381. člen ZFPPIPP

Ničnost učinkuje ex tunc ter učinkuje zoper vse, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da nična terjatev (in z njo povezana ločitvena pravica) ne more biti predmet prenosa na novega upnika.

ZFPPIPP v 2. točki drugega odstavka 381. člena kot predpostavko določa, da dolžnik v Republiki Sloveniji plačo ali druge stalne prejemke prejema. Sodišče odloča po (dejanskem) stanju na dan izdaje sklepa, kar pomeni, da lahko upošteva vsa dejstva in okoliščine, ki so nastopile do izdaje sklepa, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Pri svoji odločitvi lahko tako upošteva le v tem trenutku obstoječa dejstva, pritožnik pa niti ne trdi, da je do izdaje izpodbijanega sklepa v Republiki Sloveniji prejemal pokojnino.

V primeru, ko v postopku osebnega stečaja nad notarjem kot zasebnikom do odpusta obveznosti ni prišlo, stečajni dolžnik upnikom za neplačane obveznosti odgovarja tudi po zaključku stečajnega postopka. Te obveznosti lahko poravna prostovoljno ali pa prisilno v postopku (civilne ali davčne) izvršbe, ki ga lahko upniki po koncu stečajnega postopka vodijo zoper njega za vse neplačane terjatve - tako tiste iz osebne kot tudi tiste iz poslovne sfere, za katere zasebnik kot fizična oseba odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Četudi Ustavno sodišče v odločbah U-I-512/18-10 in U-I-464/20-7 ni neposredno presojalo zakonskih razlogov za odpust obveznosti, temveč potencialno - odvisno od okoliščin posameznega primera, kot so opredeljene v zgornjem citatu iz 13. točke obrazložitve odločbe U-I-464/20-7 - prestrogo posledico pravnomočne zavrnitve odpusta obveznosti, je po oceni pritožbenega sodišča dosledno, da se iste okoliščine podobno, tj. bolj niansirano in ne po avtomatizmu, presojajo že ob odločanju o ugovoru zoper odpust obveznosti.

Sodišče prve stopnje je 382. člen ZFPPIPP pravilno uporabilo. Ta v prvem odstavku določa, da se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih. Vendar ta določba upnikom, ki imajo terjatve zavarovane z zastavno pravico, ne preprečuje, da bi predlagali, da se zoper dolžnika opravi postopek osebnega stečaja.

Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da se osebni stečaj ne more upoštevati kot dovoljena izjema, ki bi opravičevala zmanjšanje dohodka pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Nenazadnje je tako restriktivno tolmačenje, kjer se popolnoma spregleda namen priznanja uveljavljenih pravic, nepravilno. Takšen pristop, pravice, ki jih pravo formalno prizna, tožena stranka s svojim načinom razlage pri uveljavitvi de facto odvzame.

Po stališču pritožbenega sodišča dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine, četudi ni oproščen plačila dohodnine, pri ugotavljanju dohodka za ugotavljanje materialnega položaja upravičenca oziroma družine pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev ni mogoče upoštevati, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju. Upoštevanja oziroma neupoštevanja dohodka, ki se sicer skladno z 12. členom ZUPJS upošteva med dohodke za ugotavljanje materialnega položaja, če je upravičenec ali družinski član v osebnem stečaju, ZUPJS ne ureja. ZUPJS dobička, doseženega z odsvojitvijo nepremičnine v postopku osebnega stečaja, izrecno ne izključuje iz upoštevanja dohodka, vendar ne določa niti, da bi se obravnavani dobiček upošteval tudi v primeru osebnega stečaja. Pomeni, da je upoštevanje dohodka za ugotavljanje materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev v primeru osebnega stečaja upravičenca ali družinskega člana povsem podnormirano. Pri razlagi in uporabi 12. člena ZUPJS je zato potrebno upoštevati namen te določbe, pa tudi njegovo vključenost ter povezanost z drugimi sestavinami celotnega pravnega sistema. Torej samim institutom osebnega stečaja, njegovim

Zlorabe pravice ne more pomeniti izvrševanje določene pravice skladno z namenom, zaradi katerega je bila ta pravica podeljena.

Zakon določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z razveljavitvenim sklepom odločbe, izdane na podlagi tožbe ali pa z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Zato odgovor na vprašanje, ali je še vedno podana slovenska jurisdikcija, dajeta določili 2. točke drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP in 89. člena ZMZPP.

Enak namen vodenja postopka osebnega stečaja in postopka stečaja zapuščine kaže na smotrnost kontinuitete obeh postopkov v primeru smrti stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka nad kasneje umrlo fizično osebo. Za kontinuiteto govori tudi načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka, saj bi to pomenilo stroškovni in časovni prihranek. Ne bi se spremenil niti časovni okvir za ev. uveljavljanje zahtevka za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, kar je v skladu z načelom zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (prim. 47. člen ZFPPIPP). Če stečajna masa obstaja, upniki načelno tudi ne izgubijo pravnega interesa za uresničevanje namena stečajnega postopka, ki je v prvi vrsti v poplačilu upnikov. Z oblikovanjem stečajne mase v postopku osebnega stečaja je bila do neke mere tudi že opredeljena višina poplačila upnikov v postopku stečaja zapuščine. V trenutku smrti stečajnega dolžnika je zgolj tako obremenjeno premoženje prešlo v premoženjsko sfero dedičev. Dedovanje je namreč podlaga za vstop dedičev v zapustnikov položaj tako glede pravic kot glede obveznosti. Bistvena posledica nadaljevanja postopka s postopkom stečaja zapuščine je, da dediči kot

Iz 244. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru razveljavitve izdanega sklepa o začetku stečajnega postopka, v novem postopku velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil oklic o začetku prvega sklepa objavljen na internetnih straneh. Sklep o začetku predmetnega postopka osebnega stečaja je bil objavljen na internetnih straneh AJPES na dan začetka, torej 10. 6. 2016. Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da določilo 89. člena ZMZPP pride v poštev le takrat, kadar zadeva že spada v sodno pristojnost RS. Ni pa ugotovilo okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da ob začetku predmetnega postopka slovensko sodišče ni bilo pristojno. Ni pojasnilo, zakaj naj glede na premoženje, ki ga je dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja imel, kasneje pa se ga je znebil, ne bi bilo več pristojno.

Pritožnica svoje terjatve do stečajnega dolžnika (v kolikor je to imela v mislih, glede na vsebino njenega primera izračuna ponujene cene) tudi ne bi mogla pobotati s kupnino, saj je po navedbah upravitelja ločitvena upnica s takšnim vrstnim redom, da glede na ocenjeno kot tudi doseženo prodajno vrednost ne bo pridobila pravice do prednostnega poplačila zavarovane terjatve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sklepu St 001 z dne 8. 11. 2018 dalo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 1. 10. 2018 za v izreku navedene nepremičnine le v deležu do 1/2, ki je bil v lasti stečajne dolžnice D. T., v izpodbijanem sklepu pa soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe z dne 1. 10. 2018 za v izreku navedene nepremičnine do celote, pri čemer je upoštevalo, da sta se prodajala in prodala deleža stečajnih dolžnikov skupaj. Pritožnica si tako zmotno razlaga, da so se nepremičnine prodale za ceno 61.500,00 EUR, saj je iz spisovnih podatkov in poteka postopka prodaje jasno razvidno, da so se prodale za 41.000,00 EUR.

Upravitelj je dolžan prodati premoženje, ki sodi v stečajno maso. Njegova naloga je unovčenje (prodaja) premoženja stečajnega dolžnika in poplačilo upnikov, unovčiti pa mora vse premoženje, tako da so upniki poplačani kar najhitreje in v kar največjem deležu svojih terjatev. Zaradi tega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi bilo s predmetno prodajo potrebno počakati dokler se ne proda nepremičnina v lasti B. V.

Ocena vrednosti nepremičnine, na katero se sklicuje pritožnica, je bila opravljena v fiskalne namene in kot taka ne predstavlja nujno realne vrednosti nepremičnine, tudi sicer pa ni iz istega obdobja kot je oceno nepremičnine v tem postopku izdelal sodni cenilec. Ocena vrednosti je zgolj izhodišče v postopku prodaje. Ta vrednost ni dejstvo, pač pa samo (pogajalsko) izhodišče stečajnega dolžnika v postopku prodaje.

Ker prva toženka še ne razpolaga z listinami, ki bi ji omogočile vpis spremembe podatkov v sodni register, intervencija sodišča, s katero bi ji z začasno odredbo prepovedalo na registrskem sodišču vložiti nepopoln predlog, v konkretnem primeru (ob upoštevanju dejstva, da je tožeča stranka v postopku osebnega stečaja) ni potrebna. Poslovni delež dolžnika v družbi z omejeno odgovornostjo, ki ga je imel ob začetku postopka osebnega stečaja, predstavlja njegovo premoženje, ki spada v stečajno maso.

Vprašanja vročanja v ZFPPIPP niso v celoti urejena, zato se glede načina osebnega vročanja v predhodnem postopku zaradi insolventnosti uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku. Podjetnik ni pravna oseba, prav tako ni pravna oseba njegovo podjetje, v pravnem prometu nastopa kot fizična oseba. Po 7. členu ZGD-1 za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, tudi osebnim, ki sicer ni v zvezi z opravljanjem podjema.

V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče podati ugovora po poteku roka. Republika Slovenija ni pojem, temveč je kot država pravna oseba, ki je nosilec pravic in obveznosti, s tem pa ima tudi sposobnost biti stranka v sodnem postopku. Dolžnik je fizična oseba, ki je tudi samostojni podjetnik, zato ni jasno, zakaj pritožnik meni, da zoper njega ne bi bilo dovoljeno voditi postopka osebnega stečaja. Prebivališče stečajnega dolžnika je v Ljubljani, tam je tudi njegov poslovni sedež. Zato je za odločanje v tem postopku pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je tudi izdalo izpodbijani sklep. Pritožnik se tudi moti, ko navaja, da je edini zakon o obdavčenju v Republiki Sloveniji Zakon o davku na dodano vrednost, saj imamo še druge davčne zakone, kot npr. o dohodnini, o davku od dohodka pravnih oseb. Predpis, ki ureja pobiranje davkov in tudi prispevkov, pa je Zakon o davčnem postopku, ki seznamu izvršilnih naslovov daje moč izvršilnega naslova.

Pravni red upniku dopušča, da do poplačila terjatve pride v izvršilnem postopku ali v stečajnem postopku oziroma postopku osebnega stečaja, v kolikor oceni, da je to zanj ugodneje, ne nalaga pa mu, da ta interes še posebej utemeljuje. Res v stečajnem postopku iz presežka pokojnine ne bo več poplačan le upnik - predlagatelj postopka osebnega stečaja, temveč se bodo najprej poplačali stroški postopka in iz presežka enakomerno vsi navadni upniki. Vendar pa se z začetkom postopka osebnega stečaja odprejo še druge pravne možnosti, kot je npr. izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, odpre se tudi možnost odpusta obveznosti, ravnanja in razpolaganja stečajnega dolžnika pa nadzira tudi stečajni upravitelj. Zato upniku ni mogoče odreči pravnega interesa za začetek postopka osebnega stečaja, čeprav ves presežek pokojnine, ki bo spadal v stečajno maso, ne bo več izplačan upniku.

ZFPPIPP dopušča, da začetek stečajnega postopka predlaga tudi upnik. To velja tudi za postopek osebnega stečaja. Osnovno pravilo je, da je treba svoje dolgove ob njihovi zapadlosti poravnati. Če dolžnik tega ne stori, se izpostavi raznim postopkom, v katerih lahko upnik uveljavi svojo pravico do poplačila terjatve, ki je del ustavne pravice do zasebne lastnine, pri čemer ima tudi pravico do sodnega varstva. Posluži se lahko kakršnegakoli sodnega varstva, ena od možnosti je tudi stečajni postopek in s tem postopek osebnega stečaja, če meni, da bo tako dosegel poplačilo svoje terjatve. Upniku te pravice, razen izjemoma, ni mogoče omejiti. Zakon upniku tudi ne nalaga, da bi moral svoj pravni interes za postopek osebnega stečaja nad svojim dolžnikom posebej izkazovati.

Skupno premoženje nastaja na podlagi samega zakona, kar je treba upoštevati tudi v primeru samostojnega podjetnika in njegovega osnovnega sredstva, ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze z dohodki iz dela. Podjetnik namreč ni pravna oseba in prav tako ne njegovo podjetje, bistveno in odločilno je, ali je neko premoženje pridobljeno z delom med trajanjem zakonske zveze.