VSK Sodba Cpg 39/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 4.218,06 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke pod zaporedno številko 1 v okviru končnega seznama preizkušenih terjatev A. A. v postopku osebnega stečaja St 1319/2020 z dne 25. 4. 2022, ki obsega znesek glavnice 494.906,57 EUR, kapitalizirani znesek obresti v višini 65.725,90 EUR in znesek stroškov v višini 2.148,90 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke pod zaporedno številko 1 v okviru končnega seznama ločitvenih pravic, prijavljenih v postopku osebnega stečaja A. A. St 1319/2020 z dne 25. 4. 2020, pri čemer predmet ločitvene pravice obsega: pri nepremičnini ID znak: parcela 0000 1995/5: ločitvena pravica, vpisana na podlagi notarskega zapisa akta o ustanovitvi zemljiškoknjižnih dolgov SV 816/09 z ID pravice/zaznambe 13288424 in zemljiškega pisma 56/09 v znesku 450.000,00 EUR z dne 25. 1. 2010 in ločitvena pravica vknjižena z ID pravice/zaznambe 20366775, hipoteka ustanovljena v zavarovanje terjatve v višini 494.906,57 EUR s pp v skupni višini 562.781,73 EUR na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru I 165/19; pri nepremičnini ID znak: parcela 0001 420/6: ID pravice/zaznambe 13123988 in zemljiškoknjižnega pisma št. 54/09 za terjatev v višini 350.000,00 EUR z dne 25. 1. 2010, ločitvena pravica je vknjižena z ID pravice/zaznambe 2034945, hipoteka ustanovljena v zavarovanje terjatve v višini 494.906,57 EUR s pp v skupni višini 562.781,73 EUR; ter terjatev na denarnih sredstvih dolžnika, in sicer na znesek 262.102,69 EUR, pri A. d.d. - izvršilni postopek I 165/2019, pri čemer znaša vrednost ločitvene pravice 562.781,37 EUR, kar ustreza vrednosti prerekane terjatve v višini 562.781,37 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh povrniti tožeči stranki celotne stroške postopka.

2Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi najprej izpostavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa je sodišče prve stopnje zanemarilo ključna dejstva, ki jih je navedla tožena stranka. Sodišče tudi ni izvajalo dokazne ocene. Glede ugovora aktivne legitimacije pritožbeno sodišče opozarja, da tožeča stranka ni upnica v stečajnem postopku proti A. A. in kot taka nima aktivne legitimacije za vodenje predmetnega postopka. Tožeča stranka nima terjatve od A. A., ker je njena terjatev prenehala na podlagi pobota, do katerega je prišlo na podlagi zakona (261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, v nadaljevanju ZFPPIPP), in sicer z začetkom osebnega stečaja nad A. A. Obe vzajemni terjatvi sta v kasneje začetem stečaju fizične osebe že obstajali, zato sta v stečaju fizične osebe pobotljivi na način in pod pogoji iz ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje v sodbi zmotno trdi, da naj bi terjatev upnika, ki nastane v posledici uspešnega izpodbijanja, izvorno nastala že pred začetkom stečaja pravne osebe B. d.o.o. in da je zato naj ne bi bilo dopustno pobotati. Do zakonskega pobota na podlagi 261. člena ZFPPIPP je v konkretnem primeru prišlo z začetkom osebnega stečaja nad A. A. , saj sta tedaj obstajali tako terjatev B. d.o.o. - v stečaju do A. A. , kot tudi nasprotna terjatev A. A. do B. d.o.o. Terjatev A. A. do B. d.o.o. - v stečaju ni nastala po začetku stečaja nad A. A., temveč marca 2020 oziroma že pred navedenim datumom. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke v celoti zavreči zaradi neobstoja aktivne legitimacije tožeče stranke. Prav tako niso podani dvomi o danih posojilih iz posebnega premoženja B. B. Tožena stranka je izrecno pojasnila, da mora sodišče upoštevati, da so bila denarna sredstva na računu B. B. (ki so presegla dana posojila) njeno posebno premoženje, saj izvirajo iz nakazil, ki jih je B. B. prejemala od družbe C. , ki v času posojil ni bila več skupno premoženje A. A. in B. B. , zato vsakršni prilivi (tudi posojila), ki jih je B. B. prejemala od navedene družbe, predstavljajo njeno posebno premoženje. Na tem mestu se je sodišče prve stopnje oprlo na dejstva, ki niso bila del procesnega gradiva, prav tako pa je sodišče prve stopnje zmotno interpretiralo dokazne listine. Sodišče prve stopnje namreč neutemeljeno dividende v višini 256.759,63 EUR, ki so B. B. pripadle na podlagi odločbe FURS-a za leto 2015, ni upoštevalo ob posojilih, ki naj bi bila dana v letu 2017 in 2018 s strani B. B. A. A. Sodišče prve stopnje se je brez trditev sklicevalo na račun B. B. na dan 31. 12. 2015, ki je prikazoval stanje 53,68 EUR. Poleg tega pa je sodišče spregledalo, da je iz bančnega izpiska jasno razvidno, da je B. B. 26. 1. 2016 s strani C. prejela znesek 300.000,00 EUR, kar vključuje tudi znesek dividend za leto 2015 v višini 256.759,63 EUR.

3Kar zadeva ničnost posojilne pogodbe, pritožba opozarja, da se je sodišče prve stopnje nekritično oprlo na navedbe tožeče stranke, ki niso bile sklepčne. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijana sodba je rezultat neenakopravne obravnave pravdnih strank, podana pa je tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Za ničnost posojilne pogodbe nikakor ne zadošča presoja, da je A. A. zavezo v obliki notarskega zapisa prevzel očitno z zavestjo, da terjatve čez 11 dni ne bo mogel izpolniti. Nično bi bilo pravno dejanje izključno ob ugotovitvi, da je bil skupni namen sopogodbenikov za sklenitev pravnega posla uresničitev interesa, ki je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Pritožba opozarja, da gre pri izpodbijani sodbi zgolj za navidezno subsumpcijo dejstev pod pravno normo. Na tožeči stranki je ležalo trditveno in dokazno breme z dokaznim standardom onkraj razumnega dvoma dokazati, da je bila posojilna pogodba sklenjena z nedopustnim namenom. Nasprotno pa je tožena stranka dokazala, da je bil namen A. A. in B. B. za sklenitev posojilne pogodbe povsem dopusten. Tožeča stranka ni podala trditve, da se je B. B. ob sklenitvi pogodbe zavedala, da A. A. obveznosti do zapadlosti ne bo izpolnil. Obstoja upnikov A. A. , ki bi jih A. A. in B. B. želela oškodovati, tudi tožeča stranka ni opredelila. Prav tako se do tega ni opredelilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožeča stranka ni opredelila, kaj šele dokazala, zavedanja in namena B. B. v smeri oškodovanja upnikov. Dokazni postopek je potrdil ravno nasprotno. A. A. je bil prepričan, da bodo sodne odločbe, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svojo terjatev in vodila izvršilni postopek zoper njega, razveljavljene, saj so bile kršitve, storjene tekom sojenja, očitne. A. A. in B. B. nista imela niti zavedanja o morebitnem oškodovanju kogarkoli, kaj šele takšnega namena. V času sklenitve posojilne pogodbe ni obstajal noben upnik A. A. B. B. ni delovala z namenom kogarkoli oškodovati, saj niti ni vedela za obstoj morebitnih bodočih upnikov A. A. B. B. ni bila seznanjena s poslovnimi odnosi A. A. B. B. je pri sklenitvi posojilne pogodbe varovala svoj pravni položaj v razmerju do A. A. Za ničnost posojilne pogodbe ne zadostuje morebitni namen A. A. , da B. B. posojila do zapadlosti ne bo vrnil. A. A. v aprilu 2019 ni bil insolventen. Sodba v pravdnem postopku zoper njega je postala pravnomočna šele v letu 2020. B. B. je v postopku prepričljivo izpovedala, da sta z A. A. živela ločeni življenji. B. B. z izvršbo na nepremičnino A. A. tudi ni prejela nobenega denarja. Cesija terjatve je bila izvedena eno leto po sklenitvi posojilne pogodbe, in sicer na družbo v lasti B. B., ki jo je v tem času prenesla na sina, kar ni predstavljalo škode za B. B. kot prenosnika. B. B. je tudi prepričljivo pojasnila, da je izvršbo morala vložiti, ker ji A. A. denarja prostovoljno ni vrnil. Tudi notar C. C. je potrdil, da je bila posojilna pogodba sklenjena, ker sta bila B. B. in A. A. v sporu in je B. B. zaradi lastne varnosti želela imeti izvršilni naslov, na podlagi katerega bi v primeru, da ji denarja ne bi plačal, vložila izvršbo. B. B. je vseskozi postopala le z namenom zavarovanja svojih pravic in pravic svojih otrok v razmerju do A. A. , nikakor pa ne z namenom kogarkoli oškodovati. Tožeča stranka je predložila izjavo z dne 4. 4. 2017 na prvem naroku za glavno obravnavo in v zvezi s to listino do tedaj ni podala nobenih konkretiziranih trditev. Sodišče te listine sploh ne bi smelo upoštevati kot dokaz. Tožena stranka je šele v tretji pripravljalni vlogi v zvezi s predmetno izjavo podala določene trditve, pri čemer je tožena stranka izrecno ugovarjala prekluzijo navedb v drugi in tretji pripravljalni vlogi tožeče stranke.

4Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala obrazložen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5Pritožbeno sodišče je opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je kot pričo zaslišalo B. B.

6Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Glede aktivne legitimacije

8Tožeča stranka je kot upnica v osebnem stečaju nad A. A. prijavila terjatev v višini 4.665.474,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja naprej in terjatev v višini 15.848,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja naprej (priloga A2)¹. Nobenega dvoma ni, da ta terjatev temelji na pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Novi Gorici Pg 117/2018 z dne 16. 1. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru 148/2019 z dne 4. 3. 2020 (v povezavi s sklepom VSRS III DoR 47/2020 z dne 7. 7. 2020).

9Iz spisovnih podatkov (sklep o preizkusu terjatev - priloga A84 in končni seznam preizkušenih terjatev - priloga A85) jasno izhaja, da je stečajni upravitelj to terjatev priznal v višini 3.347.179,92 EUR s pp² pod razveznim pogojem, da Ustavno sodišče ne razveljavi omenjene pravnomočne sodne odločbe. Ustavno sodišče je s sklepom U-I 388/20 z dne 11. 11. 2022 odločilo, da se ustavna pritožba zoper pravnomočno sodno odločbo ne sprejme v obravnavo, kar pomeni, da se razvezni pogoj ni izpolnil. Priznanje terjatve torej velja (tretji odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

10Te, s strani stečajnega upravitelja v osebnem stečaju priznane terjatve tožeče stranke, ni prerekal tudi noben od upnikov v tem stečajnem postopku, zato je ta terjatev priznana (prvi odstavek 67. člena v zvezi s 304. in 383. členom ZFPPIPP). V postopku osebnega stečaja nad A. A. je bila torej terjatev tožeče stranke v omenjeni višini priznana, kar ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja. Na tem mestu je namreč treba upoštevati, da velja v stečajnem postopku načelo koncentracije, ki upnikom nalaga, da svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavljajo samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Po oceni pritožbenega sodišča velja to pravilo tudi glede priznanih terjatev. Če ima določen upnik (vsaj delno) priznano prijavljeno terjatev v stečajnem postopku (ki je ni prerekal tudi noben upnik), ne more drug upnik v pravdnem postopku oporekati njegovi aktivni legitimaciji v smeri, da je priznana terjatev tega upnika prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika. O priznani terjatvi (torej terjatvi, ki jo prizna stečajni upravitelj in je ne prereka noben upnik v stečajnem postopku) je namreč v stečajnem postopku odločeno brez vsebinske obravnave z učinkom pravnomočnosti.

11Iz tega razloga so pritožbene navedbe glede pobota v tej smeri (ki sicer pravilno opozarjajo, da je treba imeti pri pobotu pred očmi začetek stečajnega postopka nad A. A. ) pravno neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ni posebej vsebinsko obravnavalo.

Glede posebnega premoženja B. B.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta zakonca A. A. in B. B. pred notarjem C. C. v Kopru v notarskem zapisu v letu 2009 sklenila Pogodbo o razdelitvi skupnega premoženja (SV 952/09 z dne 1. 9. 2009) in v letu 2015 še Dodatek k tej pogodbi (SV 1304/15 z dne 22. 10. 2015), na podlagi katere je B. B. pridobila posebno premoženje, in sicer 100% poslovni delež v družbi B. d.o.o in 38,50% delnic v družbi C. iz Maldivov. Nobenega dvoma ni, da je B. B. v obdobju najmanj od leta 2015 prejemala na svoj bančni transakcijski račun velike denarne prilive, pri čemer si je A. A. (ki je imel pooblastilo za dvig iz njenega računa) v letih 2017 in 2018 izplačal (dvignil denar iz tega računa oziroma pokrival svoje stroške) 494.906,57 EUR (v letu 2017 znesek 280.869,62 EUR in v letu 2018 znesek 214.036,95 EUR). Tožena stranka je v tej zvezi dokazala (odločbe FURS-a o davčni odmeri), da so bile B. B. v letih 2015 - 2019 iz naslova prejetih dividend odmerjene davčne obveznosti od sledečih osnov: za leto 2015 od osnove 256.759,63 EUR, za leto 2017 od osnove 128.550,36 EUR, za leto 2018 od osnove 237.395,00 EUR in za leto 2019 od osnove 455.000,00 EUR.

1338,50% delnic v družbi C. iz Maldivov je brez dvoma spadalo v posebno premoženje B. B., zato so tudi prejete dividende iz tega naslova njeno posebno premoženje. Pritožbeno sodišče o tem nima nobenega dvoma. Denar iz tega naslova je B. B. prejemala na svoj bančni račun v Sloveniji že med letom (2017 in 2018), na koncu vsakega leta (ob dospetju dividend) pa se je to poračunalo (izpovedba B. B.).

14Sodišče prve stopnje je na tem mestu zaključilo, da sredstev dividend iz leta 2015 na spornem bančnem računu B. B.na dan 31. 12. 2015 ni bilo več, saj je bilo na ta dan stanje denarnih sredstev na tem računu zgolj 53,68 EUR. Vendar pa pritožnik v tej zvezi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje to dejstvo ugotovilo mimo trditvene podlage pravdnih strank, poleg tega pa je iz bančnega izpiska razvidno, da je B. B. 26. 1. 2016 s strani družbe C. prejela znesek 300.000,00 EUR, ki vključuje tudi znesek dividend za leto 2015 (256.759,63 EUR). Iz davčne odločbe za odmero dohodnine od dividend za leto 2015 (priloga B10) namreč izhaja, da je v tej zvezi B. B. 11. 4. 2016 vložila samoprijavo, zato so se ji (poleg dohodnine od dividend od davčne osnove 256.759,63 EUR v znesku 61.189,90 EUR) obračunale tudi obresti v višini 13,50 EUR. V tej zvezi je tožena stranka že v odgovoru na tožbo podala navedbe glede odmere davčne obveznosti za leto 2015 iz naslova lastne kapitalske udeležbe B. B., pri čemer je v sodni spis predložila tudi omenjeno odločbo, upoštevaje, da je imela B. B. od 22. 10. 2015 (notarski zapis SV 1304/2015) 38,5% kapitalski delež v družbi C.A. A. in B. B.

Glede nedopustnega namena posojilne pogodbe

15Nična je pogodba, če je skupni namen pogodbenikov za sklenitev pogodbe uresničitev interesa, ki je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli (drugi in četrti odstavek 39. člena OZ). Tožeča stranka (ki je ključna upnica v stečajnem postopku zoper A. A. ) je jasno in nedvoumno zatrjevala in dokazovala, da sta zakonca A. A. in B. B. 12. 4. 2019 sklenila posojilno pogodbo v notarskem zapisu SV 431/19 (s katero ugotavljata, da je B. B. iz vira posebnega premoženja posodila v letu 2017 in 2018 svojemu možu A. A. 494.906,57 EUR, ta pa se je zavezal, da ji bo posojilo vrnil v 11 dneh, pri čemer je tudi soglašal z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa) iz razloga, ker naj bi šlo za zlorabo (pridobitev boljšega vrstnega reda zavarovanja pred omenjenim upnikom v izvršilnem postopku), spričo česar je podlaga omenjene posojilne pogodbe nedopustna.

16Sodišče prve stopnje je (sledeč procesnemu gradivu) pravilno ugotovilo, da sta zakonca A. A. in B. B. 1. 9. 2009 sklenila Pogodbo o ugotovitvi obsega skupnega premoženja in določitvi deleža na skupnem premoženju zakoncev (Notarski zapis SV 952/09), nato pa 22. 10. 2016 še Prvi dodatek k tej pogodbi (Notarski zapis SV 1304/15). Pred tem je bila 10. 7. 2015 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici Pg 52/2010 izdana sodba, na podlagi katere je moral A. A. plačati tožeči stranki preko 2 mio EUR s pp. Ta sodba je postala pravnomočna in izvršljiva v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 349/2015 z dne 7. 4. 2016³, nato pa potrjena še s sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 80/2016 z dne 24. 1. 2017. 14. 7. 2016 je tožeča stranka kot upnica izposlovala zoper dolžnika A. A. izdajo sklepa o izvršbi pred Okrajnim sodiščem v Radovljici I 193/2016, vložila pa je tudi predlog za začetek osebnega stečaja nad A. A. (St 5381/2016). Vendar pa je izvršbo in stečaj onemogočila odločba Ustavnega sodišča RS U-p 370/17 z dne 12. 7. 2018, s katero je bila omenjena pravnomočna sodba razveljavljena in zadeva vrnjena v ponovno odločanje pred sodišče prve stopnje. Pravdno sodišče je nato 16. 1. 2019 (Pg 117/2018) ponovno obsodilo A. A. na plačilo preko 2 mio EUR s pp v korist tožeče stranke, to odločitev pa je nato 4. 3. 2020 potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru v zadevi Cpg 148/2019.

17Po izdaji omenjene sodne odločbe pred pravdnim sodiščem, vendar pa pred pravnomočnostjo in izvršljivostjo, sta A. A. in B. B. 12. 4. 2019 sklenila posojilno pogodbo, ki je (kot predhodno vprašanje) predmet tega spora. Po tej pogodbi se je A. A. zavezal, da bo v 11 dneh (do 23. 4. 2019) vrnil B. B. posojilo v znesku 494.906,57 EUR in je hkrati soglašal z neposredno izvršljivostjo. Nobenega dvoma tudi ni, da A. A. svoje obveznosti ni izpolnil, zato je bil 6. 5. 2019 izdan sklep o izvršbi I 165/2019, z zaznambo katerega je upnica B. B. pridobila hipoteko na nepremičninah dolžnika za ID znaki parcela številka 0000 1995/3 in 1995/4 (sedaj 1995/5) in 0001 420/6, za boljše poplačilo vrstnega reda pa je od A. A. prejela zemljiška pisma, na podlagi katerih je v izvršbi I 165/2019 pred Okrajnim sodiščem v Kopru uveljavljala prvi red za poplačilo terjatve, in sicer pred tožnikom⁴.

18Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe A. A. v tej pravdi ugotovilo, da se je ob sklepanju predmetne pogodbe zavedal, da posojila ne bo mogel vrniti v kratkem, to je 11 dnevnem roku, ker takrat ni imel denarja, medtem ko iz izpovedbe B. B. izhaja, da je hotela obvarovati premoženje za družino. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da iz izpovedbe, ki jo je dal A. A. v stečajnem postopku St 5381/2016, izhaja, da je takrat (4. 4. 2017) razpolagal s svojim denarjem in da ni bilo nobene potrebe, da si od žene B. B. sposoja denar (Posojilna pogodba z dne 2. 3. 2016).

19Ključnega pomena je tudi pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je med sklenitvijo posojilne pogodbe (ki je predmet tega spora) in izdajo sklepa o izvršbi v zadevi I 165/2019 preteklo le 24 dni, pri čemer je A. A. ženi B. B. izročil tudi zemljiško pismo, s katero ji je omogočil, da na omenjenih nepremičninah pridobi prvi vrstni red za poplačilo svoje terjatve iz predmetne posojilne pogodbe. To posojilno pogodbo pa sta A. A. in B. B. sklenila neposredno za tem, ko je bila izdana sodba Pg 117/2018, s katero je bil A. A. v korist tožnika na prvi stopnji ponovno obsojen na plačilo zneska več kot 2 mio EUR s pp. Navsezadnje je pravno pomemben tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta zakonca B. B. in A. A. še vedno v zakonski zvezi in da imata stalno prebivališče še vedno prijavljeno na istem naslovu v Dubaju (skupna selitev iz Slovenije), čeprav naj bi bil po izpovedbi B. B. ta zakon že od leta 2009 le še formalne (navidezne) narave. V tej zvezi tudi ni mogoče spregledati, da je v tem obdobju B. B. posojala A. A. izredno visoka denarna sredstva, upoštevaje ob tem, da je imel A. A. celo njeno pooblastilo, da razpolaga z denarjem z njenega bančnega računa, kar je za sprta zakonca, ki živita vsak svoje ločeno življenje, zelo neobičajno življenjsko postopanje.

20Na povezanost (usklajenost) dejanj zakoncev A. A. in B. B. s stanjem v aktualnih sodnih postopkih kaže tudi sklenitev dodatka o razdelitvi skupnega premoženja SV 1304/15 z dne 22. 10. 2015, saj je bil ta dodatek sklenjen tri mesece po izdaji sodbe v zadevi Pg 52/2010, s katero je bil A. A. v korist tožnika prvič obsojen na plačilo več kot 2 mio EUR s pp.

21Iz teh razlogov (ne glede na izpoved notarja C. C. , ki je glede na informacije, ki sta mu jih dala pogodbenika, vedel povedati, da sta bila zakonca A. A. in B. B. v slabih odnosih) tudi pritožbeno sodišče ni verjelo izpovedbi priče B. B. , da ob sklepanju sporne posojilne pogodbe sploh ni bila seznanjena s stanjem sodnih zadev, v katerih je bil kot stranka udeležen njen mož A. A. (zlasti s sodbo sodišča prve stopnje v zadevi Pg 117/2018 pred Okrožnim sodiščem v Kopru). Zaradi tega je bila tudi po oceni pritožbenega sodišča predmetna posojilna pogodba sklenjena zgolj z namenom obeh pogodbenikov izigrati upnike, konkretno tožečo stranko. Takšna pogodba pa ima nedopustno podlago in je zato nična (drugi in četrti odstavek 39. člena OZ).

22Glede na povedano ne drži pritožbena navedba, da tožeča stranka ni podala dovolj trditev glede namena zakoncev A. A. in B. B. , da sta predmetno posojilno pogodbo sklenila iz razloga, da izigrata upnike (konkretno tožečo stranko, ki je imela tedaj nepravnomočno dosojeno terjatev v višini preko 2 mio EUR zoper A. A. ) v smeri pridobitve boljšega pravnega položaja (vrstnega reda) pri zavarovanju terjatev na nepremičninah A. A. (nepremičnine z ID znaki: parcela 0000 1995/5 in parcela 0001 420/6), in sicer v primeru, da bo terjatev tožeče stranke zoper A. A. postala pravnomočna in izvršljiva. V tej zvezi tudi ni pravno pomembno, ali je bil A. A. v času sklenitve predmetne posojilne pogodbe insolventen, kot to zmotno razloguje obravnavana pritožba.

23V konkretnem primeru je torej predmetna posojilna pogodba nična. Ker torej terjatev ne obstoji, ne obstojijo niti ločitvene pravice, ki so nastale na podlagi nične terjatve. Ničnost učinkuje ex tunc ter učinkuje zoper vse, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nična terjatev (in z njo povezana ločitvena pravica) ne more biti predmet prenosa na novega upnika.

24Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Zaradi tega nikakor ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izjave z dne 4. 4. 2017, ki jo je tožeča stranka predložila v sodni spis na prvem naroku za glavno obravnavo. Nepravilne so tudi pritožbene navedbe glede prekluzije navedb, ki jih je tožeča stranka podala po prvem naroku za glavno obravnavo. Stranke lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva, predlagajo nove dokaze in uveljavljajo ugovore zaradi pobota in zastaranja, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. V zvezi s temi okoliščinami pa obravnavana pritožba nima nobenih konkretnih navedb, upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje dovolilo strankam postopka, da vlagata pripravljalne vloge tudi po prvem naroku za glavno obravnavo.

25Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 4.218,06 EUR (za odgovor na pritožbo 3875 odvetniških točk, za pristop na pritožbeni narok zahtevanih 1550 odvetniških točk, za odsotnost iz pisarne 120 odvetniških točk, za kilometrino 91,16 EUR, za materialne pavšalne stroške 65,45 odvetniških točk, vse skupaj povečano za 22% DDV).

¹ Prijavila je tudi ločitveno pravico za zavarovanje te terjatve na določenih nepremičninah.
² V presežku pa jo je prerekal, ker je prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo stečajnega dolžnika.
³ 2. 3. 2016 sta zakonca A. A. in B. B. sklenila Posojilno pogodbo v notarskem zapisu SV 243/16, s katero je B. B. posodila A. A. 550.000,00 EUR, za zavarovanje posojila pa ji je A. A. izročil zemljiško pismo.
⁴ Tožnik je imel hipoteko vpisano pred hipoteko B. B.