VSC Sodba PRp 14/2025

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati strošek pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, mu za storjeni prekršek izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) za prekršek, storjen z motornim vozilom "B" kategorije, ter odločilo, da je dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso v višini 200,00 EUR, pri čemer je obdolženec globo dolžan plačati v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe.

2Zoper tako odločitev se pritožuje obdolženec ter pri tem uveljavlja pritožbena razloga kršitve postopkovnega prava in kršitve materialnega prava po 1. in 2. točki 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Predlaga, da pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo odpravi ter postopek o prekršku zoper obdolženca ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je predlagatelj zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog zaradi storitve prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, s katerim obdolžencu očita, da je dne 26. 2. 2024 ob 21.20 uri vozil osebni avtomobil v naselju Velika Pirešica, iz smeri naselja Pernovo proti Veliki Pirešici, ko je bil ustavljen s strani policijske patrulje Policijske postaje Žalec, z njim je bil izveden policijski postopek v zvezi z ugotavljanjem prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi ter hitri slinski test z napravo DrugWipe 6s, ki je pokazal prisotnost kanabisa, obdolženi pa je odrejen strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali je vozil motorno vozilo pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu, odločno odklonil, kljub temu, da je bil seznanjen s posledicami odklona pregleda.

5Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo o obdolženčevi odgovornosti za očitani prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP brez zaslišanja obdolženca, saj se pravilno vabljeni obdolženec na vabilo ni odzval in izostanka ni opravičil, po oceni prvega sodišča pa njegovo zaslišanje za pravilno odločitev ni bilo nujno potrebno. Odločanje sodišča prve stopnje o obdolženčevi odgovornosti v rednem sodnem postopku brez zaslišanja obdolženca dopušča določba drugega odstavka 69. člena ZP-1, ki poleg pravilnega vabljenja obdolženca na narok in izostanka opravičila za tako postopanje zahteva še zaključek sodišča prve stopnje, da zaslišanje za pravilno odločitev ni nujno. Pritožba izpostavljeno postopanje problematizira, vendar ob tem, ko pritožbeno ni sporno, da je bil obdolženec na narok za zaslišanje pravilno vabljen in da se ni opravičil, pritožbenega očitka, da bi bilo zaslišanje obdolženca za pravilno odločitev nujno potrebno, ne konkretizira. Ker iz listin v spisu in ne nazadnje tudi samih pritožbenih trditev izhaja, da je obdolženi na kraju prekrška odklonil odrejen odvzem krvi in urina, je razumen zaključek sodišča prve stopnje, da zaslišanje obdolženca za pravilno odločitev ni nujno. Ker so glede na navedeno podane okoliščine iz drugega odstavka 69. člena ZP-1, sodišče prve stopnje obdolženca ni bilo dolžno zaslišati, sodba pa ni obremenjene s kršitvijo po 3. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

6Po določbi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP se z globo najmanj 1.200,00 EUR kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju s policistovo zahtevo ali odredbo, da opravi strokovni pregled. Vozniku se izreče tudi 18 kazenskih točk (KT).

Ker določba šeste alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1 ne dopušča odločanja o prekrških v hitrem postopku za prekrške zoper varnost cestnega prometa, za katere je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi zaradi osebne zaznave prekrška prekrškovni organ moral izdati odločbo o prekršku z vsemi sestavinami iz 56. člena ZP-1. Skladno z določbo prvega odstavka 103. člena ZP-1 je tako v nasprotju s pritožbenim prepričanjem predmetni postopek o prekršku zoper obdolženca bil zakonito začet na podlagi obdolžilnega predloga prekrškovnega organa. Pri tem pa niso utemeljene pritožbene trditve, da bi moral prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, saj to velja le za izrek drugih stranskih sankcij, ne pa za izrek stranskih sankcij kazenskih točk v cestnem prometu. V obravnavani zadevi namreč ne gre za situacije iz prve alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, kot to očitno zmotno meni pritožnik, temveč za primer, ki ga ureja šesta alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1. V zvezi z obdolžencu očitanim prekrškom je namreč predpisan izrek stranske sankcije 18 KT, ki pa se, v nasprotju z nejasnimi pritožbenimi navedbami, izreka obligatorno, brez kakršnega koli ugotavljanja, ali je bila varnost cestnega prometa ogrožena glede konkretnega udeleženca, oziroma ali je ta obstajala na abstraktni ravni, saj je naravo kršitve opravil že zakonodajalec ob sprejemu določbe 107. člena ZPrCP.

Pritožba neutemeljeno vztraja tudi na stališču, da policist ni bil pristojen za izvajanje postopka ugotavljanja psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa oziroma odreditev strokovnega pregleda udeležencu cestnega prometa. Kot je obdolžencu pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, daje to pooblastilo policistu 107. člen ZPrCP, pri tem pa deseti odstavek navedenega člena določa, da se udeleženec cestnega prometa, ki mu je policist odredil strokovni pregled, mora ravnati po policistovi odredbi. Zato je tudi pritožbeno zatrjevana kršitev 266. člena Zakona o kazenskem postopku in 35. člena Ustave Republike Slovenije očitana neutemeljeno.

7Zaključek, da je obdolženi očitanega dne odklonil s strani policista odrejeni strokovni pregled, je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedbo policista A. A., ki jo je ocenilo kot jasno in prepričljivo, ter na spisovno dokumentacijo (konkretno zapisnik o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog z dne 26. 2. 2024, iz katerega izhaja, da je obdolženec kljub opozorilom na posledice odklona odrejeni strokovni pregled odločno odklonil). Pritožnik izpodbija dokazno vrednost zapisnika z dne 26. 2. 2024 in dokazno oceno izpovedi policista A. A.

Obdolženec v pritožbi zatrjuje, da je zapisnik z dne 26. 2. 2024 nezakonit dokaz in vsled temu smiselno očita, da je sodba obremenjena s kršitvijo po 6. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Izpostavljeni očitek utemeljuje s trditvami, da ga policista pred podpisom zapisnika nista poučila o njegovem privilegiju zoper samoobtožbo, kot tudi, da mu zapisnika pred podpisom nista prebrala.

Obrazložiti je, da postopek preverjanja psihofizičnih sposobnosti udeležencev v cestnem prometu še ni postopek o prekršku, zato policisti tudi niso dolžni preizkušancem dajati pravnih poukov o njihovih pravicah. Šele če se na podlagi opravljenega postopka v zvezi s preverjanjem psihofizičnega stanja udeleženca cestnega prometa in izpolnjenega zapisnika v zvezi z ugotovitvami tega postopka zaključi, da ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu prepovedane psihoaktivne snovi, in če udeleženec tak zapisnik tudi podpiše, obstaja podlaga za vodenje postopka o prekršku. Ali povedano še drugače, prekrškovni postopek se začne šele tisti trenutek, ko prekrškovni organ ugotovi, da konkretni voznik v cestnem prometu vozi pod vplivom prepovedanih drog oziroma drugih psihoaktivnih snovi ali njihovih presnovkov. Ker v konkretnem primeru v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da bi se sum na obdolženca osredotočil že pred rezultati postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, pa je tudi pritožnikova zahteva, da bi (že) v postopku s policijo moral dobiti pravni pouk o privilegiju zoper samoobtožbo, neutemeljena. Zato je napačno razlogovanje pritožnika, da je zapisnik z dne 26. 2. 2024 nezakonit dokaz, ker ne vsebuje pravnega pouka o pravicah obdolženca, kot preizkušanca v cestnem prometu, pritožbeni očitki, da bi zapisnik moral biti sestavljen po določbi 55. člena ZP-1, pa neutemeljeni.

Obdolženi pa tudi ne prepriča pritožbenega sodišča s trditvami, da navedeni zapisnik ne more predstavljati javne listine, ker mu ni bil prebran, kot to določa prvi odstavek 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je ob dejstvu, da ga je obdolženi podpisal, razumno sklepati, da ga je pred podpisom kot povprečno razumen človek tudi prebral. Zgolj v pojasnilo pa pritožbeno sodišče dodaja, da četudi bi navedeni zapisnik ne imel lastnosti javne listine (glede na določbo prvega odstavka 80. člena ZUP), bi še vedno bil zakonit dokaz, ki ga je sestavila uradna oseba pri izvrševanju svojih nalog in pooblastil na predpisanem obrazcu.

Sodišče prve stopnje je izpovedbo policista A.A, ki je obdolžencu odredil strokovni pregled, ocenilo kot verodostojno in prepričljivo. Pritožnik se s takšno dokazno oceno ne strinja, pri čemer izpostavlja dejstvo, da je policist B. B., ki je bil v patrulji s policistom A. A., pričal, da ni bil prisoten ves čas postopka, kar si pritožnik razloži v smeri tega, da se je na ta način želel izogniti krivemu pričanju, to je, da je bil obdolžencu strokovni pregled odrejen.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je po predstavitvi rezultatov hitrega testa obdolžencu policist A. A. izpeljal preostanek postopka sam, saj je policist B. B. dobil nujni klic in je zato bil takrat v službenem vozilu. Lastna dokazna ocena pritožnika, da je policist B. B. tako pričal zato, ker ni želel lagati glede odreditve strokovnega pregleda obdolžencu, pritožbenega sodišča ne prepriča. Iz izpodbijane sodbe namreč izhaja, da dejstvo, da je bil obdolžencu odrejen strokovni pregled in da ga je odklonil, poleg izpovedi policista A. A., potrjuje tudi spisovna dokumentacija (konkretno zapisnik z dne 26. 2. 2024, ki ga je obdolženec podpisal). Zato sodišče druge stopnje sledi dokaznemu zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolžencu strokovni pregled bil odrejen ter da ga je obdolženec odklonil, saj je prepričljiv in koherenten. Ne nazadnje pa dejstvo, da je obdolženec odrejeni strokovni pregled odklonil, izhaja tudi iz nadaljnjih pritožbenih trditev, ko obdolženec izpostavlja, da je odklonil zgolj pregled krvi in urina, ne pa tudi pregled pri zdravniku, ki bi lahko povedal, ali je vozil pod vplivom alkohola. Ker skladno s prvim odstavkom 108. člena ZPrCP strokovni pregled po tem zakonu obsega zdravniški pregled, s katerim se ugotavljajo znaki motenj v vedenju, ki lahko povzročijo nezanesljivo ravnanje v prometu, in odvzem vzorcev krvi, urina ali drugih telesnih tekočin oziroma tkiv zaradi ugotavljanja prisotnosti alkohola, prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki vplivajo na zmožnost varne udeležbe v cestnem prometu, se namreč obdolženec neutemeljeno zavzema, da s tem, ko je zavrnil (le) pregled krvi in urina, ni odklonil strokovnega pregleda.

8Ob tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec odklonil zakonito odrejen strokovni pregled, je pravilno zaključilo, da je uresničil vse objektivne znake prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Pri tem tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je zagotovo vedel, da bo z odklonom storil prekršek, pa je kljub temu ravnal v nasprotju z zakonskimi določbami, zato mu je mogoče v zvezi z njim očitati direktni naklep.

9Neutemeljeno pa je izpodbijana tudi odločitev o sodni taksi, ki jo pritožnik napada v delu glede sodne takse za sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja v višini 30,00 EUR in v zvezi s tem navaja, da sodišče ni izvajalo postopka po 113.b členu ZP-1.

Takšnim pritožbenim trditvam namreč ni mogoče pritrditi, saj je prekrškovni organ predlog za začasni odvzem vozniškega dovoljenja obdolžencu podal v obdolžilnem predlogu z dne 28. 2. 2024, sodišče pa je s sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja po prvem odstavku 113.b člena ZP-1, v zvezi s katerim je sedaj bila pravilno odmerjena taksa 30,00 EUR (glej tar. št. 8404 Zakona o sodnih taksah; ZST-1), izdalo dne 1. 3. 2024 (l. št. 12-14 spisa).

10V pritožbi izpostavljena sodna praksa, ki je objavljena in v katero je pritožbeno sodišče lahko vpogledalo, pa iz zgoraj navedenih razlogov z obravnavano zadevo ni primerljiva, zato se sodišče druge stopnje do nje ni posebej opredeljevalo.

11Iz teh razlogov je bilo treba pritožbo obdolženca, ki je v celoti neutemeljena, zavrniti (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče vselej pazi uradoma (člen 159 ZP-1), izpodbijano sodbo potrditi.

12Obdolženec ni uspel z vloženo pritožbo, zato bo v skladu z določbo prvega odstavka člena 144 ZP-1 moral v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe o prekršku plačati sodno takso za pritožbo po tar. št. 8407 ZST-1 v višini 255,00 EUR, tj. v 15. dneh po vročitvi te sodbe.