VSM Sodba I Cp 245/2025

I. Pritožbi se zavrneta in v izpodbijanem delu (točke III., IV., V., VI., VII. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta Kreditna pogodba in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v notarskem zapisu z dne 24. 8. 2007, nična (točka III izreka) ter da je vknjižba hipoteke pod ID pravice ... na nepremičninah, opredeljenih v točki V izreka, za terjatev v višini 200.000,00 CHF, neveljavna in se izbriše (točka V izreka). Tudi je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 28.225,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2024 dalje do plačila (točka IV izreka), v presežku je zakonske zamudne obresti pred 27. 2. 2024 zavrnilo (točka VI izreka) ter še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške (točka VII izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka v delu, s katerim ni uspela, obe iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika, tožnik, tožnica) se pritožuje zaradi nedosojenih zakonskih zamudnih obresti (to pomeni zoper točko VI izreka in pravilno ne tudi zoper točko IV izreka). Kot bistveno navaja, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti od 19. 9. 2020, glede na to, da je s plačili dosegel višino prejete glavnice dne 18. 9. 2020. Pritožnik nadaljuje, da je bila toženka glede na okoliščine sklepanja kreditne pogodbe nepoštena že od sklenitve te in mora v skladu s 193. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) plačati zamudne obresti za celotno obdobje, ko je imela denar. Navaja še, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da je določba 193. člena OZ ugodnejša za potrošnika kot razlaga Direktive 93/13 (v nadaljevanju Direktiva), po kateri ima potrošnik pravico zahtevati zamudne obresti od opomina dalje, ter dodaja da je to, da ima potrošnik pravico zahtevati obresti od sklenitve pogodbe dalje, Višje sodišče v Mariboru že zavzelo v dveh sodbah. Tožnik zaključuje, da je odločitev sodišča v nasprotju s stališči sodne prakse ter namenom in cilji Direktive, kar da predstavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v obširni pritožbi v veliki meri ponavlja svoje navedbe, ki jih je že podala tekom postopka na prvi stopnji, kot bistveno pa navaja, da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da toženka ni ustrezno opravila pojasnilne dolžnosti in da ni ravnala v dobri veri, tudi ni pravilna odločitev sodišča, da mora toženka tožniku vrniti preplačilo nad glavnico kredita, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva spremembe tožbe, to je od 27. 2. 2024, nadalje je zmotno zavrnjen ugovor zastaranja, tudi je zmotna odločitev glede izbrisa hipoteke, enako ni pravilno odločeno o stroških postopka.

Glede (ne)oprave pojasnilne dolžnosti, toženka sodišču očita, da se to ni opredelilo do tega, ali je bila ta opravljena ali ne, s čimer da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka meni, da je sodišče spregledalo, da je ključno, da je potrebno pojasnilno dolžnost presojati v času, v katerem se je podeljeval kredit in ne z današnjega vidika, tako pa je v izpodbijani sodbi standard pojasnilne dolžnosti postavljen retroaktivno (na izkustvenih posledicah, kot jih sodišče glede CHF kreditov pozna danes). Pritožnica ponavlja, da je pojasnilno dolžnost izpolnila, namreč opozorila glede valutnega tveganja so izhajala že iz same kreditne pogodbe in notarskega zapisa, razen tega je tožnikoma vsa tveganja tudi dodatno ustno predstavila, sodišče pa tega, zakaj pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena, ni utemeljilo in so njegovi zaključki abstraktni, brez prepričljive konkretizacije. V tej zvezi sodišče tudi ni presojalo nepredvidljivih ukrepov Švicarske centralne banke (ŠCB) v letih 2011 in 2015 ter se do njih sploh ni opredelilo, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno oziroma je iz razloga, ker se sodišče ni opredelilo do navedb toženke, da sta bila navedena enostranska ukrepa ŠCB odločilni vzrok apreciacije, storjena absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede te okoliščine je sodišče tudi zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, ta bi lahko potrdil, da je do tako ekstremne uresničitve valutnega tveganja prišlo iz razlogov na strani tuje nacionalne banke, ki jih tožena stranka nikakor ni mogla predvideti, in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Pritožnica graja oceno sodišča, da je pogodbeni pogoj nepošten in meni da tudi, v kolikor je sodišče izhajalo iz predpostavke, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno opravljena, to ne vodi do sklepa, da naj bi toženka ravnala v slabi veri. Tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti in to zopet predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je v postopku na prvi stopnji obsežno pojasnila, da ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, torej je ravnala v dobri veri, sodišče pa v izpodbijani sodbi ni ugotovilo namerne slabe vere toženke.

V zvezi s kondikcijskim zahtevkom toženka sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava. Zastopa stališče, da je kreditna pogodba čista devizna pogodba ter se sklicuje na načelo monetarnega nominalizma, katero določa, da mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero glasi obveznost, in na prvi odstavek 87. člena OZ, po katerem je v primeru ničnosti pogodbe treba prejeto vrniti po cenah v času izdaje sodne odločbe. Sodišče bi torej moralo upoštevati obogatitveno načelo, pri katerem je čas ocene višine obogatitve postavljen na dan izdaje sodbe. Zato je pravično, da bi sodišče štelo, da predmet izpolnitve ni bil samo denar, pač pa tudi prepustitev bankinega denarja v določenem časovnem obdobju. V tem delu se je sodišče napačno sklicevalo na sodbo SEU C-520/21 in je tudi napačno zavrnilo toženkine trditve, zakaj ji pripada nadomestilo za uporabo njenega denarja na nepogodbeni podlagi, oziroma ker je to zavrnilo brez obrazložitve, tudi to predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklepno toženka meni, da je upravičena do vračila danega skupaj s koristmi za uporabo posojenega denarja in ne sprejema pretirano strogega stališča Sodišča Evropske unije (SEU), ki v zadevi C-520/21 kaznuje banke za njihovo poslovno ravnanje, namreč to presega cilj in namen Direktive: ta je bil doseči enakopravnost potrošnika v primerjavi z močnejšim pogodbenim partnerjem, ne pa njegovo privilegiranost (tožniku je bilo prisojeno preplačilo nad glavnico kredita, kar pomeni, da je ta glavnico celotno dobo uporabljal zastonj in se posledično s tem ne izravnajo zgolj tečajne razlike, temveč tudi pogodbene obresti, ki so stalnica vsake kreditne pogodbe. To je neupravičeno obogatilo tožnika.

Toženka še ponavlja v postopku na prvi stopnji že podane navedbe ugovora zastaranja in izpostavlja, da je tožnik vložil predmetno tožbo šele leta 2023. V začetku leta 2015 se je o problematiki kreditov v CHF začelo javno govoriti in pisati ter se od običajnega potrošnika lahko pričakuje, da se svojih pravnih zmožnosti zave v trenutku, ko se takšna možnost izrazi oziroma postane dostopna javnosti, zato je po stališču pritožnice začetek zastaralnega roka za kondikcijske zahtevke iz naslova ničnih kreditnih pogodb začel teči v letu 2015.

Pritožnica še navaja, da je v posledici dejstva, da obravnavana kreditna pogodba ni nična, zmotna tudi odločitev sodišča, da je hipoteka neveljavna in se izbriše.

Nazadnje se toženka protivi zaključku sodišča, da sta tožnika z zahtevkom za plačilo glavnice v celoti uspela in da zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP njune stroške v celoti krije toženka: tožnik je zahteval plačilo 30.040,09 EUR, tega je za znesek 1.814,76 EUR umaknil in vztrajal pri plačilu 28.225,33 EUR. Tožnikov umik tožbe predstavlja neuspeh v postopku in je glede na prisojeno vrednost ta uspel s 94 %.

5Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo druge stranke in se v njem obrazloženo zavzemata za njeno zavrnitev.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se bo sodišče druge stopnje opredelilo le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

9Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z uradoma upoštevnimi in v pritožbi očitanimi procesnimi kršitvami.

10Toženka podaja očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo utemeljuje s tem, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena ali ne, o tem, zakaj toženka naj ne bi ravnala v dobri veri, sodišče se tudi ni opredelilo do njenih navedb, da je bil odločilni vzrok apreciacije ukrep ŠCB iz leta 2015, razen tega je brez vsakršne obrazložitve zavrnilo toženkino stališče, da banki za uporabo njenega denarja pripada nadomestilo. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je del uradnega preizkusa in sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz te točke. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da ne omogoča preizkusa razumnosti sprejete obrazložitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna odločitev - prepoved sodniške samovolje), je lahko podana tovrstna kršitev. Ko toženka nasprotuje dejanskim ugotovitvam, pa to pomeni grajo dokazne ocene, kar je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bo sodišče te navedbe presojalo v tem okviru.

11Tudi tožnika očitata sodišču kršitev procesnega prava po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, razen tega še po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ti pa vidita v zavrnitvi zakonskih zamudnih obresti pred 27. 2. 2024, kar da je v nasprotju z namenom in cilji Direktive ter s stališči sodne prakse. Ta očitek, v smislu morebitne kršitve procesnega prava po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen, namreč nanaša se na neustrezno razumevanje materialnega prava, še manj pa je utemeljen v smislu kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: ta kršitev je podana le v primeru, če pride do tehnične napake - napačnega prenosa nekega podatka, česar pa tožnika niti ne zatrjujeta.

12Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnikov in toženke in odgovorilo ter se opredelilo do vseh bistvenih vprašanj v obravnavani zadevi. S pomočjo celostne dokazne ocene, ki je skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP, je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva ter na tako ugotovljeno dejansko stanje glede teh dejstev, ki so bistvena za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem je upoštevalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter zaključke sprejelo na podlagi uspeha celotnega postopka. Zakaj ni angažiralo izvedenca finančne stroke, kar toženka izrecno graja, je sodišče podrobno pojasnilo v točki 11 obrazložitve sodbe in te razloge, to je, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, sodišče druge stopnje v celoti sprejema: iz ustavne pravice do izjave izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede; sodišče pa ni dolžno slediti dokaznemu predlogu stranke, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati, vendar mora zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti, bodisi v dokaznem sklepu ali pa v obrazložitvi sodbe¹, čemur je v predmetni zadevi bilo tako.

Nosilne ugotovitve in razlogi za odločitev sodišča prve stopnje:

13Med pravdnima strankama je bila 24. 8. 2007 sklenjena Kreditna pogodba, predmet katere je bil stanovanjski kredit v znesku 200.000,00 CHF z dobo vračanja 300 mesecev, v korist toženke pa je bila ustanovljena tudi hipoteka na več nepremičninah v lasti tožnice, žene tožnika.

- Šlo je za dolgoročni potrošniški stanovanjski kredit, vezan na tujo valuto CHF, ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere, vezane na LIBOR,

- šlo je za, s strani toženke, enostransko, v naprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere, tožnik ni imel možnosti vpliva,

- v kreditni pogodbi določena valutna klavzula ni predstavljala posamično dogovorjenega pogoja in izključno tožnik je bil tisti, ki je moral prevzeti valutno tveganje,

- banka tožniku ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, da bi ta lahko razumel morebitne resne posledice za njegov finančni položaj,

- banka sicer ni mogla natančno napovedati prihodnjega gibanja tečaja CHF, se je pa kot finančna organizacija tega mogla zavedati,

- banka ni ravnala v dobri veri.

14Na podlagi zgoraj navedenih dejanskih in materialnopravnih ugotovitev je sodišče prve stopnje presodilo, da pojasnilna dolžnost banke ni bila ustrezno izpolnjena, saj tožniku ni predstavila vseh ekonomskih posledic morebitnega nihanja menjalnih tečajev, prišlo je do znatnega neravnotežja položajev strank, prav tako je bila podana slaba vera banke, zaradi česar sta kreditna pogodba ter sporazum o zavarovanju terjatve nična.

Materialnopravna podlaga:

15Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da materialno pravno podlago tožbenemu zahtevku predstavljajo določbe Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotk), OZ ter Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) v zvezi z Direktivo, prav tako je pravilna ugotovitev, da se pri presoji nepoštenosti pogodbenega pogoja neposredno ne uporablja Direktiva, temveč ZVpot. Jasne, argumentirane ter z novejšo sodno prakso podprte razloge za takšno odločitev, je sodišče prve stopnje podalo v svoji obrazložitvi, predvsem v točki 29 in naslednjih. Sodišče druge stopnje se nanje v celoti sklicuje, že na tem mestu pa pojasnjuje, da so vsa drugačna ponavljajoča pritožbena izvajanja toženke neutemeljena.

K pritožbi tožnikov:

16V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prisojene glavnice, pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da tožnika neutemeljeno vztrajata, da je toženka dolžna plačati zamudne obresti od prisojenega zneska od prvega dne po dnevu, ko je seštevek plačanih kreditnih obrokov dosegel znesek kredita po kreditni pogodbi.

17Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato, po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člen člena ZVPot, ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere, v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot, je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.

18V vlogi z dne 3. 6. 2024 sta tožnika nazadnje modificirala obrestni zahtevek, in to na način, da sta zahtevala zakonske zamudne obresti od 19. 5. 2020 dalje, to je od dneva, ko so tožnikova plačila dosegla znesek črpanega kredita. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožnika v uvodni tožbi obresti sploh nista zahtevala in da sta obrestni zahtevek prvič postavila v tretji pripravljalni vlogi, vloženi 27. 2. 2024. V tej vlogi sta se sklicevala na 193. člen OZ ter (zgolj) navajala, da je nepošteni pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva prejema. Te trditve so splošne in na podlagi teh sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo, ali je bila toženka nepoštena. Tako je sodišče navkljub temu, da imata tožnika prav, da je na načelni ravni 193. člen OZ ugodnejši od Direktive, v zvezi z začetkom teka zamudnih obresti pravilno odločilo, da je toženka prišla v zamudo 27. 2. 2024, ko je prvič postavila obrestni zahtevek, in so nasprotna pritožbena izvajanja neutemeljena.

K pritožbi toženke:

19Bistveno za razumevanje predmetne zadeve je, da bi se morala banka kot finančna organizacija zavedati, da lahko v prihodnosti pride do visokega nihanja tečaja CHF, na to pa bi morala opozoriti tožnika. Izpolnitev pojasnilne dolžnosti je sodišče prve stopnje presojalo tudi skozi presojo dobre vere banke. Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z vsebino, kot je opredeljena v Direktivi, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel. Ker je merilo dobre vere objektivno, je pojasnilna dolžnost, ki jo je treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo, pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika) pri vključitvi pogodbenih pogojev ni zajeta samo v 4. alineji, ampak tudi v 1., 2. in 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot².

20Ne gre torej za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti CHF, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani, ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma, da bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje³.

21Glede na navedeno, pritožbena zatrjevanja, da so bili ukrepi ŠCB v letih 2011 in 2015 nepredvidljivi, niso utemeljena. Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023 in v zadevi II Ips 8/2022 poudarilo, da sta bila finančna kriza in ukrep ŠCB za banke nepredvidena dogodka, vendar to ne pomeni, da so bila nepredvidljiva tudi močnejša nihanja CHF v dolgoročnem, v konkretnem primeru 25 letnem obdobju, zlasti v času gospodarskih kriz. Da bi na zadnje priča A. A. tožnika opozoril, iz njegove izpovedbe ne izhaja, ter je po vsem pojasnjenem sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pojasnilna dolžnost toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena: tožnika na podlagi danih pojasnil nista bila poučena, da sprejemata neomejeno vezanost kredita na tujo valuto in s tem tveganje, da sta neomejeno prepuščena zakonitostim trga, kar lahko ima zanju izjemno intenzivne negativne posledice zvišanja odplačil kredita v domači valuti, banka pa bi se kot profesionalni strokovnjak škodljivih posledic za tožnika kot potrošnika, konkretno velikih valutnih nihanj, mogla in morala zavedati ter ju o tem seznaniti.

22Pritožba tudi nima prav, da je sodišče pri oceni pojasnilne dolžnosti banke uporabilo retroaktivni standard. Sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, kot je že bilo navajano, izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, zato so nasprotna pritožbena izvajanja neutemeljena.

23Neutemeljena je tudi toženkina graja ocene sodišča, da je pogodbeni pogoj nepošten. Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto⁴. Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost namreč krni načelo vestnosti in poštenja⁵. Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

24Izostanek ustreznih pojasnil glede valutnega tveganja ustvarja napačno predstavo o bistvenih sestavinah pogodbe, vezane na tujo valuto, ki so v obravnavani zadevi opredeljene tako, da vključujejo tudi morebitna zelo velika nihanja tečaja in s tem tudi možnost zelo velikega zvišanja odplačila kredita v domači valuti. Pri kreditih, vezanih na tujo valuto, ob neustrezni pojasnilni dolžnosti, praviloma gre za nepošten pogodbeni pogoj⁶.

25Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago SEU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom pošteno in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj⁷. Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika⁸. Sodišče potemtakem presodi, ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja, in verjeti je, da ta ne bi pristal na neobičajno, nepredvidljivo, veliko valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice, hkrati ni dvomiti, da razumen potrošnik pričakuje od banke lojalno in pravično poslovanje, torej stabilno kreditiranje.

26Po slovenski ureditvi je sicer dopustno sklepanje potrošniških kreditov, vezanih na tujo valuto, vendar pa pogodbena vsebina teh ne sme biti v nasprotju z zakonom, tako tudi ne z ZVPot. Vezano na obravnavano zadevo je bistveno, da je toženka enostransko v naprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti stanovanjskega kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko, kot pa za potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati pa so bili interesi dolžnikov kot potrošnikov močno prizadeti zaradi zelo velike potencialne nestabilnosti kreditnega financiranja.

27Toženka po pojasnjenem ni upoštevala, da imata tožnika dohodke le v domači valuti in sta bila s tem povsem izpostavljena valutnemu tveganju in valutnemu trgu, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto oziroma nevtralno devizno pozicijo. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, ki potencialno zelo velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogla pokriti s svojimi prihodki v domači valuti, s čimer bi zaradi plačilne nesposobnosti lahko zapadla v spiralo zadolženosti.

28Glede na navajano je bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila podana dobra vera toženke pri sklepanju kreditne pogodbe.

29Ko je torej sodišče ugotovilo, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, da ni ravnala v dobri veri in da je bil pogodbeni pogoj (valutna klavzula) nepošten, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je sporna kreditna pogodba nična. Sporen pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino o dolgoročnem deviznem kreditu, se šteje za nepoštenega in s tem ničnega (drugi odstavek 23. člena ZVPot). Ničen pogodbeni pogoj, ki pomeni ključno sestavino pogodbe, pa ima vselej za posledico ničnost celotne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ).

30Ker ima zastavna pogodba podlago v kreditni pogodbi, je odločitev sodišča, da je nična tudi slednja, pravilna.

Kondikcijski zahtevek:

31Tožnika sta zahtevala vrnitev razlike med zneskom izplačanega kredita in zneskom, ki sta ga plačala v celotni dobi trajanja spornega kreditnega razmerja.

32Nacionalno pravo pravne posledice ničnih pogodb ureja v prvem odstavku 87. člena OZ⁹. Če je bilo na podlagi takšne pogodbe kaj izpolnjeno, je potrebno to vrniti. Stranki pridobita kondikcijski zahtevek (190. do 198 člen OZ).

33Ni utemeljena pritožbena graja, da bi moralo sodišče pri vračilu denarja uporabiti načelo monetarnega nominalizma, namreč toženka je od tožnika prejemala denar v EUR in je zato tožniku zavezana vrniti prisojeni denarni znesek enako v EUR.

34Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče pri odločanju o višini dajatvenega zahtevka, in to zaradi obogatitvenega principa, upoštevati, da mora tožnik za čas, ko je uporabljal toženkin kapital, plačati ustrezno nadomestilo.

35V dani zadevi je potrebno upoštevati, da gre za potrošniško razmerje in da je SEU že presodilo, da je načelni cilj presoje nepoštenosti (ničnosti) pogodbenega pogoja v potrošniški pogodbi v tem, da se vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, kakršen bi bil, če ničnega pogoja ne bi bilo. Prav tako je SEU že zavzelo stališče, da se posledice uporabe Direktive raztezajo tudi na restitucijske učinke glede vračila zneskov, ki so bili plačani na podlagi takšnega pogoja. Tako zavzeto stališče zato od sodišča terja, da v potrošniških razmerjih višino medsebojnih kondikcijskih zahtevkov na podlagi določb 87. člena OZ in pravil vračanja od 191. do 198. člena OZ, presoja še skladno z minimalnim varstvom, ki ga potrošnikom daje Direktiva v fazi medsebojnih (vzajemnih) restitucijskih zahtevkov, ki izvirajo iz izpolnitev, opravljenih na podlagi nične potrošniške pogodbe.

36Do vprašanja, ali je pri pravilih vračanja ponudnik blaga ali storitev od potrošnika, ki je na podlagi nične pogodbe prejel denar, upravičen zahtevati tudi kakršnokoli nadomestilo za uporabo kapitala (torej tako t. i. obogatitvene obresti), se je SEU izreklo v odločbi C-520/21 Bank M. Zavzelo je stališče, ki ga pravilno upošteva tudi sodišče prve stopnje, da kreditna institucija od potrošnika pri restituciji zneskov, plačanih na podlagi nične pogodbe, ne more zahtevati nadomestila, ki bi presegalo vračilo prejetega kapitala. Pojasnilo je, da bi to nasprotovalo odvračalnemu učinku Direktive in da takšnega razlogovanja ni mogoče ovreči s trditvami bank, da bi potrošnik v takšnem primeru prejel "brezplačno" posojilo ali da bi bila s tem ogrožena stabilnost finančnih trgov.

37Glede na navedeno je toženkino prizadevanje na zmanjšanje vrnitvenega zahtevka na račun nadomestila za uporabo denarja neutemeljeno. Sodišče druge stopnje poudarja, da evropsko pravo zagotavlja visoko stopnjo varstva potrošnika kot šibkejše stranke, banke, kot strokovnjaka na področju dajanja kreditov, pa ne varuje. To dosega na način, da je v Direktivo vneslo odvračalni učinek in to je še posebej poudarjeno prav v citirani sodbi SEU, kjer v posledici omenjenega učinka banka kot strokovnjak ni upravičena do ničesar, kar presega znesek, ki ga je po kreditni pogodbi izplačala tožniku. S tem se prispeva k odvračanju prodajalcev ali ponudnikov od vključitve nepoštenih pogojev v potrošniške pogodbe, ker bi vključitev takih pogojev, ki povzročijo ničnost celotne pogodbe, lahko imela finančne posledice, ki presegajo vračilo zneskov, ki jih je plačal potrošnik. Če pa bi se kreditni instituciji priznala pravica, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve te pogodbe, in po potrebi plačila zamudnih obresti, bi to lahko ogrozilo odvračalni učinek, ki se želi doseči z Direktivo (cilj te ni toliko zagotovitev splošnega pogodbenega ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, temveč bolj preprečiti nastanek neravnotežja v teh pravicah in obveznostih v škodo potrošnika)¹⁰. Potrošnik in banka namreč nista dva enakovredna subjekta, zato pravo EU zagotavlja tako visoko varstvo potrošnikov.

38Kot izhaja iz točke 52 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnik preplačal kredit v višini 28.225,33 EUR. Glede tega zneska je toženka prišla v zamudo 27. 2. 2024, to je na dan, ko je tožnik v tretji pripravljalni vlogi od nje zahteval plačilo obresti, in v tem obsegu je tožnikovemu zahtevku utemeljeno ugodeno.

Ugovor zastaranja:

39V zvezi z ugovorom zastaranja je odločilno, kdaj je začel teči zastaralni rok restitucijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ima dajatveni zahtevek podlago v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi, tudi je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča RS, izhajajoče iz zadeve II Ips 67/2021 z dne 21. 7. 2021, po katerem mora sodišče pri vprašanju pričetka teka zastaralnega roka upoštevati, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti; da potrošnik morda ne ve, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razume obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive, zato mu je treba dati na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem; da je zastaralni rok lahko združljiv z načelom učinkovitosti le, če je imel potrošnik možnost se seznaniti s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči ali je potekel; ter da je treba upoštevati tudi trajanje tega roka in način njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve tega navedenega roka.

40Sodna praksa SEU omogoča vložitev tožb šele takrat, ko se je povprečni potrošnik lahko seznanil z ničnostjo¹¹. SEU je kot pravilo sprejelo razlago, da zastaranje ne more pričeti teči, če potrošnik ni vedel oziroma razumno ni mogel vedeti za nepoštenost pogodbenega pogoja.

41Toženka v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je podala že tekom postopka na prvi stopnji, da se je v letu 2015 začelo govoriti in pisati o problematiki kreditov v CHF in da je tega leta začel teči zastaralni rok tudi v dani zadevi, ker se od običajnega potrošnika pričakuje, da se svojih pravnih zmožnosti zave, ko določene okoliščine postanejo dostopne javnosti.

42Glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se je spremenila šele s sodbo II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (tej so sledili sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, sodba in sklep II Ips 49/2023 ter sodba in sklep II Ips 56/2023, oboje z dne 18. 10. 2023, ter sklep II Ips 72/223 z dne 22. 11. 2023), sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je za ugotovitev pričetka teka zastaranja ključno, kdaj so bile tožnikoma lahko znane dejanske okoliščine, na katerih temelji zatrjevana ničnost pogodbe, saj lahko zastaralni rok prične teči šele tedaj, ko sta tožnika morala in mogla vedeti ne samo za dejanske okoliščine, ampak tudi za nepoštenost oziroma ničnost pogodbenega pogoja.

43Tako je neutemeljeno pritožbeno stališče toženke, da je za pričetek teka zastaranja ključno leto 2015 in je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da sta se tožnika mogla zavedati pravnih posledic sklenjene kreditne pogodbe šele v letu 2023, ko sta poiskala strokovno pomoč in se lahko seznanila z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami ter njihovimi pravnimi posledicami oziroma s svojim pravnim položajem ter z možnostmi, ki so jima na voljo.

44Posledično je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da ob vložitvi tožbe dne 17. 2. 2023 zastaralni rok za uveljavljanje restitucijskega tožbenega zahtevka še ni potekel.

Stroški postopka:

45Toženka ima prav, da glede na delni umik zahtevka za plačilo glavnice tožnika nista uspela v celoti. Sta pa tožnika uspela v pretežnem delu: v celoti na ugotovitev ničnosti in na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, glede dajatvenega zahtevka v velikem delu (razen za 1.814,76 EUR), glede obresti, ki predstavljajo stransko terjatev, zopet delno, ter je glede na pojasnjeno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna povrniti tožnikoma njune stroške v celoti. Podlaga za slednjo je tretji odstavek 154. člena ZPP.

46V posledici vsega navedenega pritožbi nista utemeljeni, sodišče druge stopnje ju je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

47Pravdni pri stranki s pritožbo nista uspeli, njun odgovor na pritožbi pa ni z ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato ni bil potreben. V tej posledici sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Up-77/01 z dne 14. 3. 2004, Up-284/13 z dne 4. 6. 2014, Up-219/19 z dne 19. 5. 2016.
² Sodba VSRS II Ips 8/2022
³ Ibidem
⁴ SEU C-405/21, 28. točka obrazložitve.
⁵ Sodba in sklep VSRS II Ips 54/2023, 21. točka obrazložitve.
⁶ Sodba VS RS II Ips 8/2022, 78. točka obrazložitve.
⁷ SEU C-415/11, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16.
⁸ Sodba VSRS II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.
⁹ "Če je pogodba nična, mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega."
¹⁰ Sklepni predlogi generalnega pravobranilca.
¹¹ Iz analize odločb SEU izhaja: a) zastaranje ne more pričeti teči: - od dneva neupravičene obogatitve, torej ne od dneva, ko je bila sklenjena pogodba (C-224/19 in C-259/19 z dne 16. 7. 2020); ne od dneva izpolnitve pogodbe (C-698/18 in C-699/18 z dne 9. 7. 2020); ne od plačila anuitet med trajanjem pogodbe (C-485/19 z dne 22. 4. 2021); - od dneva (dnevov), ko je Nacionalno vrhovno sodišče v podobnih zadevah odločilo o ničnosti pravnega posla (C-561/21 z dne 25. 4. 2024);- od dneva (dnevov), ko je SEU potrdilo, da so zastaralni roki skladni s pravom EU (če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (C-561/21 z dne 25. 4. 2024), b) zastaranje lahko prične teči: - od dneva pravnomočnosti sodne odločbe o ugotovitvi ničnosti - ker pa je ta razlaga sicer v nasprotju z zgolj citiranim pravilom, lahko banka dokazuje drugače (C-561/21 z dne 25. 4. 2024).