni brez vednosti sogovornika, torej s posegom v pravico do zasebnosti, ob tem, ko je sodišče prve stopnje za razjasnitev relevantnega dejanskega stanja izvedlo številne druge dokaze, za razjasnitev dejanskega stanja ni potreben, zato bi bil s poslušanjem posnetkov dokazni postopek po nepotrebnem podaljšan in ne bi v ničemer bistveno prispeval k boljši in popolnejši razjasnitvi dejanskega stanja. Razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga pritožbeno sodišče pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj prvostopenjsko sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč ali če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano.³ Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2024, iz katerega izhaja, da obramba vztraja pri tem, da se predloženi zvočni posnetki neposredno poslušajo, pa se po mnenju pritožbenega sodišča kot brezpredmetno pokaže tudi polemiziranje zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka vsebine teh posnetkov, ki jih je obramba skoraj v celoti prepisala, ni niti prebralo. Četudi bi bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, glede na izsledek preostalih izvedenih dokazov, še posebej v razmerju do obdolženega obremenilnih, za meritorno odločitev v predmetni kazenski zadevi ne bi bili merodajni, za kar si sicer brez uspeha prizadeva zagovornik.

7V zvezi z sklicevanjem zagovornika na druge kazenske zadeve pritožbeno sodišče dodaja, da je treba upoštevati (drugačne) okoliščine in dejstva vsake posamezne zadeve. V zadevi I Ips 18245/2017 z dne 16. 11. 2023, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik, je namreč Vrhovno sodišče RS v točki 38 obrazložitve v nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem ugotovilo, da se v delu, kjer se sodba opira na komunikacijo, ta opira na nedovoljen dokaz, zaradi česar je bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je terjala razveljavitev sodbe v tem delu. Z obravnavano kazensko zadevo pa ni primerljiva niti sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 51147/2018 z dne 22. 12. 2022, iz katere sicer res izhaja, da je v primeru, ko je dokaz pridobljen po zasebniku, bistveno, da sodišče loči med posegom v pravico in kršitvijo pravice; da poseg v pravico sam po sebi še ne pomeni kršitve in da mora sodišče v primeru, kadar so bili dokazi, ki bi bili lahko predmet ekskluzije, pridobljeni po zasebniku (torej jih niso pridobili država oziroma njeni organi pregona), opraviti tehtanje po metodologiji načela sorazmernosti in preizkusiti, ali je kršitev (zasebnosti) navkljub posegu vanjo sploh podana. Vendar pritožnik v tej zvezi zanemari, da v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje dolžnosti tehtanja med prizadetima ustavnima pravicama sploh ni imelo, saj je, kot predhodno že navedeno, dokazni predlog za izvedbo dokaza glede poslušanja predloženih zvočnih posnetkov pogovorov med obdolžencem in oškodovanko s prepričljivim razlogovanjem zavrnilo.

8Brez pričakovanega uspeha zagovornik uveljavlja tudi kršitev materialnega prava, pri čemer ne konkretizira, po kateri točki iz 372. člena ZKP. Iz posplošenih pritožbenih trditev, da bi ob izvedbi predlaganih dokazov sodišče prve stopnje lahko prišlo do drugačnega zaključka in da zato ni izpolnjen zakonski znak spravljanja v podrejen položaj, pa je razbrati, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona v posledici zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je predmet samostojne pritožbene obravnave, kakor sledi v nadaljevanju:

9Pritožbeno izpodbijanje na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč vsa odločilna dejstva natančno razjasnilo, pravilno je ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje. Ugotovitve ter sprejete pravne in dejanske zaključke je v pritožbeno izpodbijani sodbi jasno, tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša in jih kot pravilne v zaobid ponavljanja dosledno povzema.

10Bistvo pritožbene graje temelji na stališču, da zakonski znak podrejenega položaja ni izpolnjen, saj v razmerju oškodovanke in obdolženca ni bila podrejena oškodovanka, temveč obdolženec, čemur pa pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da besedne zveze "spravljanje v podrejen položaj" ne gre razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da ta upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje ipd. večje intenzivnosti in trajanja.⁴ V nasprotju s prepričanjem zagovornika je zakonski znak podrejenega položaja v obravnavanem izpolnjen, saj je izkazan na podlagi obdolženčevih večkratnih izvršitvenih ravnanj in njihovih posledic. Rezultat obdolženčevega nasilnega ravnanja do oškodovanke (ko jo je prijel za vrat in jo potisnil ob zid; ko jo je brcnil v nogo in ko jo je z eno roko prijel za vrat, jo stisnil ob steno ter jo pričel daviti) so bile namreč kar v treh primerih odrgnine in modrice različnih delov njenega telesa. Gre torej za posledice obdolženčevih ponavljajočih se ravnanj, katera so ob hkratnem psihičnem nasilju vodila v podrejenost oškodovanke, ki jo je s takšnim ravnanjem spravljal v stisko in nemoč ter pri njej izzval občutek prestrašenosti in ogroženosti, kar so zaznale tudi priče Č. Č., D. D. in E. E. Sodišče prve stopnje je zaključke o dokazanosti tega zakonskega znaka izčrpno pojasnilo v točkah 22 do vključno 29 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je zanesljivo zavrnilo trditve obrambe, da je bila oškodovanka tista, ki je v obravnavani zadevi nad obdolžencem izvajala nasilje. Pritožba tako neuspešno poskuša prepričati, da zakonski znak spravljanja v podrejen položaj ni izpolnjen da je bila oškodovanka tista, ki je obdolženca spravljala v podrejen položaj. V tej zvezi pa ni odveč dodati, da se po prvem odstavku 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, zato je obsežno pritožbeno povzemanje vsebine neizvedenih oziroma zavrnjenih dokaznih predlogov brez teže.

11Kljub zagovornikovemu problematiziranju ocene, ki jo je glede oškodovankine verodostojnosti sprejelo sodišče prve stopnje, ne gre zaobiti dejstva, da storitev kaznivega dejanja v inkriminiranem obdobju ne potrjuje le izpovedba oškodovanke, temveč se je sodišče prve stopnje zanesljivo oprlo še na druge materialne dokaze, in sicer fotografije oškodovankinih poškodb, izpise SMS sporočil, zapise obdolženčevih opravičil (priloga A3/1-2)⁵ ter posredne personalne dokaze, tj. izpovedbe drugih zaslišanih prič, ki so, kot to prepričljivo izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, zaznale posledice nasilja nad oškodovanko. Čeprav nobena priča inkriminiranega fizičnega nasilja obdolženca nad oškodovanko ni neposredno zaznala, kar tudi ni nenavadno, saj se nasilje v družini praviloma izvaja med štirimi stenami, pa sta njena takratna sodelavca D. D. in E. E. izpovedala, da je oškodovanka v službi okoli vratu nosila šal in jima je na vprašanje glede razloga v zvezi s tem ob čustvenem odzivu pokazala modrico na vratu ter jima povedala, da jo je obdolženec davil (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Da je obdolženec nekje konec leta 2021 oškodovanko zgrabil za vrat, pa je potrdila tudi oškodovankina mama Č. Č., ki je zaslišana kot priča izpovedala, da je takrat slišala ropot in prepiranje, zato je stekla v zgornje stanovanje, kjer je oškodovanka, pri kateri je zaznala modrice na vratu, sedela v kotu in jokala. Kot izhaja iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, je Č. Č. prepričljivo izpovedala tudi o psihičnem nasilju nad oškodovanko, in sicer o žalitvah ("manjica", kurva, prasica, nesposobna in neodgovorna mati), o obdolženčevem ljubosumju in o tem, da je bila oškodovanka v tem obdobju psihično uničena, da jo je bilo strah in da je imela občutek, da jo obdolženec zasleduje. O psihičnem nasilju pa sta izpovedala tudi oškodovankina sodelavca D. D. in E. E., ki jima je oškodovanka povedala, da ji je obdolženec govoril, da je prasica in kurva, poleg tega pa sta tudi iz lastnega zaznala, da je obdolženec oškodovanko, ki je bila žalostna in zadržana, nadziral in jo omejeval (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kljub nasprotnemu pritožbenemu zatrjevanju, se izpovedbe navedenih prič, ki jih potrjujejo tudi predhodno navedeni materialni dokazi, pokažejo kot verodostojne in prepričljive, pritožbena trditev o predhodni uskladitvi njihovih izpovedb pa brez osnove in zanesljive podprtosti. Upoštevaje okoliščino, da je oškodovanka poškodbe vratu utrpela dvakrat, kar je nenazadnje razvidno iz priloženih fotografij (priloga A2/2/1/1), pa na drugačne zaključke od prvostopenjsko sprejetih ne more odločilno vplivati niti pritožbeni poudarek, da se izpovedbi D. D. in E. E. razlikujeta gleda časa in oblačil, ko je oškodovana utrpela poškodbe, kar pomeni, da zagovornik tudi na tej točki ostane brez uspeha.

12K pritožbi zagovornik prilaga nove dokaze (oškodovankina pisanja in priloge v nepravdnem postopku; sklep Okrožnega sodišča v Murski Soboti II N 46/2024 z dne 7. 10. 2024 in odredbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti I K 38563/2024 z dne 26. 11. 2024), glede katerih pojasnjuje, da so bili pridobljeni po razglasitvi izpodbijane sodbe. Določba četrtega odstavka 369. člena ZKP sicer dovoljuje predlaganje novih dokazov v pritožbi, vendar pa mora pritožnik podati razloge, zakaj jih ni navedel že prej, pritožbeno sodišče pa jih je dolžno upoštevati kot dopustno pritožbeno novoto in se do njih opredeliti le, če se ti dokazi nanašajo na dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji,⁶ kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Iz vsebine priloženih prilog namreč izhaja, da se te nanašajo na dogajanje v letu 2024, t.j. na obdobje izven inkriminiranega. Ker je za predmetni kazenski postopek lahko relevantno zgolj inkriminirano obdobje od decembra 2020 do 2. 12. 2022, kot je to sicer že sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, ki takšnemu prvostopenjskemu zaključku nasprotujejo.

13Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne bodisi je nanje primerno in zadostno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

14Odločbe o kazenski sankciji zagovornik izrecno ne graja, zato je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge izpodbijano prvostopenjsko sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), obdolženemu A. A. na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, torej zgolj kazensko sankcijo opozorilne narave. Kot olajševalno okoliščino je tehtno upoštevalo predhodno nekaznovanost obdolženca, kot obteževalne okoliščine pa je primerno upoštevalo težo, nevarnost in okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Obdolžencu je določilo ustrezno dolgi kazen zapora in preizkusno dobo. Pritožbeno sodišče ponujenim prvostopenjskim razlogom pritrjuje in ugotavlja, da ni zaslediti nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli spremembo kazenske sankcije v korist obdolženemu.

15Po obrazloženem, ko zagovornik glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navaja ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

16Pritožbeno sodišče je obdolženca, upoštevaje njegove premoženjske razmere in v skladu s tretjim odstavkom 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP). Tretji odstavek 10. člena ZST-1 namreč določa, da je stranka oproščena plačila sodnih taks za postopek, za katerega ji je bila dodeljena redna ali izredna brezplačna pravna pomoč po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč. Ker iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bil obdolženi A. A. upravičen do brezplačne pravne pomoči po odločbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti Bpp 84/2024 z dne 29. 1. 2024 (l. št. 20), s katero mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.

¹ Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 3/2010 z dne 6. 5. 2010.
² Obseg prilog, katerih večinski delež obsegajo predložena SMS sporočila, namreč predstavlja petkratnik obsega predmetnega kazenskega spisa brez prilog.
³ Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.
⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 31032/2018 z dne 18. 2. 2021.
⁵ Iz navedene priloge izhaja, da je obdolženec oškodovanki na en listek napisal, da je ni hotel namensko poškodovati in da si tega ne bo nikoli odpustil, na drugem pa se je opravičeval, ji napisal, da mu je krivo ter jo spraševal, če jo kaj boli na vratu.
⁶ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 35379/2019 z dne 23. 11. 2023.