VSL Sklep II Cp 1086/2025

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se toženi stranki (toženki) (1) prepove poseganje v osebnostne pravice tožeče stranke (tožnice) z objavo posnetkov pogovorov o tožnici, ki se nahajajo na trinajstih posnetkih, na katere se je toženka sklicevala v objavi prispevkov o tožnici v oddaji A. na TV B., dne 16. 2. 2025 ter dne 17. 2. 2025, in ki jih je toženka dne 17. 2. 2025 predala predstavnikom Nacionalnega preiskovalnega urada, in kakršnakoli nadaljnja uporaba, reproduciranje ali predaja teh posnetkov tretjim osebam ter (2) v primeru kršitve začasne odredbe izreče denarno kazen v višini 50.000 EUR, v primeru ponovne kršitve pa izreče novo, višjo denarno kazen.

2Tožnica v pritožbi zoper navedeni sklep uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in izda predlagano začasno odredbo, podrejeno, da naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnica izpostavlja, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo: da gre v obravnavanem primeru za izjave o dejstvih, pri katerih je treba izkazati njihovo resničnost oziroma utemeljen razlog verjeti, da so resnične; da toženka pred prvo objavo ni pridobila odziva tožnice, niti pred objavama dne 17. 2. 2025 in 21. 2. 2025 ni poskušala pridobiti njenega odziva, kljub temu, da sta objavi vsebovali nove obtožbe, na katere se predhodno poslana vprašanje niso nanašala; da je bil prispevek objavljen v najbolj gledanem časovnem pasu v glavni informativni oddaji; da je toženka zasledovala predvsem pozornost in ne interesa javnosti ter namena in ozadja nastanka posredovanih posnetkov. Sodišče ni vsebinsko presojalo meril Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki služijo kot pripomoček pri tehtanju med posegom v osebnostne pravice in pravico do svobode izražanja. Prav tako v sklepu izpostavljena sodna praksa za obravnavani primer ni ustrezna. Toženka je s predvajanjem posnetkov v javnosti nedopustno ustvarila neresnično podobo o tožnici, pri čemer je verodostojnost objave gradila na nezanesljivih in nezakonitih posnetkih, katerih resničnost je pred objavo zanikal sam vir. Poleg tega ni preverila verodostojnosti vira informacij pred objavo, kljub temu, da ji ni moglo ostati neznano, da se posnetki nanašajo na pogovor med dvema osebama, ki sta tožnici želeli škodovati in jo diskreditirati. Nadalje toženka ni preverila resničnosti navedb v prispevku, kljub temu, da so bila vsa dejstva preverljiva. Poročanje ni bilo celovito, temveč sukcesivno, pri čemer niso bili objavljeni deli posnetkov, ki niso potrjevali konstrukta in insinuacij o koruptivnosti poslov na ...-u ter vpletenosti tožnice v te posle, vključno z njenim morebitnim konfliktom interesov. Navedeno vodi do zaključka, da je toženka sporne navedbe o tožnici podala namerno, dodatno pa v prispevkih ni dokazala resničnosti hudih očitkov, niti da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, s čimer je kršila 1., 2., 3., 4., in 5. člen Kodeksa.

Sodišče je pri ocenjevanju, ali je imela toženka utemeljen razlog verjeti v resničnost objavljenih očitkov, uporabilo povsem drugačen dokazni standard kot pri presoji utemeljenosti trditev tožnice. Pri tem je napačno navedlo, da so bile trditve, da sta v posnetkih o tožnici govorili dve osebi z namenom škodovati tožnici ter da je bil C. C. žrtev izsiljevanja in groženj D. D. in novinarke E. E., preveč splošne. Tožnica je namreč podala zadostno trditveno podlago ter hkrati predlagala svoje zaslišanje in zaslišanje C. C., kar izhaja iz I. točke tožbe in njene dopolnitve. Sodišče se prav tako ni opredelilo do tega, da gre v konkretnem primeru za objavo dejstev in kateri dokazi, poleg posnetkov, utemeljujejo verodostojnost oz. resničnost dejstev v objavljenih prispevkih. Prav tako ni opravilo presoje ravnanja toženke skladno s Kodeksom, temveč je sledilo njenim pavšalnim navedbam, da ima za objavo podlago tudi v listinah. Nadalje se sodišče ni opredelilo niti do dejstva, da je C. C. kasneje zanikal resničnost izjav na posnetku. Zaradi navedenih pomanjkljivosti se odločbe ne da preizkusiti, tožnici pa je kršena pravica do izjave, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, dodatno je podana tudi kršitev določb postopka iz 5., 7. in 212. člena ZPP. Nadalje je absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi zato, ker so razlogi sklepa sami s seboj v nasprotju. Sodišče namreč utemeljuje poročanje v interesu javnosti zaradi izpostavljenega suma korupcije, hkrati pa navaja, da ni res, da se tožnici v prispevkih očita kaznivo dejanje. Poleg tega sodišče navaja, da je opredelitev posnetkov dovolj določna, nato pa zaključi, da bi bilo vprašanje relevantno, če bi sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in opredeljuje svoje stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je izvedlo v 16. točki obrazložitve navedene dokaze, predlog za izdajo začasne odredbe s prepovednim zahtevkom zavrnilo. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da ni podana že prva predpostavka za izdajo začasne odredbe - verjetnost terjatve. Po mnenju sodišča je objava posnetkov dopustna, ker objavljena tema predstavlja zadevo splošnega pomena, tožnica, ki opravlja dejavnost odvetništva, pa je relativno javna oseba in kot taka dolžna trpeti več kritike in hujše komentarje glede svojega dela. Poročanje novinarke je bilo korektno in je ustrezalo pravilom Kodeksa, saj pisanje ni bilo senzacionalistično in usmerjeno proti tožnici osebno, prav tako je novinarka pred objavo prispevka poskušala pridobiti odziv tožnice. Nadalje je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je novinarka pred objavo preverila verodostojnost informacij in utemeljeno verjela v objavljena dejstva (bila v dobri veri), saj so se prispevki, poleg posnetkov, sklicevali tudi na druge vire.¹

6Pri posegih v čast in dobro ime ter dostojanstvo razlikujemo med dejstvi in mnenji. Predpostavka protipravnega posega pri obeh je, da so objektivno žaljiva, pri čemer je pri prvih pomembno še, ali so resnična ali ne. Pri razpravi o družbeno pomembnih temah ni zahtevana absolutna resničnost ali potrjenost vseh objavljenih dejstev. Dovolj je, da so novinarjeve izjave temeljile na zanesljivih informacijah ali virih, kar pomeni, da je imel novinar upravičen razlog verjeti v resničnost dobljenih podatkov.² V nasprotnem primeru izjave novinarjev ne uživajo pravnega varstva.³

7Drži, da se prvostopenjsko sodišče izrecno ni opredelilo do vprašanja, ali je novinarka v obravnavanih prispevkih izjavila svoje mnenje ali navedla dejstva, vendar je iz nadaljevanja obrazložitve razvidno, da je sodišče presojo protipravnosti opravilo na podlagi (pravilnih) materialnopravnih izhodišč za presojo resničnosti objavljenih dejstev. Vsa ta izhodišča so bila podrobno navedena tudi v 29. točki obrazložitve, v nadaljevanju, od 35. točke naprej, pa se je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko opredelilo do teh izhodišč. Nadalje, ni moč pritrditi pritožbenim očitkom o protislovnosti obrazložitve. V delu, kjer pritožnica izpostavlja (ne)očitek kaznivega dejanja in korupcije, dejansko uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Prav tako tudi stališče sodišča, ki sicer navaja, da je tožničin zahtevek določen, vendar ugovorno pomemben le v primeru ugoditve začasni odredbi, ne utemeljuje očitka protislovne obrazložitve.

8Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) glede presoje bistvenega vprašanja - ali je novinarka pri opravljanju svojega dela, ob upoštevanju vloge novinarstva v družbi, ravnala odgovorno z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva. Iz izpodbijanega sklepa namreč ni razvidno, kateri drugi objektivni viri informacij in zakaj, so utemeljili sklep, da je novinarka upravičeno verjela v resničnost vsebine posnetkov. Prav tako je neupravičeno izostala opredelitev, ali je novinarka, ob dolžni skrbnosti, vir informacij iz posnetka sploh lahko štela za zanesljiv, še posebno ob upoštevanju, da se je C. C. (t. i. pričevalec) pred objavo posnetka ogradil od svojih izjav (in posledično od podane kazenske ovadbe) ter da je toženka pred objavo prejela dopis tožnice (priloga A5), iz katerega so izhajale navedbe, ki bi lahko bile pravno relevatne pri presoji navedenih vprašanj. Kljub temu, da dopis ni bil namenjen javnosti⁴, to ne pomeni, da je bila novinarka pred objavo prispevka, ki vsebuje hude obtožbe in insinuacije kaznivih dejanj, odvezana od vsebinske presoje tega dopisa, še posebej, če ta vsebuje informacije in pojasnila okoliščin, ki bi lahko vzbudila dvom v verodostojnost informacij in virov, na katerih temelji prispevek.⁵

9Pri presoji teh, za ugotovitev obstoja protipravnega ravnanja novinarke ključnih vprašanj, je prvostopenjsko sodišče zgolj povzelo vsebino novinarskega prispevka, izostala pa je vsebinska opredelitev glede kvalitete virov informacij, zlasti do resničnosti obstoja teh virov in do vprašanja njihove verodostojnosti. Prvostopenjsko sodišče je torej verjetnost resničnosti vsebine prispevkov (in posledično tudi posnetkov, ki so predstavljali "kronski vir" teh prispevkov) utemeljilo kar na njihovi vsebini, tako da je v obrazložitev sklepa preprosto vneslo navedbo novinarke iz posnetka, ki trdi, da resničnost dejstev potrjujejo tudi drugi viri informacij. Pritožbeno sodišče ob tem poudarja, da obširno povzemanje (citiranje) vsebine prispevkov ne zadošča za obrazložitev sodišča, da je novinarka opravila razumen obseg raziskovanja z uporabo kredibilnih virov, na podlagi katerega je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost dejstev iz objavljenih prispevkov. Posledično je izostala opredelitev sodišča o pravno odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijanega sklepa) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP. V obravnavanem primeru je tako podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

10Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v postopku ni obravnavalo enakopravno, ko ni upoštevalo vseh njenih navedb in predlaganih dokazov v tožbi ter se do njih ni ustrezno opredelilo. Prvostopenjsko sodišče se namreč ni opredelilo do navedb (in posledično niti izvedlo dokazov, predlaganih za potrditev verjetne izkazanosti teh navedb), da je bil C. C. žrtev izsiljevanja in groženj D. D. ter novinarke E. E.; da sta osebi v posnetkih zaradi osebnih okoliščin in interesov želeli škodovati tožnici in da je C. C. pred objavo prispevka zanikal resničnost svojih izjav v posnetkih. Tožnica je med drugim argumentirano oporekala verodostojnosti informacij iz posnetkov in v tožbi izpostavila več okoliščin, s katerimi je bila novinarka pred objavo seznanjena in ki bi lahko zamajale avtoriteto navedenega vira informacij in vplivale na vprašanje, ali je novinarka v konkretnih okoliščinah primera sploh opravila razumen obseg raziskovanja. Pri oceni tega vprašanja je prvostopenjsko spregledalo že uveljavljeno stališče teorije in sodne prakse, da se v primeru, ko je predlog za izdajo začasne odredbe vložen skupaj s tožbo, predlagateljica (v tem primeru tožnica) lahko opredeljeno (konkretizirano) sklicuje na dokaze, ki jih je predložila oziroma predlagala že v tožbi, glede verjetnosti obstoja terjatve pa tudi na dejstva, navedena v tožbi. Sodišče prve stopnje bi se zato moralo podrobneje opredeliti do teh tožničinih navedb in pretehtati verjetnost trditev vsake stranke. V kolikor tehtanje verjetnosti trditev ene in druge stranke ne bi uspelo, pa bi sodišče moralo izvesti dokaze,⁶ ki (s stopnjo verjetnosti) potrdijo utemeljenost ali neutemeljenost predloga za izdajo začasne odredbe. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič.⁷ Ker sodišče prve stopnje ni tako postopalo, je tožnici kršilo pravico do izjave (absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je bilo treba pritožbi ugoditi tudi iz tega razloga in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Posledično se pritožbeno sodišče do utemeljenosti vseh ostalih uveljavljenih pritožbenih očitkov ne opredeljuje vsebinsko (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva vse relevantne navedbe tožnice in izvede tiste relevantne dokaze obeh strank, ki so bili predlagani v zvezi z verjetnostjo obstoja terjatve (predvsem zaslišanje tožnice in C. C.).⁸ Glede na uspeh dokaznega postopka naj oceni, navedbe katere stranke glede obstoja terjatve šteje za verjetnejše, nato pa bodisi presodi izpolnjenost preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe in sprejme odločitev ter izda predlagano začasno odredbo (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve tožnice), bodisi izdajo te zavrne (v kolikor bo glede obstoja terjatve štelo za verjetnejše trditve toženke).

13Ker je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Pisno dokumentacijo ter izjave pričevalca in drugih oseb.
² Gl. Up-2940-07, pa tudi U-I-226/95.
³ Gl. VSRS II Ips 658/2004.
⁴ Tožnica je navedla, da ne dovoljuje objave dopisa v medijih, ker vsebuje poslovne skrivnosti ter osebne podatke.
⁵ V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da lahko novinarji prosto poročajo o dogodkih, ki temeljijo na informacijah iz uradnih virov, ne da bi jim jih bilo treba preverjati, kar pa ne velja za informacije, ki izvirajo iz drugih virov, še zlasti, kadar se s poročanjem posega v posameznikovo čast in dobro ime. Podani morajo biti posebej utemeljeni razlogi, ki novinarja odvezujejo dolžnosti preveriti trditve o dejstvih; njihov obstoj je odvisen predvsem od teže posega v zasebno sfero in v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji. Pri tem je treba upoštevati tudi druge okoliščine, kot na primer avtoriteto vira, ali je novinar pred objavo opravil razumen obseg raziskovanja, ali je imela prizadeta oseba pred objavo možnost, da se brani, ter ali je šlo za novico, ki ni trpela odlašanja (VSRS Sodba in sklep II Ips 96/2021).
⁶ Tožnica je v potrditev svojih navedb predlagala svoje zaslišanje ter zaslišanje C. C. in F. F.
⁷ Gl. VSK sklep Cp 697/2009.
⁸ Toženka v postopku izdaje začasne odredbe dokazov ni predlagala.